Evropska unija v malem – ampak še vedno pred njenimi vrati.
Pred tednom, ko se začenjajo komisarska zaslišanja, sem vam dolžna še poročilo s prejšnjega. Tokrat bo nekoliko daljše.
Na začetku zapisa ste prebrali stavek, s katerim bi lahko opisali državo, v kateri morajo trije konstitutivni, pa tudi tako imenovani “ostali” narodi znati … no, predvsem želeti … sobivati in sodelovati. Marsikdaj tudi sklepati kompromise – četudi to (pre)pogosto ni lahko.
V tokratnem mandatu sem med drugim del delegacije EU za odnose z Bosno in Hercegovino. Minuli teden smo se mudili v Sarajevu, na zasedanju medparlamentarnega odbora EU-BiH.
Pravi prijatelji so iskreni. Pohvalijo, ko je to na mestu. Ne morem reči, da napredka ni (bilo). Ogromno stvari je, okrog katerih se politiki v BiH ne strinjajo in se očitno nikoli ne bodo. Precej manj stvari je, okrog katerih so praktično soglasni – in vsaj ena od teh je izredno pomembna: Evropska unija.
Tudi slednja je odgovorna za spiralo nezaupanja in prepočasnosti, da smo si na jasnem. A po letošnjem marcu, ko je BiH dobila (pre)dolgo pričakovano zeleno luč za začetek pogajanj, se v tej državi ni zgodilo veliko.
Pravi prijatelji namreč tudi kritizirajo, ko je to na mestu. Določene reforme so preprosto nujne. Ustavni in volilni sistem, ki neposredno diskriminira “ostale” državljanke in državljane, je nesprejemljiv. Sistem grozljive segregacije, z dvema šolama pod eno streho, je nesprejemljiv! Takšno ločevanje otrok ne bo pomagalo ne prihodnosti ne iskrenemu sožitju v tej državi. Enako velja za poveličevanje vojnih zločincev, zanikanje genocida in zgodovinski revizionizem.
Takšnih tematik leta 2024 res nihče ne bi smel več poslušati, kaj šele kakorkoli udejanjati. Tisti, ki to podpihujejo, točno vedo, zakaj to počnejo. In verjemite, da tega ne počnejo zaradi interesa države ali ljudi.
Dovolj težav imamo s sedanjostjo, recimo soočanjem s podnebnimi spremembami. Tako so agendo našega medparlamentarnega srečanja žal narekovale tudi tragične posledice nedavnih poplav v BiH. In prav ob srce parajočem opustošenju, ki ga je narava pred mesecem dni pustila za seboj, se kaže pomembnost dodelitve statusa kandidatke, z večjim in hitrejšim dostopom do določenih skladov in mehanizmov. Seveda se je spet izkazala solidarnost, kot vselej, tudi iz naše Slovenije, ampak hkrati se deset let po katastrofalnih poplavah na severu te iste države sprašujem: se dovolj dela na preprečevanju takšnih prizorov ali se zgolj reagira na nastalo škodo?
Eno je zahtevati pomoč po nesreči, drugo – velikokrat še pomembnejše – je preventiva. Zavest o varovanju okolja v BiH je izjemno nizka. Nezakonita sečnja, navsezadnje nelegalen kamnolom, za katerega se je vedelo, črna gradnja, korupcija … zrak, ki je v zimskih mesecih eden najbolj onesnaženih v Evropi, včasih celo na svetu. Medtem ko po Neretvi plava na tisoče plastenk, je ozaveščenost o recikliranju še daleč.
Kot je daleč neko vsesplošno zavedanje, da nek spol ni vreden več samo zato, ker je pač nek točno določen spol. Zato sem na sestankih – na pobudo civilne družbe – prav posebej izpostavila vprašanje femicida in nasilja nad ženskami. Ker gre za nekaj, kar se v regiji še vedno obravnava patriarhalno in pokroviteljsko, kot stvar izoliranih in zasebnih incidentov, kar pa niti pod razno ne drži. Gre za globok družben problem. Vedno bolj zaskrbljujoč.
In čeprav je pravna kvalifikacija umorov žensk nujna, sama po sebi ne bo dovolj. Ne bo šlo brez odgovornega in učinkovitega ukrepanja vseh institucij, brez sistemskih sprememb v družbi. Femicid je pogosto le zadnja faza dolgotrajnega nasilja, ki se običajno odvija za zaprtimi vrati.
Začela sem z vrati, očitno bom z njimi tudi zaključila. Da, tudi meni gredo na živce fraze v smislu “vrata EU so vam odprta”. Ker se jih je izreklo prevečkrat, ko se potem ni zgodilo nič. Ampak tokrat vendarle nekoliko bolj verjamem, da se bo. Na obeh straneh. Zakone bo BiH morala spreje(ma)ti in izvajati sama, svoj del “naloge” pa mora opraviti tudi EU.
LP s poti v Bruselj,
– Irena
