Evropska poslanka Irena Joveva (Renew Europe/Svoboda) se je v sredo, 9. Julija 2026, udeležila plenarne razprave o vlogi Evropske unije pri obnovi Gaze in mednarondopravni odgovornosti Izraela. ‘’ Nekateri tukaj govorite o obnovi Gaze, kot da bi bila ta potreba posledica naravne nesreče. Gaza je bila uničena. In to uničenje ima ime: genocid,’’ je poudarila Joveva.

Uvodoma je opozorila, da ni mogoče govoriti o trajnem miru in obnovi, če se obenem ne zagotovi tudi odgovornost za dejanja, ki so do uničenja Gaze pripeljala.

‘’Gaza je bila uničena. In to uničenje ima ime: genocid. Eno je poravnati račune. Kaj pa izstaviti račun tistim, ki so za to uničenje odgovorni? Šokantno osupljivo je, da nekateri še vedno porabljate več energije za izogibanje tej besedi kot za obsodbo dogajanja. Pravi prvaki pravičnosti in miru, ni kaj.’’

Če ne bomo branili mednarodnega prava, bomo zelo kmalu spet šteli ruševine, je nadaljevala.

V nadaljevanju se je dotaknila tudi napovedi slovenskega premierja Janeza Janše o morebitni selitvi slovenskega veleposlaništva v Jeruzalem. ‘’To je manever političnega prijateljevanja z Benjaminom Netanjahujem. V času, ko bi morali braniti mednarodno pravo, ga on relativizira. Izbira politično zvestobo.‘’

Joveva je ob koncu pozvala k doslednosti pri zagovarjanju evropskih vrednot in opozorila, da mednarodno pravo ne sme postati orodje, ki se uporablja selektivno glede na politične interese.

Foto/EP:  Fred MARVAUX

Evropski parlament je na današnjem plenarnem zasedanju omogočil podaljšanje začasne izjeme od pravil EU o zasebnosti na spletu, ki tehnološkim podjetjem dovoljuje pregledovanje zasebnih sporočil uporabnikov z namenom odkrivanja gradiv spolnih zlorab otrok. »Chat Control je žal spet nazaj. Tisti, ki najbolj glasno govorijo o zaščiti otrok, niso bili pripravljeni sprejeti kompromisa,« je po glasovanju poudarila Joveva.

Čeprav je večina poslank in poslancev Evropskega parlamenta glasovala proti podaljšanju uredbe, predlog za njeno zavrnitev ni dosegel zahtevane absolutne večine 361 glasov. Za zavrnitev je glasovalo 314 poslancev, za podaljšanje izjeme pa 276.

Po besedah Joveve je bilo že pred glasovanjem jasno, da v Parlamentu obstaja večina proti Chat Controlu, kar so pokazala tudi prejšnja glasovanja.

»Jasno je bilo sicer, da smo danes imeli dovolj glasov za zavrnitev Chat Controla, kar so pokazala tudi prejšnja glasovanja, vendar je bilo zaradi sklica zasedanja na zadnji dan julija doseganje zahtevane absolutne večine izjemno oteženo. To predstavlja zaskrbljujoč presedan za Evropski parlament.«

Po oceni Joveve je tokratni razplet predvsem posledica proceduralnih manevrov in političnih pritiskov, ki so odločilno vplivali na potek glasovanja.

»Če največja politična skupina v Evropskem parlamentu ne bi izsilila postopka in če nekateri ne bi čez noč spremenili svojih stališč, bi danes Chat Control znova padel. Že tretjič v tem mandatu.«

Doslej so namreč evropski poslanke in poslanci povečini vztrajali, da je končno treba najti dogovor glede dolgoročnega zakonodajnega dosjeja (CSAM), ki celovito ureja boj proti zlorabam otrok na spletu in je bil konec koncev tudi povod za začasne izjeme (ki več kot očitno niso več začasne).

»To ni bila izbira med zaščito otrok in varovanjem zasebnosti. To je lažno predstavljena dilema. Otroci si zaslužijo učinkovito zaščito pred spolnimi zlorabami, tudi na spletu. Prav tako si vsi zaslužimo pravico do zasebne komunikacije. Oboje je mogoče. Zato sem ves čas vztrajala pri dolgoročni, kakovostni zakonodaji – ne pri vedno novih začasnih izjemah in proceduralnih obvozih.«

Renew Europe, v imenu katere je pogajanja vodila poslanka Joveva, je bila edina dosledna politična skupina, ki ni pristala na lažno dilemo med zaščito otrok in varovanjem zasebnosti.

Končno besedilo sicer še vedno pušča številna vprašanja odprta, vendar je Joveva kot glavna pogajalka evropskih liberalcev z vloženimi dopolnili dosegla, da sprejeta uredba izrecno izključuje od konca do konca šifrirano komunikacijo od obveznostmi pregledovanja, kar predstavlja pomembno varovalko za zasebnost uporabnikov.

»Čeprav lahko uspešno izključitev šifrirane od konca do konca komunikacije iz pregledovanja zasebnih komunikacij štejemo za majhno zmago tega Evropskega parlamenta, to še zdaleč ni dovolj. Še vedno sem globoko razočarana. Žalosti me tudi, da nekateri slovenski poslanci, ki so še nedavno domnevno podpirali zasebno komunikacijo, očitno spreminjajo stališča z danes na jutri,« je zaključila Joveva.

Foto/EP: Mathieu CUGNOT

Evropska poslanka Irena Joveva je v četrtek, 9. Julija 2026, v intervjuju za srbski portal N1 spregovorila o sprejetju resolucije Evropskega parlamenta o Srbiji ter poudarila, da dokument ni bil usmerjen proti državi ali njenim državljankam in državljanom, temveč je predstavljal oceno ravnanja srbske oblasti: “Naše sporočilo je jasno. To ni ocena Srbije, temveč ocena oblasti.”

Po njenih besedah je parlament opozoril na pomanjkljivosti na področjih vladavine prava, svobode medijev in delovanja demokratičnih institucij.

Joveva je nadalje zavrnila očitke, da se je Evropska unija z resolucijo vmešavala v notranje zadeve Srbije ter poudarila, da je namen dokumenta opozoriti na težave, ki po njenem mnenju že dlje časa vplivajo na demokratične procese v državi, ter izraziti podporo državljanom, ki si prizadevajo za večjo preglednost, boj proti korupciji in neodvisno delovanje institucij:

“Državljanke in državljani Srbije si resnično zaslužijo boljše. To ni nikakršno vmešavanje v notranje zadeve Srbije, ampak nekaj, kar bi moralo biti normalno za vsako demokracijo. Ne more biti problem nekdo, ki samo opozarja na težave, ki so že leta tako očitne.”

Ob tem je ocenila, da bo napredek Srbije na poti v Evropsko unijo odvisen od uresničevanja reform, predvsem na področjih pravne države, medijske svobode in volilnega procesa. Za zaključek je izrazila tudi pričakovanje, da bodo prihodnja poročila Evropskega parlamenta manj kritična, če bodo pristojni sprejeli potrebne ukrepe za izboljšanje razmer v državi.

Evropska poslanca Irena Joveva in Marjan Šarec sta v sredo, 8. julija 2026, pred glasovanjem kolegic in kolegov Evropske ljudske stranke (EPP) o izključitvi Branka Grimsa pisala vodji EPP Manfredu Webru, v katerem sta poudarila, da se absolutno ne nameravata vmešavati v notranje zadeve druge politične družine, pač pa želita le prijateljsko pomagati: “Navsezadnje lahko ob presoji, ali so določena politična stališča in ravnanja še združljiva z vrednotami neke politične skupine, tudi kolegi zunaj nje včasih pomagamo, da se razmislek pripelje do povsem logičnega zaključka.”

V pismu sta Joveva in Šarec z navajanjem dejstev – od glasovanj do določenih izjav – pojasnila, da Grims ni izjema, temveč zgolj najglasnejši predstavnik politike SDS:

“Branko Grims le neposredno pove tisto, kar preostali člani njegove delegacije podpirajo precej bolj prefinjeno.”
Če je torej EPP očitno na poti do ugotovitve, da so takšna stališča nezdružljiva z njenimi vrednotami, bi morala enake kriterije uporabiti pri vseh ostalih, tudi presoji članstva SDS – stranke, ki v slovenski politiki glede na lastne potrebe najbolj glasno opozarja na (domnevna) dvojna merila:
“Če so stališča in ravnanja, opisana v predlogu, res nezdružljiva z vrednotami EPP, potem vprašanje ni več, ali Branko Grims sodi v EPP. Pravo vprašanje je, zakaj v EPP še vedno ostaja stranka, ki ta ista stališča sistematično zagovarja.”
Po njunem prepričanju je politična družina s tradicijo in politično težo, kot je EPP, zmožna skrbno presoditi, ali so stališča, navedena v predlogu, res lastna zgolj Branku Grimsu ali pa odražajo širšo politično usmeritev SDS.

Evropska poslanka Irena Joveva se je ta teden mudila na uradnem obisku na Islandiji. V državi, kjer bo konec avgusta potekal referendum o obnovitvi pristopnih pogajanj z Evropsko unijo, se je predsedstvo evropskih liberalcev udeležilo vrste srečanj in izmenjav pogledov posvečenih vprašanjem varnosti, inovacij in zelenem prehodu. ”Vprašanje ni, koliko suverenosti imaš, ampak kaj  z njo narediš,” je kot ključno misel obiska izpostavila Joveva.

”Nisem pričakovala, da me bo dežela ognja in ledu spomnila na Slovenijo. A me je. Seveda pri politiki, ne pri vulkanih. Tudi tukaj namreč hitro ugotoviš, da je o suverenosti veliko lažje govoriti kot jo dejansko živeti. In da sodelovanje ter suverenost nista nasprotji, kot ju nekateri radi prikazujejo,” je poudarila Joveva.

Čeprav je Islandija v preteklosti že zaprla enajst pogajalskih poglavij ter je članica Evropskega gospodarskega prostora in schengenskega območja, je, na prošnjo tedanje vlade, že več kot desetletje, ne štejemo za državo kandidatko za članstvo v Evropski uniji.

”Konec avgusta bodo Islandke in Islandci odločali, ali naj ponovno odprejo pristopna pogajanja z Evropsko unijo. Zanimivo je opazovati, kako zelo podobna je ta razprava tistim, ki jih poznamo drugod po Evropi.”

Islandija je z Evropsko unijo že danes tesno povezana prek skupnih vrednot, trdnega partnerstva na številnih področjih ter vodilnih rešitev na področju podnebnih politik, ki soustvarjajo zeleno gospodarstvo prihodnosti. Kljub temu razpravo o morebitnem ponovnem odprtju pristopnih pogajanj spremljajo številna vprašanja in pomisleki, pa tudi zavajajoče trditve, ki jih dejstva pogosto ne potrjujejo.

”Ne glede na to, ali smo govorili o ribah, energiji, gospodarstvu ali EU, smo se vedno znova vračali k istemu vprašanju: kako zaščititi svoje interese v svetu, ki postaja vse bolj nepredvidljiv?”

Program obiska sicer ni bil omejen zgolj na politične razprave. Islandija že danes razvija in uporablja vrsto naprednih podnebnih rešitev, s katerimi so se člani predsedstva Renew seznanili, od pretvarjanja ogljikovega dioksida v obnovljivi metanol v podjetju Carbon Recycling International, do njegovega mineralnega shranjevanja v kamen pri podjetju Carbfix ter izrabe geotermalne energije v elektrarni Hellisheiði, ki zagotavlja ogrevanje za več kot polovico širšega območja Reykjavíka.

”Ogledali smo si tudi projekte na področju geotermalne energije, zajemanja CO₂ in tehnologij, ki dokazujejo, da se o prihodnosti ne da samo razpravljati – da se jo da tudi graditi. In še nečesa me je Islandija ponovno spomnila. Da majhnost države pogosto obstaja predvsem v glavah. Pri vulkanih to kakopak ne velja,” je rešitve, ki krepijo energetsko neodvisnost države povzela Joveva.

 

Vse najboljše, Slovenija.

Nisi nastala zato, da bi si te nekdo lastil … pa vendar se zdi, da je nekdo že 35 let zaposlen predvsem s prepričevanjem, da je prav to mogoče.

Kdo je bil bolj zaslužen. Kdo je večji domoljub. Kdo ima več pravice govoriti v tvojem imenu.

Domoljubje si najraje nadenejo takrat, ko ga je mogoče najbolje unovčiti.

Dan državnosti pa bi moral biti opomnik na nekaj povsem drugega.

Zgodovinski 25. junij.

Tri desetletja in pol pozneje bi človek pričakoval, da si ne procesa osamosvojitve ne domoljubja ne bo lastil nihče. Še najmanj tisti, ki so ga uporabljali kot politično valuto, osamosvojitev pa kot orodje za utrjevanje lastne moči.

Predvsem pa bi človek pričakoval, da se na dan, ko bi morala biti vsaka gesta izraz spoštovanja do celotnega naroda in do vseh, ki so za samostojnost prispevali svoj del, ne ukvarjamo s tem, kdo se bo vrival v slavnostno ospredje.

In da, narodnoosvobodilni boj je eden od stebrov, na katerih počiva naša državnost. Tega ne more izbrisati nobena politična agenda, nobena revizija zgodovine ali uradno obvestilo sedanje vlade.

Nikoli ne bom pristala na tezo, da Slovenija pripada bolj enim kot drugim. Še manj na predstavo, da je zasebna last kogarkoli.

V času številnih preizkušenj po svetu – in žal vse bolj tudi doma – bi si želela odgovorno politiko, ki se ne skriva za populizmom in vprašljivimi “nujnimi” zakoni. Politiko, ki nam ne meče peska v oči in ne živi od ustvarjanja stalnih napetosti. Ki je ne žene želja po revanšizmu, ne vrši pogroma nad nevladniki, ne odpira razrednih bojev s sindikati in ne posega v (ustavno varovane) pravice.

Demokracija namreč ne izgine čez noč. Slabi takrat, ko začnemo verjeti, da nekateri tej državi pripadajo bolj kot drugi.

Zato je dan državnosti veliko več kot praznik.

Slovenija ni last nikogar. Njeno prihodnost bomo pisali vsi.

Srečno!

A res mislite, da pripadnost določajo priimki, naglasi in kraj rojstva?

Pripadnost določajo ljudje. S svojim delom. S svojim prispevkom. S svojim odnosom do skupnosti.

In seveda tudi obratno:

z neodgovornostjo. Z izkoriščanjem pravil. Z ignoranco do skupnosti, katere del si oziroma bi moral biti.

A tokrat ne govorimo o slednjih – čeprav vam dežurni vladni ideologi to hočejo predstaviti drugače. Razpravo o tistih, ki v Sloveniji živijo, delajo in plačujejo davke, preusmerjajo k fiktivnim prijavam, getom in “množičnemu” priseljevanju.

To niso isti ljudje. In to ni ista zgodba.

En teden na oblasti so potrebovali, da so brez javne razprave, brez dialoga in brez prepričljive obrazložitve približno 100.000 ljudem z – kot rečejo oni – “manjšim popravkom” odvzeli glas pri odločanju o lokalnih skupnostih, katerih del so že vrsto let.

Še vedno čakam na prepričljiv odgovor na eno preprosto vprašanje: zakaj?

Zakaj je bilo treba tem ljudem odvzeti pravico, ki več kot dve desetletji nikogar ni motila? Zakaj je bilo treba poseči v nekaj tako temeljnega, kot je volilna pravica, tik pred volitvami? In zakaj je bilo treba vse to storiti tako na hitro?

Demokratizacija države, slišim. Ob takih izjavah je težko ne pomisliti na ironijo. Kolikor vem, demokracija praviloma ne napreduje tako, da se ljudem neupravičeno jemlje glas. Kar tako, ker lahko.

Ker se lahko vladajoča večina tokrat kar tako požvižga na priporočila Beneške komisije, da se volilne zakonodaje ne spreminja manj kot leto dni pred volitvami. Mimogrede – prav na ta ista priporočila so se mnogi sklicevali, ko je bil govor o uvedbi preferenčnega glasu, ki smo ga državljanke in državljani na referendumu večinsko podprli. Takrat so bila priporočila pomembna. Danes očitno niso več.

Prav tako očitno niso pomembni evropski demokratični standardi in mednarodne obveznosti, ki jih je Slovenija sprejela. Pravo Evropske unije sicer mogoče malenkost vendarle še šteje, Konvencija Sveta Evrope o udeležbi tujcev v javnem življenju na lokalni ravni pa niti ne.

Na volitvah morajo odločati le državljani, še slišim. Na prvi pogled se to zdi samoumevno. Dokler … ni nujno.

Če bi bilo namreč res tako preprosto, danes tudi državljanke in državljani drugih držav članic Evropske unije s stalnim prebivališčem v Sloveniji (in obratno) ne bi imeli volilne pravice na lokalnih volitvah.

Pa jo imajo. Prav zato, ker lokalna demokracija ni samo vprašanje državljanstva. Je tudi vprašanje skupnosti.

Vprašanje ljudi, ki v njej dejansko živijo, delajo, prispevajo in soustvarjajo njeno prihodnost.

In veste, kaj je pri vsem skupaj še najbolj problematično?

Da se o teh ljudeh govori, kot da gre za neko anonimno skupino, ki je k nam prišla včeraj. Po možnosti nelegalno, kajne, dragi vladajoči?

Namenoma vas zavajajo.

V resnici gre za naše sosede, sodelavce, prijatelje.

Gre za zdravnice in zdravnike, ki jim zaupamo svoje zdravje. Za poštarje, ki nam prinašajo pošto. Za negovalke in negovalce, ki skrbijo za naše starejše. Za gradbene delavce, ki gradijo naše ceste in domove. Za voznike avtobusov, ki nas vsak dan pripeljejo na cilj. Za inženirke in inženirje, brez katerih številni sistemi, ki jih jemljemo za samoumevne, sploh ne bi delovali.

Morda je najbolj povedno prav to, da se skuša razpravo o tej zakonski spremembi ves čas preusmerjati. K migracijam. K varnosti. K ljudem, o katerih ta zakon sploh ne govori. In nikoli ni govoril.

Govorimo o ljudeh, ki v Sloveniji živijo že leta. O ljudeh, ki imajo tukaj stalno prebivališče. Ki tukaj delajo. Ki tukaj plačujejo davke. Ki tukaj vzgajajo svoje otroke. Ki so del naših lokalnih skupnosti.

Nekateri bodo rekli, da marsikdo od teh ljudi sploh ne hodi na volitve. Morda res. Ampak pri pravicah ni toliko bistveno, kolikokrat jih uporabimo. Bistveno je, da nam jih oblast ne jemlje.

Ta zakonska sprememba sicer ne bo prizadela državljank in državljanov drugih držav članic Evropske unije, ki živijo v Sloveniji. Bo pa prizadela predvsem ljudi iz držav nekdanje skupne države.

Očitno so dovolj dobri, da zdravijo naše bolnike. Dovolj dobri, da skrbijo za naše starejše. Dovolj dobri, da gradijo naše ceste. Dovolj dobri, da vozijo naše avtobuse. Dovolj dobri tudi za politične govore in predvolilne obljube. Razen … ko niso več.

Ker, ko pa pride do odločanja o skupnosti, v kateri živijo, delajo in prispevajo, njihov glas naenkrat ni več zaželen. Očitno so nekatera načela trdna le toliko časa, dokler so politično priročna.

In ravno zato težko sprejmem, da se danes nekaterim med njimi sporoča, da pri odločanju o skupnosti, ki jo pomagajo graditi, nimajo več besede.

In ne, tega ne znam videti kot korak naprej. Če je to “manjši popravek” … kako bodo potem videti vsi večji?

Parlamentarni odbor za stabilizacijo in pridružitev (SAPC) med Evropsko unijo in Srbijo, ki se ga je udeležila tudi evropska poslanka Irena Joveva, je 17. in 18. junija 2026 zasedal v Evropskem parlamentu. Člani odbora so s predstavniki srbske vlade in narodne skupščine izmenjali poglede na trenutno stanje pristopnih pogajanj Srbije z Evropsko unijo, razpravljali o svobodi medijev ter ocenili politične razmere v državi. ‘‘Prihajam iz Slovenije, prijateljske države, ki dosledno podpira evropsko pot Srbije in vseh držav Zahodnega Balkana, vendar menim, da se prijateljstvo meri tudi v kritiki, ko je ta potrebna. Težav, s katerimi se sooča Srbija, ne bi smeli pometati pod preprogo, saj evropska integracija ni proces skrivanja teh težav, pač pa njihovega reševanja,” je v razpravi poudarila Joveva.

Uvodoma je glede stanja na področju medijskih svobod v Srbiji Joveva pojasnila, da jo po osmih letih novinarskega dela ter tudi kasneje pri oblikovanju evropske medijske zakonodaje redko še kaj preseneti:

”Videla sem vse. Od pritiskov, ne samo političnih, do diskreditacij, netransparentnega lastništva, ogrožanja neodvisnosti in varnosti novinarjer. Vendar pa moram priznati, da nikjer nisem videla takšne medijske scene, kot jo spremljamo v Srbiji. Sicer drži, da propagandna mašinerija ni izum Srbije, je pa ta med najbolj dovršenimi prav v vaši državi.”

V nadaljevanju je Joveva ocenila, da o Srbiji že dlje časa ne moremo govoriti kot o državi, kjer se spoštuje medijska pluralnost, čemur navsezadnje pritrjujejo tudi vsa relevantna mednarodna poročila. Namesto tega po njenem prevladuje politični narativ oblasti, ki se odraža tudi v delovanju javnega servisa.

”Ta problem je bil diagnosticiran že pred časom, ključno vprašanje pa ostaja, ali obstaja resnična politična volja, da se stvari pomaknejo na bolje. Skoraj dve leti po sprejetju medijske zakonodaje narodna skupščina še vedno ni pokazala pripravljenosti, da zaključi tehnični postopek imenovanja novega sveta REM, ki je v tem času postal lakmusov papir za oceno dejanske zavezanosti oblasti reformam na področju medijev. Dlje ko se bo s tem procesom zavlačevalo, tem težje bo verjeti, da gre zgolj za proceduralne zaplete.”

Ko je bilo govora o političnem stanju v državi, je Joveva ocenila, da imajo največjo odgovornost za umiritev napetosti v družbi predstavniki oblasti. Ob tem je pozvala oblast, naj preneha z ignoriranjem razlogov, zaradi katerih državljanke in državljani že skoraj dve leti vztrajajo na ulicah. Dodala je, da bo v prihajajočem poročilu o napredku, o katerem bo glasovanje potekalo julija, žal znova treba izpostaviti številna področja, na katerih ni prišlo do izboljšav.

V zaključku je poudarila, da so poštene in svobodne predčasne volitve, izvedene v skladu s priporočili ODIHR, trenutno najbolj realna pot iz politične krize. Ob tem je dodala, da o evropskih prihodnosti Srbije ne bodo odločali birokrati iz Bruslja, niti da lahko volitve same po sebi razrešijo vse nakopičene težave, morajo pa državljanke in državljani Srbije začrtati prihodnjo usmeritev države in odločiti v kakšni državi želijo živeti.

Evropska poslanka Irena Joveva je v sredo, 17. Junija 2026, sodelovala na razpravi o letnem poročilu o evropski prihodnosti Severne Makedonije, na kateri je izpostavila, da makedonski narod nima več česa dokazovati ter da država ne sme nositi odgovornosti za politične razprave o nacionalni identiteti: “Makedonci nimajo česa dokazovati. Po vseh teh letih imajo potrebo po tem očitno nekateri drugi. Toda danes Makedonci niso na izpitu. Evropa je.”

Uvodoma je poudarila, da njena podpora ni pomenila soglasja z vsemi deli besedila, temveč predvsem podporo evropski prihodnosti države ter opozorila, da Evropski parlament ni prostor za razsojanje o zgodovinskih interpretacijah ali potrjevanje obstoja posameznih narodov.

V nadaljevanju je opomnila, da je bila Evropska unija ustanovljena z namenom povezovanja narodov in skupnega oblikovanja prihodnosti, ne pa obujanja zgodovinskih sporov ali nacionalizmov. Po njenem mnenju mora evropska politika ostati usmerjena v sodelovanje, spoštovanje ter podporo državam na njihovi evropski poti:

“Evropska unija je nastala zato, da bi narodi skupaj gradili prihodnost. Ne zato, da bi si med seboj izdajali potrdila o obstoju.”

Joveva je svoj nagovor sklenila z mislijo, da tisti dan na preizkušnji niso bili Makedonci, temveč Evropa in njena zavezanost temeljnim evropskim vrednotam.

 

Zanimivo.

Ko se govori o konkurenčnosti, inovacijah in napredku, nekako vedno prva na udaru pristane transparentnost.

Evropska komisija želi sprostiti pravila za proizvode, pridobljene z novimi genomskimi tehnikami.

Sama absolutno nimam težav z znanostjo. Nimam težav z razvojem. Imam pa težavo s tem, da bi ljudem odvzeli informacije, na podlagi katerih se lahko svobodno odločajo.

Če so ti proizvodi res tako varni in tako koristni, kot poslušamo, potem ne razumem, zakaj bi bilo označevanje problem?

Transparentnost ne bi smela nikogar motiti.

Potrošniki imamo pravico vedeti, kaj kupujemo in kaj jemo. Kmetje imajo pravico vedeti, kaj pridelujejo.

A predlagane spremembe žal pomenijo manj označevanja, manj sledljivosti in manj informacij. Obenem pa več prostora za patente in več moči za tiste, ki jo imajo že danes največ.

O tem smo v Evropskem parlamentu že glasovali. V prejšnjem mandatu. Že takrat sem podprla označevanje in sledljivost ter nasprotovala patentiranju semen. Toda – pomembna podrobnost: pri tem sem bila edina slovenska evropska poslanka.

No, tudi tokrat sem glasovala enako. Glasovala sem predvsem proti netransparentnosti. Je bila pa tokrat gneča nekoliko večja (berite: končno nisem bila edina).

Razlogi so sicer zagotovo različni, ampak v tem primeru se ne bom pritoževala. Rekla bom samo: lepo, da so se mi nekateri kolegice in kolegi pridružili, čeprav doslednost menda ni vedno najbolj modna politična drža.

Kakorkoli: transparentnost ni ovira. Vprašanje je le, komu je v napoto. In kdaj. In, kakopak, zakaj.