Nihče ni bolj slep od tistega, ki noče videti.

Ko sem to prebrala v kriminalnem romanu, s katerim sem si te dni krajšala letalske poti, me je prešinilo: to je začetek mojega obširnejšega zapisa o naši nedavni misiji ugotavljanja dejstev na Poljskem.

V nadaljevanju si boste lahko prebrali nekoliko več podrobnosti o vladavini Zakona in pravičnosti, ki zakon in pravičnost razume po izključno svojih merilih in pravilih. Prikladno ime so si izbrali, mar ne?

Ti ljudje sicer zelo dobro vidijo, vendar zgolj in samo – sebe. In nihče ni bolj slep od tistih, ki tega nočejo videti. Ki takšne ljudi, takšno politiko podpirajo. Slepo podpirajo.

“Ne vem, zakaj se smejite, to ni lepo,” mi je rekel poljski minister za izobraževanje. Seveda se nisem smejala, kdo bi se smejal njegovemu bizarnemu monologu, ampak do tja še pridem. Gospoda (iz) Zakona in pravičnosti je zmotilo, ker sem ga ves čas gledala naravnost v oči in mu zelo jasno dala vedeti, kaj si mislim.

Njega pa ni zanimal dialog, niso ga zanimala naša vprašanja. Zanimalo ga je le, kako nam odpredavati stališča poljske vlade in odgovoriti na … no, nič.

1. ‘Izobraževanje in znanost sta stvar naše notranje politike.’
2. ‘Akademska svoboda in neodvisnost? Da, da, obstajata.’
3. ‘Poljska vlada ne financira raziskav, ki mažejo dobro ime Poljske.’
4. ‘Kot minister pač lahko odločam, kaj se bo financiralo in kaj ne.’

To so njegove dobesedne navedbe. Roko na srce, v tem pogledu naše srečanje z njim ni prineslo novih ugotovitev … razen dodatne, dokončne potrditve, koliko se je poljska vlada dejansko oddaljila od že osnovnih demokratičnih standardov.

Govorili smo namreč tudi s kar nekaj akademiki. Poleg očitkov o nujnosti reforme šolskega sistema so zelo jasno obrazložili, kako oblast izkorišča šolski sistem v politične namene. V prevodu: zase.

Taktika je v resnici sila preprosta. Prvič, ne daš denarja, ker, saj veste, “kot minister pač lahko odločam”. Drugič, vseskozi za vse kriviš (v tem primeru) lokalne oblasti oziroma tiste, ki pač niso del Zakona in pravičnosti.

“Vloga javnih medijev je predstavljati javne osebnosti. Glavne osebnosti, pravzaprav. In to so vladajoči in imajo pač več medijskega prostora. To ni bizarno, to je naravno,” pa mi je rekel predsednik poljskega medijskega regulatorja, ko sem ga vprašala, kaj meni o tem, da so v samo drugem četrtletju 2021 z Zakonom in pravičnostjo povezani politiki v etru javne televizije dobili skoraj 147 ur prostora, medtem ko so poslanci Državljanske platforme, opozicije, dobili točno 28 ur in 23 minut.

Zelo uravnoteženo … oprostite, naravno. “Ali lahko pojasnite, kako ste kot regulator obravnavali to dejstvo,“ sem ga vprašala.

Tudi njega ni zanimal dialog, je pa z odgovori v bistvu prav tako samo potrdil, da poljski medijski regulator ni nič drugega kot podaljšana roka – Zakona in pravičnosti. Tega se niti ne trudijo kaj dosti prikriti:

1. ‘Poljska je demokratična država. Vsak lahko dela, kar hoče.’
2. ‘Medijska svoboda in neodvisnost? Obstajata.’
3. ‘Moja vloga je usmerjati na pravo pot tistega, za katerega se odločim, da dela narobe.’
4. ‘Predsedujoči ima pravico disciplinirati medije, če se odloči, da ne delajo v skladu z akti.’

Zanimivo, kajne? Človek bi mislil, da uravnoteženo poročanje pomeni tudi pluralnost stališč (dezinformacije in propaganda izvzeti, seveda). Da se potem lahko državljanke in državljani odločajo sami. No, poljski regulator vztraja pri ukrepanju zgolj takrat, ko nek medij graja vlado. Javni mediji, ki so tam že v popolnosti na liniji vladnega narativa, menda niso del problema.

Menda so del problema neodvisni kritiki, ki jim oblast na vse mogoče načine želi vsaj otežiti delo, če že ne omogočiti istega.

Govorili smo namreč tudi z novinarji, predstavniki medijev. Tistimi, ki so se odzvali, seveda, ker smo povabili še predstavnike javnih medijev, pa niso želeli priti. Le zakaj …

… In tistimi, ki še vztrajajo. Ki še stojijo. Ki se ne spreminjajo v lojalne, pardon, “prave” Poljake. Ki dobivajo na stotine tožb Zakona in pravičnosti, z vseh funkcij po malo, nato gre pa vse skupaj še malo na sodišča, kjer marsikdo več kot očitno služi – Zakonu in pravičnosti.

Vse to so njihove taktike, popolnoma iste vsepovsod pod takimi oblastniki. Določajo smernice, ustvarjajo narativ. Prevzemajo počasi, toda vztrajno. Ker lahko.

Lahko bi vam povedala še marsikaj. Lahko bi vam povedala tudi, da na Poljskem v šolah trenutno nimajo predmeta ‘državljanska vzgoja’. Preimenovali so ga v ‘zgodovina in sedanjost’. Teme, kot so demokratične vrednote ali pravice otrok, očitno niso več del poučevanja.

Lahko bi vam povedala tudi kaj o resnično absurdnih stališčih poljskega varuha pravic otrok, ki so vse prej kot sprejemljiva stališča … varuha. Pravic. Otrok.

Lahko bi vam povedala tudi, da je 15-letni sin ene političarke storil samomor. Zlorabil ga je pedofil, na koncu pa se je ta fant ubil zato, ker so določeni javni mediji na Poljskem brez pomisleka razkrili njegovo identiteto. Identiteto žrtve, da ne bo nesporazuma. In da ne bo še enega nesporazuma: ne, ni bil sin nekoga iz Zakona in pravičnosti.

In tukaj bom postavila piko, ker mislim, da ste do tega trenutka vsi že razumeli.

Razen tistih, ki nočejo videti.

Irena

Evropska poslanka Irena Joveva je bila v torek, 23. maja 2023, gostja okrogle mize ‘Vloga in položaj nacionalnih jezikov v Evropi’ na Pravni fakulteti v Ljubljani. Sodelujoči so spregovorili tako o pravnih kot o političnih vidikih (ne)uporabe jezikov na notranjem trgu EU ter v kontekstu mednarodnega prava varstva manjšin. V svojem delu razprave se je poslanka osredotočila na pomen konsistentnega političnega pritiska na multinacionalke, ki svoje izdelke ponujajo na trgu Evropske unije, k spoštovanju uporabe slovenskega jezika, saj se bo le tako doseglo nujne premike.

Evropska poslanka Joveva je med drugim opozorila na po njenem mnenju ključne ovire pri jezikovnih diskriminacijah v digitalnem svetu:

”Največja ovira je ignoranca multinacionalk. Sklicujejo se na dejstvo, da njim ni treba, ker se jim ‘ne splača’. Glede na to, da so njihovi dobički enormni, je to nedostojno, to je ne le ignoranca, pač pa aroganca.”

Ob tem je poslanka izpostavila še pomanjkljivo zakonodajo z eksplicitnimi pravili in ukrepi in dodala, da multinacionalke živijo od publicitete:

”Želijo si biti prikazane v pozitivni luči. Če se izvaja pritisk, predvsem na politični ravni, tako nacionalno kot evropsko, to na njihovi podobi lahko pusti posledice, zato je to priložnost. Le s konstantnim, javnim in doslednim pritiskom ter izpostavljanjem spoštovanja slovenskega jezika se bo lahko doseglo nujno potrebne premike. In ni nobene bojazni, da bi ta podjetja po sprejemu revidirane zakonodaje zapustila državo ali določen trg.”

Glede zakonodaje na evropski ravni je Joveva omenila, da je ključna posodobitev obstoječe direktive o avdio-vizualnih medijskih storitvah, ki sicer strogo regulira avdiovizualni medijski sektor. To direktivo je večina držav članic že prenesla v svoje nacionalne zakonodajne okvire, a tudi tukaj se pojavljajo pomanjkljivosti.

”Potrebovali bi zelo jasen, nedvoumen zapis prepovedi diskriminacije jezikovne raznolikosti. To bo najbolj optimalna rešitev, ki pa jo lahko postopkovno hitreje zagotovo uredi država, zato je prenova nacionalne zakonodaje na področju javne rabe slovenskega jezika, ki se pripravlja, v tej fazi najbolj nujna.”

V zaključku je bila Joveva jasna, da v primeru zakonskih posodobitev in jasnih ukrepov resnično ne bo več prostora za izgovore multinacionalk.

Na okrogli mizi so poleg evropske poslanke Joveve sodelovali še svetovalec ministrice za kulturo za medije Lenart J. Kučić, sodnik na Splošnem sodišču EU Damjan Kukovec, predstojnik Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša Kozma Ahačič, redna profesorica in predstojnica katedre za mednarodno pravo Vasilka Sancin ter odvetnik Rudolf Vouk.

 

Evropska poslanka Irena Joveva je bila v sklopu delegacije odbora za kulturo in izobraževanje Evropskega parlamenta med 15. in 17. majem 2023 na delovni misiji na Poljskem, kjer se je seznanila s trenutnim stanjem na področju svobode medijev, kulture in izobraževanja. Predstavniki poljske vlade so sicer želeli prikazati, da so razmere v državi demokratične, a je po poslankinem mnenju stanje vse prej kot v najlepšem možnem redu.

Poslanka se je na Poljsko odpravila, da bi dobila celostno sliko in vpogled na dogajanje na področju medijev, kulture in izobraževanja, saj so ravno ta največkrat v središču udara vlad z avtoritarnimi težnjami. Na misiji se je sestala s predstavniki poljske vlade, lokalnih skupnosti, medijev, civilne družbe, akademske skupnosti in predstavniki s področja kulture. Prav izmenjave izkušenj iz prve roke in neposredni pogovori z ljudmi in organizacijami, ki delujejo vsakodnevno na terenu, je tisto, kar omogoča natančnejši uvid v dogajanje.

“Na žalost moram povedati, da so se moje bojazni izpolnile. Medtem ko je za predstavnike poljske vlade ‘vse v najlepšem možnem redu in popolnoma demokratično’, na podlagi čisto vseh pogovorov – predvsem pogovorov s predstavniki poljske vlade – lahko samo ugotovim, da so razmere na Poljskem vse prej kot ‘v najlepšem možnem redu’.”

Z misijo se je poslanka na lastne oči prepričala, kako poljska vlada napada svobodo na vseh ravneh – od akademske svobode, svobode umetnosti in kulture, še posebej pa ruši svobodo medijev z nenehnim zatiranjem medijskega pluralizma v državi. V oči je zbodlo tudi dejstvo, da vladni predstavniki svojih dejanj in načinov za dosego cilja niso prikrivali, kar je bil le še dodaten dokaz hudega zdrsa demokratičnosti in vladavine prava na Poljskem po prevzemu oblasti iliberalne stranke Zakon in pravičnost.

“Pogovori v zadnjih treh dneh so razgalili dejstvo, da na Poljskem zakon in pravičnost vladata po izključno merilih vlade pod vodstvom – ironično – istoimenske stranke.”

Kljub vsemu je poslanka neomajno pritrdila, da obstaja ogromno Poljakinj in Poljakov, ki delujejo tudi v okviru civilne družbe in verjamejo v temeljne, demokratične evropske vrednote. Na žalost pa ni bilo moč videti, da bi se poljska vlada po tem kakorkoli zgledovala, saj že leta neumorno korak za korakom sistematično ruši vse temelje demokratične družbe, ki naj bi negovala neodvisnost in skrbela za sistem zavor ter ravnovesij.

 

“Priča takim napadom smo bili tudi v Sloveniji pod prejšnjo vlado in čeprav se je mnogo tega v naši državi pod aktualno vlado že popravilo, so vplivi takratnih dejanj marsikje še vedno izraziti, med drugim na javni televiziji, kjer pravnomočnim obsodbam navkljub trenutno vodstvo še vedno ne želi prevzeti odgovornosti in nadalje krha medijsko svobodo, pri čemer uporablja strašljivo podobno retoriko kot njihovi poljski kolegi.”

Vse, kar je poslanka na tridnevni misiji uspela izkusiti na lastni koži, jo je potrdilo v prepričanju, da je krovna evropska zakonodaja na področju medijske svobode nujna.

“Upam, da bo Evropski akt o svobodi medijev čim prej sprejet in nato implementiran, medtem pa mora EU odločno uporabljati vsa orodja, ki so ji že na voljo, da zaustavi rušenje vladavine prava.”

 

Obisk v državi je po poslankinem mnenju dodatno potrdil tudi pravilnost vseh dosedanjih ukrepov Evropske unije, ki so sledili dejanjem poljske vlade, vključno z zamrznitvijo evropskih sredstev, hkrati pa je izpostavila potrebo, da se najde možnost, kako bi ta finančna sredstva prišla neposredno do ljudi in civilne družbe, ki deluje v skladu z evropskimi vrednotami.

Poslankino sporočilo za javnost po obisku na Poljskem si lahko preberete tukaj, sporočilo za javnost vodje delegacije pa je v originalni (angleški) različici dostopno tukaj.

            O obiskih delegacij odbora za kulturo in izobraževanje

Gre za drugo misijo po obisku Madžarske med 2. in 4. novembrom 2022, ko je delegacija odbora ugotovila poslabšanje akademske svobode, vključno z vsiljeno samocenzuro, in težave zaradi pritiskov in vplivov madžarske vlade na medije, sodišča, umetnost in kulturo v državi. Zaradi nenehnih pritiskov in nazadovanje svobode na Poljskem so se poslanke in poslanci odločili še za obisk Poljske.

Minister za pravosodje, pa še malo poslanec, pa še malo – generalni državni tožilec. Ki potem vlaga tožbe zoper medije, novinarje, urednike, ker mu neka objava ni všeč. Vloži jih kot minister, pa kot poslanec, pa kot – generalni državni tožilec.

“Ne vem, zakaj ste tako zaskrbljeni. Poljska je svobodna država, vse je urejeno, nimamo težav s svobodo medijev, nimamo težav s svobodo izražanja. Mi smo prava demokracija, res vas ne razumemo, kje vidite probleme?”

Misija Poljska. Tukaj smo z delegacijo odbora za kulturo, sestankujemo s predstavniki vlade, nekaterih občin, akademiki, novinarji. In zgornji odstavek poslušam zdaj že drugi dan. Ni težko uganiti, od koga, kajne? Od ministra za izobraževanje, pa namestnika ministra za kulturo, pa medijskega regulatorja, ki nam je suvereno brezsramno razložil, da ON pač disciplinira tiste, za katere se ON ODLOČI, da ne delujejo v skladu z zakonodajo.

Naj vam povem, da mi je bilo – že zaradi novembrske misije na Madžarskem – seveda jasno, da tudi na Poljskem ne bomo zaznali veliko pozitivnega na področjih, ki jih proučujemo. Jasno mi je, da razmere niso idealne, daleč od tega. Toda vseeno sem pričakovala, da se bodo vsaj malo pretvarjali.

Niso se. Niti malo. Ljudje na oblasti v tej državi ne spreminjajo zadev z danes na jutri, veste. Spreminjajo počasi. Prevzemajo počasi, toda vztrajno.

Prišli so že do vseh družbenih podsistemov. Javni mediji. Sodstvo (preberite si še enkrat, prosim, prvi odstavek). Kultura. Znanost. Šolstvo.

Splav? Ne bo šlo. Istospolna usmerjenost? Bodi raje tiho. Kritika vladajočih? Naj ti ne pade na pamet.

Tako nekako gre. ONI odločajo, koga bodo podpirali. ONI odločajo, koga bodo financirali. ONI ŽELIJO odločati, kdo bo odvisen. In tisti, ki to niso? Še vedno obstajajo, na srečo. Rešujejo državo pred nadaljnjim razpadom sistema. Toda … do kdaj še?

P.S.: Fotografija, ki ni današnja, ne odraža dejanskega stanja, še manj mojega počutja ob vsem slišanem in videnem, a zaradi strnjenosti misije nisem uspela niti pomisliti, kaj šele dejansko fotografirati. Pomembneje je bilo, kot rečeno, slišati in videti. Obljubim pa, da bom vtise strnila v prihodnjih dneh z enim bolj poglobljenim zapisom.

Lahko noč in lep pozdrav iz Varšave

– Irena