Sedim na kavču in razmišljam. Razmišljam o izkušnji, ki se je pravkar zaključila, a mi še kar naprej ne da miru. Dva meseca pripravništva sta minila kot bi trenil z očmi. Še nedolgo nazaj sem stal pred glavnim vhodom evropskega parlamenta v Bruslju, kjer me je »pobrala« Irenina asistentka Žana in me peljala po labirintu do pisarn, kjer sem se udobno namestil in se seznanil s svojim novim delovnim okoljem. Začetni teden je minil dokaj mirno, s spoznavanjem mesta v malem, kot sam rad poimenujem parlament, in svojih novih sodelavcev.
Pred prihodom v evropsko prestolnico sem bil malce nervozen, pripravništvo v instituciji kot je Evropski Parlament pač ni nekaj, s čimer se soočaš vsak dan.
Po prihodu pa sem hitro spoznal, da je bila vsa trema popolnoma odveč, saj sem se res hitro vklopil v ekipo, ki je sproščena in vedno pripravljena pomagati. Tako se je začelo moje delo, ki je bilo od začetka pa do konca zanimivo in izredno dinamično. Prišli so dnevi in tedni ko je dela bilo nekoliko manj, kar pa se je hitro izravnalo kakšen drug teden, ko je bilo dela v izobilju. To je predvsem odvisno od dogajanja v parlamentu. Na »zelene« tedne, ko so poslanci načeloma v svojih državah, dela ni toliko, kot denimo kadar so v Bruslju zasedanja odborov ali političnih skupin, da o tednih plenarnih zasedanj sploh ne govorimo. Pa naj vas to nič ne prestraši, dela nikoli ni bilo toliko, da ga ne bi zmogel opraviti. Pri opravljanju pripravništva v Irenini pisarni ne boste zgolj priklenjeni na računalnik. Sam sem imel priložnost slediti sestankom političnih skupin in odborov pa seveda plenarnim zasedanjem. Pri tem sem se seznanil z vsebino ogromno različnih dokumentov, ki so zajemali vse od medijev pa do narave in zdravja, če jih izpostavim zgolj nekaj. Vse to je pomenilo tudi, da sem imel priložnost prisluhniti pomembnim gostom iz drugih evropskih institucij, pa tudi državnim voditeljem in drugim pomembnežem. Moje delo je zajemalo tudi pripravo vsebin za družbena omrežja in prisostvovanje pri uradnem fotografiranju poslanke. Tudi sam sem kdaj posnel kakšno fotko Irene, kadar je sodelovala na sestankih ali imela govor na zasedanju. V spomin se mi je vtisnil tudi obisk predstavnikov Evropske Romske skupnosti, ki so v parlament prišli na sestanek z evropskim poslancem. Sprejel sem jih in vodil skozi parlament na omenjen sestanek, kasneje pa sem se z njimi odpravil še v prostore Evropske Komisije, kjer sem na sestanku pomagal s prevodom. Kot vidite delo nikoli ni monotono in zajema res raznovrstne naloge, s čimer sem pridobil in poglobil različna znanja.
Osebno me je fasciniral že sam sprehod po hodnikih parlamenta, kadar sem bil na poti na sestanek ali pa zgolj na kosilo v parlamentarno kantino, saj so le ti polni ljudi vseh narodnosti in vseh jezikov, ki jih poskušaš prepoznati in razumeti. Na enem izmed takih sprehodov sem tudi doživel manjše presenečenje. Hodil sem mimo medijskega centra, ki je na voljo poslancem, da posnamejo izjave, kjer sem zagledal izredno gnečo ljudi. Večjo, kot sem je bil navajen. Uspešno se prebijem skozi nakar vidim, da izjavo snema predsednica parlamenta Roberta Metsola. To je pojasnilo ves živžav, ki se je dogajal okoli nje. Nikoli pred pripravništvom si ne bi mislil, da bom stal le kakšen meter vstran od predsednice. To je zgolj ena izmed dogodivščin, ki se v parlamentu lahko pripeti, in prav takšna naključja pripravništvo naredijo še bolj zanimivo. V parlamentu pa se ne merijo zgolj politične moči in ni le prostor za sestanke in pisarne. V pritličju glavne stavbe lahko najdemo vse mogoče storitve. Zraven kantine in drugih trgovin z živili tukaj najdemo tudi čistilnico, frizerja in trafiko, v kateri lahko kupiš razglednice ali oddaš pošiljko. To nadstropje v bistvu bolj spominja na nakupovalni center, kot na evropsko institucijo.
Tik pred koncem mojega pripravništva pa je na vrsto prišel še obisk plenarnega zasedanja v Strasbourgu. Milo rečeno zanimiva izkušnja, ki se po mojem mnenju zelo razlikuje od preostalega dela pripravništva v Bruslju. Delo v Franciji poteka drugače. S tem ne mislim toliko na naloge, ki sem jih kot pripravnik opravljal, ampak na celotno dinamiko vseh prisotnih. Hodniki še bolj razgibanega in konfuznega parlamenta v Strasbourgu so še dodatno polni z ljudmi, ki se jim mudi na sestanke političnih skupin ali glasovanja v plenarno dvorano. Tukaj trenutka za počitek ni veliko, saj je agenda res polna zanimivih debat. Nič naj vas ne skrbi, če se kot pripravnik kljub oznakam na hodnikih izgubite. Kot mi je zagotovila večina ljudi, s katerimi sem se pogovarjal, se tudi sami še zmeraj uspejo izgubiti, tudi po večkratnem obisku ustanove. Kljub dolgim delovnim dnem pa se vseeno najde čas za turističen obisk mesta. Strasbourg kot mesto me je popolnoma prevzelo in je zelo drugačno od belgijske prestolnice. Je manjše, bolj domače in predvsem veliko čistejše. Hiške v centru so izredno prikupne, ogromna baročna katedrala pa je dih jemajoča. Ogled je potreben čez dan in zvečer, ko se prižgejo lučke mesta kar doda še dodaten čar. Po reki se lahko zapeljete z ladjico, ki nekajkrat na dan iz centra mesta pelje tudi do parlamenta. Priporočam še, da ob obisku poskusite tradicionalen tarte flambee.
In če se še nekoliko vrnem nazaj na Bruselj, ki seveda ni samo mesto evropskih institucij in merjenja političnih moči. Čeprav mojega mišljenja ne deli veliko ljudi, je zame Belgijska prestolnica prav lepa in zanimiva za raziskovanje. Res je, da slovi po sivem in kislem vremenu. Prav zato je še toliko lepše izkoristiti vsak sončen žarek, ki se pojavi na dela proste dni. Zraven vseh prepoznavnih znamenitosti, kot sta glavni trg in Manneken Pis me je presenetila pogostost parkov, skozi katere sem se pogosto namenil na sprehod ali jih izkoristil za druženje s preostalimi pripravniki, ki sem jih spoznal skozi svoj čas v Belgiji.
Hrana tukaj res da ni nič posebnega, a se kljub temu najde številne restavracije iz vseh koncev sveta, ki potešijo lakoto. Ste vedeli, da bi pomfrit naj izviral iz Belgije in ne iz Francije, kot to namiguje njegovo ime? In v Bruslju res dobiš odličen pečen krompirček, ki je po navadi postrežen z raznovrstnimi omakami, ki jih je toliko, da jih v dveh mesecih ne moraš poskusiti. Prav tako ne smemo mimo odličnih vaflov in belgijske čokolade. Razen tega pa sem sam raje ostal pri preverjenih jedeh. Bruselj je tudi odlično izhodišče za dnevne izlete. Z dokaj dobro urejenim javnim prevozom se vikende lahko izkoristi za pobeg in raziskovanje drugih, bolj idiličnih mest po državi. Predlagal bi Brugge, Ghent in Dinant, ki morda ni tako znan in obiskan a vendar vreden ogled. V Bruslju ni nikdar dolgčas, kako posameznik preživi prosti čas je odvisno zgolj od interesov.
Naj izkoristim to priložnost in se zahvalim vsem, ki so bdeli nad mojim delom in bili potrpežljivi pri mojih vprašanjih in nevednostih. Iskrena hvala poslanki Ireni za ponujeno priložnost in topel sprejem v svojo ekipo. Čeprav sem bil prepričan, da je Irena res sproščena in prijazna oseba sem bil pozitivno presenečen nad njeno človečnostjo. Skupaj z vsemi sodelavci so mi res dali občutek enakovrednosti, počutil sem se kot enakovreden del ekipe. Hvala asistentoma Žani in Roku, ki sta s svojim neprecenljivim znanjem in poznavanjem zakonodaj poskrbela, da sem se zmeraj naučil kaj novega. Nenazadnje pa velika zahvala še Elmi, s katero sem delil pisarno za vso dobro voljo in pozitivno energijo, pa seveda za vse nasvete, navodila in predloge, ki mi jih je z največjim veseljem posredovala skozi dva meseca dela. Hvala, Elma, da si budno bdela nad menoj in poskrbela, da je moja integracija potekala gladko in brez težav. Hvala tudi lokalnima asistentoma Jasni in Tilnu. Brez vas moja izkušnja zagotovo ne bi bila tako zanimiva in poučna, zato najlepša hvala vsem skupaj, res ste super ekipa.
Za konec bi rad povedal še, da je ta izkušnja neprimerljiva in nepozabna. Zares enkratno doživetje, ki ga bom vselej nosil v svojem spominu. Vsem, ki morda razmišljate o prijavi na pripravništvo polagam na srce, da to storite. Strah in negotovost sta odveč, zberite pogum in stopite iz morebitne cone udobja – ne bo vam žal.
– Domen Bajde
