Najprej želim poudariti, da se v zapisu ne spuščam v analizo vojne v Ukrajini, prevpraševanje EU sankcij zoper Rusijo ali geopolitično vzpostavljanje multipolarnega sveta. Vse omenjeno je seveda dejstvo in vzrok (tudi) trenutne energetske krize v EU. Spuščam se pa v dejstva, (do)sedanje ukrepe EU, trenutne pogovore na evropskem parketu in predvsem v največje izzive.
Nedavno je Financial times poročal, da so države članice EU pri Rusiji – od njenega napada na Ukrajino dalje – presegle mejnik 100 milijard evrov za fosilna goriva (premog, plin, nafta). Po podatkih Eurostata se je celotna poraba plina v tem času v EU zmanjšala za 11 %, a zvišala pri porabi naftnih produktov (za 8 %) ter porabi premoga (za 19 %). Sankcije za premog so stopile v veljavo avgusta in dobava se je popolnoma prekinila. Sankcije za naftne produkte bodo – z nekaterimi izjemami za vzhodne države – v veljavo vstopile v začetku naslednjega leta. Medtem na plin EU ni dala sankcij, Rusija pa ga spretno uporablja v svoji hibridno-energetski vojni z EU oziroma Zahodom. Pred kratkim je Evropska komisija sicer razkrila podatek, da je EU dobave ruskega plina po plinovodih zmanjšala s približno 40 % celotne porabe EU na 7,5 %. Znano je, da plin v večji meri še teče prek plinovoda skozi Ukrajino za Srednjo Evropo, Italijo in druge države, medtem ko so nekaterim državam dobavo prekinili že pred nekaj meseci. Manj znano dejstvo je, da je letos prodaja ruskega LNG (utekočinjenega plina) dosegla rekord in 80 % so ga prodali državam Evrope ter Azije, ki so Rusijo sankcionirale. LNG, poleg plina z Norveške in iz Alžirije, je bil na splošno največji nadomestek za ruski plin po plinovodih in to se bo v naslednjih letih predvidoma povečalo, saj se pričakuje popolno ustavitev ruskega plina.
Za zimo leta 2022 so države članice sicer v večji meri napolnile svoja skladišča in precej zmanjšale porabo plina, a smo letos kljub vsemu skladišča polnili skupaj s sicer omejenim dotokom plina iz Rusije. V letu 2023 bo cilj težje doseči. Nerazumna cena in nedelovanje trga seveda močno vplivata na konkurenčnost našega gospodarstva ter socialni položaj Evropejk in Evropejcev. Toda hkrati je treba poudariti, da so države članice, vključno s Slovenijo, letos skupaj za energetske ukrepe za blažitev tovrstnih stisk po izračunih Bruegla namenile že 500 milijard evrov državnih sredstev. Ta številka ne vključuje napovedi nedavnega 200-milijardnega paketa pomoči Nemčije, ki je sicer razburila preostale države članice. Razburila predvsem zato, ker bi lahko to pomenilo izkrivljanje enotnega trga. Nemčija bi zaradi svoje fiskalne kapacitete lahko svoja podjetja bolj subvencionirala in bi tako postala bolj konkurenčna kot v tistih državah članicah, ki morda tega prostora nimajo. Še več, istočasno je Nemčija z nekaterimi državami že več mesecev (očitno) skupaj z Evropsko komisijo blokirala predlog o cenovni kapici za plin. Skrbi jih, da bi lahko kapica botrovala pomanjkanju plina, čeprav Belgija, ki je ta predlog potiskala vsaj od marca naprej, zagotavlja, da bi kapico naredili fleksibilno, da bi cena bila še vedno višja kot recimo v Aziji in bi enako spuščala dovolj jasne “cenovne signale”, da bi plin še naprej pritekal. Nedavno, namreč, je bila v EU cena plina desetkrat višja od ZDA in dvakrat višja od azijske cene. To ima seveda dodaten vpliv na ceno elektrike, kot je bilo že večkrat pojasnjeno. A razlog za tako visoko ceno v EU ni samo pomanjkanje plina, temveč medsebojno tekmovanje (ang. outbidding) držav članic pri polnjenju svojih skladišč, kar so najprej pisali v nekaterih evropskih časopisih, zdaj pa to večkrat javno povejo tudi visoki predstavniki Evropske komisije, pojavilo se je tudi v skupnem non-paperju Nizozemske in Nemčije.
Ampak najprej se vrnimo na izkrivljanje enotnega trga. Posledica tega je, da je EU, seveda upravičeno, že v času epidemije razrahljala pravila subvencioniranja gospodarstva in proračunskega primanjkljaja v okviru The State Aid Temporary Framework, torej začasnih pravil o državni pomoči. Od takrat ta razrahljana pravila – zaradi nenehnih kriz – le še podaljšuje. Nemčija se je sicer ločeno zavezala, da bo spoštovala svoje fiskalno pravilo prihodnje leto in se bodo zdaj pravzaprav za omenjenih 200 milijard zadolžili vnaprej na zalogo.
Morda najbolj pomenljiv in artikuliran odziv na nemške načrte je bila skupna kolumna francoskega komisarja Bretona in italijanskega komisarja Gentilonija v več evropskih časopisih, kjer problematizirata tekmovanje subvencioniranja ter prevprašujeta “principe solidarnosti in enotnosti Unije”. Da bi premagali prepreke, ki jih ustvarjajo različni manevrski prostori nacionalnih proračunov, bi morali razmišljati o skupnih orodjih na evropski ravni. En primer bi bil ponovitev mehanizma SURE, s katerim so države članice financirale ukrepe za čakanje na delo v obliki skupnega zadolževanja in posojil državam članicam. Druga, bolj ambiciozna možnost, bi bila ponovitev Sklada za okrevanje in odpornost, a se je takrat več (varčnih) držav zavezalo svojim volivcem, da je takšen mehanizem enkraten. Poleg tega mnoge članice v svojih argumentacijah sedaj trdijo, da je Sklad počrpan zgolj v približno dvajsetih odstotkih. V ozadju je še težava, da bi morebitna nova fiskalna kapaciteta EU pospešila inflacijo. Sama te argumentacije ne kupim in ravno 200-milijardni sklad Nemčije priča o tem, da strah ni utemeljen oziroma se zgolj slepimo.
Kakorkoli že, zaradi razburjenja je Nemčija sicer popustila pri nekaterih rečeh in odprla vrata tudi za morebitno skupno zadolževanje, a spet zgolj v obliki posojil. Govorim o posojilih v razmerju od EU do držav članic, ki pa, in tu moramo biti ponovno zelo iskreni, med članicami niso pretirano zaželena. Prvič imajo države same možnost zadolžitve na trgih, drugič pa pri porabi teh sredstev bdi nad članico Komisija. Morda to ne drži za mehanizem, podoben SURE, a pri Skladu za okrevanje in odpornost je to zelo prisotno, saj je Komisija prek tega, t. i. NextGen sklada, dobila precej dodatne moči in poleg doseganja ciljev ter mejnikov za sproščanje sredstev ima možnost prej nezavezujoče evropske Semestre narediti za članice bolj ali manj zavezujoče. Vzvod omenjenega Sklada lahko Komisija aplicira na najrazličnejše načine, od neodobritve načrta (primer Madžarska), jasne pogojenosti doseganja ciljev pri neodvisnosti pravosodja (primer Poljska) ali pa to stori kar Evropska centralna banka, ko veže pogojenost Sklada za odkupovanje obveznic znotraj novega programa Transmission Protection Instument.
Skratka, Nemčija odpira vrata za skupno zadolževanje in v zadnjem tednu namesto cenovne kapice na plin predlaga vsaj skupne nabave plina, da izkoristimo gospodarsko moč celotne Unije za pogajanja in izboljšanje cene z našimi dobavitelji. Nekaj v tem okviru je bilo pričakovano od predloga Evropske komisije in o tem se prav te dni pogovarjajo voditelji članic na Svetu. Poleg skupnih nabav, ki jih bo verjetno spremljala obvezna racionalizacija, lahko pričakujemo še vzpostavitev novega indeksa namesto TTF na nizozemski borzi ter druge ukrepe za zmanjševanje volatilnosti na trgu plina, tudi recimo t. i. “circuit breakers”, ki jih je, vsaj tako je bilo večkrat omenjeno v tujih časopisih, predlagala Slovenija in sta jim pritrdila tako Komisija kot ESMA. V vsakem primeru je nujno, da se vzpostavi mehanizem za znižanje cene plina, sama bi pa še vedno najraje videla cenovno kapico in dolgoročno reformo energetskega trga, da bi med drugim ceno elektrike ločili od cene plina.
Nujne so namreč evropske rešitve za evropski problem in sama menim, da ne zgolj na področju znižanja cen, temveč tudi pri pravilih državnih pomoči ter blaženju socialne stiske evropskih državljank in državljanov. Doslej so se države članice dogovorile o cenovni kapici na proizvajalce energije razen plinskih elektrarn na 180 evrov na MW/h, kar bi lahko prineslo do 140 milijard prihodkov od “izrednih dobičkov” (ang. windfall profits), a se bodo rezultati pobranih “dobičkov” med državami članicami močno razlikovali in sicer odvisno od trenutnih cen ter tega, kako proizvajajo energijo. Drugi, bi rekla glavni ukrepi, pa so znotraj REPowerEU, ki je odgovor Komisije na energetsko krizo EU s cilji zmanjšanja porabe enegije, razpršitvijo energetskih virov in pospešeno uporabo čistih alternativnih virov energije. Kar se tiče samih ciljev, je načrt dober, vendar je treba poudariti, da pri samem financiranju pravzaprav zgolj prenaša že obstoječa sredstva. Šlo bo za jasno usmeritev in oporo za države članice pri doseganju energetske neodvisnosti in reševanju energetske krize. REPowerEU je sicer 210-milijardni investicijski paket, a je treba opozoriti, da znaten del predstavljajo že obstoječa posojila znotraj Sklada za okrevanje in odpornost, torej tista, ki jih države zaenkrat še niso počrpale. Novih sredstev je zgolj 20 milijard. Slovenija znotraj teh sredstev dobi predvidoma 116 milijonov, kar je zelo ugodna rešitev, saj smo po originalnem predlogu Komisije (ki je metodologijo vzela od RRF mehanizma) z 0,40 % sredstev prišli do 0,58 %. Ta del bo mogoče podkrepiti z neporabljenimi posojili ali premeščanjem sredstev iz kohezije, sklada za kmetijsko politiko, pa tudi sklada za pravičen prehod. Se pa teh 20 milijard sredstev za vso EU tako ali drugače vzame od ETS (emisijskih kuponov). Komisija je predlagala, da bi se jih vzelo iz MSR, kar bi porušilo okoljsko politiko sistema emisijskih kuponov, Svet predlaga 75 % iz Inovacijskega sklada in 25 % od vnaprej prodanih kuponov držav članic, v Parlamentu pa smo v ENVI odboru slednjo možnost izbrali za 100 %. V vsakem primeru se jemlje iz ETS, ki podpira dobre programe, kot je Inovacijski sklad, ali pa podnebne sklade znotraj držav članic.
NextGen sklad je bil zgodovinski dosežek EU in je predrugačil ustroj Unije ter omogočil ogromen napredek pri skupni fiskalni politiki. Ta sklad je dokaz, da je politika umetnost možnega, možno pa je tisto, kar je zamisljivo. Unija je kot celota prvič v takšni meri šla na finančne trge in vzela skupen dolg, ki se še vedno počasi steka do držav članic v obliki nepovratnih sredstev ali posojil. A izkazalo se je, da so zaželena zgolj nepovratna sredstva in te bi morali po mojem mnenju povečati ali narediti podobno shemo v času trenutne energetske krize za skupen evropski odziv, ki bi dopolnjeval trenutne in prihajajoče ukrepe, ki sem jih opisovala zgoraj. Treba pa je vedeti, da se tudi nepovratna sredstva, tako kot posojila, vrača oziroma odplačuje, in sicer do leta 2056. V Parlamentu smo dolgo potiskali v smer “novih lastnih sredstev” Unije, ki bi lahko vsaj v teoriji naredila ta Sklad v takšni ali drugačni obliki stalen ali vsaj večkraten. A premiki pri “novih lastnih sredstvih” so zelo počasni. V pogajanjih za RRF skupaj z MFF je Parlament dosegel, da se določi zavezujočo časovnico “novih lastnih sredstev”, ki jo bo treba izpolniti. Glavni prihodki v obliki novih lastnih sredstev bodo ponovno del ETS, “digitalni davek” v okviru OECD dogovora o minimalni obdavčitvi multinacionalk in uvozni ogljični davek. Zakonodajo za vse omenjene ukrepe imamo pripravljeno, najti je treba samo politično voljo, da se to izpelje do konca. Skupaj bi po izračunih prinesle 17 milijard evrov na leto. Ne bo pa ETS mogel dolgoročno financirati ravno vsega, kar se morda spomnimo v evropskih institucijah. Deloma naj bi sicer financiral tudi Socialni sklad za podnebje. Morda opozorim še na to, da obresti za obstoječ Sklad za okrevanje in odpornost sedaj plačujemo iz tekočega proračuna Evropske unije. Letos naj bi obresti znašale malo več kot milijardo, naslednje leto pa naj bi se znesek povišal še za 500 milijonov.
Ta teden je Komisija, pred zasedanjem voditeljev članic na Evropskem svetu, predlagala, da se 40 milijard neporabljenih sredstev iz pretekle perspektive Kohezije preusmeri v takojšnjo pomoč za gospodinjstva ter mala in srednja podjetja. Podobno smo naredili tudi v času koronakrize s programom Care. Seveda je ta fleksibilnost zaželjena, če ne celo nujna rešitev, a bo še vedno premalo. Pod črto: mislim, da ni mogoče vedno zgolj preusmerjati sredstev znotraj istega okvira, saj so s tem osiromašeni nekateri programi oziroma politike. Potrebovali bi nove, inovativne rešitve, da bi za trenutno energetsko krizo imeli nov sklad nepovratnih sredstev za dolgoročne investicije v zeleno prihodnost ter kratkoročno, enotno blaženje gospodarske in socialne krize v EU. Ni niti nujno, da bi ustanovili nov sklad, ampak bi bilo mogoče najti rešitev celo znotraj obstoječega mehanizma, da bi, recimo, povečali del nepovratnih sredstev in zmanjšali povratna, ki bi lahko dopolnila REPower EU in premeščanje sredstev kohezije. A politično je to seveda zelo zahtevna, če ne v tem trenutku žal celo nemogoča rešitev. Realnost pa je, da ima Unija malo več kot 1 % BDP proračuna, ki ga vplačujejo države članice, rešitve, ki naj bi jih ponudila Unija, pa so vedno bolj kompleksne in zahtevne. Proračun Unije je že sedaj zelo na tesno, ko je vojna v Ukrajini (in že omenjene obresti) močno povečala potrebe EU proračuna. Brez novega sklada bo potrebno bodisi povečati stalen večletni proračun bodisi ga korenito predrugačiti. Nobena od teh opcij, sploh pa ne dodatna vplačila držav članic, ne bi bila za članice bolj sprejemljiva.
– Irena
Obisk Bruslja je trajal zgolj dva dni in prvi oziroma edini večer smo preživeli v raziskovanju bruseljskih ulic, občudovanju mestne arhitekture ter seveda, kot pravi turisti, večerji v Burger Kingu. Izziv, kako med 20 naročenimi meniji najti svojega, pa mislimo, da smo tudi uspešno izpeljali. Belgija je res znana po odličnih in raznovrstnih pivih, zato smo nekateri to priložnost tudi izkoristili in si zvečer privoščili tudi to, tisto pravo belgijsko znamenitost.
Nato nas je čakal še obisk plenarne dvorane in seveda obvezen fototermin. Otroci so prinesli tudi zlate pentljice, ki so univerzalni znak boja proti otroškemu raku, ter jih razdelili med uslužbence parlamenta. S tem so širili ozaveščenost o raku pri otrocih.
»V Bruslju je blo fenomenalno, takih vlkih stavb na vsakem koraku nisem pričakovala in sem bla kr šokirana. Mesto je čudovito, polno nekih malenkosti, ki so me navdušle. Ko smo se vozli po ulicah tega velikanskega mesta, mi je najbolj ostal v spominu street art, ki se je pojavil tu pa tam, in umetniško zgrajene stavbe. Načeloma ne maram velikih mest, ampak Bruselj pa mi je zlezel pod kožo. Še enkrat hvala za to izkušnjo, meni to res ogromno pomeni in verjamem, da tudi drugim članom inštituta! Blo je pune najs!!«
»Sem Luka in v sredo 26. septembra smo z Inštitutom Zlata pentljica odšli v Bruselj v Evropski parlament. Najprej smo z Brnika z letalom poleteli v Bruselj. Tam smo prespali in naslednji dan smo se odpravili v Evropski parlament. Tam nam je najprej gospod predstavil parlament, nato se nam je predstavil še naš poslanec v parlamentu. Po ogledu plenarne dvorane parlamenta smo odšli na kosilo. Po kosilu nas je čakala pot domov. Odšli smo na letališče in se z letalom odpeljali domov. Bilo mi je zelo všeč in upam, da še kdaj ponovimo.«
»Izkušnja je bila res posebna, saj smo si lahko ogledali plenarno dvorano in izvedeli, kako delujeta Evropska unija in Evropski parlament. Najbolj sem uživala (sarkastično), ko je evropski poslanec razlagal, koga od drugih poslancev ima rad in koga ne mara.«
»Meni je bilo potovanje v Bruselj zelo všeč, tako kot ogled Parlamenta, še lepše mi je bilo z vami vsemi in upam, da bomo to še večkrat ponovili.« 