Evropska poslanka Irena Joveva je v soboto, 30. maja 2026, v Naklem gostila zdaj že tradicionalno izobraževalno srečanje ‘Evropa lokalno – Renew Europe goes local’ na katerem je s člani in podporniki stranke Gibanja Svobode spregovorila o aktualnih političnih razmerah v Evropski uniji in svetu. Dogodek je bil priložnost tudi za krepitev povezovanja med evropsko in lokalno ravnjo politike, saj je poudaril pomen evropskih tematik za lokalno okolje. “Vmešavanje v volitve, ki smo mu bili priča nedavno tudi v Sloveniji, se ne dogaja le pri nas. Tovrstne vzorce delovanja smo lahko opazovali v Romuniji. Pred podobnimi preizkušnjami je tudi Francija, kjer bodo prihodnje leto potekale predsedniške volitve, ki bodo izjemnega pomena tudi za prihodnjo usmeritev same Unije. Vemo pa, da si na vrhu Evrope ne želimo tistih političnih sil, ki jim trenutno kaže zelo dobro. Govorim seveda o Nemčiji,” je na srečanju med drugim izpostavila Joveva.

V uvodnem delu srečanja so se udeleženci seznanili s političnimi usmeritvami politične skupine Renew Europe, ključnimi izzivi evropskih politik v letu 2026 ter možnostmi njihovega prenosa v lokalno okolje. Joveva je pri tem poudarila pomen jasne in razumljive komunikacije evropskih poslancev z državljankami in državljani ter izpostavila, da je ključno, da lokalni odbori političnih strank na Evropsko unijo ne gledajo zgolj kot na oddaljen birokratski aparat, temveč predvsem kot priložnost, ki lahko pomembno prispeva k razvoju lokalnnih skupnosti na različnih področjih in prispeva k izboljšanju kakovosti življenja ljudi.

Poseben poudarek je bil namenjen tudi vzpostavljanju lokalne in regionalne politične razpoznavnosti v sodelovanju z evropskimi poslanci in komunikaciji političnega programa Renew Europe na regionalno in lokalno raven:

“Prav na lokalni ravni in predvsem skozi reševanje vsakodnevnih izzivov ljudi, evropske usmeritve dobijo konkretno vsebino.”

V nadaljevanju je spregovorila tudi o nedoslednosti v evropski zunanji politiki, zlasti pri odzivih na različne regionalne konflikte, ter pri tem izpostavila pomen zaščite vladavine prava in demokracije:

“Smo del politične skupine, ki združuje liberalne in sredinske sile v Evropskem parlamentu. V prejšnjem mandatu smo bili tretja največja politična skupina, danes smo sicer peti, saj so del političnega prostora zasedle populistične sile. Kljub temu menim, da smo vsebinsko in politično še močnejši kot prej. Še naprej smo eden najglasnejših zagovornikov demokracije, vladavine prava in evropskega povezovanja, zato smo pogosto prepoznani tudi kot najbolj proevropski in prodemokratični glas v samem Parlamentu.”

Tudi sam politični prostor se po oceni Joveve manj deli po klasični ločnici levica-desnica in vse bolj po razmejitvi med demokratičnimi silami na eni strani ter populističnimi silami na drugi. Pogovor se je nato razširil tudi na razmere v širši regiji, pri čemer je največ zanimanja med udeleženci vzbudilo dogajanje na Madžarskem po parlamentarnih volitvah, kjer se je po 16 letih vodenja države poslovil dolgoletni premier Viktor Orbán:

“Ob Orbanovem porazu je bilo čutiti precejšnje olajšanje v Bruslju, predvsem zaradi številnih blokad, ki jih je Viktor Orbán v preteklosti uporabljal, pogosto pod pretvezo državnih interesov, v resnici pa za uresničevanje lastnih političnih ciljev in interesov ozkega kroga njegovih somišljenikov. Njegova politična pot se ni začela v Bruslju, temveč na lokalni ravni, od koder je postopoma gradil svoj vpliv, kar je proces, ki ga lahko razumemo tudi v širšem evropskem kontekstu. V več kot desetletju in pol mu je uspelo utrditi položaj do te mere, da je v Bruslju pogosto prihajalo do situacij, ko je en posameznik dejansko lahko držal za talce vseh ostalih 26 držav in še koga drugega.”

V zaključku pogovora je beseda tekla tudi o aktualnih prioritetah evropske poslanke. Joveva je pojasnila, da pomemben del svojega dela trenutno posveča digitalnim politikam in varstvu osebnih podatkov. Ob tem je opozorila na tveganja pretiranega nadzora ter na različne poskuse poseganja v zasebnost državljanov, ki se pogosto upravičujejo z argumentom večje spletne varnosti.

Tudi letošnje srečanje je tako pokazalo, da je sodelovanje med evropskimi institucijami in lokalnim okoljem dvosmerna ulica.

Če vsaj malo sledite evropski politiki, ste zagotovo že slišali za Maria Draghija. Po njegovem (pri)poročilu, kar nekakšni Bibliji tega mandata, si je Evropska komisija zadala cilj, da Unijo naredi bolj konkurenčno. A od samega poročila – nastalega še pred začetkom aktualnega mandata Komisije, mimogrede – niti približno ni bilo narejenega toliko, kot bi si mnogi želeli.

Kvečjemu nasprotno. Velik del priporočil ostaja predvsem na papirju – in to še posebej tista, ki bi lahko dejansko prinesla največje spremembe. Deloma zato, ker države članice ne želijo posegov v svoje pristojnosti ali partikularne interese, deloma pa tudi zato, ker se politična ambicija prepogosto ustavi pri “poenostavitvah”, ki so v praksi pogosto daleč od poenostavitve.

Tem poenostavitvam in “poenostavitvam” se danes v Bruslju reče omnibus. Gre za velike pakete sprememb različnih zakonov. Niso sicer tako nedomišljeni, kot je nedavni “interventni” zakon v Sloveniji, a vendarle pogosto tudi bruseljski omnibusi ne prinesejo toliko poenostavitev, kot jih obljubljajo.

V Evropskem parlamentu sem za svojo politično skupino Renew Europe trenutno poročevalka za dva takšna zakonodajna paketa. Eden zadeva ustanovitev nove kategorije srednje velikih podjetij, ki naj bi dobila nekoliko manj administrativnih bremen. V teoriji se to seveda sliši super, v praksi pa bodo učinki po moji oceni precej omejeni. Predvidene številke prihrankov so močno prenapihnjene, namesto manj birokracije pa bi lahko številna podjetja na koncu potrebovala zlasti več pravnikov in svetovalcev, da bodo sploh razumela nove spremembe. A o tem morda drugič.

Drugi paket, ki ga imam v imenu skupine načez, je t. i. digitalni omnibus. Gre za enega zahtevnejših zakonodajnih predlogov tega mandata, saj posega v več različnih evropskih zakonov hkrati. Do določenih delov predloga imam precej zadržkov, je pa v njem tudi nekaj rešitev, ki jih podpiram zelo jasno. Ena od njih je vprašanje spletnih piškotkov.

Vsi poznamo tista pojavna okna na spletnih straneh, kjer nas skoraj povsod pričaka vprašanje, ali želimo sprejeti ali zavrniti piškotke. Sistem je danes postavljen tako, da uporabnico ali uporabnika prej utrudi, zmede ali pripravi do tega, da klikne “sprejmi vse”, kot pa da bi mu dejansko omogočil informirano in svobodno odločitev.

To žal ni naključje.

Več podatkov kot oddamo, bolj natančno nam lahko sledijo, nas profilirajo in nam prodajajo ciljano oglaševanje. Naši podatki so postali ena najdragocenejših valut digitalnega sveta.

Predlog sprememb, o katerem smo se v parlamentu pred dnevi že začeli uradno pogajati, bi to lahko pomembno spremenil. Ideja je pravzaprav precej preprosta: uporabnik bi svoje preference glede zasebnosti nastavil že v samem brskalniku, spletne strani pa bi morale to izbiro spoštovati. To pomeni manj neskončnega klikanja po pojavnih oknih in manj manipulativnih praks, katerih cilj je predvsem pridobiti čim več soglasij za sledenje.

Sprememba bi bila velika – ne samo za uporabnike, temveč tudi za tehnološka podjetja in oglaševalsko industrijo. Google je denimo v pogovorih opozarjal, da bi lahko takšne spremembe povzročile več deset milijard evrov škode. Nekateri predstavniki industrije trdijo tudi, da je takšen sistem tehnično praktično neizvedljiv.

Prav zato sem se odločila, da v Evropskem parlamentu organiziram posebno strokovno razpravo o tej temi, posvečeno izključno členu zakonodaje, ki to ureja. Gre za t. i. avtomatizirane signale za izražanje preferenc glede zasebnosti.

Na razpravi so sodelovali predstavniki Evropske komisije, Evropskega nadzornika za varstvo podatkov (EDPS), organizacij za zaščito digitalnih pravic in potrošnikov, predstavniki brskalnikov Mozilla in DuckDuckGo ter številni strokovnjaki s področja prava in tehnologije. Dogodek smo organizirali skupaj z organizacijo NOYB, katere ustanovitelj Max Schrems je sodeloval tudi kot panelist.

Max Schrems je danes eno najprepoznavnejših imen na področju digitalnih pravic v Evropi. Njegove pravne pobude so med drugim pripeljale do dveh pomembnih sodb Sodišča EU, ki sta razveljavili pravne podlage za prenos osebnih podatkov evropskih državljanov v ZDA.

Pomemben del razprave je bil namenjen vprašanju, ali je predvidena rešitev tehnično sploh izvedljiva. Strokovnjaki so bili jasni: je. Obstajajo sicer različni načini implementacije in številne tehnične nianse, vendar sama ideja ni neizvedljiva. Profesor dr. Max von Grafenstein je denimo predstavil projekt “Consenter”: to je poseben digitalni agent, ki bi lahko v imenu uporabnika komuniciral njegove preference glede zasebnosti.

Seveda bo treba v nadaljnjih pogajanjih paziti, tudi še na kakšna druga vprašanja. Kako preprečiti, da bi spletne strani uporabnike kaznovale zaradi zavrnitve sledenja? Kako zagotoviti, da s tem ne bi dodatno utrdili dominantnega položaja največjih brskalnikov? In kako preprečiti, da bi velike platforme pravila obšle?

To so vprašanja, na katera bomo morali v pogajanjih še odgovoriti.

A sama verjamem, da digitalna zasebnost ne sme biti privilegij ljudi, ki imajo dovolj časa, znanja in potrpljenja za desetine klikov po pojavnih oknih. Če mora človek za zaščito svoje zasebnosti skoraj doktorirati iz “piškotkov”, potem sistem že dolgo ne deluje več v korist ljudi.

Pogajanja bodo zahtevna. Lobiji zelo močni. Vendar … če so naši podatki postali ena najdragocenejših valut digitalnega sveta, potem je najmanj, kar lahko zahtevamo, to, da imajo ljudje nad njimi tudi dejanski nadzor.