Evropska poslanka Irena Joveva se je v sredo, 7. oktobra 2026, udeležila plenarne razprave o prihodnji protikorupcijski strategiji Evropske unije, na kateri je opozorila na pomen neodvisnega delovanja pravosodja: “Evropsko protikorupcijsko direktivo imamo. Je ključna. A še tako močno pravno orodje je neuporabno, če so roke tistih, ki držijo tehtnico pravice, zvezane.”

Joveva je uvodoma poudarila, da je evropska protikurupcijska direktiva pomembno pravno orodje, vendar je njena učinkovitost odvisna od neodvisnega delovanja pravosodja in ob tem opozorila, da je takšen pritisk na neodvisne institucije mogoče zaznati v različnih državah članicah, tudi v Sloveniji:

“Pod novo vlado Janeza Janše poteka reorganizacija državnega tožilstva pod pretvezo učinkovitosti, medtem ko se parlamentarne preiskave spreminjajo v politična sodišča, katerih namen je ustrahovanje neodvisnih glasov.”

V nadaljevanju je poudarila, da se po državah članicah glede preiskovanja in preprečevanja korupcije sicer sprejemajo različni zakoni, vendar je temeljno vprašanje, ki ga ti zakoni odpirajo, povsod enako:

“Različni zakoni. Enako načelo. Kdo nadzira tiste na oblasti in kdo nadzira njihove nadzornike? Ko politiki izbirajo, kdo jih preiskuje, ne povečujejo učinkovitosti pravosodja. Ustvarjajo nekaznovanost. In to ni boj proti korupciji. To je boj proti preiskovanju.”

Joveva je v zaključku opozorila, da pri sprejemanju prihodnje evropske protikorupcijske strategije ne sme ostati zgolj pri kozmetičnih spremembah zakonodaje, temveč mora ta strategija zagotoviti učinkovite mehanizme za boj proti korupciji in neodvisnosti tožilcev.

“Korupcija se ne boji še enega kosa papirja. Boji se tožilcev, katerih odločitve ne morejo nadzorovati tisti, ki so na oblasti. In novi slovenski zakoni natančno kažejo, zakaj. To imenujejo protikorupcijsko reformo. Seveda gre za reformo – a na napačni strani enačbe.”

Se vam je že zgodilo, da ste prišli iz službe in se – namesto da bi se zares odklopili, posvetili družini, hobijem ali preprosto počivali – še naprej ukvarjali s službo?

Z neodgovorjenimi sporočili. Z delom, za katerega je tisti dan preprosto zmanjkalo časa. S projektom, ki se še niti ni začel, pa že veste, da bo zahteven. S telefonom, ki ga pustite prižganega in blizu. Za vsak primer, če bi poklical nadrejeni ali sodelavec.

Delovni prostor ste zamenjali za domačega. Glava pa je ostala v službi. To je danes vse prej kot izjema.

Od zaposlenih se pričakuje vedno več. Tehnologija omogoča, da smo dosegljivi praktično ves čas, delodajalcem pa daje vedno več možnosti za spremljanje dela. Algoritmi in umetna inteligenca lahko beležijo, kako pogosto nekdo vstane od računalnika, koliko besed na minuto natipka, koliko nalog opravi v eni uri in kako hitro se odziva.

Tehnologija bi nam morala delo olajšati. Če pa meri vsak naš korak, določa tempo dela in človeka reducira na podatek o produktivnosti, lahko doseže ravno nasprotno: več pritiska, več negotovosti, več stresa.

Za nameček umetna inteligenca prinaša še nekaj drugega: strah pred izgubo zaposlitve. Podjetja zaradi optimizacije stroškov iščejo načine, kako del delovne sile nadomestiti z avtomatizacijo in umetno inteligenco. Že sama negotovost, ali bo tvoje delovno mesto čez nekaj let sploh še obstajalo, je lahko zelo konkreten vir stresa.

Vse to ustvarja posebno obliko izčrpanosti. Težko jo je videti. Težko se je je dotakniti. Še težje jo je včasih pojasniti. Toda neoprijemljivo nikakor ne pomeni neškodljivo.

Delovno mesto je pomemben del našega življenja. Na njem preživimo najmanj tretjino dneva, posledice tega, kar se tam dogaja, pa se ne ustavijo ob izhodnih vratih podjetja ali ob izklopu računalnika.

Prenašajo se v naše odnose, občutek varnosti, počutje in zdravje.

Prav zato na ravni Evropske unije že desetletja urejamo varnost in zdravje pri delu. Delodajalci morajo ocenjevati in preprečevati tveganja, ki lahko škodijo zdravju zaposlenih.

Toda ta zakonodajni okvir je nastajal v času, ko so bila družbena omrežja, algoritemsko upravljanje in umetna inteligenca še stvar znanstvene fantastike.

Danes niso več. In zato je vse težje razumeti, zakaj psihosocialna tveganja še vedno nimajo primerljivega, jasnega in zavezujočega evropskega okvira.

Psihosocialna tveganja sodijo med najpomembnejše dejavnike bolezni, povezanih z delom. Stres, izgorelost, tesnoba, depresija, pa tudi številne telesne posledice – od srčno-žilnih do mišično-skeletnih težav – se neposredno odražajo v bolniških odsotnostih, prezgodnjih odhodih s trga dela in slabši kakovosti življenja.

Svetovna zdravstvena organizacija ocenjuje, da so psihosocialna tveganja globalno povezana s stotisoči smrti letno. “Trend” nikakor ne gre v pravo smer.

Seveda je digitalizacija v delovna okolja prinesla tudi ogromno dobrega. Omogočila je več prilagodljivosti, delo od doma, lažjo organizacijo nekaterih nalog, hitrejši dostop do informacij in številne druge koristi.

Vendar ima tehnologija tudi drugo stran. Določa tempo dela. Podaljšuje dosegljivost izven delovnega časa. Ustvarja kulturo “vedno vklopljenega” zaposlenega. Zmanjšuje neposredne človeške stike. In v kombinaciji z algoritmičnim upravljanjem lahko delavca spremeni v skupek merljivih kazalnikov.

Ob vsej tej umetni “inteligenci” prepogosto pozabljamo na osnovo: zaposleni so ljudje. Ne podatki v algoritmu. Če zelo poenostavim, govorim o duševnem zdravju na delovnem mestu.

To je področje, ki smo ga že v prejšnjem mandatu močno odpirali. Evropsko komisijo smo uspeli spodbuditi k celovitejšemu pristopu k duševnemu zdravju, vprašanja duševne obremenitve pa so se začela pojavljati tudi v zakonodaji o delovnem času, transparentnih in predvidljivih delovnih pogojih, platformnem delu ter v pravilih o umetni inteligenci.

Komisija je psihosocialnim tveganjem posebno pozornost namenila tudi v strateškem okviru EU za zdravje in varnost pri delu 2021–2027.

Ampak to še vedno ni dovolj. Danes delodajalci niso povsod po Evropski uniji enako jasno in konkretno zavezani, da psihosocialna tveganja prepoznavajo, ocenjujejo, zmanjšujejo in preprečujejo tako, kot morajo preprečevati druga tveganja za zdravje pri delu.

Zaščita zaposlenih je zato odvisna tudi od tega, v kateri državi članici živijo in delajo. To je težko upravičiti.

Imamo enotni trg. Imamo prost pretok delovne sile. Nimamo pa enotne minimalne ravni zaščite pred tveganji, ki so danes del praktično vsakega sodobnega delovnega okolja.

Tu pridemo do še ene evropske besede, ki jo v tem mandatu poslušamo praktično vsak dan: konkurenčnost.

Vse mora biti bolj konkurenčno. Vse mora biti bolj enostavno. Vse mora biti manj obremenjeno s pravili.

Prav … vendar konkurenčnost brez ljudi ne obstaja. Brez delavk in delavcev ni podjetij. Brez zdravih delovnih mest ni dolgoročne produktivnosti. In brez nje ni evropske konkurenčnosti.

Zato je posebej nenavadno poslušati argument, da bi bila zaščita duševnega zdravja zaposlenih dodatno administrativno breme za podjetja. Slabo duševno zdravje že danes podjetja in države stane ogromno.

OECD je ocenil, da so stroški težav z duševnim zdravjem v Evropi že pred desetletjem presegali štiri odstotke BDP oziroma več kot 600 milijard evrov letno. Medtem se je delež dolgotrajnih bolniških odsotnosti, povezanih s slabim duševnim zdravjem, v zadnjih letih še povečal.

Če torej res govorimo o konkurenčnosti, bi se morali vprašati, kaj je za gospodarstvo večje breme: preventiva ali izgoreli zaposleni, dolgotrajne bolniške odsotnosti, fluktuacija in prezgodnji odhodi s trga dela?

Odgovor se mi zdi precej očiten.

Pa vendar del evropske desnice danes pod zastavo “poenostavljanja” nasprotuje novim zakonodajnim ukrepom. In tu postane argument nekoliko manj prepričljiv.

Ker “poenostavljanje” očitno ne pomeni, da nove zakonodaje ne potrebujemo nikjer. Ko gre za obrambo, migracije, večja pooblastila Frontexa ali druge politične prioritete desnice, nove evropske zakonodaje kar naenkrat ni preveč.

Ko gre za zdravje ljudi pri delu, pa se nenadoma spomnijo administrativnih bremen. To ni nevtralna simplifikacija. To je politična izbira.

V zakonodajnem poročilu, katerega soavtorica sem – bila sem glavna poročevalka v imenu odbora za javno zdravje – smo zato predlagali zavezujoča evropska pravila za preprečevanje psihosocialnih tveganj pri delu.

Jasne obveznosti za delodajalce, da tveganja prepoznajo in ocenijo. Boljši inšpekcijski nadzor ter ustrezno usposobljene inšpektorje. Boljše priznavanje poklicnih bolezni, ki so posledica psihosocialnih tveganj. Pravico do postopne, individualno prilagojene vrnitve na delo po bolezni, povezani z delovnim okoljem.

Tudi pravico do odklopa. Pravico, ki smo jo Evropejkam in Evropejcem obljubili že pred leti, pa jo je očitno še vedno težko zapisati v zavezujočo zakonodajo.

Nič od tega ni revolucionarno. Gre za minimalne standarde, ki v letu 2026 preprosto priznavajo, da se je delovno okolje spremenilo.

Evropska zakonodaja že danes ureja nevarne snovi, temperaturo, zaščitno opremo, fizična tveganja in številne druge dejavnike delovnega okolja.

Zakaj bi bilo torej normalno, da zaščitimo pljuča zaposlenega pred azbestom, ne pa njegovega duševnega zdravja pred sistemom, ki ga 24 ur na dan meri, ocenjuje, primerja in pritiska nanj?

Kot rečeno, tveganje je lahko neotipljivo. Posledice niso.

Žal smo pri glasovanju zaradi parlamentarne desnice v besedilu izgubili ključno zahtevo poročila: poziv Komisiji, naj pripravi zavezujoč zakonodajni ukrep za preprečevanje psihosocialnih tveganj.

To je politična odločitev, ki jo težko razumem. Še težje sprejmem razlago, da naj bi šlo za “simplifikacijo”.

Če bi šlo res samo za manj birokracije in boljše pogoje za evropska podjetja, bi morali najprej odstraniti podvajanja in nepotrebne administrativne obveznosti.

Ne pravic! Še manj zdravja ljudi. Ker varovanje zaposlenih ni ovira konkurenčnosti.

Pravila je ne preprečujejo. Neukrepanje jo. Tega ne bom nehala ponavljati. Ljudje, ki imajo zaradi svojega delovnega okolja težave z duševnim zdravjem, si zaslužijo več kot sočutje po tem, ko so že izgoreli. Zaslužijo si delovno okolje, ki jih ne pripelje do te točke.

Delo nam lahko daje smisel. Neodvisnost. Varnost. Povezanost. A nekaj nam mora tudi pustiti: zdravje in energijo za preostanek življenja.

Zato bom vztrajala. Morda tega danes še nismo uspeli zapisati v zakonodajo. Bomo pa. Prej ali slej.

View this post on Instagram

A post shared by Irena Joveva (@ijoveva)

Evropska poslanka Irena Joveva se je v četrtek, 17. Septembra 2026, udeležila plenarne razprave o varovanju zdravja ljudi pred strupenimi snovmi. “Nikola Tesla je prihodnjim generacijam zapustil izume. Kaj jim boste vi?” je v svojem nagovoru kritično opozorila Joveva.

Joveva je uvodoma opozorila na spremembo naslova razprave, iz katerega so bili po njenih besedah odstranjeni konkretni sklici na PFAS in onesnaženo podtalnico na Hrvaškem:

“Ta razprava je bila sprva predvidena z drugačnim, zelo jasnim naslovom. V njem so bile jasno navedene večne kemikalije, PFAS, in v naslovu je bil jasno naveden primer onesnažene podtalnice na Hrvaškem. Potem pa je naslov doživel zanimivo čistilno akcijo. Danes je v njem samo še: zaščita zdravja ljudi pred strupenimi snovmi.”

Ob tem je opozorila, da zgolj sprememba naslova ne bo spremenila dejstva, da je v Gospiću še vedno zakopanih skoraj 33.000 ton odpadkov, na območju odlagališča pa so analize pokazale celo prisotnost nevarnih snovi, med drugim PFAS.

Nadalje je poudarila, da primer nezakonitega odlaganja več deset tisoč ton nevarnih odpadkov nikakor ni zgolj hrvaški problem, saj so odpadki v Gospić prihajali tudi iz drugih držav članic, med drugim iz Italije, Nemčije in Slovenije. Slovenski inšpektorat je po njenih navedbah ob tem sporočil, da soglasja za pošiljanje odpadkov podjetjem oziroma obratom, povezanim s tem primerom, nikoli niso bila izdana:

“Če iščemo razlog, zakaj je to evropski problem – tukaj ga imate. Odpadki očitno znajo prečkati evropske meje precej bolje kot odgovornost. In medtem so PFAS, večne kemikalije, našli tudi tam, kjer jih res nočeš najti. Bom natančna, ker je pomembno: našli so jih v podzemni vodi na območju odlagališča. Ljudje so opozarjali. Odpadki so ostajali. Večne kemikalije so prišle v podtalnico. Ampak očitno nič od tega ni bil dovolj velik problem za pristojne. Problem nastane, ko nekdo vpraša: kdo je odgovoren?”

Kritična je bila tudi do (ne)odziva hrvaških oblasti, obenem pa je problematizirala tudi sam način sanacije odlagališča:

“Za prekrivanje približno 33.000 ton zakopanih odpadkov je bila izbrana hrvaška podružnica slovenskega podjetja. Podjetja, pri katerem so doma našli – nezakonito zakopane odpadke. Očitno izkušnje z zakopavanjem štejejo kot referenca. Če ni smešno, je zato, ker je res.”

V zaključku je navzoče spomnila, da se odlagališče nevarnih odpadkov nahaja le nekaj kilometrov stran od rojstnega kraja Nikole Tesle, ki je svoje življenje posvetil znanosti in razmišljanju o prihodnosti:

“Nikola Tesla je prihodnjim generacijam zapustil izume. Kaj jim boste vi? Večne kemikalije? Meni je sicer bolj všeč večna odgovornost. Tudi politična. Razmislite.”

Ozadje:

V Liki na Hrvaškem so nezakonito odložene odpadke iz Italije, Nemčije in Slovenije odkrili leta 2025. Po letih opozoril prebivalcev in okoljskih organizacij so organi pregona februarja letos začeli uradno preiskavo podjetja Tipos Resurs. Preiskava je pokazala, da so odpadke v Gospić dovažali pod krinko surovin za domnevno proizvodnjo gradbenih blokov, ki so bili nato nenadzorovano zakopani in puščeni na prostem na občutljivem kraškem območju. Analiza Zagrebške geotehniške fakultete je pokazala, da več deset tisoč ton odpadkov že onesnažuje tla in podzemno vodo ter ogroža okolje in zdravje ljudi. Nevarnost zaradi odpadkov pa naj ne bi bila omejena le na samo območje nezakonito odloženih odpadkov, temveč bi lahko posledice bile veliko širše, saj bi odpadki lahko ogrozili kakovost pitne vode vse do Senja ter otokov Pag in Rab. Zaradi afere, ki je na Hrvaškem zatresla politični parket, se je na množičnem protestu ”Shod za Liko, shod za Hrvaško”, ki je potekal v Zagrebu, zbralo več deset tisoč ljudi. Protestniki in nevladne organizacije zahtevajo takojšnjo sanacijo območja in kazensko odgovornost vseh vpletenih.