Iskreno, ne vem povsem natančno, kakšna je naloga Evropskega parlamenta, razen sooblikovanja nekakšnih politik, katerih posledice bodo domnevno čutile številne prihajajoče generacije. Žal, a ni mu uspelo približati evropskih inštitucij, navadni smrtniki pa imamo na evropskih volitvah občutek, da naš glas o ničemer ne odloča, da je nepomemben. Čeprav je bila v minulem letu nemalokrat žrtev sovražnega govora in nepopisne žalosti ob vsaj dveh izgubah, slovenska evropska poslanka Irena Joveva ni nič manj odločno zazrta v boljše življenje na stari celini.  Spoštljivo, čeprav bi mirne vesti ob mojih vprašanjih upravičeno izgubila živce,  je poskušala dopovedati, da je za pozitivne spremembe v državah članicah EU v Bruslju nenehno treba usklajevati preteklost, sedanjost in prihodnost. Zato, da gre vse bolj počasi. Sproti je treba opozarjati na kratenje človekovih pravic in se kršiteljem, tako kot v primeru Poljske, ki skoraj popolnoma prepoveduje splav, ali Madžarske, ki ne spoštuje načela vladavine prava, ostro postavljati po robu.

Besedilo: Gorazd Dominko Srakar.

Precej smelo ste spregovorili o spontanih splavih. Zakaj mislite, da je bilo treba to deliti z javnostjo?

Morate razumeti, da svojih izkušenj v zvezi s tem ne delim javno zaradi tega, da bi se komu smilila, temveč zato, ker ne gre zgolj zame. Spontanih splavov je res veliko, po nekaterih podatkih ga doživi najmanj vsaka četrta ženska. Da imam za seboj dva spontana splava, ni (več) nobena skrivnost. Prvi se je zgodil konec oktobra 2018, drugi v začetku maja 2020. Najprej sem javno spregovorila le o prvem, mislim, da je bilo v začetku leta 2020. O drugem pa sprva nisem želela, vsaj ne še takoj, bili smo namreč še sredi prvega vala epidemije, dovolj drugih dodatnih skrbi je bilo poleg te. Toda piko na i je postavila odločitev poljskega ustavnega sodišča, ki je razsodilo, da so na Poljskem splavi neustavni celo v primeru okvare ploda. Takšna odločitev se ne bi smela zdeti normalna nikomur na svetu, ne glede na to, ali ima izkušnje s splavom ali ne. Seveda sem javno obsodila to potezo poljskega sodišča, nato pa med drugimi dobila nazaj komentar, naj se raje ukvarjam s tem, da nimam otrok, in naj se oglasim, ko bom mama.

Želeli ste postati mama, verjetno vas ta komentar ni pustil ravnodušne. 

Pri meni je šlo v obeh primerih ravno za hudo okvaro ploda; prvič se je sicer splav zgodil dokaj pozno, nekje med 10. in 11. tednom. Na prvem pregledu je bilo še vse v redu, teden dni pozneje je plodu prenehalo biti srce. Drugič je bilo na začetku malo drugače, saj sem hitro po pozitivnem nosečniškem testu začela po malem krvaveti, a na koncu se je odvila zelo podobna zgodba, le da tokrat nekoliko prej, okoli 8. tedna. Ne v prvem ne v drugem primeru plod ne bi preživel, če po nekem naključju bi, pa bi zelo trpel. Če do spontanih splavov ne bi prišlo, bi se torej bila primorana odločiti za splav, saj menim, da bi bila kakršnakoli drugačna odločitev izjemno sebična. Zato si ne predstavljam, da bi živela na primer na Poljskem in bi mi oblast prepovedala splav celo v takih primerih. To je sramotno, zavržno in ne spada v današnje čase. Tudi zato sem bila v Evropskem parlamentu med 455 poslankami in poslanci, ki smo podprli resolucijo, s katero močno obsojamo poljsko vlado, saj krati človekove pravice, v tem primeru žensk.

Zakaj se torej o tem ne govori (še) več?

To je zelo težka preizkušnja, zelo boleča, tako fizično kot psihično, ki pa jo načeloma lahko zares razumejo le tisti oziroma tiste z enako ali podobno zgodbo. Če javno spregovoriš o spontanem splavu, marsikdo reče ali vsaj pomisli, da iščeš pozornost (to so bile, denimo, kritike, namenjene Meghan Markle, ko je nedavno spregovorila o svoji zgodbi op. a.), češ to je tvoja intimna stvar, ne razlagaj tega ljudem. Me prav zanima, ali ti ljudje to rečejo ali pomislijo tudi za tiste ženske, ki uspešno donosijo, vmes pa veselo objavljajo svojo nosečniško zgodbo. S tem ni nič narobe, da ne bo nesporazuma, toda ne zdi se mi pravično, da deliti žalostno zgodbo v zvezi z nosečnostjo ni sprejemljivo. Seveda je ne le sprejemljivo, ampak po mojem mnenju tudi nujno govoriti o tem. Govorjenje o splavu mora nehati biti tabu, prav tako splav ne sme biti razlog za obsojanje. Ne glede na razlog za splav; naj bo spontan ali ne. Zato govorim o tem.

Kakšne posledice sta splava pustila na vaši duši?

Ob vsaki slabi stvari, ki se mi zgodi, si rečem “ali boš potonila ali pa zaplavala dalje, druge nimaš”. In pač zaplavam, grem dalje. Nikakor pa ni preprosto. Razmišljaš, ali si ti kriva, ali bi lahko karkoli storila drugače … Najhujši je občutek nemoči. A tako razmišljanje nikomur ne pomaga, še najmanj tebi. Greš dalje, toda na žalost s strahom in negotovostjo. Meni osebno je najbolj pomagalo pisanje dnevnika.

Oprostite vprašanju, marsikje so nosečnice še vedno tabu, dolgo časa namreč niso bile “primerne” za delo pred televizijskimi kamerami. Se za evropsko poslanko spodobi, da zanosi …

Spodobi se, da je katerakoli odrasla ženska na tem svetu noseča, če si to želi. Veste, kaj se ne spodobi, če smo že pri evropskih poslankah in poslancih? Jozsef Szájer je soustanovitelj konservativne politične stranke Fidesz in od leta 2004 je bil poslanec Evropskega parlamenta, ki je javno ne le nasprotoval  zakonskim zvezam istospolnih partnerjev, ampak jih je tudi žalil, po vsej sili je poskušal zatreti pravice skupnosti LGBTQI+, medtem pa sam užival v tej isti skupnosti na gejevski orgiji. To, da govoriš eno, delaš pa drugo, se ne spodobi. Večkrat sem že povedala, da moramo biti vsi politiki zgled, in za tem trdno stojim. Politik tudi ne more in ne sme uporabljati sovražnega govora pod pretvezo, da gre za svobodo izražanja. Politik ne more in ne sme zagovarjati sovražne retorike samo zato, ker se mu ta obrestuje in ker na tem gradi svoj politični “program”. Ne more in ne sme se nam zdeti normalno, da nek “medij” objavi odkrit rasistični zapis in reče, da je to pač glosa. Ne more in ne sme se nam zdeti normalno, da nek politik, po možnosti zaposlen v kabinetu predsednika vlade, poobjavlja rasističen zapis o “vsej raznolikosti, ki jo potrebujemo v Evropi”. To je tisto, kar je nespodobno.

Kaj bi se zgodilo, če bi oziroma boste rodili, medtem ko ste evropska poslanka?

Če mislite, da bom imela leto dni porodniškega dopusta, vam moram povedati, da ni tako, saj nam ne “pripada” nacionalna zakonodaja, enako velja, na primer, za zdravstveno zavarovanje: nimamo ga. Zamrznitev mandata ni možna, prav tako smo evropski poslanke in poslanci na plenarnem zasedanju dolžni glasovati osebno, nosečnost gor ali dol. Res je sicer, da zdaj že nekaj mesecev lahko glasujemo od doma, a kako bo v prihodnje, ne vem. Res pa je tudi, da se ženskam z družino rado očita, da se niso dovolj posvetile karieri. Če družine nimaš, si pa karieristka. Skratka, vedno je nekaj narobe. Pri moških je to njihova zasebna izbira, pri ženskah očitno ne. S takšno logiko se nikoli ne bom strinjala.  Veste, v naši skupini Renew Europe (skupina v Evropskem parlamentu, ki se zavzema za demokracijo, trajnost in blaginjo, močno usmerjena v državljane, ki zagovarja vrednote, kot so svoboda, individualne pravice ter uravnotežen gospodarski in socialni razvoj, z 98 evropskimi poslanci iz 22 držav EU pa je po velikosti tretja politična sila v Evropskem parlamentu op. a.) imamo poslanko iz Švedske, ki je v tem mandatu rodila hčerko. Zanjo brez težav skrbi, poleg nje ima še dva otroka, hkrati pa dela, je izjemno vsebinska, sodeluje na vseh sestankih … Ni ne prva ne zadnja poslanka, ki je rodila med mandatom. In ni ne prva in ne zadnja poslanka, celo poslanec, ki bi svojega otroka pripeljal ali pripeljala v Evropski parlament in z njim v naročju tudi glasoval oziroma glasovala.

Ste edinka. So vam kdaj očitali, da ste razvajeni?

Odraščala sem na Jesenicah, v skromnem delavskem okolju. Oče je delal v železarni, mama pa je bila čistilka na eni od osnovnih šol. Ne eden ne drugi nista rojena v Sloveniji, v 70. letih prejšnjega stoletja sta prišla iz (zdaj Severne) Makedonije. Prišla sta tako rekoč brez vsega, zaradi težkih ekonomskih razmer sta želela poiskati boljšo priložnost v novem okolju. Vem, da jima je moje rojstvo pomenilo ogromno, saj dolgo časa nista imela sreče in sta me “dočakala” šele po več kot desetletju skupnega življenja. Zato sem edinka in zato sta me seveda tudi razvajala, kolikor se je dalo, a za neko hudo, pretirano razvajanje ni bilo pogojev. Imela sem absolutno vse, kar sem potrebovala, ampak nič v življenju mi nikoli ni bilo podarjeno. Vse, kar sem dosegla, sem dosegla s trudom in delom. Prepričana pa sem, da je k temu pripomoglo tudi moje odraščanje, ki me je oblikovalo v osebo, kakršna sem danes.

Kaj pa to pomeni bolj konkretno?

Živeli smo v stanovanjski hiši, ki je bila pravzaprav Jugoslavija v malem. Bili smo sosedje in človek človeku, zato nikoli ne bom izgubila vere v to, da je sobivanje kljub razlikam mogoče. To je izkušnja, ki je mnogi nimajo. No, ali pa je nočejo imeti. Mene je vse to zaznamovalo tako, da nikogar nikoli ne obsojam vnaprej, spoštujem različnost, pa naj bo to vera, nacionalnost, spolna usmerjenost, politična pripadnost ali karkoli drugega, da sem pristna in da zelo dobro vem, kako pomembne so empatija, uvidevnost in kultura, tudi kultura obnašanja in diskurza. Upam si trditi, da bi vam tisti, ki me poznajo že dolgo, povedali, da se po vstopu v politiko osebnostno nisem spremenila in da ne izgubljam stika z realnostjo. Edino, kar izgubljam, je čas za vse meni drage ljudi, a to žal pride zraven.

Ste torej Slovenka ali Makedonka?

Vedno in povsod bom s ponosom povedala, da sem Slovenka, Jeseničanka. Navijam za jeseniške hokejiste; tudi sredi Ljubljane (smeh). Vedno in povsod pa bom tudi s ponosom povedala, da je moje poreklo predvsem makedonsko, pa tudi bolgarsko, čeprav je oče večino svoje mladosti preživel v Severni Makedoniji. Nikoli nisem tajila svojega izvora. Če bi ga želela, bi najbrž najprej morala zamenjati priimek, pa ga ne bom nikoli in nikdar – tudi, če se kdaj poročim. Moj priimek je zame preprosto najlepši na svetu, to je del mene in del mojega karakterja.

Pa ste bili zaradi svojega rodu kdaj deležni žaljivk?

V družini so me vzgajali tako, da smo z enako vnemo negovali tako slovensko kot makedonsko kulturo, a ob hkratnem zavedanju, da je naša, moja domovina, Slovenija. Staršem sem izredno hvaležna, da sta ohranila stik s svojo preteklostjo, obenem pa nikoli nista pozabila, kje je njuna sedanjost in kje bo moja prihodnost. Zato mi ni vseeno, ko berem komentarje, ki žalijo mojo pripadnost Sloveniji. Verjemite, da mi je bolj vseeno za žaljivke v zvezi z mojim izvorom, od čefurke dalje, kot pa ko nekje preberem, da nisem Slovenka. Jasno pa mi je tudi, da še zdaleč nisem edina tarča sovražnega govora. To, kar se dogaja, te skrajnosti, ki marsikomu postajajo normalne tudi zato, ker jih uporablja del politike, to me čisto zares boli; toda boli me izključno z vidika tega, kar je del politike pri nas, pa niti ne samo pri nas, postal je vse prej kot dostojanstven in vse prej kot dober zgled.

Še k enemu stereotipu se zazriva – v vaši družini je imel glavno besedo verjetno oče, kajne?

Da, a ne v smislu, da ne bi spoštoval ali upošteval mame in mene, toda vendarle se je poznala ta neka patriarhalna vzgoja. Čeprav sva se vedno razumela, lahko rečem, da se zdaj razumeva bolje kot kadarkoli prej. V bistvu se spomnim zlasti tega, da sem doma vedno, ampak res vedno poslušala: “Midva ti dajeva vse, kar lahko, ti se moraš samo učiti, učiti in učiti.” Oče je bil precej strog v zvezi s šolo, po mojem je bil edini, ki je redno, vsak teden, hodil na vse mogoče govorilne ure. Takrat mi to ni bilo všeč, a zdaj sem mu hvaležna za to. Končala sem dodiplomski študij mednarodnih odnosov in podiplomski svetovnih študij; oboje na ljubljanski Fakulteti za družbene vede.

Po žaru v vaših očeh je družina najvišje na lestvici vaših vrednot. 

Drži. Kot otrok sem bila zelo, celo preveč navezana na starše, in ko sem v osnovni šoli hodila na počitniške kolonije, so mi starši morali vsak dan poslati razglednico oziroma pismo. Dejstvo je, da za nič na svetu ne bi zamenjala svojega otroštva in mladosti na Jesenicah. Seveda ni bilo popolno, ampak – čigavo pa je? Zagotovo se mi je najbolj zarezalo v dušo to, da sem pri 20 letih izgubila mamo.

Kako zelo ponosna bi bila danes na vas vaša mama?

Prepričana sem, da je mama name zelo zelo ponosna. Imam jo v čudovitem spominu in vesela sem, da je bila del mojega življenja vsaj mojih prvih 20 let. Bila je ena najmočnejših žensk na svetu in zagotavljam vam, da jo tako opisujem več kot upravičeno. Na žalost je po dolgih letih boja na koncu zmagala tista bolezen, s katero ima najbrž že vsak izmed nas neko grdo izkušnjo, posredno ali neposredno. Govorim seveda o raku. Tudi zaradi te izkušnje sem članica štirih odborov v Evropskem parlamentu, saj je eden od teh poseben odbor za boj proti raku. Želim namreč čim več prispevati k temu, da se politika pri sprejemanju ukrepov čim bolj poveže s stroko, zdravstveni in tehnološki napredek pa zajameta čim več za rakom obolelih ljudi na tem svetu. Ko je moja mama zbolela, medicinski znanost in tehnologija še nista bili niti približno na ravni, na kakršni sta danes. Zdaj napredujeta s hitrim tempom, in to je treba izkoristiti.

Toksično okolje in gojišče zlobe so nemalokrat tudi šole, sošolci, tam niste slišali nobene krepke na svoj račun?

Ne v osnovni šoli na Jesenicah ne v srednji šoli v Radovljici in ne na faksu v Ljubljani. Morda tudi zato, ker sem bila vedno med daleč najboljšimi v razredu pri slovenščini, pa potem nikoli niso imeli priročnega izgovora. (smeh) Slovenščino namreč obožujem in zelo rada pišem v njej. Pravzaprav mi je od nekdaj zelo blizu pisanje. Rada si vzamem čas za svoje bloge in zapise, ker želim, da imajo rep in glavo, da niso samo nametana solata ter da je predvsem vsem, ki karkoli mojega preberejo, takoj jasno, kaj sem želela povedati; tako najstnikom kot upokojencem. Tako da … ne, v šoli resnično nikoli nisem imela težav. Dokler nisem pristala v novinarstvu. Tam se je na vsake toliko že našel nekdo, ki se je obregnil ob moje poreklo. Seveda je bil ta nekdo vedno anonimnež, ker je najlažje pisati, obtoževati in žaliti vsepovprek po družbenih omrežjih, hkrati pa se skrivati za psevdonimi. No, ko sem vstopila v politiko, pa se je začelo “zares”. Večina tistih, ki me napada, me skoraj nikoli ne napada zaradi vsebine. Po mojem me niti ne preberejo oziroma poslušajo, ker za njihove napade to ni relevantno. Zanje sem že vnaprej neumna in “Neslovenka”. Ne eno ne drugo seveda ne drži.

Dotakniva se vašega dela na Pop TV. Imeli ste ugled, lepo kariero, javljali ste se iz kriznih žarišč, še zlasti med akutno begunsko krizo, potem pa ste se novinarstvu na nekako odrekli, kajne? Veste, da bo pot nazaj v novinarstvo precej težka, če ne celo nemogoča zaradi vaše politične vpletenosti?

Če bi mi nekdo še pred dvema letoma dejal, da bom pristala v politiki, in to evropski, bi mu rekla, naj se gre zdravit (smeh). Nisem iskala nikogar in ničesar, a kaj storiš, ko dobiš priložnost in veš, da si vseskozi tudi sam bil med tistimi, ki je jamral, kako je v politiki preveč slabega, kako so v politiki potrebne sveže moči, ljudje, ki se znajo poistovetiti z ljudmi in postaviti v kožo slehernega? O tem, kaj nameravam početi, ko bo (morda) treba zapustiti politiko, pa čisto zares ne razmišljam. Edino, kar je že zdaj jasno, je, da v novinarstvu nikoli več ne bom, to sem povedala že takoj, ko sem vstopila v politiko, in od tega ne odstopam. Sicer pa mi prav nič ni težko početi. Delala sem v restavraciji na Bledu, delala sem kot promotorka za različne prehranske ali kozmetične izdelke, celo maskota sem bila za določene trgovine oziroma njihove izdelke. Zame je vsak poklic časten, zato se s tem, kaj bo, ko bo, če bo, res ne obremenjujem. Razmišljam o tem, kaj vse še lahko naredim in kaj vse še želim narediti vsaj v letih do konca mandata, ne pa o tem, kje bom, ko bo mandata konec.

Danes vam očitajo, da malokrat uporabljate svoj profil na Twitterju, če že pa, da prevečkrat čivkate v makedonščini …

Tisti, ki mi to očitajo, očitno še nikoli niso odprli mojega profila na Twitterju. Pa smo spet pri tem, da “vsebina ni pomembna” … Tem ljudem polagam na srce, naj si pogledajo kar vse moje profile na družbenih omrežjih, morda se kateremu od njih prek tega vsaj uspe naučiti, kako se pravilno postavljajo vejice in kako pravilno uporabljati rodilnik. Kako ironično, toda po navadi so ravno taki najbolj glasni. Edini tuji jezik, v katerem tvitam, je namreč – ne boste verjeli – angleščina. Pod črto – vem, da si boste mislili, da gre za politično floskulo, ampak dejansko si od nekdaj želim pomagati ljudem. To vam povem smrtno resno. Pomagati, kakorkoli lahko. Nekoč s poročanjem, zdaj s soodločanjem. Tudi tako, da jim neko stvar pojasnim na čim bolj razumljivo; tako, da jih ne zavajam; tako, da jih poskušam čim bolje razumeti; tako, da jih imam vedno v mislih, ko sooblikujem neko politično smer, poročilo, resolucijo, zakonski predlog …

Spor med Grčijo in Makedonijo o uradnem imenu zadnje traja že od leta 1991 in je zaradi grške blokade glavna ovira Makedoniji na poti v EU in zvezo Nato. Tako Grki, katerih ena od pokrajin se imenuje Grška/ Egejska Makedonija, kot Severni Makedonci sami sebe smatrajo za potomce oziroma naslednike antičnih Makedoncev oz. Aleksandra Velikega. Bo kdaj konec naelektrenosti med obema državama?

Mislim, da je Evropska unija v primeru spora med Grki in Makedonci preveč popuščala državi članici. Tisto, kar tu Grkom moram šteti v plus – ne glede na to, ali se z njimi strinjam ali ne – je, da so vztrajali in niso popustili niti za milimeter. Makedonija je na koncu postala Severna Makedonija, s čimer pa se – in v to trdno verjamem – nihče od Makedoncev ali njihovih potomcev, če hočete, zagotovo ne more strinjati oziroma to težko sprejema. A takrat se je pač zdelo, da je to očitno edini korak na poti do napredka Severne Makedonije.

Kako zelo vam je všeč Bruselj?

Ni ravno moj najljubši kraj na svetu, je pa res, da si mesta kot takega niti nisem še mogla pogledati. Nekako nikoli ni bilo časa za to, zdaj sem pa tako ali tako že od marca doma. Strasbourg mi je kot mesto ljubše, toda v isti sapi vam moram povedati, da sem absolutna nasprotnica dveh sedežev Evropskega parlamenta. Zdita se mi predvsem nepotrebnost in potrata, tako z okoljskega kot s finančnega vidika.

Ljudje razumejo, kaj pomeni Evropski parlament?

Bolj se sprašujejo, kako jim lahko pomaga … takoj, konkretno, danes – sploh v trenutni situaciji – in ne (šele) jutri. Sama menim, da je neka vrsta takšne pomoči tudi dobrodelnost. To je nekaj, s čimer lahko pomagamo neposredno in takoj in to res pomoči potrebnim. Ne bom razlagala podrobnosti o svojem početju v zvezi s tem, ker se bo spet kdo našel s komentarji, da gre za iskanje pozornosti in samopromocijo. Povem vam pa naslednje: zdi se mi nesprejemljivo, da imamo v 21. stoletju še vedno otroke in mladostnike, ki nimajo računalnikov, ker si jih ne morejo privoščiti. In zdi se mi še bolj nesprejemljivo, da bi brez humanitarnih društev ter projektov, kot je na primer Botrstvo, ogromno ljudi ostalo brez vsega ali bilo v še večji stiski. Dobrodelnost je edino, kar jim pomaga.

Imate ob sebi koga, ki vas ljubi in obratno?

Da … je ob meni, zadnje mesece precejkrat tudi dobesedno, glede na to, da sva oba veliko doma. Poleg sebe si ne predstavljam nikogar drugega. Partner sicer deluje na področju športa, spoznala pa sva se – kot sama rada rečem – v mojem prejšnjem življenju. S tem mislim na Pop TV. Je čudovit človek in moja največja opora.

Kako doživlja vašo medijsko izpostavljenost?

Veste, če bi se kdorkoli kadarkoli ob meni počutil manjvrednega, ne glede na to, ali gre za partnerja, prijatelje ali družino, bi se krepko zamislila; tako nad tem, kakšne ljudi imam ob sebi, kot zlasti nad tem, ali jim morda sama dajem kakšen povod za to. Javna izpostavljenost je kvečjemu breme samo zame, in to precejšnje, ker si tudi sama ustvarjam dodaten pritisk v zvezi s tem. A mislim, da je prav, da si ga, ker se zavedam, da je ena sama napaka, pa če je še tako majhna, dovolj, da si te ljudje zapomnijo izključno po tem, pozabijo pa na vse, kar si dobrega dotlej storil. Tega si ne želim nikoli v življenju doživeti. Ne zaradi sebe, ampak zato, ker bi razočarala vse, ki verjamejo vame, česar si nikoli ne bi oprostila. Ker – kot rečeno – politiki moramo biti dober zgled. Pika.

Ko govorimo o razočaranjih – je Evropa razočarana nad Slovenijo?                  

Na Slovenijo so še nedolgo nazaj praktično vsi v Evropskem parlamentu gledali kot na netežavno državo, ki ji je mar za ljudi, vladavino prava in boljšo prihodnost družbe.  Zdaj pa jo žal marsikdo od kolegic in kolegov, tudi v moji politični skupini Renew Europe, omenja v negativnem kontekstu, zlasti v tako imenovanem “trikotniku” Poljska-Madžarska-Slovenija. Se vam zdi v redu, da nas povezujejo z državama, zaradi katerih je bil sprožen 7. člen Pogodbe o EU (gre za postopek ugotavljanja, ali v neki državi članici obstaja očitno tveganje za kršitev vrednot EU)? Ali nenazadnje, to, da sta poljski in madžarski premier zaradi zahteve pogojevanja izplačil s spoštovanjem vladavine prava blokirala sprejem evropskega proračuna in sklada za okrevanje, slovenski premier pa jima je pri tem “držal štango” s pisanjem nekih pisem? Seveda je kolegicam in kolegom jasno, da za to ni odgovorna država kot taka, ampak vlada Janeza Janše. Vedno bom zagovarjala Slovenijo kot državo in njene interese, ko bo šlo zares za njene interese, in ne za interese politike, nikoli pa ne bom zagovarjala večine politik te vlade, ker se večine tega, kar počno, sploh ne da zagovarjati.

 

Objava: Revija Obrazi, januar 2021.

Dejstvo številka ena. 784 milijonov ljudi po vsem svetu nima osnovnega dostopa do vode. Sedemstoštiriinosemdeset. Milijonov.

Dejstvo številka dve. Več ljudi umre zaradi oporečnih voda kot zaradi vseh oblik nasilja. Vključno z vojno.

Dejstvo številka tri. Diarejske bolezni, ki jih povzročajo predvsem oporečne vode in slabe sanitarne razmere, ubijejo več otrok, mlajših od pet let, kot malarija, AIDS in ošpice SKUPAJ.

Nosilna tema letošnjega svetovnega dneva voda, ki ga obeležujemo danes, je “cenimo vodo”. Vse lepo in prav, a nekateri so si očitno ta izraz prevedli precej bolj dobesedno. Torej ne kot cenjenje v smislu nekih vrednot, neke nedenarne vrednosti, pač pa kot … cenitev.

Za kaj gre? Za to, da aktualna vlada predlaga spremembe zakona o vodah pod krinko odpravljanja birokratskih ovir pri načrtovanju tako posegov v prostor kot samega izvajanja teh posegov v prostoru. Spet se vse počne brez ustrezne javne razprave, brez ustreznega upoštevanja stroke. Neposredno se ogrožajo vodni viri in pitna voda, ker s temi spremembami ne bi bilo več določenih mehanizmov in presoj, ki so v preteklosti preprečili škodljive posege v naravo. Kako je lahko birokratska ovira nekaj, kar je v resnici zaščitni mehanizem pred (gospodarskimi) željami posameznikov?

Žalostno je, da celo voda postaja spolitizirana. Vodni viri so dobrina, ki je od vseh in za vse, tako kot sončna svetloba in zrak, ki ga dihamo. Voda je življenje in osnovna potreba vsakega živega bitja, zapravljanje in onesnaževanje čiste vode pa je ena najresnejših groženj svetu.

Aktualni minister za okolje je medtem vse, samo minister za okolje ni. Varuje vse, samo okolja ne. Ni pomembna narava, pomembni so interesi. Takšni in drugačni. Posameznikom in družbam je pač treba odpreti vrata do možnosti udejanjanja svojih, ekonomskih interesov. Tudi za ceno tistega, kar v resnici nima cene. Potencialnega ogrožanja pitne vode.

Ko smo pravico do pitne vode zapisali v ustavo, si ni nihče mislil, da bo država postala glavna grožnja pitni vodi,” je na današnji okrogli mizi v organizaciji kolega Klemna Grošlja povedal še en kolega, vodja poslancev stranke LMŠ,  Brane Golubović. Samo podpišem se lahko pod te besede. Vrednosti vode ne poznamo, dokler se vodnjak ne posuši, pravi menda kitajski pregovor …

Za zaključek se zato vrnite na začetek mojega zapisa. Zapisana tri dejstva preberite še (najmanj) enkrat. Ni prav, da se takšne številke in statistiko prezre, pa čeprav se ti problemi marsikomu zdijo daleč in zato nepomembni, ker so del manj razvitega sveta. Toda to ne pomeni, da so ti problemi kaj manjši. Še manj to pomeni, da težav s čisto in varno vodo oziroma dostopom do nje nikjer drugje ni. Ali da jih nikoli ne bo. Žal.

Irena Joveva

V Evropskem parlamentu je danes, 10. marca 2021, tekla razprava o vladnih poskusih utišanja svobodnih medijev na Poljskem in Madžarskem ter v Sloveniji. V njej je sodelovala tudi evropska poslanka Irena Joveva, ki je med drugim izpostavila potrebo po odločnejšem odzivu Evropske komisije.

»Domala na predvečer predsedovanja Svetu EU se je Slovenija znašla v žalostni družbi držav, ki z mediji ravnajo enako brezkompromisno. V družbi dveh držav, ki sta neodvisne medije že popolnoma zatrli, državne preoblikovali v svoja propagandna glasila, državljankam in državljanom pa nasilno kratita pravico do obveščenosti. Enake metode podrejanja ne le medijev, pač pa vseh družbenih podsistemov namreč zdaj uporablja slovenska vlada. Celo evropska javnost že opaža, da so slovenski mediji in novinarji tarča vladnih laži, manipulacij, žaljenja, blatenja. Ogrožanje svobode medijev predstavlja novo resno preizkušnjo za EU, ki zaenkrat ni uspela zbrati dovolj politične volje, da bi uporabila obstoječa orodja za obrambo pravne države pred avtoritarno vladavino. A EU si ne zasluži še ene države, postavljene ob bok Madžarski in Poljski, še manj pa si to zasluži Slovenija,« je dopoldne, še pred začetkom razprave, na svoji Facebook strani zapisala poslanka Joveva.

V svoji razpravi se je Joveva distancirala od retorike nekaterih kolegov. »Ne gre za nacionalno politiko. Gre za to, da se pravkar pogovarjamo o vladnih poskusih utišanja svobodnih medijev v treh državah. Slovenija ni Madžarska ali Poljska, je pa na poti tja. Žal. Unija si ne sme privoščiti še tretjega v klubu iliberalcev, ki vse vzvode oblasti brezsramno izkoriščajo za grajenje avtokracije. Počasno, a vztrajno utišanje kritičnih medijev vodi v družbo enoumja alternativne realnosti, prilagojene seveda ‘enemu in edinemu’. Unija si tega ne zasluži. Še manj si to zasluži Slovenija,« je dejala poslanka, ki je prepričana, da je glavni razlog, da je Slovenija del predmetne razprave Evropskega parlamenta, predvsem v politikih, ki ta hip vodijo državo. Pri tem je kot najbolj škodljivega izpostavila premierja: »Zaradi njegovih dejanj, poskusov podrejanja javnih medijev, v prvi vrsti Slovenske tiskovne agencije, smo tu, kjer smo. In zaradi ‘nojevske politike’ njegovih partnerjev v vladi smo tu, kjer smo.« Ob koncu razprave je izzvala tudi komisarko Jourovo: »So dosedanje izkušnje dovolj, spoštovana komisarka? Za odločnejše naslavljanje teh težav? Samo besede namreč niso dovolj.«

Fotografija: EP/ Alain Rolland

V petek, 5. marca 2021, je v okviru projekta Šole ambasadorke Evropskega parlamenta potekala razprava »Če bi jaz odločal o …«. Gre za serijo dogodkov, kjer dijaki predlagajo rešitve na določene aktualne izzive, s katerimi se Evropska unija sooča, in jih tekom pogovora predstavijo evropskim odločevalcem. Tema tokratne spletne razprave, na kateri je bila gostja evropska poslanka Irena Joveva, je bila enakopravnost spolov.

EU si že od nekdaj prizadeva za enakopraven položaj moških in žensk. Gre za prioritetno vprašanje, saj, kot je med pogovorom poudarila tudi poslanka Joveva, Unija še zdaleč ni na koncu poti. Četrt stoletja po zapisu ciljev v Pekinški deklaraciji nobena evropska država teh še ni dosegla, v večini so daleč pod zastavljenimi cilji. K temu po besedah Joveve prispevajo zlasti stereotipi, ki spole postavljajo v neke igrane vloge. »Ne moremo pa reči, da EU na tem področju ni storila oziroma ne dela nič. Evropska komisija  je pred kratkim predstavila ukrepe za zagotovitev enakega plačila za enako delo kot odziv na pandemijo, ker ženske nosijo večji delež bremena pandemije. Uveljavljanje enakega plačila je temelj gradnje socialne in pravične Evrope. Dostop do informacij o plačah je ključnega pomena, če se želimo boriti proti plačni diskriminaciji in doseči temeljno načelo EU enakega plačila za enako delo.«

Po mnenju Joveve kljub pogostemu mnenju, da je v Sloveniji za enake možnosti poskrbljeno, ni ravno tako. »V slovenskem političnem prostoru vseeno ni dovolj ženskih predstavnic, čeprav se tudi to počasi spreminja,« je dejala in nadaljevala, da se sama ob vstopu v politiko ni obremenjevala s tem, da je mlada ženska. S tem se namreč obremenjujejo drugi, predvsem na družabnih omrežjih. »Mogoče zato, ker smo predstavniki mlajše generacije in tega ne dojemamo več kot spolno opredeljen prostor, kot nekateri, ki pravijo, da je politika samo za moške

Ob vseh socialnih in ekonomskih učinkih pandemije je izrazito narasla tudi neenakopravnost med spoloma. Joveva je med drugim opozorila na zaskrbljujoče številke glede naraščanja nasilja na podlagi spola v času pandemije. Skrbi jo, da bodo poledice pandemije resno ogrozile desetletja prizadevanj in napredka.

V enourni razpravi je evropska poslanka skupaj z dijaki predebatirala ogromno obstoječih problematik na področju enakopravnosti spolov, od pomankanja nevtralnih sistemov vrednotenja kandidatov in karierne nenakosti zaradi porodniške do nesorazmerja pri plačilu za enako delo ter vpliva medijev in oglaševanja na vzdrževanje stereotipov. Skupaj so ugotovili, da je potrebnega še veliko dela, preden bo dosežena dejanska enakopravnost spolov.

»Znotraj Evropskega parlamenta imamo vzpostavljen tudi Odbor za pravice žensk in enakost spolov, ki budno spremlja in opozarja na morebitne pomanjkljivosti pri zagotavljanju enakopravnosti znotraj zakonodajnih predlogov in resolucij, kar nedvomno spodbuja hitrejše spremembe. A kljub napredku moram žal omeniti tudi, da se žal ponekod pravice žensk tudi odvzemajo. V prihodnosti bo nedvomno še vedno ključno zagotavljanje enakopravnosti prek mehanizmov kvot, uravnoteževanja plač in pokojnin, izpolnjevanja pogojev raznih konvencij, kot je Istanbulska … A sama menim, da bomo enakopravnost dosegli šele, ko bomo kot družba resnično uspeli ponotranjiti načela enakosti, razbili stereotipe in lažno videnje superiornosti. Takrat bomo enakopravni in takrat bodo tudi vsi umetni mehanizmi brezpredmetni,« je razpravo sklenila Irena Joveva.

Celotni pogovor si lahko ogledate spodaj.

 

V tokratnem pogovoru s poslankami in poslanci Evropskega parlamenta, ki jih pred plenarnimi zasedanji pripravlja virtualni studio Hiše EU v Ljubljani, je beseda tekla o razvoju, odobritvah in dobavah cepiv proti covidu-19 ter o razpravi o spoštovanju načel pravne države in temeljnih svoboščin.

Največ pozornosti je bilo namenjene slednji; natančneje, razpravi o položaju medijev v Sloveniji. Plenarno zasedanje o tej tematiki je predvideno za prihodnji teden v sredo, 10. marca 2021. Danes, 5. marca 2021, pa se je skupina Evropskega parlamenta za spremljanje spoštovanja demokracije, načel pravne države in državljanskih svoboščin prek zaslišanj predstavnikov civilne družbe seznanila z aktualnim dogajanjem v zvezi s svobodo medijev v Sloveniji. S preostalimi zaslišanji bo nadaljevala predvidoma 26. marca 2021, ko naj bi pred članice in člane skupine vendarle stopila tudi premier Slovenije Janez Janša in minister za kulturo Vasko Simoniti.

Situacija, v kateri smo se znašli, ni posledica nacionalne politike in različnih ideologij, po besedah evropske poslanke Irene Joveve so šle zadeve čez rob že pred časom. Poslanka sicer obžaluje, da se mora Slovenija soočati s takšnimi vprašanji, zlasti zdaj, v času pred predsedovanjem Svetu EU, a pristojni v Bruslju so očitno ocenili, da drugače (več) ne gre. “Evropska Komisija se je pač odzvala ob dogajanjih po do premierja kritičnem članku glede njegove vojne z mediji v Politicu in kolegi so ocenili, da je razprava potrebna,”  je še dodala poslanka.

V nastali situaciji ni toliko pomembno, kdo bo razjasnil sliko, ampak predvsem, kaj jo bo razjasnilo; to so dejstva, ki tudi edina zanimajo pristojno skupino parlamenta, je poudarila Joveva. Glede predsednika vlade Janeza Janše in ministra za kulturo Vaska Simonitija, ki sta v zadnjem hipu svoj prihod prestavila na kasnejši datum, pa je povedala: “Verjamem, da se morata malo pripraviti, še posebej, če ne bosta govorila o dejstvih.”

Joveva je ostro zavrnila tudi namigovanja, da naj bi bila prav ona med pobudniki evropskega problematiziranja dogodkov v Sloveniji:

Veste, moj svet se ne vrti okoli Janeza Janše in tega, da bi ga želela očrniti, ker nisva v isti stranki. Gre za situacijo, ki je posledica obnašanja in dejanj premierja samega in, kar je še huje, nedejanj koalicijskih partnerjev v aktualni vladi. Poleg tega je zelo podcenjujoče misliti, da preostali kolegi v Evropskem parlamentu ne vedo, kaj se dogaja. Ti ljudje niso slepi in gluhi. Monitoring ne verjame samo enemu ali, če hočete, štirim evropskim poslancem kar tako na besedo. Oni sami brez nas vedo, kako in kaj, ni bilo potrebe, da bi se vmešavali na takšen način. Pravzaprav morajo samo odpreti Twitter in je vse jasno. Stvari preverjajo na podlagi dejstev. Nihče ni rekel, da prej ni bilo problemov, da ni bilo pritiskov in napadov na novinarje. Je pa dejstvo, da je v zadnjem letu toliko hujše.”

Udeleženci pogovora so spregovorili tudi o dogajanju znotraj politične skupine EPP, iz katere je, tik preden bi jo izključili, izstopila stranka Viktorja Orbana Fidesz. “Fidesz z izstopom ne bo imel več toliko možnosti pri oblikovanju evropskih zakonodaj, saj to običajno oblikujejo prve tri največje politične skupine, to pa so EPP, S&D in naša, Renew Europe. Vse skupaj lahko samo pozdravim in rečem, končno,” je komentirala poslanka in pristavila, da je Fidesz z Orbanom na čelu že več let dokazoval, da sodi na skrajno desnico. Meni, da gre tudi za signal ostalim strankam znotraj EPP, ki jim je s tem pokazala, da tovrstnega obnašanja ne bo več tolerirala.

Kar zadeva strategijo in dinamiko cepljenja evropskih državljank in državljanov, pa so se sogovorniki strinjali, da je na preizkušnji tudi solidarnost, saj se pri nabavi cepiv vse več držav članic podaja v ‘solo akcije’. “Prevladuje sebičnost namesto solidarnosti, ki jo sicer radi omenjamo, a jo je treba tudi udejanjiti. Edina tekma tukaj bi morala biti tekma proti virusu,” je trenutno dogajanje komentirala Joveva.  Kljub temu, da si vsi želimo čim hitrejše vrnitve v normalnost, pa je znova podvomila o pogovorih, ki tečejo glede cepilnih potnih listov, saj je preveč stvari glede njih še odprtih in nedorečenih. Čeprav so nekateri ukrepi za zajezitev pandemije nesorazmerni, pa je opozorila tudi, da nam državljanom to ne daje pravice biti neodgovorni.

V pogovoru, ki ga je vodil Igor Pirkovič, so sodelovali še evropski poslanci: Ljudmila Novak, Romana Tomc in Milan Zver, vsi EPP.

Posnetek celotnega pogovora si lahko ogledate TUKAJ.

STAklub Slovenske tiskovne agencije je ob slovenskem tednu boja proti raku organiziral spletni pogovor z naslovom Evropa in Slovenija v boju proti raku. Evropska komisija je v želji po skupnem, celostnem pristopu k obvladovanju raka februarja predstavila Evropski načrt za boj proti raku, ki rešitvam za trajnostno obvladovanje raka namenja štiri milijarde evrov. Kako bomo ta načrt implementirali v Sloveniji? Katere sistemske spremembe moramo v Sloveniji najprej nasloviti, da bomo lahko uvajali nove zdravstvene rešitve? Gostja razprave je bila tudi evropska poslanka Irena Joveva.

Martina Kolenc Novak (STA), ki je povezovala razpravo, je uvodoma izpostavila, da je predsednica Komisije Von der Leyen ob nastopu mandata boj proti raku postavila med prednostne naloge Komisije. Rak namreč predstavlja drugi najpogostejši vzrok smrti v državah EU.

Evropska poslanka Irena Joveva je razložila, da je nadomestna članica posebnega odbora za boj proti raku (BECA), že s samo njegovo ustanovitvijo pa da so tudi v Evropskem parlamentu nakazali, da gre za izjemno pomembno in prioritetno tematiko. Evropski poslanci neposredno niso sodelovali pri pripravi načrta Komisije, so pa že predhodno organizirali različne okrogle mize in razprave s strokovnjaki.  Po besedah Joveve so bile v središče posvetovanj pri pripravi postavljene organizacije in posamezniki z resničnimi izkušnjami in strokovnim znanjem. Verjame, da je to pripomoglo k dobri celostni sliki zelo ambicioznega načrta, za katerega iskreno upa, da bo tudi uresničen. “Vemo, da zdravilo (še) ne obstaja, zato je ključno preprečevanje. Zavedati se moramo, da je 40 odstotkov raka mogoče preprečiti, a kljub temu vsako leto pri približno treh milijonih Evropejcev na novo odkrijejo obolelost za rakom. Zato so za nekatere ključne točke načrta postavili spodbujanje bolj zdravega načina življenja, zmanjšanje kajenja po vsej Uniji in redni zdravniški pregledi prebivalstva.”  Pojasnila je, da EU pripomore k dopolnjevanju prizadevanja držav članic preko vzpostavljanja lažjega sodelovanja in izmenjave informacij, s sprejetjem zakonodaje za obravnavo dejavnikov tveganja (kot so tobak, rakotvorne snovi ali pesticidi) in izvajanjem kampanj za ozaveščanje. “Zdravstvena vprašanja so sicer v pristojnosti držav članic, a nam je pandemija jasno pokazala pomembnost vzpostavitve zdravstvene unije”, je še dodala Joveva.

Načrt za boj proti raku je dolgoročna ideja in dolgoročni cilj, zato ne moremo pričakovati, da bo takoj po objavi načrta rak čarobno izginil. Pred nami je dolga pot. Ena izmed zamisli je na primer ustvariti generacijo brez tobaka, kjer naj bi do leta 2040 tobak namesto današnjih 25 % uporabljalo manj kot 5 % prebivalstva. Pomembno vlogo za prispevanje k ciljem načrta bodo imeli tudi sektorji, ki spodbujajo šport, telesno dejavnost in zdravo prehrano. Vlogo bo imelo tudi zmanjševanje onesnaževanja okolja, ki je najpomembnejša prednostna naloga in s pomočjo evropskega Zelenega dogovora smo zagotovo na dobri poti. Veliko pa bo seveda odvisno tudi od delovne sile in podpore zdravstvenim delavcem.

Poslanka Joveva je razložila, da se v okviru odbora BECA osredotočajo tudi na ukrepe za nadzor nad tobakom, zmanjšanjem debelosti, uživanjem alkohola, onesnaževanjem zraka itd., pa tudi na načine podpiranja raziskav. Glavno sporočilo oziroma slogan pri zagotavljanju fizične dostopnosti predvidene v evropskem načrtu pa se glasi “vaša poštna številka ne sme določiti vaših možnosti za preživetje“. Pandemija je iz tega vidika še dodatno poslabšala to obstoječo težavo, a evropska poslanka upa, da bomo pridobljene izkušnje uporabili tudi za izboljšanje raziskav in zdravljenja raka. “Covid-19 je namreč poslabšal že tako veliko breme za bolnike z rakom in njihove družine. Poleg lajšanja teh bremen si prizadevamo tudi za spodbujanje boljše kakovosti življenja bolnikov, ki so preživeli raka.

Irena Joveva je razkrila tudi, da se je v preteklih mesecih pogovarjala s predstavniki Mednarodnega foruma znanstvenoraziskovalnih farmacevtskih družb, ki so ji predstavili pobudo o ponovni vzpostavitvi evropskega posvetovalnega telesa na področju zdravstva, t. i. Zdravstvenega foruma, ki bi bil ustanovljen ravno v času slovenskega predsedovanja. Idejo je predstavila tudi kolegom članom odbora za boj proti raku in odbora za okolje, javno zdravje in varnost hrane. Evroposlanka je spletno razpravo sklenila z željo, da bo boj proti raku izpostavljena tematika tudi v času slovenskega predsedovanja Svetu Evropske unije ter pričakovanje za sodelovanje z novim ministrom za zdravje.

Evropski načrt za boj proti raku je prednostna naloga Komisije na področju zdravja in ključni steber močne evropske zdravstvene unije. Z novimi tehnologijami, raziskavami in inovacijami kot izhodiščem je v načrtu za boj proti raku začrtan nov pristop EU k preprečevanju, zgodnjemu odkrivanju in zdravljenju raka. Obravnaval bo celoten potek bolezni, od preprečevanja do kakovosti življenja onkoloških bolnikov in preživelih onkoloških bolnikov, pri čemer se bo osredotočil na ukrepe, pri katerih lahko EU doda največjo vrednost.

Poleg evropske poslanke Joveve so v razpravi sodelovali še predstavnik NIJZ dr. Tit Albreht, nacionalni koordinator DPOR prof. dr. Branko Zakotnik, z ministrstva za zdravje Tina Bergant, dr. med., ter predsednica Europa Colon in predstavnica bolnikov Ivka Glas.

Celotni pogovor si lahko ogledate TUKAJ.

“Sem nekdo, ki spoštuje različnost, kamor spadajo tudi različna mnenja. Nič narobe, dokler se to dogaja na neki spodobni ravni. Prav tako sem nekdo, ki ne uporablja ostrih besed, ko se jih seveda sploh odloči uporabljati, kar tako, zaradi lepšega. Sem pa zato tudi nekdo, ki nikoli ne bo tiho samo zaradi tega, ker bi bilo tako najlažje in se mi ne bi bilo treba ukvarjati z manipulacijami ter očitki, da lažem in rušim ugled države. Nikoli ne kritiziram na pamet. In nikoli ne bi kritizirala vlade, pa mi je s tega vidika popolnoma vseeno, kdo jo vodi, če za to ne bi imela presneto dobrih razlogov. Tokrat jih je, na žalost, vedno več. Že zdavnaj preveč, pravzaprav.

Zagotovo si nihče od nas ni želel, da dogajanje v Sloveniji postane tema celotnega evropskega javnega prostora, sploh pa ne zdaj, nekaj mesecev pred prevzemom predsedovanja Svetu EU. Toda Janez Janša s svojimi partnerji v vladi preprosto počne vse, kar je v njegovi moči, da bi si podredil in/ali zatrl vse, ki mu niso oziroma kar mu ni všeč. V bistvu niti (več) ne skriva svojih očitnih poskusov pridruževanja neliberalnemu klubu držav, česar pa ne opažamo in čutimo (več) samo v Sloveniji. Dogajanju namreč z vedno večjo zaskrbljenostjo sledijo tuji novinarji (ki so, kakopak, zaradi tega tarče napadov), diplomati, politiki, države … Tudi naša evropska politična skupina, Renew Europe. Vodja skupine Dacian Ciolos v današnjem sporočilu za javnost, ki si ga lahko preberete, bolj jasnega poziva slovenskim oblastem ne bi mogel dati: “Spametujte se.”

V Evropskem parlamentu naj bi marca razpravljali o poskusu utišanja medijev na Poljskem in Madžarskem. Kot vse kaže, bomo zdaj to plenarno razpravo razširili še na razmere v zvezi s tem v Sloveniji. Še enkrat: Poljska, Madžarska, Slovenija. Je treba še kaj dodati? Morda le še to, da – ne, nismo mi, “levičarji” (ali “komunisti”, če hočete) tisti, ki rušimo ugled države. Vse, kar se dogaja, se dogaja zaradi dejanj aktualne vlade. Žal. Tudi rušenje ugleda države s tem pride zraven. In če bo šlo tako naprej, kmalu ne bo več česa rušiti …”

Evropska poslanca Irena Joveva in dr. Klemen Grošelj (Renew Europe/LMŠ) sta pripravila okroglo mizo z naslovom “NACIONALNI NAČRT ZA ODPORNOST IN OKREVANJE: (RE)VIZIJA porabe bodočih evropskih sredstev”.  Na dogodku sta sodelovala še poslanec LMŠ v Državnem zboru RS Igor Peček ter nekdanji minister za finance Andrej Bertoncelj. Po videopovezavi sta se oglasila Luis GariCano (Španija) in Dragos Pislaru (Romunija), evropska poslanca Renew Europe skupine, ki sta od vsega začetka aktivno in neposredno sodelovala pri oblikovanju Sklada za okrevanje in odpornost. Govorci so se osredotočili na nujno revizijo in še bolj nujno vizijo nacionalnega načrta, ki na podlagi sklada nastaja pod okriljem aktualne vlade Janeza Janše.

Predsednik stranke LMŠ Marjan Šarec je v uvodnem nagovoru poudaril, da bi nacionalni načrt za okrevanje in odpornost (v nadaljevanju NNOO) moral vsebovati predvsem pogled v prihodnost: »Ustrezno je treba nasloviti razkorak med željami kapitala, med graditvijo infrastrukture in željo po ohranitvi narave. Bistveno je vprašanje, ali vlagati v beton, v infrastrukturo, ki okolju ni prijazna, ali vlagati v zeleno politiko, v digitalizacijo, v poklice prihodnosti.«

Prvi del pogovora je bil namenjen evropski perspektivi. Sogovornik so se strinjali, da je Evropska unija reagirala hitro in učinkovito. »Po eni strani je žalostno, da je bila potrebna kriza, da se je kaj takega zgodilo. Ta korak pa je bil potreben, da se po krizi ne bo še bolj povečeval razvojni razkorak med severom in jugom,« je bila kritična Irena Joveva, ki je poudarila ključno vlogo politične skupine Renew Europe pri samem oblikovanju in nastajanju inštrumenta Next generation EU, čemur je pritrdil tudi Klemen Grošelj: »Šest temeljnih področij, na katerih sloni načrt okrevanja držav Evropske unije, je zasluga naporov skupine Renew, tudi vključenost mladih ter namenjanje 20 % sredstev za digitalizacijo,« ob čemer meni, da je najpomembnejše to, da so ta sredstva namenjena za razvoj in ne za pokrivanje nacionalnih deficitov. Tudi Andrej Bertoncelj je zadovoljen s hitrim odzivom Evropske unije: »Za razliko od finančne krize v letih 2008 in 2009 smo tokrat na ravni EU dobili obsežen skupni finančni stimulus, hiter strateški premislek in odločen odziv z mehanizmom Sklada za okrevanje in odpornost, kot odgovor na zdravstveno in posledično ekonomsko krizo. Hkrati pa so bile na ravni EU zelo jasno opredeljene skupne prioritete – zavezanost zeleni transformaciji, digitalizaciji ter skupnemu in vključujočemu okrevanju.« Igor Peček v krizi vidi tudi priložnost za reforme, pri soočanju in pripravi na izzive pa nujnost združevanja modrosti in solidarnosti.

V drugem delu pogovora so se razpravljalci osredotočili na slovensko perspektivo. Strinjali so se, da je ključna težava slovenskega NNOO v tem, da ga je vlada pripravljala za zaprtimi vrati. NNOO ni projekt vlade in nekaj političnih odločevalcev, pač pa je projekt celotne družbe in države, zato je v tovrstne razprave treba vključiti stroko in civilno družbo. »Pri pripravi takšnega načrta mora sodelovati celotna zainteresirana javnost, saj brez vključevanja strokovnih in socialnih deležnikov ni mogoče pripraviti kvalitetnih tovrstnih načrtov – tako pri definiciji vsebine kot pri oblikovanju prioritet ter kdaj in v kakšnem finančnem obsegu se bodo določene reforme izvajale. Cilj je jasen – povečati je treba dodano vrednost, narediti preboj v miselnosti in pripraviti družbo na te reforme, ki bodo stimulus za bruto domači proizvod, ki bo v naslednjih letih zelo na udaru,« meni Peček. Bertoncelj je bil kritičen do trenutnega političnega dogajanja: »Slovenija potrebuje (re)vizijo, spremembo miselnosti in odločitev za 21. stoletje; namesto capljanja na mestu ali celo v preteklosti. Živimo v prelomnih časih, mi pa dajemo prednost ogljičnim naložbam, namesto da bi jo dali znanju, inovacijam in digitalnim tehnologijam prihodnosti. V teh časih se na novo mešajo karte in to je naša velika priložnost, da ob človeškem intelektualnem kapitalu, ob povečanju sredstev in deaktivaciji zamejitvenega fiskalnega pravila preobrazimo gospodarstvo v smeri pametnega gospodarstva z višjo dodano vrednostjo.«

NNOO ni zgolj načrt za okrevanje, ampak orodje za kratkoročni in srednjeročni razvoj države, katerega cilje bo potrebno tehtno utemeljiti: »Če ima država probleme z ogljičnimi izpusti zaradi prometa, bo težko upravičila investicije v dodatno cestno infrastrukturo,« je ponazoril Grošelj in opozoril tudi na razmislek glede najboljšega pristopa – množice majhnih projektov, kot je to zastavila Slovenija, ali manjšega števila večjih projektov, kot to počne večina preostalih držav. Vprašati se je treba tudi o porabi povratnih in nepovratnih sredstev, vlaganju v veščine, raziskave, o investicijah v kadre in nenazadnje o medgeneracijskem sodelovanju. V slovenskem načrtu ni interakcije med različnimi področji, zato ta ne sledi ključnemu razvojnemu modelu, ki ga EU ponuja Sloveniji, zato prihaja do razkoraka med dejanskim načrtom in tem, kar od nas pričakuje Evropa. Joveva je povzela: »Zadolževanje je upravičeno ob širši viziji, ki vsebuje troje: smotrno porabo z jasno vizijo družbe za dosego ciljev, digitalizacijo ter sinergijo s še preostalimi programi znotraj EU proračuna.«  Od pametne porabe sredstev je po njenih besedah odvisno, ali bo Slovenija napredovala ali pa dodatno zaostala za ostalimi državami. »Trenutno se mi zdi, da ne le, da vladna ekipa, ki ustvarja nacionalni načrt, ne razume najbolje uredb in pogojev, ampak ne pozna niti zakonodajnih procesov ter ne razume ali ne želi razumeti, kam EU kot celota pluje,« je še dodala.

Zadnji del okrogle mize je bil namenjen konkretnim predlogom in rešitvam za uspešnejši NNOO. Sogovorniki so bili enotni, da gre za zgodovinsko priložnost preboja Slovenije, za kar je treba poseči v samo strukturo projektov v aktualnem NNOO ter izoblikovati smelo vizijo prihodnosti in razvoja Slovenije, po besedah Pečka: »Alternativni načrt za okrevanje in odpornost koalicije KUL zajema 218 projektov v vrednosti prek 200 milijard. Vladni jih ima 330 v mnogo manjši vrednosti. Ta denar je treba porabiti na način, da bo imel multiplikativne učinke. Nismo proti infrastrukturi, ampak sredstva je treba porabiti za razvojni preboj.« Dve tretjini investicijskih sredstev bi po mnenju Bertonclja morali biti namenjeni znanju in inovacijam, ena tretjina pa infrastrukturi. Družba prihodnosti je družba znanja, ne družba betona, so si bili enotni sogovorniki. Sredstva je treba usmeriti v avtomatizacijo, robotizacijo, digitalizacijo ter razmisliti o vlogi mladih – kakšen bo njihov položaj in kako jih bomo opremili z znanji za vstop na trg delovne sile, saj se bo položaj na trgu dela spreminjal, je še dejal Grošelj. Joveva pa je opozorila tudi na dejstvo, da sredstva niso samoumevna: »Lahko jih ogrozi nedoseganje lastnih ciljev znotraj sklada, slab načrt, slaba implementacija in konec koncev tudi drsenje države v iliberalni avtoritarni položaj, kar bi lahko sprožilo mehanizem vladavine prava.«

Ob koncu so še enkrat poudarili nujnost sodelovanja razširjenega kroga deležnikov, saj gre pri tem procesu za odločitve celotne družbe. Bolj je nevarno je namreč to, da nastane napačen razvojni konsenz, kot to, da konsenza ni. Tega si enostavno ne moremo privoščiti.

Celotno razpravo si lahko ogledate TUKAJ.

Odbor za kulturo in izobraževanje (CULT) je danes, 25. februarja 2021, znova razpravljal o zavrnitvi državljanske pobude Minority SafePack s strani Evropske komisije. Poslanka Irena Joveva je izrazila veliko razočaranje nad razpletom dogodkov in poudarila pomen vključevanja državljanov EU v proces odločevanja.

Minority SafePack je evropska državljanska pobuda, ki jo je podpisalo več kot 1,2 milijona državljanov Evropske unije. Vsebuje devet predlogov ukrepov za zaščito narodnih in jezikovnih manjšin. Decembra je na plenarnem zasedanju Evropskega parlamenta potekala razprava o omenjeni pobudi. Poslanci so z veliko večino sprejeli tudi resolucijo v podporo Minority SafePack. S tem je Evropski parlament Komisiji dal jasen signal, da naj prične z zakonodajnim postopkom na podlagi predlogov pobude. Evropska komisija pa je predlog zavrnila z obširno obrazložitvijo, da lahko manjšine posegajo po drugih ukrepih, ki jih že vsebujejo obstoječi programi EU. Pri tej odločitvi Komisije ne gre le za ignoranco državljanov EU, gre tudi za klofuto Evropskemu parlamentu, ki je resoluciji izrazil močno podporo.

Na odboru za kulturo je danes potekala razprava o odločitvi Komisije. Poslanka Joveva je izrazila veliko razočaranje nad razpletom ter poudarila, da je Komisija zamudila odlično priložnost in s tem prezrla kritični vidik participativne demokracije: “Evropo želimo približati državljanom in jim pokazati, da imajo njihove ideje, ki so pogosto briljantne, prostor za vključitev v evropsko zakonodajo. Zato takšni (ne)ukrepi Komisije kažejo na njihovo pomanjkanje odzivnosti in spoštovanja sodelovanja državljanov. In to ni samo neprimerno, ampak nesprejemljivo.” Po mnenju Joveve Komisija ni izpolnila pričakovanj, ki se nanašajo na temeljne vrednote EU – zaščito pravic vseh državljanov, vključno z manjšinami, in to kljub temu, da je Parlament potrdil njihovo upravičeno pobudo.

“Borila se bom za glas naših državljanov in za dejansko izvajanje takšnih pobud, saj jih nikoli ne bi smeli prezreti. To lahko storimo le z boljšim in natančnejšim spremljanjem odzivov državljanov. Za zagotovitev zaupanja v našo Unijo je nujna večja preglednost v postopku odločanja. Sem za Evropo, ki bo bližje lokalni ravni.”

Dodala je še, da vključujoča Unija temelji na zaupanju. Naloga evropskih poslancev je, da izrazijo težave, zanimanja, ideje in zahteve državljanov, kar so poskušali zagotovili tudi z instrumenti za udeležbo državljanov. “Kot predstavnica mlajše generacije Evropejcev bi rada slišala vaše ideje o spodbujanju in izboljšanju udeležbe državljanov. Kako jih boste prepričali, da bo upoštevan njihov angažma in ustrezni nadaljnji ukrepi ter pravni ukrepi?” je za konec izzvala Komisijo.

 

 

 

 

 

To, ali se bo Slovenija znašla pod nadzorom skupine Evropskega parlamenta za spremljanje spoštovanja demokracije, vladavine prava in temeljnih pravic, je v celoti odvisno od dejanj premierja Janeza Janše ter vlade, ki jo vodi, in od čisto nikogar drugega. Do takšnega nadzora pride izključno takrat, ko za to obstajajo očitni razlogi v sami državi članici. Če bo do tega prišlo v Sloveniji, bo to torej posledica okoliščin, ki bi nakazovale na možne nepravilnosti, ki jih je treba podrobneje raziskati.

Nekateri najini kolegi lahko po mili volji iščejo teorije zarote, zaklane vole ali podobne, roko na srce ne ravno posrečene prispodobe, a s tem ne bodo mogli izničiti dejstva, da je vse, kar se zdaj dogaja, preprosto posledica neprimernega odnosa politike aktualne vlade do temeljnih vrednot, med katere sodijo tudi svoboda medijev, vladavina prava in spoštovanje temeljnih demokratičnih načel. Zdrs Slovenije v to smer pa se je zgodil z vlado Janeza Janše, zato prej več kot očitno ni bilo potrebe niti po razmišljanju o nadzoru, kaj šele nadzoru samem.

Če uporabiva nekaj metafor, ki so na skrajnem desnem političnem polu očitno priljubljene, je torej po premierjevem strelu v koleno z napadom na novinarko uglednega evropskega medija Politico sledil cunami kritik po načelu “kar gre okoli, pride naokoli”.

Manipuliranje in iskanje teorij zarot ter notranjega sovražnika sta zato samo odraz brezupa in strahu po več kot očitnem evropskem političnem fiasku, ki sta ga aktualna vlada in koalicija doživeli oziroma ga doživljata zaradi svojih stališč in politik v Evropski uniji, pa tudi širše v demokratičnem svetu. Teh fiaskov je že zdavnaj preveč, da bi jim lahko rekli nevednost, nenamernost ali pomota. V resnici je pojasnilo lahko zelo slikovito in aktualno: Žal gre za dokaz nerazumevanja tega, da se je obrambni mehanizem evropskih in svetovnih demokracij po soočenju z virusoma orbanizma in trumpizma prekužil ter začel razvijati ustrezne imunske odzive, ki začenjajo omejevati škodo, ki jo okužba z enim ali drugim sevom povzroča demokraciji. Pa tudi, saj veste… Lep glas se čuje daleč, toda grd še trikrat dlje.”

Irena Joveva

dr. Klemen Grošelj