Evropska poslanka Irena Joveva se je ta teden mudila na uradnem obisku na Islandiji. V državi, kjer bo konec avgusta potekal referendum o obnovitvi pristopnih pogajanj z Evropsko unijo, se je predsedstvo evropskih liberalcev udeležilo vrste srečanj in izmenjav pogledov posvečenih vprašanjem varnosti, inovacij in zelenem prehodu. ”Vprašanje ni, koliko suverenosti imaš, ampak kaj  z njo narediš,” je kot ključno misel obiska izpostavila Joveva.

”Nisem pričakovala, da me bo dežela ognja in ledu spomnila na Slovenijo. A me je. Seveda pri politiki, ne pri vulkanih. Tudi tukaj namreč hitro ugotoviš, da je o suverenosti veliko lažje govoriti kot jo dejansko živeti. In da sodelovanje ter suverenost nista nasprotji, kot ju nekateri radi prikazujejo,” je poudarila Joveva.

Čeprav je Islandija v preteklosti že zaprla enajst pogajalskih poglavij ter je članica Evropskega gospodarskega prostora in schengenskega območja, je, na prošnjo tedanje vlade, že več kot desetletje, ne štejemo za državo kandidatko za članstvo v Evropski uniji.

”Konec avgusta bodo Islandke in Islandci odločali, ali naj ponovno odprejo pristopna pogajanja z Evropsko unijo. Zanimivo je opazovati, kako zelo podobna je ta razprava tistim, ki jih poznamo drugod po Evropi.”

Islandija je z Evropsko unijo že danes tesno povezana prek skupnih vrednot, trdnega partnerstva na številnih področjih ter vodilnih rešitev na področju podnebnih politik, ki soustvarjajo zeleno gospodarstvo prihodnosti. Kljub temu razpravo o morebitnem ponovnem odprtju pristopnih pogajanj spremljajo številna vprašanja in pomisleki, pa tudi zavajajoče trditve, ki jih dejstva pogosto ne potrjujejo.

”Ne glede na to, ali smo govorili o ribah, energiji, gospodarstvu ali EU, smo se vedno znova vračali k istemu vprašanju: kako zaščititi svoje interese v svetu, ki postaja vse bolj nepredvidljiv?”

Program obiska sicer ni bil omejen zgolj na politične razprave. Islandija že danes razvija in uporablja vrsto naprednih podnebnih rešitev, s katerimi so se člani predsedstva Renew seznanili, od pretvarjanja ogljikovega dioksida v obnovljivi metanol v podjetju Carbon Recycling International, do njegovega mineralnega shranjevanja v kamen pri podjetju Carbfix ter izrabe geotermalne energije v elektrarni Hellisheiði, ki zagotavlja ogrevanje za več kot polovico širšega območja Reykjavíka.

”Ogledali smo si tudi projekte na področju geotermalne energije, zajemanja CO₂ in tehnologij, ki dokazujejo, da se o prihodnosti ne da samo razpravljati – da se jo da tudi graditi. In še nečesa me je Islandija ponovno spomnila. Da majhnost države pogosto obstaja predvsem v glavah. Pri vulkanih to kakopak ne velja,” je rešitve, ki krepijo energetsko neodvisnost države povzela Joveva.

 

Vse najboljše, Slovenija.

Nisi nastala zato, da bi si te nekdo lastil … pa vendar se zdi, da je nekdo že 35 let zaposlen predvsem s prepričevanjem, da je prav to mogoče.

Kdo je bil bolj zaslužen. Kdo je večji domoljub. Kdo ima več pravice govoriti v tvojem imenu.

Domoljubje si najraje nadenejo takrat, ko ga je mogoče najbolje unovčiti.

Dan državnosti pa bi moral biti opomnik na nekaj povsem drugega.

Zgodovinski 25. junij.

Tri desetletja in pol pozneje bi človek pričakoval, da si ne procesa osamosvojitve ne domoljubja ne bo lastil nihče. Še najmanj tisti, ki so ga uporabljali kot politično valuto, osamosvojitev pa kot orodje za utrjevanje lastne moči.

Predvsem pa bi človek pričakoval, da se na dan, ko bi morala biti vsaka gesta izraz spoštovanja do celotnega naroda in do vseh, ki so za samostojnost prispevali svoj del, ne ukvarjamo s tem, kdo se bo vrival v slavnostno ospredje.

In da, narodnoosvobodilni boj je eden od stebrov, na katerih počiva naša državnost. Tega ne more izbrisati nobena politična agenda, nobena revizija zgodovine ali uradno obvestilo sedanje vlade.

Nikoli ne bom pristala na tezo, da Slovenija pripada bolj enim kot drugim. Še manj na predstavo, da je zasebna last kogarkoli.

V času številnih preizkušenj po svetu – in žal vse bolj tudi doma – bi si želela odgovorno politiko, ki se ne skriva za populizmom in vprašljivimi “nujnimi” zakoni. Politiko, ki nam ne meče peska v oči in ne živi od ustvarjanja stalnih napetosti. Ki je ne žene želja po revanšizmu, ne vrši pogroma nad nevladniki, ne odpira razrednih bojev s sindikati in ne posega v (ustavno varovane) pravice.

Demokracija namreč ne izgine čez noč. Slabi takrat, ko začnemo verjeti, da nekateri tej državi pripadajo bolj kot drugi.

Zato je dan državnosti veliko več kot praznik.

Slovenija ni last nikogar. Njeno prihodnost bomo pisali vsi.

Srečno!

A res mislite, da pripadnost določajo priimki, naglasi in kraj rojstva?

Pripadnost določajo ljudje. S svojim delom. S svojim prispevkom. S svojim odnosom do skupnosti.

In seveda tudi obratno:

z neodgovornostjo. Z izkoriščanjem pravil. Z ignoranco do skupnosti, katere del si oziroma bi moral biti.

A tokrat ne govorimo o slednjih – čeprav vam dežurni vladni ideologi to hočejo predstaviti drugače. Razpravo o tistih, ki v Sloveniji živijo, delajo in plačujejo davke, preusmerjajo k fiktivnim prijavam, getom in “množičnemu” priseljevanju.

To niso isti ljudje. In to ni ista zgodba.

En teden na oblasti so potrebovali, da so brez javne razprave, brez dialoga in brez prepričljive obrazložitve približno 100.000 ljudem z – kot rečejo oni – “manjšim popravkom” odvzeli glas pri odločanju o lokalnih skupnostih, katerih del so že vrsto let.

Še vedno čakam na prepričljiv odgovor na eno preprosto vprašanje: zakaj?

Zakaj je bilo treba tem ljudem odvzeti pravico, ki več kot dve desetletji nikogar ni motila? Zakaj je bilo treba poseči v nekaj tako temeljnega, kot je volilna pravica, tik pred volitvami? In zakaj je bilo treba vse to storiti tako na hitro?

Demokratizacija države, slišim. Ob takih izjavah je težko ne pomisliti na ironijo. Kolikor vem, demokracija praviloma ne napreduje tako, da se ljudem neupravičeno jemlje glas. Kar tako, ker lahko.

Ker se lahko vladajoča večina tokrat kar tako požvižga na priporočila Beneške komisije, da se volilne zakonodaje ne spreminja manj kot leto dni pred volitvami. Mimogrede – prav na ta ista priporočila so se mnogi sklicevali, ko je bil govor o uvedbi preferenčnega glasu, ki smo ga državljanke in državljani na referendumu večinsko podprli. Takrat so bila priporočila pomembna. Danes očitno niso več.

Prav tako očitno niso pomembni evropski demokratični standardi in mednarodne obveznosti, ki jih je Slovenija sprejela. Pravo Evropske unije sicer mogoče malenkost vendarle še šteje, Konvencija Sveta Evrope o udeležbi tujcev v javnem življenju na lokalni ravni pa niti ne.

Na volitvah morajo odločati le državljani, še slišim. Na prvi pogled se to zdi samoumevno. Dokler … ni nujno.

Če bi bilo namreč res tako preprosto, danes tudi državljanke in državljani drugih držav članic Evropske unije s stalnim prebivališčem v Sloveniji (in obratno) ne bi imeli volilne pravice na lokalnih volitvah.

Pa jo imajo. Prav zato, ker lokalna demokracija ni samo vprašanje državljanstva. Je tudi vprašanje skupnosti.

Vprašanje ljudi, ki v njej dejansko živijo, delajo, prispevajo in soustvarjajo njeno prihodnost.

In veste, kaj je pri vsem skupaj še najbolj problematično?

Da se o teh ljudeh govori, kot da gre za neko anonimno skupino, ki je k nam prišla včeraj. Po možnosti nelegalno, kajne, dragi vladajoči?

Namenoma vas zavajajo.

V resnici gre za naše sosede, sodelavce, prijatelje.

Gre za zdravnice in zdravnike, ki jim zaupamo svoje zdravje. Za poštarje, ki nam prinašajo pošto. Za negovalke in negovalce, ki skrbijo za naše starejše. Za gradbene delavce, ki gradijo naše ceste in domove. Za voznike avtobusov, ki nas vsak dan pripeljejo na cilj. Za inženirke in inženirje, brez katerih številni sistemi, ki jih jemljemo za samoumevne, sploh ne bi delovali.

Morda je najbolj povedno prav to, da se skuša razpravo o tej zakonski spremembi ves čas preusmerjati. K migracijam. K varnosti. K ljudem, o katerih ta zakon sploh ne govori. In nikoli ni govoril.

Govorimo o ljudeh, ki v Sloveniji živijo že leta. O ljudeh, ki imajo tukaj stalno prebivališče. Ki tukaj delajo. Ki tukaj plačujejo davke. Ki tukaj vzgajajo svoje otroke. Ki so del naših lokalnih skupnosti.

Nekateri bodo rekli, da marsikdo od teh ljudi sploh ne hodi na volitve. Morda res. Ampak pri pravicah ni toliko bistveno, kolikokrat jih uporabimo. Bistveno je, da nam jih oblast ne jemlje.

Ta zakonska sprememba sicer ne bo prizadela državljank in državljanov drugih držav članic Evropske unije, ki živijo v Sloveniji. Bo pa prizadela predvsem ljudi iz držav nekdanje skupne države.

Očitno so dovolj dobri, da zdravijo naše bolnike. Dovolj dobri, da skrbijo za naše starejše. Dovolj dobri, da gradijo naše ceste. Dovolj dobri, da vozijo naše avtobuse. Dovolj dobri tudi za politične govore in predvolilne obljube. Razen … ko niso več.

Ker, ko pa pride do odločanja o skupnosti, v kateri živijo, delajo in prispevajo, njihov glas naenkrat ni več zaželen. Očitno so nekatera načela trdna le toliko časa, dokler so politično priročna.

In ravno zato težko sprejmem, da se danes nekaterim med njimi sporoča, da pri odločanju o skupnosti, ki jo pomagajo graditi, nimajo več besede.

In ne, tega ne znam videti kot korak naprej. Če je to “manjši popravek” … kako bodo potem videti vsi večji?

Parlamentarni odbor za stabilizacijo in pridružitev (SAPC) med Evropsko unijo in Srbijo, ki se ga je udeležila tudi evropska poslanka Irena Joveva, je 17. in 18. junija 2026 zasedal v Evropskem parlamentu. Člani odbora so s predstavniki srbske vlade in narodne skupščine izmenjali poglede na trenutno stanje pristopnih pogajanj Srbije z Evropsko unijo, razpravljali o svobodi medijev ter ocenili politične razmere v državi. ‘‘Prihajam iz Slovenije, prijateljske države, ki dosledno podpira evropsko pot Srbije in vseh držav Zahodnega Balkana, vendar menim, da se prijateljstvo meri tudi v kritiki, ko je ta potrebna. Težav, s katerimi se sooča Srbija, ne bi smeli pometati pod preprogo, saj evropska integracija ni proces skrivanja teh težav, pač pa njihovega reševanja,” je v razpravi poudarila Joveva.

Uvodoma je glede stanja na področju medijskih svobod v Srbiji Joveva pojasnila, da jo po osmih letih novinarskega dela ter tudi kasneje pri oblikovanju evropske medijske zakonodaje redko še kaj preseneti:

”Videla sem vse. Od pritiskov, ne samo političnih, do diskreditacij, netransparentnega lastništva, ogrožanja neodvisnosti in varnosti novinarjer. Vendar pa moram priznati, da nikjer nisem videla takšne medijske scene, kot jo spremljamo v Srbiji. Sicer drži, da propagandna mašinerija ni izum Srbije, je pa ta med najbolj dovršenimi prav v vaši državi.”

V nadaljevanju je Joveva ocenila, da o Srbiji že dlje časa ne moremo govoriti kot o državi, kjer se spoštuje medijska pluralnost, čemur navsezadnje pritrjujejo tudi vsa relevantna mednarodna poročila. Namesto tega po njenem prevladuje politični narativ oblasti, ki se odraža tudi v delovanju javnega servisa.

”Ta problem je bil diagnosticiran že pred časom, ključno vprašanje pa ostaja, ali obstaja resnična politična volja, da se stvari pomaknejo na bolje. Skoraj dve leti po sprejetju medijske zakonodaje narodna skupščina še vedno ni pokazala pripravljenosti, da zaključi tehnični postopek imenovanja novega sveta REM, ki je v tem času postal lakmusov papir za oceno dejanske zavezanosti oblasti reformam na področju medijev. Dlje ko se bo s tem procesom zavlačevalo, tem težje bo verjeti, da gre zgolj za proceduralne zaplete.”

Ko je bilo govora o političnem stanju v državi, je Joveva ocenila, da imajo največjo odgovornost za umiritev napetosti v družbi predstavniki oblasti. Ob tem je pozvala oblast, naj preneha z ignoriranjem razlogov, zaradi katerih državljanke in državljani že skoraj dve leti vztrajajo na ulicah. Dodala je, da bo v prihajajočem poročilu o napredku, o katerem bo glasovanje potekalo julija, žal znova treba izpostaviti številna področja, na katerih ni prišlo do izboljšav.

V zaključku je poudarila, da so poštene in svobodne predčasne volitve, izvedene v skladu s priporočili ODIHR, trenutno najbolj realna pot iz politične krize. Ob tem je dodala, da o evropskih prihodnosti Srbije ne bodo odločali birokrati iz Bruslja, niti da lahko volitve same po sebi razrešijo vse nakopičene težave, morajo pa državljanke in državljani Srbije začrtati prihodnjo usmeritev države in odločiti v kakšni državi želijo živeti.

Evropska poslanka Irena Joveva je v sredo, 17. Junija 2026, sodelovala na razpravi o letnem poročilu o evropski prihodnosti Severne Makedonije, na kateri je izpostavila, da makedonski narod nima več česa dokazovati ter da država ne sme nositi odgovornosti za politične razprave o nacionalni identiteti: “Makedonci nimajo česa dokazovati. Po vseh teh letih imajo potrebo po tem očitno nekateri drugi. Toda danes Makedonci niso na izpitu. Evropa je.”

Uvodoma je poudarila, da njena podpora ni pomenila soglasja z vsemi deli besedila, temveč predvsem podporo evropski prihodnosti države ter opozorila, da Evropski parlament ni prostor za razsojanje o zgodovinskih interpretacijah ali potrjevanje obstoja posameznih narodov.

V nadaljevanju je opomnila, da je bila Evropska unija ustanovljena z namenom povezovanja narodov in skupnega oblikovanja prihodnosti, ne pa obujanja zgodovinskih sporov ali nacionalizmov. Po njenem mnenju mora evropska politika ostati usmerjena v sodelovanje, spoštovanje ter podporo državam na njihovi evropski poti:

“Evropska unija je nastala zato, da bi narodi skupaj gradili prihodnost. Ne zato, da bi si med seboj izdajali potrdila o obstoju.”

Joveva je svoj nagovor sklenila z mislijo, da tisti dan na preizkušnji niso bili Makedonci, temveč Evropa in njena zavezanost temeljnim evropskim vrednotam.

 

Zanimivo.

Ko se govori o konkurenčnosti, inovacijah in napredku, nekako vedno prva na udaru pristane transparentnost.

Evropska komisija želi sprostiti pravila za proizvode, pridobljene z novimi genomskimi tehnikami.

Sama absolutno nimam težav z znanostjo. Nimam težav z razvojem. Imam pa težavo s tem, da bi ljudem odvzeli informacije, na podlagi katerih se lahko svobodno odločajo.

Če so ti proizvodi res tako varni in tako koristni, kot poslušamo, potem ne razumem, zakaj bi bilo označevanje problem?

Transparentnost ne bi smela nikogar motiti.

Potrošniki imamo pravico vedeti, kaj kupujemo in kaj jemo. Kmetje imajo pravico vedeti, kaj pridelujejo.

A predlagane spremembe žal pomenijo manj označevanja, manj sledljivosti in manj informacij. Obenem pa več prostora za patente in več moči za tiste, ki jo imajo že danes največ.

O tem smo v Evropskem parlamentu že glasovali. V prejšnjem mandatu. Že takrat sem podprla označevanje in sledljivost ter nasprotovala patentiranju semen. Toda – pomembna podrobnost: pri tem sem bila edina slovenska evropska poslanka.

No, tudi tokrat sem glasovala enako. Glasovala sem predvsem proti netransparentnosti. Je bila pa tokrat gneča nekoliko večja (berite: končno nisem bila edina).

Razlogi so sicer zagotovo različni, ampak v tem primeru se ne bom pritoževala. Rekla bom samo: lepo, da so se mi nekateri kolegice in kolegi pridružili, čeprav doslednost menda ni vedno najbolj modna politična drža.

Kakorkoli: transparentnost ni ovira. Vprašanje je le, komu je v napoto. In kdaj. In, kakopak, zakaj.

Evropska poslanka Irena Joveva se je v začetku tedna mudila na uradnem obisku v Corku na Irskem, državi, ki bo julija od Cipra prevzela predsedovanje Svetu Evropske unije. Poleg uradnih srečanj z lokalno skupnostjo je bil obisk tudi priložnost za razpravo o aktualnih evropskih izzivih in za sprejem Corkske deklaracije, ambicioznega političnega načrta za prihodnost Evropske unije, ki v ospredje postavlja cenovno dostopno energijo, krepitev evropske konkurenčnosti, institucionalne reforme ter močnejšo evropsko varnostno in obrambno politiko.

V času, ko se Evropska unija sooča z vse kompleksnejšimi geopolitičnimi in gospodarskimi razmerami, zaznamovanimi

z naraščajočo globalno nestabilnostjo, zaostreno mednarodno konkurenco, visokimi stroški energije ter vse izrazitejšo potrebo po krepitvi gospodarske in varnostne odpornosti, je srečanje tik pred začetkom irskega predsed

ovanja Svetu EU ponudilo pomembno priložnost za izmenjavo stališč in usklajevanje prioritet.

Kot odgovor na te izzive je politična skupina Renew Europe sprejela Corksko deklaracijo, strateški dokument, ki opredeljuje ključ

ne prednostne usmeritve Evropske unije na področjih energetske dostopnosti, krepitve konkurenčnosti, institucionalnih reform in evropske varnosti.

Deklaracija med drugim poziva k pospešenim naložbam v čiste vire energije, odpravi preostalih ovir na enotnem evropskem trgu, dokončanju Unije prihrankov in naložb ter posodobitvi evropskega proračuna, ki mora učinkoviteje podpirati strateške prednostne naloge Unije. Pomemben poudarek namenja tudi krepitvi evropskih obrambnih zmogljivosti, nadaljnji podpori Ukrajini in utrjevanju evropske varnosti.

Obenem deklaracija izpostavlja, da mora Evropa ostati odprta, konkurenčna in navzven usmerjena, hkrati pa zmanjševati svoje strateške odvisnosti ter krepiti odpornost v vse bolj nepredvidljivem in negotovem mednarodnem okolju.

“Ne moremo verjeti v Jezusa in hkrati spodbujati vojne.”

To niso besede aktivista, uličarja ali levičarja.

Joj, pardon, komunista.

To so besede človeka, ki ga konzervativni politični krogi navajajo kot moralno avtoriteto.

A medtem ko je papež govoril o miru, so naši tradicionalneži v vladnem poslopju Gregorčičeve počeli … kaj?

Se odločili odpraviti državne sankcije zoper državnike in državo Izrael.

Ko so obljubili, da bodo z začetkom mandata zavihali rokave, so to očitno mislili smrtno resno. Prioritete njihove prve seje so to precej nazorno pokazale.

Že prvi dan mandata je bilo treba začeti vračati črnokockaste politične usluge. Z obrestmi.

In … tako je Benjamin Netanjahu z ekipo znova dobrodošel v Sloveniji.

Normalizacija druženja z ljudmi, za katere je izdana mednarodna tiralica, bi morala biti problem za vsakega demokrata.

Joj, pardon, Demokrata.

Toda moralni kompas nove vlade in njenih apologetov je že zdavnaj izgubljen.

En dan o neprodušnosti meje, naslednji dan – brez mejnega nadzora.

En dan o boju proti korupciji, naslednji dan – politična amnezija.

Joj, pardon, širina.

En dan o spoštovanju prava, naslednji dan o tem, katera pravila spregledati – za prijatelje.

En dan o “velikih stvareh, ki jih bosta Slovenija in Izrael počela skupaj”…

… no, saj jih res počneta. Res, velike stvari.

Zato objavljam to kompilacijo svojih nagovorov.

Ne zato, ker bi uživala v tem, da se po vseh teh letih vračam k istim opozorilom.

V teh govorih ni nič novega. Prav v tem je problem! Ker bi si želela, da bi bili danes zastareli.

Pa vendar … smo tukaj.

Nova vlada z eno svojih prvih zunanjepolitičnih potez – odpravo omejitev pri sodelovanju z vlado Benjamina Netanjahuja – pošilja sporočilo tudi svetu. Sporočilo o tem, kakšno težo imajo zanjo načela, ko pridejo v navzkrižje s političnimi simpatijami in ideološkimi zavezništvi.

O prejšnji vladi si lahko mislite, kar hočete, ni bilo vse popolno, toda odgovorno trdim, da je Slovenija takrat vendarle velikokrat dokazala, da si drzne zavrniti dvojna merila.

In jaz? Oh, jaz sem včasih na pručko stopila zato, da bi videla dlje. Nekateri jo pa danes potrebujejo za snemanje zastav. Za to namreč hrbtenica ni potrebna.

Ta video je opomnik, zakaj nisem molčala takrat. Zakaj ne bom molčala ne danes ne nikoli.

Vse dokler … joj, pardon.

Evropska poslanka Irena Joveva je v sredo, 3. junija 2026, v intervjuju za srbsko Nova TV spregovorila o perečih razmerah v Srbiji, dotaknila pa se je tudi političnih sprememb v Sloveniji: “Skrbi me, da bom morala – tako kot sem glasna glede nazadovanja demokracije, svobode medijev in celo osnovnih človekovih pravic recimo v vaši državi – postati glasna tudi za svojo državo.”

Ob predstavitvi najnovejšega poročila o Srbiji je uvodoma poudarila, da je bil dokument rezultat širokega političnega soglasja v Evropskem parlamentu. Izpostavila je, da je bilo vloženih več kot 500 amandmajev, kar po njenem mnenju kaže na veliko vključenost vseh političnih skupin in na resnost razmer v Srbiji.

Joveva je ocenila, da je bil napredek Srbije na ključnih področjih zelo omejen. Opozorila je, da na področjih vladavine prava, neodvisnosti medijev, demokracije ter varstva človekovih pravic ni bilo zaznati bistvenega izboljšanja. Poudarila je, da poročilo odraža objektivno stanje in da je odgovornost za izvajanje potrebnih reform na oblasti Republike Srbije.

Kot je nadalje dejala, je bilo zaradi pomanjkanja politične volje za izvedbo nujnih sprememb izgubljeno še eno leto na poti približevanja Evropski uniji. Ob tem je poudarila, da Evropski parlament od Srbije upravičeno zahteva odgovornost in neodvisne preiskave vseh domnevnih zlorab institucij:

“Nismo nekdo, ki bi moral zaščititi institucije pred državljani, ampak nekdo, ki mora zaščititi državljane pred zlorabo moči v teh istih institucijah.”

Glede širitvene politike EU je ocenila, da je ta zaradi geopolitičnih razmer danes bistveno višje na evropski agendi kot pred nekaj leti. Kljub temu je opozorila, da mora napredek posameznih držav temeljiti izključno na objektivnih merilih, kot so demokracija, vladavina prava in svoboda medijev, ne pa na političnih ali geostrateških interesih.

Poslanka je razkrila tudi, da se je pred kratkim srečala s predsednico Evropske komisije. Pogovor je med drugim tekel o Zahodnem Balkanu, konkretno o Severni Makedoniji in Srbiji. Podrobnosti srečanja ni želela razkriti, je pa dejala, da bo nadaljnji razvoj dogodkov pokazal, v kolikšni meri bodo njeni predlogi upoštevani:

“Nočem govoriti o podrobnostih, ker želim spoštovati pogovor, ki sva ga imeli. Sem nekdo, ki spoštuje dogovor, ampak vsi poznate moja stališča in lahko uganete, kaj sem ji povedala, tudi kar tiče Srbije. In kar lahko rečem, je, da mi je rekla, da bo upoštevala moj nasvet.”

V zaključku je komentirala tudi politične spremembe v Sloveniji ter poudarila je, da menjava oblasti ne bo vplivala na njena stališča glede demokracije, človekovih pravic in širitve Evropske unije. Izrazila je tudi pričakovanje, kakšen bo razvoj odnosov med Slovenijo in Srbijo v prihodnjih mesecih:

“To bo zanimivo opazovati in bomo videli, nočem prehitevati … izjave so eno, poteze pa drugo, veste. A njihove izjave so po večini neresnične. Sodim po dejanjih. Pa da vidimo.”

Celoten intervju si lahko preberete na naslednji povezavi: https://www.youtube.com/watch?v=X4Ol3oyYWSY

Evropska poslanka Irena Joveva je v torek, 2. junija 2026, v Evropskem parlamentu v Bruslju gostila projekcijo dokumentarnega filma ‘Tura do Strazbura’, ki prikazuje izjemno pot študentk in  študentov, ki so prekolesarili razdaljo od Novega Sada do Strasbourga. “Ko so prispeli, niso prinesli samo koles in nahrbtnikov. Prinesli so tudi sporočilo. Pomembno sporočilo,” je poudarila v svojem nagovoru.

Uvodoma je izpostavila, da jo je ob srečanju najbolj navdušilo dejstvo, da so študenti v Strasbourg prispeli enako, kot so prepotovali vse kilometre – skupaj. Čeprav je takrat videla le zadnje poglavje njihove zgodbe, je projekcija filma prvič ponudila vpogled v celotno pot in vse izzive, ki so jih spremljali na poti:

“Takrat sem videla le zadnje poglavje zgodbe. Nocoj bom prvič videla vse, kar je bilo pred tem. Ko so namreč prispeli v Strasbourg, niso prinesli samo nahrbtnikov in koles. Prinesli so tudi sporočilo. Pomembno sporočilo. In nocoj sem še posebej vesela, da vodstvo Evropskega parlamenta sliši to sporočilo.”

V nadaljevanju je Joveva poudarila, da je ob prihodu študentov v Strasbourg verjela, da je bila priča koncu izjemne zgodbe, projekcija filma pa je pokazala, da bistvo njihovega podviga ni bilo zgolj v doseženem cilju, temveč v poti, ki jih je do njega pripeljala. Ob tem je izpostavila, da se pogosto osredotočamo na cilje, zmage in prihode, medtem ko so prav izkušnje na poti tiste, ki nas najbolj oblikujejo.

Ob zaključku dogodka je sklenila, da film po njenih besedah spominja na pomen ljudi, ki jih srečujemo, vrednote, ki jih nosimo s seboj, ter pogum in solidarnost, ki ju najdemo drug v drugem:

“Morda sploh ni šlo za to, da bi prispeli v Strasbourg. Morda je šlo za zgodbo, ki jih je tja pripeljala. In mislim, da je to zgodba, ki si jo je vredno zapomniti. Hvala našim gostom in filmskim ustvarjalcem, ker ste ohranili to izjemno zgodbo. In predvsem hvala študentom. Ne le zato, ker ste kolesarili vse od Novega Sada do Strasbourga. Ampak ker ste nas spomnili na nekaj pomembnega. Da demokracija ni šport za gledalce. Odvisna je od ljudi, ki jim je dovolj mar, da se vključijo in sodelujejo.”

Na dogodku so poleg evropske poslanke Irene Joveva sodelovali tudi Sophie Wilmès, podpredsednica Evropskega parlamenta, Martin Hojsík, podpredsednik Evropskega parlamenta, evropski poslanec Gordan Bosanac, Radovan Seratlić, producent dokumentarnega filma, Ana Ristović, producentka dokumentarnega filma ter Uroš Mitrović in Rastko Arsenijević, srbska študenta.