“Tko k nas ne morte metat vseh v isti koš, tko tud teh ljudi ne morte! Pridte na teren. Med njih. Pa da vas vidim.”
To je (nelektoriran😬) del ene moje Facebook objave. Bil je oktober 2015. Čas hude humanitarne, begunske, migrantske krize.
V prejšnjem življenju, kot običajno rečem, je bil teren moja ljubezen. Med številnimi so izstopali točno ti, zlasti čustveno daleč najbolj naporni, a tudi najbolj vredni. Naučili so me daleč največ.
Štiri leta in štiri mesece po tej moji objavi, včeraj, smo na plenarnem zasedanju v Evropskem parlamentu razpravljali o (ne)humanitarnih razmerah na zunanjih mejah EU.
V spodnjem videoposnetku je moj del razprave, na kateri sem si ‘prislužila’ prvi karton. Pa ne rumenega, ampak modrega. Namenjenega postavitvi vprašanja, na katerega potem lahko odgovoriš – če ne zavrneš kartona. Jaz sem ga sprejela. Najbrž mi ni treba posebej pojasnjevati, da mi ga je dal hrvaški kolega. Kakopak. Ker sem govorila o tem, kako nekateri vztrajno ponavljajo, da ni dokazov za nikakršno kratenje človekovih pravic komurkoli na meji Hrvaška-BiH. Da tisti, ki na to glasno opozarjamo, ne govorimo resnice. In ker bo zato očitno treba spet na teren. Šla sem kot novinarka, kot političarka bom šla še raje, če bo treba. Ker, ko mi bodo naslednjič spet rekli, da ni dokazov, jim bom pač lahko pokazala SVOJE.
P. S.: Poslanca, ki mi je dal karton, sem v odzivu povabila na kavo, da si skupaj pogledava tiste slike, posnetke in poročila o dogajanju na meji, ki že obstajajo. Menda greva naslednji teden. 
