Evropska poslanka Irena Joveva je bila v četrtek, 18. novembra, govornica in gostja spletne okrogle mize o človekovih pravicah in svobodi medijev, ki sta jo organizirala Evropski liberalni forum in Inštitut Novum. Spoštovanje človekovih pravic je neločljivi del demokracije, ki temelji na svobodnem izražanju različnih mnenj. Mediji pri tem odigrajo ključno vlogo, saj zagotavljajo pretok raznolikih in točnih informacij, ki dosegajo širok krog ljudi. V zadnjih letih upadata tako demokracija kot svoboda izražanja, mediji pa se vse pogosteje soočajo s pritiski na njihovo neodvisno delo. Ob tem razrast uporabe družbenih medijev omogoča tudi širjenje lažnih novic, napačnih informacij in manipulacij, kar je pandemija covid-19 žal še poslabšala. Razprava je tekla o pobudah za jasen in odločen odgovor demokratične skupnosti, ki so bile sprožene in obravnavane na ravni EU ter na mednarodni ravni, in o preučitvi predlogov ukrepov, ki bi jih bilo treba izvesti.

Irena Joveva se je uvodoma odzvala na zaskrbljenost glede stanja svobode medijev v Sloveniji in v EU. Ostro je obsodila politične in druge pritiske na novinarje in medije z željo po zatiranju neodvisnega poročanja. »Vse večji pritisk, pod katerim so novinarji danes, lahko na koncu pripelje do skrajnih primerov, kot so umori preiskovalnih novinarjev na Malti, Slovaškem, v Grčiji in drugod,« je poudarila. Verjame, da lahko le z neodvisnimi in objektivnimi informacijami najdemo prave rešitve za izzive, ki se pojavljajo. Meni, da tisk in novinarstvo nasploh ogrožajo tudi širši dejavniki, kot je padanje naklad klasičnih tiskanih medijev in prehod na digitalne platforme. Lokalnim medijem na globalnem trgu konkurirajo največje medijske hiše, uporabniki pričakujejo brezplačne informacije, stabilnih modelov financiranja digitalnih medijev pa še nismo izoblikovali. Na tem področju je izpostavila rešitev: »Vsaj v omejenem smislu to področje ureja direktiva o avtorskih pravicah, ki izdajateljem daje nekaj pogajalskih pravic, a za zdaj so napredek dosegle le velike države. Pripravljene in v delu imamo že veliko zakonodaje, vsa pa poskuša obravnavati različna vprašanja, da bi ustvarili celovit in horizontalen zakonodajni okvir z izvedljivo rešitvijo.«

Ob naštetih širših dejavnikih pa zaradi iliberalnih populistov, ki poskušajo uničiti svobodo medijev, ali komercialnih interesov lastnikov, ki pritiskajo na uredniško neodvisnost, prihaja tudi do upada medijske svobode.

“V Sloveniji je ta trend že viden. Janševa vlada pritiska na naše javne medije, kolikor le more, državni tiskovni agenciji je zadrževala financiranje, na javno radiotelevizijo namešča ustrežljive urednike in direktorja, usmerja prihodke od oglaševanja v lastne strankarske propagandne medije, hkrati pa ob vsaki priložnosti blati in diskreditira neodvisne kritične novinarje,”

je še povedala in izrazila zaskrbljenost tudi glede stanja na Madžarskem in Poljskem, kjer so javni mediji že globoko podrejeni. Računa, da bo na ravni EU sprejet pravni okvir z dovolj zaščitnimi ukrepi, ki bodo novinarjem in urednikom omogočili pogoje ter moč, da se prosto branijo in svoje delo opravljajo brez vmešavanja politike ali lastnikov njihovega medija.

»Ozračje v Sloveniji postaja vse bolj radikalno, kar zastruplja tudi odnose med ljudmi. Čutim stisko ljudi v težkih časih, zlasti med pandemijo covid-19. Pristojni odločevalci v civilni sferi bi morali reševati probleme in ukrepati čim hitreje, jasneje in odločneje,« je poudarila v odgovoru na vprašanje o ksenofobičnih napadih, nadlegovanju in ustrahovanju, katerih tarča je pogosto tudi sama. Takšne situacije in fiktivno ustvarjanje konfrontacije lahko namreč posamezniki ali mediji izkoristijo za osebna obračunavanja, ki napajajo njihovo volilno bazo in krepijo njihovo prepoznavnost. Ko ni več vsebinskih argumentov, gredo ljudje na osebno raven, kar pove veliko o njih samih.

Glede vprašanja o upadanju svobode tiska in medijev v nekaterih državah članicah EU je povedala, da se tega dobro zavedajo tako v Parlamentu kot v Komisiji. Ob direktivi o avtorskih pravicah je izpostavila še direktivo o avdiovizualnih medijskih storitvah, ki daje več uredniške neodvisnosti, obe pa bo treba v celoti prenesti v nacionalne zakonodaje držav članic. »Parlament si trenutno prizadeva za tako imenovano direktivo Anti-SLAPP za vzpostavitev pravnih varoval in zaščite novinarjev pred strateškimi tožbami, ko se zakonodaja zlorablja za utišanje novinarjev in drugih javnih nadzornikov,« je dodala poslanka, pri čemer je pomembno, da se sodnikom zagotovi mehanizem za hitro razrešitev takih pravnih zadev. »Drugi pomemben zakonodajni akt, ki bo predstavljen prihodnje leto, bo Akt o svobodi medijev, ki bo najbolj celovita zakonodaja za medije za zaščito neodvisnosti tako v zasebnih kot v javnih medijih. Tukaj konkretne rešitve še niso artikulirane, ustvaril pa naj bi popolno transparentnost oglaševanja medijev – zlasti državnih podjetij ter transparentnost lastništva,« je o zakonu, pri katerem želi sodelovati tudi sama, povedala poslanka. »Čas je, da medijski sektor obravnavamo tako, kot si zasluži, saj ima velik, če ne celo največji vpliv na samo demokracijo,« je zaključila.

 

V petek, 12. novembra 2021, se je evropska poslanka Irena Joveva virtualno udeležila dogodka Young Changemakers Academy 2021, ki ga organizirata Evropski liberalni forum (ELF) in Evropska liberalna mladina (LYMEC). Otvorila je omizje, kjer so mladi izmenjali mnenja z evropskimi poslanci iz skupine Renew Europe ter spregovorili o aktualnih izzivih Unije in Konferenci o prihodnosti Evrope.

Evropska poslanka Irena Joveva je v svojem nagovoru uvodoma razložila, zakaj se je kot mlada oseba odločila stopiti na politični parket. Poudarila je, da jo je marsikaj v politiki zmotilo. Predvsem dejstvo, da glasovi mladih niso bili slišani oziroma so politiki govorili o mladih, vendar ne z mladimi. “V tem mandatu je veliko več mlajših poslancev kot prej, ki poskušamo skupaj pognati spremembe in prinesti nove, sveže ideje v politični svet. Pokazati, da v politiki nismo vsi isti.”

Joveva je izpostavila pomembno tematiko, ki jo kot članica odbora za izobraževanje in kulturo skrbno spremlja – ureditev področja družbenih omrežij in zaščita medijev na splošno. Kot nekdanja novinarka je zelo zaskrbljena zaradi situacije v medijih v Evropi. “Soočamo se z vse bolj agresivnimi poskusi vlad, da utišajo svobodne medije na Poljskem, Madžarskem in žal tudi v moji domovini, Sloveniji, ki je zaradi političnega pritiska na medije in novinarje že pod drobnogledom evropskih institucij,” je dejala ter nadaljevala, da razpravam z obeh strani ni videti konca. “Nekateri neskončno poskušajo zaščititi svobodo medijev, drugi pa jo neskončno napadajo. Iskreno mislim, da je pritisk na tisk danes brez primere.” Dobre novice so, da se pripravlja nova evropska zakonodaja, akt o svobodi medijev. Nova zakonodaja bo naslovila številne vidike – od izzivov digitalizacije in sprememb v dostopu do informacij do ločitve javnih in zasebnih medijev ter ureditve medijskega trga. Akt o svobodi medijev pa je po mnenju Joveve ključen za naše demokracije.

Poslanka je nagovor sklenila s pozivom mladim k aktivnemu vključevanju v razprave o prihodnosti Evrope, tako z nacionalnimi kot evropskimi poslanci, saj imajo (mladi) veliko dobrih idej, mnenj in predlogov.

Akademija Young Changemakers je program, katerega cilj je pripraviti mlade, da aktivno sodelujejo v svojih skupnostih tako, da oblikujejo svojo prihodnost na določenih političnih področjih s projekti zagovorništva s tremi seminarji ter mrežno podporo z drugimi mladimi in visokimi političnimi osebnostmi z vsega sveta.

Evropska poslanka Irena Joveva je na evropsko komisarko za inovacije, kulturo, izobraževanje in mladino Marijo Gabriel naslovila odprto pismo, v katerem jo je seznanila z zmanjšanjem financiranja kulturnega sektorja v Sloveniji. V nadaljevanju si lahko preberete pismo v celoti:

“Na vas se obračam z namenom, da vas obvestim o dogajanju na področju kulture v Sloveniji. Vsi se zavedamo, da je kultura eden izmed pomembnejših vidikov Evropske unije, saj nas zgodovinski razvoj posameznih držav članic – in kontinenta kot takega – povezuje v celoto. Kulturne razlike, ki so se oblikovale, so prerasle v del posameznikove identitete evropskih državljanov, preko katere se razlikujemo, a nas v enaki meri preko kolektivnega razvoja tudi združuje. Področje kulture je znotraj Unije finančno podhranjeno že vrsto let, pandemija koronavirusa pa je finančno vrzel še dodatno poglobila. Medtem ko je Unija po svoji moči prek mehanizmov finančne podpore za kulturni sektor namenila dodatni dve milijardi evrov sredstev za podporo pri obnovi, odpornosti ter raznovrstnosti kulturnega in ustvarjalnega sektorja, ki jih brez krize najbrž ne bi, pa je v posameznih državah članicah moč opaziti reze v financiranje kulturnega sektorja v državnih proračunih. Tako je, na žalost, tudi v Sloveniji. Zavedam se, da je postavitev državnih proračunov v pristojnosti držav članic, a vendar je dodatno finančno izčrpavanje kulturnega sektorja izredno pomembna tematika, zato vas želim obvestiti o prihajajočih finančnih rezih v kulturnem sektorju v Sloveniji.

Stanje na področju kulture v Sloveniji je zaskrbljujoče. Evropski komisiji je že dobro poznano dogajanje okoli Slovenske tiskovne agencije, vzporedno pa se dogajajo tudi drugi procesi, ki so usmerjeni bodisi k spremembi medijske krajine bodisi k destabilizaciji nevladnega sektorja. Eden teh vzporednih procesov je bil sprejemanje Pravilnika o strokovnih komisijah, ki je potekal sredi epidemije (oktober 2020) in v nasprotju s stališčem Odbora za kulturo v Državnem zboru RS ter proti sklepu Nacionalnega sveta za kulturo. Edino za vlado pomembno določilo v pravilniku je bilo končno določilo o menjavi strokovnih komisij. Če so bile komisije v preteklem mandatu imenovane s transparentnim javnim postopkom, potem tega za aktualne strokovne komisije žal ne moremo reči. Posledice sporne spremembe pravilnika in nadaljnjega netransparentnega imenovanja komisij so bile kmalu jasne, in sicer že ob rezultatih medijskega razpisa za leto 2021, ko so iz financiranja izpadle številne lokalne radijske postaje (npr. Koroški radio, Radio Triglav itd.), pa tudi za kulturo pomembni specializirani mediji (revije Kino, Razpotja, Literatura itd.) ali na primer najstarejša študentska radijska postaja Radio Študent.

Namera aktualne vlade, da disciplinira kulturne organizacije, ki sledijo predvsem družbenemu dobru in lastnim uredniškim politikam, se kaže tudi ob sprejemanju aktualnega rebalansa proračuna za leto 2022. Z rebalansom se sicer povečujejo splošna sredstva za kulturo, a hkrati se bistveno znižujejo sredstva na postavki Spodbujanje kulturne ustvarjalnosti, ki je ključni vir financiranja nevladnih kulturnih organizacij (predvsem na področju uprizoritvene, vizualne, intermedijske in glasbene umetnosti). Sredstva se na omenjeni postavki razpolavljajo iz 6,4 na 3,6 milijonov evrov, kar poleg rezov v številne projekte na področju kulture pomeni tudi veliko težje vključevanje nevladnih organizacij v evropske projekte, saj preprosto ne bodo imele osnove v nacionalnem financiranju. Ogroža se tudi cel nabor vzporednih procesov, vse od skrbi za strokovnost področij (financiranje stanovskih organizacij), do negativnega vpliva na razvoj kadrov in publike.

Podobno se dogaja tudi na področju ljubiteljske kulture, kjer se proračun prav tako zmanjšuje za dobrega pol milijona evrov. Četudi vlada pojasnjuje, da je to zavoljo pravočasno, v letu 2021 izvedenega projekta, za katerega so bila rezervirana sredstva tudi v letu 2022, pa bi bilo treba ta sredstva razumeti kot končno, dolgo pričakovano normalizacijo na področju. Sredstva za ljubiteljsko kulturo namreč že vrsto let stagnirajo, kar se pozna tudi že na samem področju. Če je ljubiteljska kultura včasih predstavljala eno od ključnih osnov poklicnega NVO sektorja v kulturi, se sedaj bori zlasti za ohranjanje svojih projektov, kar ni vzdržno, predvsem pa ni razvojno.

Slovenija bi kot manjša članica EU toliko več pozornosti morala posvečati ravno nevladnemu sektorju v kulturi, ki bistveno prispeva tako k ohranjanju tradicije kot snovanju prebojnih umetniških praks. Aktualno znižanje naposled ni v soglasju niti z Novo evropsko agendo za kulturo (Bruselj, 22. maj 2018 COM(2018) 267 final), ki ima med drugim kot ključen cilj »izkoristiti ves potencial kulture za pomoč pri vzpostavitvi bolj vključujoče in pravične Unije, ki podpira inovacije, ustvarjalnost ter trajnostna delovna mesta in rast«. S krčenjem nevladnega sektorja iz naslova nacionalnega financiranja se ogroža tudi evropske cilje na področju kulture. Evropske smernice so del soglasja članic EU o skupni prihodnosti, vsakršno odstopanje brez zadostne utemeljitve pa pomeni odklon, ki ne prispeva k skupnim prizadevanjem EU.”

Izvirnik v angleškem jeziku je dostopen TUKAJ.

Nazadnjaško. Sprevrženo. Ideološko. Represivno.

Nedopustno.

Teh pet besed pravzaprav povzame večino vladnega početja na Poljskem. Ne samo tam, vem, toda v tokratnem zapisu se želim osredotočiti na omenjeno državo, ker sta razprava in resolucija o tem na plenarnem zasedanju ta teden zasenčili vse drugo.

S tem mislim na nedavno politično sodbo poljskega nelegitmnega ustavnega sodišča. Politično zato, ker je zahtevo za presojo vložil sam predsednik vlade. Nelegitimnega pa zato, ker je 11 od 14 ustavnih sodnikov nastavila vladajoča desna populistična stranka PiS. Po tej sodbi sodeč so nekatere določbe temeljnih pogodb EU, se pravi tistih, ki jih je Poljska sprejela ob vstopu v EU, neskladne z njihovo ustavo.

Sodba je, skratka, zamajala pravne temelje Unije. Seveda gre za politično igro poljske vladajoče klike, saj nočejo upoštevati sodb Sodišča EU, ki je denimo razsodilo, da je njihov disciplinski režim za sodnike (t.i. “muzzle law”) neskladen z evropsko zakonodajo, ali Evropskega sodišča za človekove pravice, ki je razsodilo, da je njihovo ustavno sodišče nezakonito sestavljeno.

O razmerah na Poljskem so se na včerajšnjem vrhu pogovarjali tudi voditelji članic EU. Razpravljali, menda mirno (karkoli že to pomeni), dve uri, na koncu pa pristali na tem, da je – ne boste verjeli – potreben dialog. Predsedniki vlad držav, ki dejansko branijo demokracijo in vladavino prava, bi se morali bolj ostro postaviti za (svoja) načela.

In kaj se je par dni prej dogajalo na plenarki? Predsednica Evropske komisije je v dvorani Evropskega parlamenta sicer ostro nastopila proti dejanjem poljske vlade in – celo! – napovedala ukrepe. No … naj tokrat ne ostane pri “klasiki”. Večnih opozorilih, večnih pozivih, večni zaskrbljenosti. Možnosti za ukrepe, resda različno učinkovite, namreč obstajajo!

V Evropskem parlamentu smo tako izglasovali resolucijo, ki zahteva več odločnih ukrepov naenkrat:

• da se sproži postopek za ugotavljanje kršitev v zvezi z zakonodajo zaradi poljskega nezakonitega sodišča;
• da se končno sproži novo regulacijo, ki smo jo sprejeli konec leta 2020 in je v veljavi, povezuje pa izplačilo evropskega denarja z vladavino prava;
• da se v Svetu končno premakne postopek famoznega 7. člena Pogodbe o EU, ki zamrzne glasovalne pravice tiste države, kjer je vladavina prava porušena;
• da se ne odobri poljskega načrta za okrevanje in odpornost, dokler se te zadeve ne razrešijo.

Najbolj učinkovit bi bil zadnji ukrep. Gre namreč tudi za širšo sliko, veste. Sredstva Evropske unije so sredstva vseh državljank in državljanov v Uniji, ki ne bi želeli financirati koruptivne vlade na Poljskem zato, da ta s tem denarjem utrjuje oblast. Če takšne avtoritarne oblasti ne spoštujejo temeljnih vrednot, bodo pač morale razumeti zamrznitev sredstev.

Kot je treba razumeti, da te stranke – mednje tako politično kot ideološko sodi tudi SDS – ne branijo tradicionalnih vrednot, temveč so njihova negacija. Cilj? Podreditev družbe in vseh podsistemov za samovoljno vladanje in okoriščanje z javnimi sredstvi. Avtokracija je zgolj pot do kleptokracije. EU je dolgo, predolgo tolerirala avtoritarne režime ter upala, da se bo stanje razrešilo z dialogom, medtem pa se je vse skupaj samo še poslabšalo.

Ni skrivnost, da gremo z aktualno vlado tudi v Sloveniji po poti Poljske in Madžarske. Žal. Na Madžarskem in Poljskem bodo, tudi po najbolj optimističnem scenariju, posledice vseh razgradenj ostale še desetletja. Mi, ki smo na strani demokracije in vladavine prava, pa se moramo zavedati pogojev, ki so te politike pripeljali na oblast. Ne le socialni položaj in neenakost, ampak tudi duhovna izpraznjenost in razčlovečenost sistema, ki ljudem ni omogočil tistega, kar jim pripada: dostojno življenje in vključenost. Zato je res skrajni čas za odločne korake, na koncu pa bo vedno treba takšne politike še na volitvah vreči z oblasti. Ponavljam. Skrajni čas.

– Irena