Odziv evropskih poslancev Irene Joveve in Klemna Grošlja (Renew Europe/LMŠ) na današnji nagovor predsednice Evropske komisije Ursule von der Leyen o stanju v Evropski uniji:

“Danes smo slišali ponovitev marsičesa že povedanega v preteklih nagovorih. Gotovo so najpomembnejša sporočila, vezana na okrepitev naporov pri globalnem cepljenju zoper COVID-19, kjer EU igra pomembno, če ne celo ključno vlogo. Skupni evropski pristop k cepljenju državljank in državljanov EU je, kljub nekaterim začetnim težav, ena večjih zgodb o uspehu EU ter kaže, da s skupnimi močmi lahko dosežemo veliko.

Predsednica komisije je izpostavila tudi začetek uresničevanja programa HERA oziroma pripravljenosti na bodoče zdravstvene nepredvidene izzive, pri čemer pa ni jasno opredelila, kako se bo financiralo nov projekt v višini 50 milijard EUR do leta 2027.

Prav tako pomembno naznanilo je začetek krepitve evropske neodvisnosti pri proizvodnji polprevodnikov, ki so postali resna cokla gospodarskemu okrevanju in napredku. Obenem pozdravljava napovedan zakonodajni okvir o minimalnem obdavčevanju podjetij, saj meniva, da moramo vsi pravično prispevati k razvoju družbe in da je sedanje stanje izogibanja plačevanju davkov nesprejemljivo. Kar ni razvidno iz samega nagovora, pa je, kako bo to konkretno (poleg opredelitve minimalne davčne stopnje) implementirano, da bo učinkovito, pravično in predvsem dosegalo predvidene javnofinančne učinke.

Poglavitno sporočilo von der Leynove je vezano na prepoved izdelkov, proizvedenih s prisilnim delom, na skupnem evropskem trgu. Povsem se namreč strinjava z njeno navedbo, da človekove pravice niso naprodaj; za nobeno ceno.

Prihajajoče leto 2022 je medtem predsednica razglasila za leto evropske mladine, ki bo okrepljeno z novim program ALMA, katerega glavni cilj bo okrepitev mobilnosti in zaposlenosti mladih na evropskem trgu dela. Upava, da ta težko pričakovana pobuda ne bo zgolj povečala zaposlenosti mladih, temveč bo hkrati izboljšala njihove kompetence in konkurenčnost v gospodarstvu ter hkrati prispevala k večjemu pretoku idej znotraj EU in krepitvi pripadnosti mladih ideji EU.

Tudi ideja Podnebnega socialnega sklada prihaja v pravem trenutku, ko se veliko državljank in državljanov EU sooča z visokimi cenami energije oziroma s tveganjem energetske revščine, pri čemer pričakujeva, da bo ta sklad tudi mehanizem za pospešitev prehoda na nefosilne vire energije. V ta okvir prav tako sodi podvojitev sredstev za biotsko raznolikost.

Spet pa je v nagovoru manjkal jasen okvir financiranja vseh navedenih pobud, saj je bil del nagovora, vezan na t. i. lastne vire, katerim mnoge države članice nasprotujejo oziroma imajo zadržke, zelo nejasen in nedorečen.

Medtem pozdravljava napovedan zakon o svobodi medijev, od katerega veliko pričakujeva, saj – kot je vidno v številnih državah članicah, žal vključno s Slovenijo – svoboda medijev ni samoumevna.

Z razočaranjem pa ugotavljava, da je bila predsednica v delu nagovora, vezanem na vladavino prava, uporabo mehanizma pogojevanja sredstev in na splošno glede odnosa držav članic do vladavine prava zelo nekonkretna, tako kot doslej s svojimi dejanji. Očitno je, da bo ta naloga, kljub nekaterim velikim besedam v nagovoru, ostala na ramenih Evropskega parlamenta.

Razen ponovitve že znanih stališč glede širitve na Zahodni Balkan Ursula von der Leyen na žalost ni povedala nič dramatično novega. Presenetljivo je bila tudi nedorečena glede skupne evropske obrambe, je pa na nek način zelo pomenljivo sporočilo, da bo pobudo o Evropski obrambni uniji vodilo francosko predsedstvo.

Kar se tiče Slovenije, je pomembno izpostaviti, da je predsednica v uvodu med drugim poudarila povezanost, če ne celo pogojenost sredstev iz okvira Načrta za okrevanje in odpornost z izvedbo pokojninske reforme. Zanimivo bi bilo vedeti, h katerim drugim strukturnim reformam se je v okviru tega načrta zavezala aktualna vlada, saj gre nenazadnje za prihodnost slovenske države ključne, če ne celo usodne zaveze.

Pod črto, glede na izzive, pred katerimi je EU, je bilo povedanega veliko, tudi dobrega, toda meniva, da nagovor predsednice ni izpolnil upravičeno visokih pričakovanj pomembnega dela, če ne celo večine poslank ter poslancev in bojiva se, da tudi ne pričakovanj (vsaj tako kažejo merjenja javnega mnenja) evropskih državljank in državljanov.

 

Digitalizacija in podatki preoblikujejo svet. Sodobne tehnologije morajo zagotavljati največ prednosti prav za pacienta. Pacient mora biti v središču te transformacije, so povedali sodelujoči na konferenci z naslovom Dnevi eZdravja. Zbrane je med drugim nagovorila tudi evropska poslanka Irena Joveva.

Medicina pacientom ponuja vedno več raziskav, testov in pregledov, ki jih bomo lahko s pomočjo sodobne tehnologije pregledno uredili in jih učinkovito uporabljali. Pri tem bo tehnologija olajšala tudi delovne procese v medicini ter nam pomagala optimizirati vodenje zalog, doseči optimizacijo čakalnih dob in povečati preglednost sistema. To so seveda naše želje, resničnost ni tako idealna in da bi izboljšanje stanja v zdravstvu dosegli čim hitreje, je vzpostavitev evropskega podatkovnega prostora Komisija postavila kot eno od prednostnih nalog v obdobju 2019–2025 tudi na področju zdravstvenega sektorja.

Evropska poslanka Joveva je v svojem video nagovoru izpostavila, da bo skupni evropski prostor zdravstvenih podatkov spodbujal boljšo izmenjavo in dostop do različnih vrst zdravstvenih podatkov, kot so elektronske zdravstvene evidence, genomski podatki, podatki iz registrov pacientov itd., in sicer ne zgolj s podporo zagotavljanju zdravstvenega varstva, temveč tudi za zdravstvene raziskave in oblikovanje zdravstvene politike. Napovedala je, da več zainteresiranih strani s področja digitalnih tehnologij, zdravstva in zasebnega sektorja s Komisijo pripravlja novo Uredbo, in sicer Uredbo o uporabi sekundarnih zdravstvenih podatkov. Ta bo vključevala tudi številna pomembna zdravstvena področja, kot so evropski prostor zdravstvenih podatkov, farmacevtska strategija za Evropo, uredba Evropskega organa za zdravila do leta 2025 in Evropski načrt za boj proti raku.

Celoten nagovor si lahko ogledate spodaj:

Foto: Tamino Petelinšek/STA

V nedeljo, 11. julija, gremo na prvi malo daljši družinski izlet! Res malo daljši, ker še vedno ostajamo v Ljubljani, a vendarle bo to en ZELO pomemben izlet. Kam gremo, torej? Na referendumsko glasovanje!

Da je žalostno, da (celo) voda postaja spolitizirana, sem zapisala že pred meseci. Vodni viri so dobrina, ki je od vseh in za vse, tako kot sončna svetloba in zrak, ki ga dihamo. Voda je življenje in osnovna potreba vsakega živega bitja, zapravljanje in onesnaževanje čiste vode pa je ena najresnejših groženj svetu.

In medtem, temu navkljub, aktualna vlada Republike Slovenije poskuša uporabiti vse mogoče, še več, nemogoče birokratske ovire, da ljudem otežuje demokratično pravico glasovanja na referendumu o zakonskih spremembah, ki nedopustno posegajo v obstoječe omejitve za gradnjo objektov ob vodah ter omogočajo privatizacijo tega javnega prostora s škodljivimi posledicami za pitno vodo in vodne ekosisteme, pa tudi samega (obvodnega) prostora v Sloveniji.

Toda ne glede na vse ovire ste dokazali, da tokratna referendumska kampanja ni sama sebi namen. Dokaz za to so tudi vrste pred volišči za predčasno glasovanje, za skupen okoljski cilj.

“Ti meni si predraga znanka!
Ko z gorskih prišumiš dobrav,
od doma se mi zdiš poslanka,
nesoča mnog mi ljub pozdrav.”

Naj ta ljub pozdrav ne “splava po vodi”. Izkoristimo svojo pravico, sploh zdaj, za nekaj tako pomembnega. Vsak glas šteje! Predčasno ga lahko oddate še danes do 19. ure ali pa v nedeljo, 11. julija, kot bomo storili mi.

Čeprav še slabih 18 let ne bo mogla glasovati ali voliti (no, razen, če se vmes spremenijo kakšna pravila), bo moja hči v nedeljo zraven … in verjamem, da bo nekoč ponosna na dejstvo, da so njeni starši glasovali … PROTI !!!

Irena Joveva

Bili sta le dve možnosti. Ali potrditi digitalna covidna potrdila … ali pa dopustiti državam članicam, da ločeno in arbitrarno (še naprej) vzpostavljajo (vsaka) svoje omejitve. Iskreno menim, da sta obe možnosti slabi, toda hkrati sem prepričana, da je druga precej slabša in tudi nevarnejša. Izključno zato sem glasovala za uvedbo omenjenih potrdil.

Torej … ne zato, ker se bomo s temi potrdili, vsaj pri potovanjih, “vrnili v normalnost”. Tega mnenja ne delim. Nazaj v “normalnosti” bomo, ko nič od tega ne bo več potrebno.

In še manj zato, ker potrdilo “ne bo diskriminiralo”. Tudi tega mnenja ne delim. Za necepljene in neprebolevnike namreč testi ne bodo (nujno) brezplačni, kar je seveda čista diskriminacija. Pa veste, kdo je kriv za to, da tega pogoja – in še kakšnega, ki smo ga neuspešno zahtevali – v uredbi glede uvedbe potrdil ni? V tem konkretnem primeru Evropski parlament pač ne. Krive so države članice (=vlade).
Zato je prav, da vam podrobneje pojasnim, zakaj je uvedba potrdila po mojem mnenju manjše zlo od “rešitve”, ki bi prevladala v nasprotnem primeru.

V Evropskem parlamentu smo poleg brezplačnih testov zahtevali standardizirane in skupne kriterije. Zahtevali smo dodatne zaščite osebnih podatkov. Zahtevali smo, da države članice na svoji, torej državni ravni, ne smejo dodati nobenih (drugih) omejitev glede prostega gibanja ljudi. Zahtevali smo časovno omejitev potrdil na največ leto dni. Zahtevali smo izčrpno poročanje Evropske komisije o vpeljavi sistema na vsake tri mesece.

Kaj se je zgodilo? Z nekaterimi zahtevami smo uspeli (denimo s skupnimi kriteriji, z zaščito, s časovno omejitvijo), s ključnimi pa žal ne, ker na pogajanjih Svet (=države članice) prav pri teh ni bil pripravljen popuščati: pri brezplačnih testih VSAJ za pridobitev potrdila in pri PREPOVEDI vzpostavitve dodatnih zahtev ali omejitev. Pogajalci Sveta so namreč pogajalcem Parlamenta grozili s končanjem pogovorov in posledično uveljavitvijo ločenega sistema. Ker bi nas s tem zaobšli in – prepričana sem – sprejeli veliko slabši dogovor od trenutnega, je bilo treba najti kompromis. Do tega so pogajalci prišli z zapisom, da mora biti testiranje “cenovno dostopno”, z napovedjo, da bo Evropska komisija za to zagotovila najmanj 100 milijonov evrov, in z na žalost nezavezujočim zagotovilom, da naj bi se države vzdržale dodatnih restrikcij.

Kako bo sistem deloval v praksi, tačas ni jasno. Sama imam dvomov precej; že zato, ker razmere po državah niso enake. Nekatere imajo na primer testiranje že zdaj brezplačno, spet druge višje cene za to od tretjih, medtem ko četrte države upoštevajo samo PCR teste, pete pa tudi hitre. Na tem mestu je seveda treba poudariti, da v primerih slednjih ne gre za tiste krasne in super uporabne teste, ki jih imamo v Sloveniji po zaslugi naših ‘kripto fantov’.

Ogromno je (še) nelogičnosti, prav tako nejasnosti, je pa že v tem trenutku jasno, da se v uredbi ne upoštevajo vsi pomisleki. Čeprav večinsko odgovornost za to nosijo države članice, moram jasno zapisati, da smo za “izkupiček” delno odgovorni tudi v Evropskem parlamentu, in sicer zato, ker smo marca izglasovali obravnavo uredbe po nujnem postopku. Sama sem takrat glasovala proti, ker smo si s tem odvzeli možnost izboljšanja uredbe, zavrnili smo temeljitejši postopek, ki bi omogočil primerno razpravo na parlamentarni ravni. Že takrat sem zapisala, da bodo ta potrdila slej ko prej realnost, in če smo že vedeli, da bodo, potem bi jih vsaj oblikovali tako, da ne bodo nikomur kratila nobenih pravic.

Sklepam, da se bodo pod ta zapis vsuli takšni in drugačni komentarji. Nič nimam proti dostojnemu izražanju mnenj, imam pa veliko proti manipulacijam, dezinformacijam, sprenevedanjem, zlorabi dejstev in izkrivljanju resnice. Zato se v polemike in “prepričevanje prepričanih” ne bom spuščala. Zaključila pa bom točno tako, kot sem zaključila v marčevskem zapisu: Učinkovitost teh potrdil bo odvisna od zaupanja državljank in državljanov vanj. Manj kot bo zaupanja, manj bo občutka odgovornosti ter zavedanja, brez katerega preprosto ne bo šlo: kakorkoli bomo že potovali, bo na koncu vsak od nas tisti, ki se bo odločal, kako bo ravnal. Pametno ali nespametno. S potrdili ali brez.

Irena Joveva

Natanko dve leti po evropskih volitvah … nisem zrasla samo v trebuh. 😉 Sodelujem v štirih parlamentarnih odborih in štirih delegacijah, sem članica delovne skupine za reformo delovanja Evropskega parlamenta, ki jo je vzpostavil predsednik Sassoli, (bila) sem poročevalka v senci za več kot 15 poročil oziroma mnenj k poročilom, tudi že glavna poročevalka enega, sem (so)podpisnica ogromno amandmajev, ki so tako ali drugače izboljšali besedila dokumentov, ki smo jih sprejeli, napisali smo ogromno pisem, pobud in pozivov, odgovorili na veliko vprašanj, komentarjev in idej, upoštevam in poslušam ljudi, držim obljube, ne odstopam od svojih načel, sodelovala sem na mnogo dogodkih, organizirala več okroglih miz … Imam krasno ekipo, brez katere si uspešnega dela sploh ne predstavljam. Ni ga namreč malo, ne glede na epidemiološke razmere, a prav je tako. Na tem mestu se zahvaljujem vsakemu od njih, pa tudi vsakemu od vas! Srčno upam, da vidite in zaznavate naš trud, da upravičujem vaše zaupanje in vašo podporo.

Ker pa sva z gospodično že tik pred ciljno ravnino (no, pravzaprav že črto), vam ob tej priložnosti želim še sporočiti, da bom v prihodnjih tednih nekoliko manj aktivna na družbenih omrežjih. To ne pomeni, da bo delo zelo trpelo – ravno zaradi že omenjene super ekipe ❤️, prav tako pa ne pomeni, da grem za leto dni na porodniško in me kar nikjer ne bo. Sproti vas bom obveščala o dogajanju, o vsem pomembnem, zlasti o vseh večjih vsebinskih novostih, kolikor bom lahko, danes pa bom (z brezalkoholnim pivom!) nazdravila na še tri leta tega mandata. Volje je (tudi zaradi te ‘žverce’, ki jo nosim) samo še več, načrtov tudi, cilji so, razlogi so – vi ste. Hvala!

Irena Joveva

Prikazna fotografija: arhiv

Fotografija: Marko Delbello Ocepek

V ponedeljek, 24. maja, je skupina evropskih poslancev, med katerimi je bila tudi Irena Joveva, predsedniku Evropskega sveta Charlesu Michelu, predsednici Evropske komisije Ursuli Von der Leyen, visokemu predstavniku Evropske unije za zunanje zadeve in varnostno politiko ter podpredsedniku Evropske komisije Josepu Borrellu ter evropski komisarki za promet Adini Valean poslala pismo na temo stanja v Belorusiji. Podpisniki pozivajo k takojšnjemu ukrepanju proti nelegitimnemu režimu Aleksandra Lukašenka in ugrabitvi letala Ryanair FR4978 ter ugrabitvi in aretaciji beloruskega novinarja Romana Protaseviča in njegove partnerice Sofije Sapego.

Člani delovne skupine za medije v Evropskem parlamentu v pismu opozarjajo, da gre za dejanje, ki ga lahko kvalificiramo kot terorizem pod pokroviteljstvom države. Ostro obsojajo ugrabitev Protaseviča in njegove partnerice ter naslovnike pozivajo, da zahtevajo njuno takojšnjo izpustitev. Poleg njune prisilne aretacije na krovu letala, registriranega v EU, ki je letelo med dvema glavnima mestoma Evropske unije, je Lukašenkov režim nezakonito pridržal tudi potnike in posadko letala Ryanair FR4978. Beloruska predsedniška tiskovna služba je potrdila, da je Lukašenko osebno zahteval uporabo vojaškega lovca MiG-29 beloruske vojske za prisilno spremstvo potniškega letala, registriranega v EU, do letališča Minsk. Ta ukrep je bil izveden na podlagi lažne varnostne zahteve in je ogrozil življenja vseh, ki so bili na krovu letala. Uporaba takšnih nevarnih tehnik zastraševanja, začasno pridržanje potnikov in posadke na beloruskem ozemlju ter nasilna ugrabitev in aretacija Protaseviča in njegove partnerice so nesprejemljivi, zato podpisniki pozivajo k ukrepom proti odgovornim za ta dejanja.

Dejanja beloruskega režima so brez primere in nevzdržna, saj beloruski zračni prostor za evropska potniška letala ne more več veljati za varnega. Podpisniki pozivajo k takojšnji prekinitvi letov nad beloruskim zračnim prostorom, prekinitvi vseh letalskih povezav med EU in Belorusijo, k takojšnjemu zaprtju EU zračnega prostora za vsa v Belorusiji registrirana letala, od Mednarodne organizacije za civilno letalstvo pa zahtevajo, da Belorusiji odvzame članstvo.  Poleg tega pozivajo k preiskavi kršitev mednarodnih letalskih pravil in tega nezaslišanega piratskega dejanja.

Podpisniki menijo, da je bilo to dejanje terorizma pod pokroviteljstvom države brutalen napad na EU in je ogrozilo varnost EU ter potnikov in posadke na potniškem letalu, registriranem v EU. Gre za nezakonito in nezaslišano piratstvo in ugrabitev, ki ga je treba obravnavati z močnim in enotnim evropskim odzivom v obliki razširjenih sankcij do Aleksandra Lukašenka osebno, pa tudi do vseh odgovornih za ta dejanja.

Pismo si lahko v originalu (angleškem jeziku) preberete na tej POVEZAVI.

Evropska poslanka Irena Joveva je danes, 25. maja 2021, gostila okroglo mizo o položaju mladih v družbi, socialnih izzivih ter stanju po korona krizi. S sogovorniki Ronjo Gorenc Didanovič, študentko in podpredsednico European Youth Parliament Slovenia; Teo Jarc, predsednico Sindikata Mladi plus; Tadejem Jezernikom, študentom in vodjo razpisnega dela na Zvezi ŠKIS; Nikom Prebilom, poslancem LMŠ in podpredsednikom odbora za zadeve Evropske unije v državnem zboru; Marjanom Šarcem, poslancem in predsednikom stranke LMŠ je iskala odgovore o reševanju družbenega položaja mladih v Sloveniji ter kako se na evropski ravni približati mladim in jim pojasniti, kako jim EU lahko pomaga. Svoj del k razpravi je z videoposnetkom prispeval tudi Guy Verhofstadt, evropski poslanec Renew Europe in član Izvršnega odbora Konference o prihodnosti Evrope.

Evropsko poslanko Ireno Jovevo je zmotilo, da svoje poglede o prihodnosti razlagajo 75-in-več-letniki, saj da se je – z vsem dolžnim spoštovanjem do starejših – v tem primeru najprej treba ozreti na položaj mladih danes in potem pogledati naprej, skupaj z njimi: »Projekt Konference o prihodnosti Evrope, ki se je začel pred kratkim, je odlična priložnost za pregled stanja, iskanje rešitev in seveda njihovo implementacijo.« Delovanje in vzvode Konference o prihodnosti Evrope je predstavil tudi Guy Verhofstadt, ki je opozoril na hitro spreminjajoč se svet. Te spremembe Evropo v naslednjih desetletjih peljejo v povsem novo družbo: »Evropa ne bo preživela tega stoletja, če se ne spremeni in reformira.« Marjan Šarec je menil, da je participacija mladih v politiki pomembna, prav tako pa tudi zavedanje, da lahko samo s politiko kaj spremenijo: »Politične stranke morajo mlade uvrstiti na kandidatne liste na izvoljiva mesta in jim ponuditi možnost, da se izkažejo. Če te priložnosti ne dobijo, ne morejo pokazati, kaj vse zmorejo. Vprašanja o mladih se lahko uspešno naslavljajo le v stranki, ki ima pregled nad vsemi tematikami. ‘One issue parties’ pri tem niso uspešne, zato mora vsaka stranka v svojih vrstah imeti mlade.«

Ronja Gorenc Didanovič pa je izpostavila, da je  poznavanje delovanja Evrope in institucij med mladimi še vedno precej slabo, čemur botruje tudi občutek oddaljenosti mladih od odločevalskih procesov. »Vse se začne v izobraževalnem sistemu – če mlade od malega izobražuješ o zavedanju pomena politike, so dovzetnejši za njena sporočila. V nasprotnem jo enačijo s strankarstvom, bojem za oblast in zdrahami, namesto da bi o njej razmišljali kot o nekem širšem sistemu in nečemu, kar vpliva na naš vsakdan.« Moti jo, da se mlade zgolj sprašuje o mladinskih problematikah, namesto da bi se jih kot deležnike aktivno vključilo v odločevalske procese. Tea Jarc je medtem opozorila, da so mladi družbeno aktivni in odgovorni tudi na nepolitične načine, zato je v politiko treba vključiti civilno družbo: »Imamo nadpovprečen delež mladih, ki so prostovoljci in želijo pomagati na tak način. Bolj so odprti za različnost, sprejemanje in solidarnost. Včasih si mladi prostor izborimo tudi z ulico in protesti kot odgovor na to, v kaj se država spreminja.« Zaskrbljujoče se ji zdi, da so mladi vedno poraženci kriz, saj zaradi nerednih oblik zaposlitve prvi ostanejo brez služb in s tem tudi možnosti za reševanje stanovanjskega problema ali ustvarjanje družine: »Spodbujati bi bilo treba zaposlovanje mladih za nedoločen čas, usposabljanje na delovnem mestu, mentorske programe in krepiti zaupanje v to, da mladi niso strošek, ampak investicija.« S tem se polni državna blagajna, ustvarja dodana vrednost, okrevanje in gospodarska rast, je še dodala Jarčeva.

Tadej Jezernik v evropskih programih in politikah za mlade vidi dobre in dostopne priložnosti, ki pa jih je treba mladim bolje predstaviti in približati. Veliko težavo predstavlja stanovanjska problematika: »Imamo ogromno praznih stanovanj in hkrati stanovanja, katerih najemnina gre v nebo in so mladim povsem nedostopna, saj se vse začne pri tem, koliko denarja lahko mladi namenijo za stanovanja. V času pandemije smo bili s strani finančnih vladnih ukrepov zatirani in prepuščeni na milost in nemilost. Namenilo se nam je nekaj sto evrov in se nas odmaknilo na stran.« Tudi Gorenc Didanovičeva je opozorila na dejstvo, da so se številni mladi, ki so pred pandemijo živeli samostojno življenje, bili primorani vrniti v svoje otroške sobe pri starših. Način, kako je aktualna vlada reagirala na stiske mladih, se ji zdi žaljiv.

Nik Prebil je kot predstavnik mlajše generacije politikov opozoril na dejstvo, da vsi politiki niso enaki, kar pa lahko najlažje dokažejo z delom: »Odločevalci moramo pripraviti ustrezne politike, ki bodo učinkovite na dolgi rok. Slovenija potrebuje kvalitetna delovna mesta z visoko dodano vrednostjo. Kmalu bomo prešli skozi zeleni preboj in digitalno preobrazbo in nekatera delovna mesta bodo izgubljena ali jih bo treba transformirati.« Po njegovem mnenju je dobro, da se mladi izobražujejo in nabirajo izkušnje v tujini, a ključno je, da politika ustvari pogoje, ki bodo mladim tako zanimivi in privlačni, da se bodo želeli vrniti.

Sogovorniki so se strinjali, da je ključen problem podcenjujoč in pokroviteljski odnos do mladih ter neiskrena komunikacija. Poslanka Joveva je dogodek sklenila z besedami, da je treba zagovarjati načelo ‘nič o mladih brez mladih’.

Posnetek celotne okrogle mize si lahko ogledate TUKAJ.

Dijakinje in dijaki, člani Dijaške skupnosti Ljubljana, so v petek, 21. maja, organizirali spletni pogovor “Dijaki Evropske unije”. Na razpravi sta poleg evropske poslanke Irene Joveve sodelovala še Nastja Orel, članica odbora Evropskega mladinskega parlamenta Slovenija, ter Petar Mrdović, mladinski delegat Republike Slovenije pri Svetu Evrope. Spregovorili so o Evropski uniji, priložnostih za pripravništva in osveščanju mladih. 

Uvodoma so se v pogovoru dotaknili najbolj aktualnih zadev, in sicer prihajajočega predsedovanja Slovenije Svetu Evropske unije. Poslanka Joveva je dijakinjam in dijakom pojasnila, kaj sploh pomeni predsedovanje svetu EU: “Šestmesečno predsedovanje državi, ki predseduje, prinaša nekaj prednosti in priložnosti, prinaša pa tudi neke vrste privilegiran dostop do informacij. Čeprav mora biti država seveda nevtralna in nepristranska pri pogajanjih, lahko to predsedovanje vendarle izkoristi za izpostavljanje nekih določenih prioritet. Slovenija bo v tem času postala središče, kjer se bodo odvijali sestanki na vseh ravneh.” Izrazila je pričakovanje, da aktualna slovenska vlada predsedovanja ne bo izkoristila za uresničevanje ideoloških oziroma strankarskih interesov. Želi si, da bo Slovenija to predsedovanje uspešno izpeljala, da se po koncu “ne bomo za glavo držali še bolj, kot se sedaj“.

Joveva je dejala, da prednosti članstva v Uniji vidimo, če Slovenijo primerjamo z na primer katerokoli državo Zahodnega Balkana: “Če pustim ekonomske prednosti ob strani, imamo boljše okoljske in živilske standarde, ker smo del Unije. Prost pretok delovne sile, blaga, storitev, kapitala. Večja socialna zaščita, zaščita čovekovih pravic ter zaščita manjšin in ranljivih skupin. Če pogledamo s povsem praktičnega področja je tu še uporaba mobilnih naprav in mobilnih podatkov. Uporaba teh v drugi državi članici je za nas povsem samoumevna in se ne oziramo na to, če potujemo, ker je cena povsod enaka kot doma.

Prav tako je Joveva izpostavila, da imajo sovrstniki mladih v državah Zahodnega Balkana težji dostop do programov za mlade, kot sta Erasmus+ in Evropska solidarnostna enota, ter do pripravništev v evropskih organih. “Možnosti za različna pripravništva je res ogromno, a hkrati je tudi konkurenca velika. Mladi iz EU, pa tudi širše, se prijavljajo na razpisna mesta za pripravništva v vseh institucijah in agencijah EU. Sicer so vsa pripravništva objavljena na portalu epso.europa.eu. Lahko so krajša ali daljša, trajajo pa največ pol leta, a žal v tem trenutku zaradi epidemioloških ukrepov mladi ne dobijo povsem pristne izkušnje.

Poslanka je mladim svetovala, da te ponujene priložnosti izkoristijo, se udeležijo izmenjave v okviru programa Erasmus+, saj bodo pridobili številna znanja in vpogled v delo na evropski ravni. Tudi sama ima odprta mesta za opravljanje pripravništva, ampak je žal zaradi trenutne situacije zaenkrat v njeni pisarni delala zgoljena pripravnica, pa še to v epidemiji primernih razmerah, ko je bil Evropski parlament skoraj mesto duhov. “Takoj, ko se vzpostavi normalen način dela, bomo s pripravništvom nadaljevali in prijavil se bo lahko kdorkoli. Prednost bodo imeli mladi, ki podobnih izkušenj še niso imeli.

V nadaljevanju je beseda tekla o osveščanju mladih o EU in delu njenih organov. “Tisti, ki ste organizirali ta pogovor, in tisti, ki poslušate, ste vključeni in se pomembnosti informiranja že zavedate. Nagovarjati in vključevati moramo tiste, ki jih danes ni.” Joveva vidi najboljši način osveščanja v družbenih omrežjih, saj mladi te platforme vsakodnevno uporabljajo. Ključen se ji zdi tudi način komunikacije. “Tematike je treba razlagati na čim bolj enostaven način. Če bi pod neko objavo napisala “danes sem bila na trialogu o ESC-ju”, s tem ne povem veliko. Treba je poljudno pojasniti, kaj je trialog (pogajanja) in kaj je Evropska solidarnostna enota (ESC). Tudi prek projektov, kot je Poslančev dnevnik, se trudim evropske tematike razložiti na preprost način, v razumljivem jeziku. Vztrajam pri tem, da če ne znaš v eni minuti ali na eni strani povedati bistva neke najbolj zapletene tematike, se nisi dovolj pripravil ali je pač ne poznaš dovolj dobro.”  Evroposlanka je dijakinjam in dijakom zaupala, da se raje sama potrudi pri svojih zapisih na družbenih omrežjih in so to dejansko njena besedila, pa čeprav jih zaradi tega ne objavlja vsak dan. Ključno se ji zdi, da so politiki v osveščanju iskreni in nepokroviteljski.

Za konec je Joveva dijakinjam in dijakom še položila na srce, naj bodo radovedni. “Sprašujte in ostanite aktivni še naprej. Osveščajte se s kritičnim prebiranjem različnih portalov in uporabite tehten premislek. Če nekaj, kar preberete, deluje preveč dobro ali preveč enostavno, da bi bilo realno, potem gre zagotovo za lažno novico. Prihodnost je v vaših rokah!

Da razumeš, moraš tudi videti.

Medtem ko vlada Republike Slovenije na svoje poslopje brezsramno izobeša izraelsko zastavo, jaz na tem mestu poobjavljam svojo reportažo, ko sem pred tremi leti – še kot novinarka na POP TV – obiskala Jeruzalem, Betlehem, Hebron in Ramalo. V nadaljevanju je povzetek pisne reportaže, medtem ko video reportažo najdete na povezavi.

Začela bom s stavkom, da si nihče ne izbere, kje se bo rodil. In če se že mi, ki tam sploh ne živimo, ne zmoremo normalno pogovarjati ali – če hočete – dogovarjati o tem konfliktu … Kako potem sploh kdo lahko pričakuje kakršenkoli dogovor med Palestino in Izraelom? Če že mi, ki v resnici nimamo pojma o življenju tam, izrečemo en sam stavek o konfliktu, dobimo nalepko ekstremnega (beri: ali si nori sionist ali pa zlobni terorist), še preden taisti stavek končamo … Kako lahko pričakujemo karkoli od Palestincev in Izraelcev? Kdo je na koncu žrtev in ene in druge strani? Nedolžni.

En teden Palestine je bil dovolj, da vsakič, ko me kdo vpraša, kako je bilo, odgovorim z eno besedo: Bizarno. Potem si pa v glavi začnem sestavljati vprašanja. Takšna, ki si jih prej res nikoli nisem.

(1) Kako je mogoče, da za pot od Ramale do Jeruzalema, torej za deset kilometrov, potrebuješ dve uri? Ker v imenu varnosti moraš priti čez kontrolne točke?

(2) Kako je mogoče, da za nek ‘normalen’ vsakdan potrebuješ več kot sto različnih dovoljenj svojih sosedov? Ker potrebuješ enega za to, da v to soseščino sploh lahko prideš, pa drugega za delo, pa tretjega za samo vožnjo do tja … Ker v imenu varnosti potrebuješ dovoljenje, da sploh lahko živiš in obstajaš?

(3) Kako je mogoče, da te praktično ves čas spremljajo ne le kamere, ampak komaj polnoletni vojaki in vojakinje, za katere niti nisi prepričan, da vejo, kaj in zakaj to počnejo? Ker te v imenu varnosti morajo nadzorovati?

(4) Kako je mogoče, da se nekdo obnaša, kot da je cel svet njegov? Ker mu v imenu varnosti prav ta svet to dopušča?

Tako preprosto je to, vse v imenu varnosti … Kajne?

Še preden sem se v Palestino sploh odpravila, sem si postavila pogoj: ali posnamem pogovore tudi z Judi ali pa ne delam nikakršne reportaže. Posnela sem jih kar nekaj, izpostavila bom tri. Dva gospoda iz judovske četrti v Jeruzalemu, Azriela in Eyala, ter deklico, ki je bila na šolski ekskurziji in mi ni želela zaupati svojega imena.

Azriel in Eyal sta govorila praktično identično: “Kdo, mi in Palestinci, kako sobivamo? Super, nikoli nismo bolje živeli. Judje smo nazaj, vse je popolno. Radi se imamo, skupaj gradimo hiše in ceste. To so naši prijatelji …” Potem pa je sledil prvi ‘ampak’: “Saj veste, obstajajo tudi zlobni ljudje, ki želijo ubijati druge ljudi.” In drugi ‘ampak’: “Scenarij dveh držav? Dveh narodov? Ne, ne, ne. To pa ne. To deželo tukaj je Bog dal nam!” Vidite, tako zelo dobro se razumejo.

Z anonimno deklico sem se pogovarjala v Hebronu. Največjem palestinskem mestu na Zahodnem bregu, ki ponekod spominja na mesto duhov. Po nekoč glavnih, ljudi polnih ulicah, je Palestincem prepovedano gibanje. Iz starega središča se jih je zato izselilo na tisoče, medtem ko nekaj sto izraelskih naseljencev varujejo mladi vojaki. Tudi nas – ekipo novinarjev in snemalcev – so, hkrati pa nam niso dovolili posneti izjave niti enega mimoidočega. Zato sem imela ‘več sreče kot pameti’ pri pogovoru z 12-letnico, ker smo ravno naleteli na šolsko ekskurzijo in se je ulica ravno toliko ‘obljudila’, da vojska ni več tako pozorno spremljala dogajanja.

“To je Izrael in Hebron je naše mesto. Absurdno je, da Palestinci tukaj živijo, ker to je naše. Vojaki nas morajo varovati, da lahko hodimo po teh ulicah, ampak to je naša država. Palestinci nas poskušajo ubiti, enako je v mojem mestu. Res! Imajo puške, imajo nože, ubiti nas hočejo.” Prebrali ste dobesedni prepis pogovora z, ponavljam, 12-letnico.

Tudi pri Palestincih bom od posnetih pogovorov v tem delu izpostavila tri: osemletnega Muhameda, 20-letnega Tamerja in starejšega gospoda po imenu Mustafa.

Tamer mi je pojasnil, da vsak Palestinec to dogajanje preživlja oziroma doživlja po svoje, predvsem pa si vsak po svoje lajša vsakdan. On, na primer, to počne s profesionalnim igranjem: “Tako zelo veliko materiala imam, da včasih kar odmislim, da je to, kar igram, naša realnost.” Svojega otroštva se spominja predvsem po tem, da ga je mati raje zapirala in puščala doma, kot mu pustila gledati karkoli mučnega. Tako je bilo pač lažje.

“Da,” mi je na vprašanje, ali je srečen – v presenetljivo dobri angleščini – v Betlehemu odgovoril Muhamed, toda takoj dodal: “Tale zid mi pa vseeno res ni všeč. Saj veste, zakaj je tukaj tako, kajne? Veste, Izraelci streljajo na nas. Vojaki. Ubiti nas hočejo.” Tudi tokrat ste prebrali dobesedni prepis pogovora z, ponavljam, osemletnikom. Zveni znano?

Mustafa je medtem precej starejši in – verjeli ali ne – pogovarjala sva se v slovenščini. Študiral je namreč fizioterapijo v Ljubljani, kamor je prišel leta 1989, pet let pozneje se je vrnil v Palestino. Ker je želel pomagati sodržavljanom in delati doma, ne glede na vse je to njegov dom, pravi.

Med pogovorom sva stala na, kot mi je zagotovil, njegovem zemljišču. Kjer je imel oljke in razno zelenjavo, a so mu Izraelci vse uničili in prepovedali kmetovanje, ker gre za območje C (oziroma območje, kjer ima Izrael tako civilne kot varnostne pristojnosti). Ima ženo, sicer Banjalučanko, ki pa jo je spoznal prav v Ljubljani, je oče štirih otrok in je begunec. Čeprav živi v hiši, pravzaprav živi v enem od begunskih kampov v Palestini, kjer se je tudi rodil: “Če se rodiš beguncu, si pač tudi ti begunec.” Nasledstvo v pravem pomenu besede, torej.

Vedno slabše je, a vedno ostane tudi upanje, mi je med drugim dejal Mustafa. O tem, ali mu je žal, da je po končanem študiju sploh šel iz Slovenije, raje ne razmišlja, ker bi ga tisti ‘kaj pa, če’ samo razžiral. Kako majhen svet, je bilo prvo, na kar sem pomislila po pogovoru z njim … Majhen za nas, zanje pa tako zelo velik. Tisti svet, ki vse to vidi in ki bi lahko kaj ukrenil. Ne v imenu varnosti, ampak v imenu miru. Pa ne, da ne more. Noče.

… In kaj menim danes? Če mislite, da sem zdaj del tega ‘velikega sveta’, ker sem vmes postala evropska poslanka, se zelo motite. Na žalost nisem, še vedno pa moje mnenje o palestinsko-izraelskem sporu ostaja enako, kar velikokrat dam jasno vedeti tudi z uradnimi pozivi pristojnim, koncev koncev pa tudi kot nadomestna članica parlamentarne delegacije za odnose s Palestino. Nesprejemljivo je nasilno, nezakonito izseljevanje Palestincev iz njihovih domov. Še bolj nesprejemljivo je, da to počne narod, ki so ga drugi izseljevali. Nesprejemljive so nedolžne smrtne žrtve, na katerikoli strani že, za to ni nobenega opravičila. Najbolj nesprejemljivo v tem trenutku pa je, da slovenski premier napiše “Stojimo ob Izraelu.” Kdo je to ‘mi’? NE v mojem imenu!

Irena Joveva

Fotografija: osebni arhiv/posnetek zaslona