Evropska poslanka Irena Joveva je v petek, 20. marca 2022, na Instagram pogovoru v živo klepetala z Jerco Korče, poslanko državnega zbora in podpredsednico stranke LMŠ. Dotaknili sta se številnih zanimivih tem, kot so materinstvo, ženske in mladi v politiki ter demografija, govorili pa sta tudi o aktualni predvolilni kampanji. Med drugim sta izpostavili, da se politik mora zavedati realnih težav ljudi, o aprilskih volitvah pa sta dejali, da bodo zagotovo dale zagon mlajši generaciji.

Uvodoma sta poklepetali o novi življenjski vlogi, obe sta namreč v zadnjem letu postali mamici in usklajujeta tako materinstvo kot delo v slovenskem oziroma evropskem parlamentu. Jerca Korče se je s partnerjem dogovorila, da se sama po nekaj mesecih vrne v državni zbor, preostanek porodniškega dopusta pa izkoristi partner. “Dvomim sicer, da si je, ko je vzel porodniško, pravilno predstavljal, kako bo to videti, saj pove, da je bolj utrujen kot takrat, ko je moral biti po dvanajst ur v službi,” je dejala Korčetova, ki meni, da otrok prvih pet mesecev ob sebi resnično potrebuje mamo, nato pa lahko skrb prevzame tudi oče, pri čemer je pomembno, da tudi delodajalci takšne odločitve sprejmejo z razumevanjem. Priznava pa, da je usklajevanje materinstva in dela naporno. Tudi Joveva si je zelo želela postati mama: “Vedno sem si želela, da bo nekdo tudi mene enkrat poklical mama, si pa ne želim biti samo mama ali samo žena, pa tudi ne samo evropska poslanka. Je naporno, ampak midve na to gledava kot na izziv in jaz sedaj s še večjim veseljem in vnemo delam določene stvari, ker imam neposredno v naslednji generaciji še nekoga.”

Obe sta se v mesecih po porodu srečali s šovinističnimi in neprimernimi pripombami. Teh v vsakdanji komunikaciji sicer ni veliko, se pa zato toliko bolj bohotijo v virtualnem svetu. “Ta drugi svet, Twitter svet, anonimni komentarji in troli pa pišejo takšne, da se vprašaš, če je sploh možno, da to res pride od kakega človeka. Bodi doma, pojdi dojit, ubogi tvoj otrok, ki je dobil takšno mamo in podobno. Nisem se navadila, še manj sprejela, ker se je proti temu treba boriti, poskušam pa to znotraj sebe umakniti na stran,” je povedala Korčetova.

Poslanki sta pokomentirali tudi izjavo aktualnega ministra za gospodarstvo Zdravka Počivalška, ki je  špekuliral z neverjetnimi demografskimi cilji, da naj bi čez deset let Slovencev bilo kar tri milijone: “To so neprimerne izjave, odločanje za otroka je stvar vsake ženske, država pa mora omogočiti pogoje, da se mladi za to lahko odločajo. Če mislijo resno z demografijo, potem se ta začne spri reševanju stanovanjske problematike,” je pojasnila Korčetova, s tem, da je Počivalškova izjava absurdna, pa se je strinjala tudi Joveva. Kot zanimivost sta navedli še to, da je širša ekipa LMŠ v tem mandatu lepo poskrbela za višjo rodnost, saj se je rodilo enajst dojenčkov, kar trije od teh v ekipah evropskih poslancev Irene Joveve in Klemna Grošlja.

Dotaknili sta se tudi boleče izkušnje obeh – (spontanih) splavov.  Jerca Korče je bila jasna: “Splav je ustavna pravica in gre za svobodno izbiro. Kratenje te pravice pomeni poseg v svobodo ženske. Tu je za mene pika in se o tem nimam kaj pogovarjati. Za to pravico se bom vedno borila.” Strinjali sta se, da je pomembno, da sta o svoji izkušnji obe spregovorili, saj sta kot političarki tudi z osebno travmatično izkušnjo s svojim glasom drugim ženskam pokazali, da niso same.

Sledile so bolj politične teme. LMŠ je stranka, ki v vseh pogledih daje priložnosti mladim ter jim odpira prostor. Ti postajajo tudi vse bolj angažirani, je prepričana Korčetova:

“Od referenduma za vodo dalje vidim, da je generacija, ki je pred kratkim dobila volilno pravico, veliko bolj angažirana, kot je bila moja. Ko na okroglih mizah govorim z dijaki, ti drugače gledajo na politiko, imajo veliko bolj izdelana mnenja in mnogo bolj se zavedajo, kaj pomeni volilna pravica. V njih polagam velike upe, ko se dvignejo za pravičnost in  ko artikulirajo svoja politična stališča. Te volitve bodo dale zagon mlajši generaciji.”

Obe sta članici odborov za kulturo, zato sta zaskrbljeni nad brutalnimi posegi politike v kulturo in medije. “Takoj po volitvah bo treba sprejeti medijske zakone, ki bodo preprečili vpliv politike in omogočili, da se postavijo strokovni kadri. Kultura, svobodni umetniki in umetnost so bili vedno kritični in ko si na funkciji, moraš to sprejeti kot nekaj dobrega, saj ti nastavlja ogledalo,” je poudarila Jerca Korče.

Pograjali sta še trenutno stanje števila žensk v politiki, saj to ne odraža njihove dejanske zainteresiranosti za politiko, pač pa gre za odnos strank, ki jih ne dajejo na izvoljiva mesta. “Politika ni izključno moški svet, to je zgrešena percepcija. Če si želite v politiko, ne imejte tega v mislih in naj vas ne prestraši,” je dodala Joveva, ki je poudarila tudi odgovornost medijev, ki pri političarkah velikokrat poročajo o denimo njihovih oblekah, frizuri, če so poročene, če imajo otroke itd.

Sklepna tema pogovora pa je bila predvolilna kampanja. Po mnenju Korčetove je najpomembneje, da politik ohranja stik z realnostjo: “Politik se mora zavedati, kakšne so težave ljudi. Če te odnese, ne vidiš več, da so ljudje na robu preživetja, na minimalni plači … izhajajoč iz tega razumevanja namreč sploh lahko sprejemaš prave ukrepe.” Tega nerazumevanja je veliko tudi v Evropskem parlamentu, je pristavila Joveva: “Ker je toliko več držav in poslancev, se še toliko bolj opazi. Ko se kot volivec odločaš na volitvah, moraš pri podpori politikom pomisliti točno na to.” Zaskrbljujoča pa se jima zdi tudi normalizacija in posledično razrast očitnega ter brezsramnega laganja v politiki, saj se je proti lažem z resnico zelo težko boriti.

In kje se Jerca Korče vidi v prihodnosti? “Kot političarka se ne sprašujem, kje se vidim. Tega se ne smeš spraševati, ker to pomeni, da se samo boriš za stoček. Moraš se vprašati, kaj boš naredil za skupnost,” je zaključila.

Pogovor lahko v celoti pogledate na Instagram profilu poslanke Joveve.

Evropska poslanka Irena Joveva (Renew Europe/LMŠ) je za časopis Savinjske novice spregovorila o zakonodajnih politikah, ki jih soustvarja, in ki bodo v prihodnosti pomembno vplivale tudi na razvoj Zgornje Savinjske doline.

Pandemija je pospešila nekatere politične in zakonodajne odločitve EU, še posebej glede zelenih in trajnostnih politik. Tudi v Zgornji Savinjski dolini se spopadamo z ujmami, podnebne spremembe stanje le še poslabšujejo.

Podnebne spremembe žal stanje poslabšujejo povsod. V tem mandatu smo storili veliko že pred pandemijo, Zeleni dogovor je bil sprejet decembra 2019, nedvomno pa je pandemija določene zadeve pospešila. Pandemijo rešujemo s cepivom, toda cepiva proti podnebnim spremembam žal ni. Zato je pomembno sprejeti zakonodajo, ki bo usmerjena k preprečevanju neželenih naravnih katastrof in imela hkrati vpeljane mehanizme soočanja z njimi, ko se zgodijo. Začetni točki bosta znižanje zavarovalnih premij in naložbe v rešitve. EU ima za naravne nesreče že vpeljane mehanizme pomoči, vključili pa smo še vzpostavitev dodatnih finančnih mehanizmov za različne preventivne projekte, osredotočene na zmanjševanje poplavne ogroženosti, boj proti suši, požarom in plazovom.

Vse več se govori tudi o boljšem izkoriščanju lesa, ki je tako obnovljivi vir energije kot tudi ekološki material za vsestransko uporabo.

Gozdovi predstavljajo pomemben vidik boja proti podnebnim spremembam, zato želimo v EU ustvariti enoten način upravljanja z njimi, a se videnja o načinu njihovega varovanja v državah članicah precej razlikujejo. Novembra lani vendarle potrjena Evropska strategija za gozdove bo podpirala socialno-ekonomske funkcije gozdov za uspešna podeželska območja in spodbujanje bio-gospodarstva ob sočasnem zagotavljanju njihove zaščite in obnovitve. Les je bil nekoč glavni material za gradnjo, gretje in oblikovanje pohištva, zdaj je spet surovina prihodnosti. Moramo razmisliti o smeri ponovne vzpostavitve lesno-predelovalne industrije, ki bi poleg gospodarske rasti prinesla številna nova delovna mesta.

EU kmetijstvu namenja izdatna sredstva, spodbujata se samooskrba in lokalna pridelava, v Parlamentu ste pred kratkim obravnavali strategijo Od vil do vilic …

Drži. Cilj strategije je pospešiti trajnostno preobrazbo prehranskih sistemov ob sočasnem zagotavljanju poštenega ekonomskega donosa za kmete na tak način, da bomo pri proizvodnji pridelkov dosegali zastavljene cilje tako Zelenega dogovora kot strategije o biotski raznovrstnosti. V ospredje so postavljeni ljudje. Dejstvo je, da se danes – tudi zaradi pandemije – bolj zavedamo pomena lokalne proizvodnje kakovostne, ekološko pridelane zdrave hrane. Kmetje pa so, in vedno bodo, temelj naših prehranskih sistemov, zato me veseli, da se jim ponovno posveča pozornost, ki si jo zaslužijo.

Pred pandemijo se je Slovenija vse bolj uveljavljala kot turistična destinacija, računamo, da se bodo turisti počasi vrnili tudi k nam.

Absolutno. Vsi pogrešamo potovanja, ampak za bisere nam res ni treba daleč, še najmanj iz države. Neokrnjena narava, naravne in kulturne znamenitosti, kulinarika … Vse to privablja turiste v Slovenijo, tudi k vam. Logarska dolina, Matkov in Robanov kot, Krajinski park Golte …

Ampak kljub temu ne smemo pozabiti na infrastrukturo. Turizem in gospodarstvo ne bosta zacvetela, če pot do nas traja celo večnost.

Seveda, infrastruktura je osnova, tako z vidika turizma in industrije kot konec koncev dostopnosti in okolja. Možnosti za črpanje evropskih sredstev je tu precej, le lotiti se je treba in imeti vizijo. Pravzaprav je zelo enostavno: brez ustrezne infrastukture se bodo selila ne le podjetja (in posledično delovna mesta), ampak tudi ljudje sami. Mladim je treba nekaj ponuditi, če želimo, da ostanejo tukaj. Predvsem vladajoča politika bi se namesto podcenjevanja vseh po vrsti morala zavedati, da mladi želijo živeti, ne le preživeti, in da se znajo postaviti zase. V teh časih še toliko bolj, kar pa bodo zagotovo – v to sem prepričana – pokazali na aprilskih volitvah.

Marjan Šarec: Kmetijstvu namenjamo velik poudarek

Prebivalke in prebivalci Zgornje Savinjske doline ste lahko ponosni na vašo najstarejšo gospodarsko panogo – kmetijstvo. V LMŠ smo v našem programu »Normalizacija. Rešitve. Razvoj.« področju kmetijstva namenili velik poudarek. Zavzemamo se za pomoč mladim prevzemnikom kmetij, pomoč mladim pri najemu in obnovi propadajoče kmetije, za državno pomoč pri zagotavljanju prihodnosti kmetij, katerih dediči ne želijo nadaljevati kmetijstva, blizu nam je tudi ideja sodelovanja med generacijami oziroma »medgeneracijska kooperativa«.

Bistvo ideje je zagotoviti delovna mesta za mlade in poskrbeti za varnejšo starost oseb, ki so ostale same na kmetiji in kljub starosti vztrajajo.

Sodelovanje med generacijami bi omogočilo ohranjanje in razvoj kmetijstva v prihodnje. To je povezano tudi s trajnostnim razvojem turizma, ki bo temeljil na naravnih, zgodovinskih in kulturnih danostih s poudarkom na vrhunski kulinariki, programih dobrega počutja in negovanja zdravega življenjskega sloga. Pri tem bo država na glavnih trgih morala pomagati z aktivno promocijo in zagotovitvijo različnih spodbud in ukrepov za razvoj teh dveh dejavnosti ter izgradnjo boljših cestnih povezav, da boste, kot sem prepričan, lahko še naprej vzor mnogim drugim slovenskim regijam.

Besedilo si lahko preberete tudi v časopisu Savinjske novice, na povezavi TUKAJ.

Nadaljujemo s serijo intervjujev v lokalnih medijih o aktualnih temah, tokrat za časopis iz Posavja.

Irena Joveva (foto: Matjaž Kosmač)

Pandemija je pokazala, kako pomemben je močan in dober sistem javnega zdravstva.

Res je. Sprva smo bili sicer soočeni z nekaterimi obstoječimi pomanjkljivostmi javnega zdravstva, a kaj kmalu je bilo jasno, da je le javno zdravstvo tisto, ki lahko omogoči nemoteno usklajevanje in sodelovanje mednarodnih zdravstvenih institucij, kar je pri reševanju kriz ključnega pomena. Ravno zato je bistvena vzpostavitev Evropske zdravstvene unije, ki bo skrbela za zadosten finančni vložek v sisteme javnega zdravstva držav članic, medsebojno usklajevanje, vzdrževanje visokih standardov zdravstvene oskrbe in nenazadnje, izboljšala bo odpornost javnih zdravstvenih sistemov. Za zagotavljanje ustrezne zdravstvene oskrbe vseh evropskih državljanov potrebujemo veliko mrežo javnih institucij, zato me veseli, da smo prerasli težnje po centralizaciji zdravstva in povečali finančni vnos v javno decentralizirano zdravstvo.

Vsekakor pa je treba zdravstvu zagotoviti tudi ustrezen kader. S to težavo se ne sooča le Slovenija, kajne?

Žal se vsa EU sooča s pomanjkanjem ustreznega kadra v zdravstveni oskrbi. Dejstvo je, da so to fizično in psihično naporni poklici, ki zahtevajo veliko znanja, specifičnih veščin in neprestanega izpopolnjevanja, na žalost pa jih je večina premalo plačanih. Finančna kompenzacija za opravljen poklic je izjemno pomembna, saj ima velik vpliv na mlade, ki so še v procesu izbire poklica. Pri tem pa je treba poudariti, da ni dovolj samo višanje plač že tako najbolje plačanim – v tem primeru zdravnikom. To je namreč treba urediti sistematično, za ves sektor. Pozabiti ne smemo niti na izredno relevanten kader, ki je zaposlen v domovih za starejše, saj so tudi oni del sistema zdravstvene oskrbe. Na ravni EU imamo vpeljane mehanizme spodbujanja mladih k izbiri takšnih poklicev, a največ in najhitreje lahko to stori država sama.

V Posavju so se nekatera energetsko intenzivna podjetja že pred aktualno vojno v Ukrajini soočala z vse višjimi cenami energije. Bo aktualna kriza zadnji žebelj v krsti teh podjetij, ali pa točka preloma za dokončen energetski zeleni prehod?

Aktualna kriza, po ruski invaziji na Ukrajino, bo oziroma je že velik udarec za podjetja, ki imajo vedno višje stroške za energijo. Cena plina je bila že pred rusko agresijo na zgodovinsko visoki ravni, zdaj se je še povišala. Najvišja cena energenta za proizvodnjo elektrike po EU zakonodaji, trenutno torej cena plina, hkrati določa višino cene elektrike. Ni pa potrebe, da bi bila aktualna situacija zadnji žebelj v krsti teh podjetij. Na EU ravni se prilagaja pravila za državne pomoči in tu bi na pomoč nujno morala priskočiti država, da podjetja lažje prestanejo ta dvig stroškov. Druga stvar je, da bi lahko reformirali trg cene električne energije, da ta ne bi bila določena glede na trenutno ceno plina. To so kratkoročni ukrepi, dolgoročno pa je seveda potreben pospešen zeleni prehod in povečane investicije v obnovljive vire energije, saj ne samo, da je to nujno z vidika okoljske vzdržnosti, temveč tudi energetske samozadostnosti Slovenije in EU.

Marjan Šarec: »Najpomembnejši bosta energetska neodvisnost in samooskrba«

Marjan Šarec (foto: Matjaž Kosmač)

Pred nami so najpomembnejše volitve v samostojni Sloveniji. Odločali bomo, v kakšni državi želimo živeti, zato je visoka volilna udeležba še kako pomembna. Še do nedavnega smo mislili, da bodo glavna predvolilna vprašanja, ki nas bodo najbolj zaposlovala, vprašanja javnega šolstva, kakovostnega in vsem dostopnega javnega zdravstva, višje plače za vse in dostopna stanovanja, pa nam je vojna v Ukrajini naplavila še nova vprašanja, kot sta energetska neodvisnost in samooskrba, ki sta neprecenljivega pomena za vsako državo. Za Posavje si iskreno želim, da bi še naprej razvijali splošno bolnico Brežice. Čas je pokazal, da so bile ideje nekaterih politikov, ki so pred 20 leti v imenu ekonomske racionalizacije zagovarjali centralizacijo bolnišničnega zdravstva in ukinjanje manjših bolnišnic, med njimi tudi brežiške, popolnoma zgrešene. Tudi obdobje epidemije Covid-19 potrjuje, da je decentraliziran sistem javnega zdravstva veliko bolj prilagodljiv in odporen in tudi v tej zgodbi je SB Brežice odigrala zelo pomembno vlogo. Želim si, da bi tako dobro delo – z dodatno vzpostavitvijo ustreznih bivanjskih razmer za akutne bolnike, povečanjem kapacitet negovalne bolnišnice s 30 na 50 postelj, nakupom magnetne resonance itd. – še nadaljevali. Naj spomnim še na en izziv, ki je pred nami – nedostopnost oskrbe v domovih za ostarele, ko so nekateri starejši občani primorani poiskati rešitev za preživetje zadnjih let svojega življenja prek meje v sosednji državi, nam ne more biti v ponos. Z vsem tem se bomo morali spoprijeti. Iskreno in realno, brez populističnih in všečnih obljub, brez praznih in visoko letečih besed. Takšen je naš način dela in tako bo tudi po volitvah, 24. aprila, ko bomo odločali o naši skupni prihodnosti.

Ob nedavnem obisku Stephana Sejourneja, predsednika politične skupine Renew Europe, ki je v Ljubljano prispel na povabilo evropskih poslancev Irene Joveve, Klemna Grošlja in stranke LMŠ, so največ pozornosti posvetili aktualnim političnim razmeram ter prihajajočim volitvam, tako v Sloveniji kot tudi nekaterih drugih evropskih državah.

Stephane Sejourne je zaskrbljen zaradi dogajanja v Sloveniji in v Evropi. Z njim se strinja tudi Irena Joveva. Metode, stališča in dejanja 19. stoletja ne sodijo v leto 2022. »Prihodnost ne more biti nekdo, ki je obtičal v preteklosti. V nekih prejšnjih časih. Prihodnost ne more biti nekdo, ki v vsem in vseh vidi sovražnike. Če jih ni, (si) jih najde, ker drugače ne zna in ne (z)more. Prihodnost je svoboda narodov, da si jo izberejo sami, in ne, ne govorim le o Ukrajinkah in Ukrajincih,« je povedala.

Od Evropske unije pričakuje enotnost, vztrajanje pri vrednotah, kot so demokracija, vladavina prava, svobodni in kritični mediji ter seveda mir.

“Nihče ni večen. Roko na srce, po dvajsetih letih vladavine bi demokratični val lahko že odnesel tudi ruskega predsednika, ki bombardira civilno prebivalstvo,” je kritična Joveva.

Da so politike, ki opevajo preteklost, podpihujejo sovraštvo in poglabljajo razlike, nevarne, meni tudi Marjan Šarec:

“Ekstremizma se je treba vedno bati. Nikoli ničesar ne reši. Ponudi na videz hitre in učinkovite rešitve, a ko se enkrat vse to podre, morajo državo, človeštvo in gospodarstvo  reševati zmerneži. Zato je politiki ekstremizma treba reči ‘ne’ in vstopiti v 21. stoletje. Koga v vsakdanjem življenju zanima, kaj je kdo naredil leta 1945, 1960 ali 1998? Premakniti se je treba naprej.”

Besedilo si lahko preberete tudi v časopisu Gorenjski glas, na povezavi TUKAJ.

Evropska poslanka Irena Joveva je bila tudi letos gostiteljica sprejema mednarodne organizacije European Pharmaceutical Students’ Association (EPSA) v Evropskem parlamentu, ki je potekal v torek, 15. marca 2022. Srečanje je bilo tokrat osredotočeno na veščine in izobraževanje za preobrazbo zdravstvene vzgoje. Govorili so o posledicah Covida na mlade ter o potrebi po izpopolnjevanju zdravstvenih delavcev glede na spreminjajoče se razmere, še posebej v kontekstu vse večje antimikrobne odpornosti, velike pojavnosti raka in vse večje potrebe po razvoju cepiv, obvladovanju bolezni in z njimi povezanih raziskav in inovacij. 

Poslanka je v otvoritvenem nagovoru dvanajstega srečanja EPSA uvodoma poudarila težo posledic, ki jih je pandemija pustila predvsem na mladih: “Zaradi policijskih ur in zaprtja je pandemija močno prizadela mlade na različnih področjih, kot so zaposlovanje, socialno-ekonomski vidik, ustrezna izobrazba in duševno zdravje. Pri slednjem so številne študije, opravljene v EU, opazile močno povečanje stopnje depresije, tesnobe in osamljenosti. Težave z duševnim zdravjem in socialna izključenost, s katerima se danes vse bolj spopadajo mlade generacije, lahko močno in dolgotrajno vplivata na njihova življenja.”

Evropsko leto mladih bo prineslo tudi novo evropsko strategijo za univerze, ki bo omogočila boljše možnosti za izobraževanje, pa tudi preoblikovanje le-tega, saj ne bo več osredotočena le na pridobivanje ustreznega znanja, temveč tudi na razvoj novih veščin. “Dobra okolja za izobraževanje, raziskave in inovacije omogočajo razvoj veščin na visoki ravni, ustvarjanje prodornega znanja in njegovo prevajanje v prakso. Zeleni in digitalni prehod zahtevata izobraževanje, raziskave in inovacije prihodnosti, zato je treba znotraj EU zmanjšati razlike v obvladovanju digitalnih veščin,” je povedala poslanka, ki meni, da moramo urediti tudi področje poklicnih prekvalifikacij in izpopolnjevanj, da bi zadostili novim in nastajajočim potrebam v družbi in na trgu dela.

 

Joveva ugotavlja, da javnega zdravja pa ne ogroža le pandemija,  pač pa tudi pomanjkanje učinkovite promocije zdravja in preprečevanja bolezni, porast nenalezljivih bolezni, porast raka in duševnih bolezni, pa tudi širjenje odpornosti na protimikrobna zdravila, pojav epidemij nalezljivih bolezni ter povečano onesnaževanje okolja. Zato je pomembno oblikovanje načrta za pridobivanje znanj, ki bo zdravstvenim delavcem omogočila multidisciplinarno, medsektorsko in mednarodno iskanje rešitev za spoprijemanje z boleznimi.

“Evropska unija mora ustvariti okolje za povezovanje veščin akademikov, zdravnikov, regulativnih organov in industrije ter spodbujati njihovo sodelovanje z zdravstvenimi službami, socialnimi službami, pacienti, oblikovalci politik in državljani, da bi spodbudili javno financiranje in zagotovili rezultate tako v klinični praksi kot v zdravstvenih sistemih.” 

Poslanka meni, da bo Evropska zdravstvena unija, katere temelji so že postavljeni, okrepila tako nadzor kot pripravljenost za obvladovanje bolezni. Evropska agencija za zdravila ter na novo ustanovljena evropska agencija za pripravljenost in odziv na nujne primere (HERA) pa bo služila tudi kot podpora raziskavam in inovacijam za razvoj novih zdravil, obravnavanje tržnih izzivov in krepitev industrijskih zmogljivosti ter spopadanje z izzivi, povezanimi z razpoložljivostjo in distribucijo zdravil. Najpomembnejša pa je krepitev znanja in veščin v vseh vidikih zdravstvenih protiukrepov v vseh državah članicah.

“Kot študenti farmacije ste izbrali poklic, ki je imel bistveno vlogo pri blažitvi pandemije covida. Brez farmacevtov ne bi bilo cepiva in zdravil, ki nam pomagajo pri premagovanju različnih bolezni. Igrate izjemno pomembno vlogo v družbi in oblikovalci politik bomo naredili vse, kar je v naši moči, da ustvarimo okolje, v katerem boste napredovali,” je zaključila.

“Za ene par dni bi šli malo preverit razmere. Dva, tri dni.”

Tak je bil načrt septembra 2015. In sem šla. V Salzburg. Dejansko sem verjela, da bom čez dva, mogoče tri dni, OK, največ štiri dni nazaj. Pa me je, preden sva se odpravila na pot, kolega snemalec lepo vprašal, če sem prepričana, da bom vzela s sabo samo eno mini potovalko. Pravzaprav sploh ni bila potovalka, neka malo večja torba je bila. “Itak, saj greva samo za tri dni,” sem mu rekla.

In … spodnja fotografija je nastala malo pred prihodom domov. Kamor sem prišla deset dni in sedem kilogramov manj pozneje. Ne za dolgo sicer, ker sem šla hitro nazaj na teren, in tudi ne iz Salzburga, ker sva šla po enem dnevu drugam. V srčiko začetka humanitarne krize. Na jug.

Dejansko si nisem predstavljala, v kakšen kaos se bo razvilo dogajanje. Nihče si ni. Na žalost tudi pristojni ne.

Živo se spomnim terena v Tovarniku, hrvaškem kraju tik ob meji s Srbijo. Bilo je noro vroče. In noro naporno, čeprav se tega sprva nisem zavedala, ker mi adrenalin nekako ni dopuščal. Imeli smo izredne novice, razporejene čez cel dan, dan na dan. Imela sem javljanja v živo – v novinarskem žargonu se temu reče vklop – torej, vklop na vklop.

Tik pred enim od teh vklopov je do mene prišel en starejši gospod. Začel je kričati, nisem ga razumela. Bolj ko sem mu govorila, da se bova pogovorila, samo, da končam vklop, ki ga imam čez pol minute, bolj je kričal nazaj. Ne name. Kričal je v kamero. Umirili so ga hči in sinovi, jaz sem oddelala tisti vklop … potem sem se pa samo še zrušila na tla. Tokrat tudi adrenalin ni pomagal, vse je prišlo za mano. Gledati vsak dan na deset tisoče ljudi, ki so bežali pred vojno ali nevarnostjo v upanju in želji po boljši, varnejši, svetlejši prihodnosti. Ne, takrat to niso bili samo mladi fantje. Bilo je ogromno otrok in žensk. Je pa res, da niso bili svetle polti. K pojasnilu slednjega stavka še pridem.

Skratka, potrebovala sem kar nekaj časa, da sem prišla k sebi. Še snemalec me je sprva pustil pri miru, verjetno nekoliko šokiran, potem me je prišel mirit. Tolažit so me prišli ti isti ljudje, ki so mirili svojega očeta – in mi razložili, da je samo glasno prosil za pomoč. Si predstavljate? Ljudje z nam nepojmljivimi težavami, strahotnimi zgodbami, ljudje v negotovosti in agoniji so mirili MENE. Še danes mi je nerodno, ko se spomnim na tiste trenutke, ko smo na koncu vsi jokali in se smejali obenem. A nikoli mi ne bo žal, da sem bila točno tam. Točno takrat.

“Grozno je, ko te do konca izčrpani ljudje sprašujejo, kam naj grejo, kako naj grejo … Ti pa ne veš, kako jim pomagati. Grozno.” To sem tvitnila 17. septembra 2015. Potem, ko me je ena gospa skrušeno spraševala, kaj naj. Živo se spomnim …

Živo se spomnim tudi ene večerne oddaje, v studiu v Ljubljani je bila takratna ministrica za notranje zadeve. Suvereno je razlagala, kako je Slovenija dobro pripravljena, medtem ko je meni eden od beguncev na vprašanje, kam grejo, odgovoril “Slovenia!” Prvič je nekdo od njih omenil našo državo (dotlej smo namreč novinarji praktično vsakič dobivali odgovore “Germany!”) in tisti hip se je začelo zares. In zares nihče ni bil zares pripravljen na vse, kar se je zgodilo in dogajalo mesece pozneje.

Vse ostalo je zgodovina.

Zgodovina, ki se ponavlja, toda z eno izredno pomembno razliko: EU se je tokrat odzvala hitro. In odzvala se je primerno. Končno! Pokazali smo, da je to mogoče. Zakaj tega niso zmogli leta 2015?

Zato, ker so nekatere stranke in vlade dogajanje izrabljale za širjenje sovraštva. Ker “ukrajinski begunci prihajajo iz okolja, ki je v kulturnem, verskem in zgodovinskem smislu nekaj povsem drugega kot okolje, iz katerega prihajajo begunci iz Afganistana”. To v navedkih je bil tvit aktualne vlade Republike Slovenije. Pozneje izbrisan. Da ne gre za razlikovanje po “veri, rasi, barvi kože ali oči”, pač pa za “zelo potrebno razlikovanje med begunci in migranti”, ga je pojasnjeval premier.

Begunci in migranti niso eno in isto, absolutno se strinjam. Vendar zdaj pa preberite, prosim, tisti izbrisani tvit še enkrat. Zapisano je begunci. In potem še enkrat begunci. Ne migranti. Begunci. Zelo potrebno razlikovanje, torej? Ali rasizem (in še kaj)?

Zaradi takšnih sprenevedanj, manipulacij in izkoriščanj humanitarnih katastrof za parcialne interese EU leta 2015 še vedno ni imela vzpostavljenega ustreznega mehanizma za soočanje z migracijami. Še danes ga nima.

Bila pa bi krivična, če bi dejala, da se v dobrih šestih letih ni storilo popolnoma nič. Že v prejšnjem mandatu je Evropska komisija začela z razvojem skupnega evropskega modela za soočanje z migrantsko humanitarno krizo. Govorim o evropski agendi o migracijah, v okviru katere so predstavili številne zakonodajne predloge ter reforme migrantske in azilne politike. Žal vsi predlagani ukrepi niso bili sprejeti. Večina ključnih je stala, blokirana. Zakaj?

Preden odgovorim, naj povem, da je tudi aktualna sestava Evropske komisije med prioritete mandata postavila skupno migracijsko in azilno politiko. Prav tako na problematiko nismo pozabili v Evropskem parlamentu, sprejeli smo številne resolucije, sama sem večkrat jasno in glasno opozorila na obstoječe pomanjkljivosti. Ne zgolj z vidika neučinkovitega upravljanja z migracijami, ampak tudi z vidika nečloveških razmer in brutalnega obračunavanja predstavnikov uniformiranih služb z begunci. Septembra 2020 je Evropska komisija vendarle predstavila pakt za migracije in azil. Toda soglasje zanj se še vedno išče. Še enkrat: zakaj?

Ni glavni problem v Evropski komisiji. V Evropskem parlamentu še manj in tega res nisem napisala zato, ker sem del te institucije. Gre za to, da voditelji nekaterih držav članic ne želijo razumeti mednarodnega sistema delitve odgovornosti obvladovanja razmer, ki presega meje posameznih držav. Gre za to, da smo vedno bolj pogosto priča pospešenemu večanju nacionalnih interesov, predvsem pa nacionalnih egoizmov. Če mene vprašate, takim ni mesta v EU.

Bo morda tokrat na ravni VSEH držav članic vendarle sprejet predlagani zakonodajni paket za migracijsko politiko v EU? So begunci tokrat pravi?

Da se razumemo, to, kar se dogaja v Ukrajini, je … zločinsko. Pošastno. Nečloveško. Ostudno. V celoti in neomajno podpiram pomoč Ukrajinkam in Ukrajincem. Edino pravilno. Edino pravilno je, da EU sprejme toliko beguncev, kolikor bodo narekovale razmere. To je naša moralna in mednarodnopravna obveza. VEDNO.

Na kakršenkoli način nekdo – begunec, begunka, migrant, migrantka, prebežnik – ČLOVEK – pride na zunanjo mejo EU oziroma v EU … Nihče jim nima pravice kratiti temeljnih pravic.

Prav tako nimamo pravice pozabiti. Se spomnite mrtvega sirskega fantka na turški obali? Rdeča majica, modre hlače? Je utonil predaleč? Se potem spomnite mrtve desetletne Rahime? Utonila je v Dragonji.

Zato. V tem okviru. Okviru človeškosti:

Nimamo. Pravice. Pozabiti.

Nimamo. Pravice. Pametovati.

Nimamo. Pravice. Manipulirati.

NIMAMO. PRAVICE. RAZLIKOVATI.

V torek, 8. marca 2022, so evropski poslanke in poslanci na plenarnem zasedanju v Strasbourgu razpravljali o razmerah v Bosni in Hercegovini. Evropska poslanka Irena Joveva je povlekla vzporednice med Dodikovim uničevanjem Bosne in Hercegovine ter Putinovimi dejanji v Ukrajini.

Joveva je uvodoma izpostavila, da v 21. stoletju na evropskih tleh žal še vedno obstajajo avtokrati in uničevalci demokracije, ki ogrožajo mir in človekove svoboščine:

“Trideset let po vojni v Bosni in Hercegovini Milorad Dodik uničuje državo in institucije. Zanika genocid. Kot da to, kar so ljudje tam že preživeli, ne bi bilo dovolj. Trideset let po vojni v Bosni in Hercegovini se začne vojna v Ukrajini. Vladimirja Putina se označi za zločinca. In prav je tako, ker točno to tudi je.”

Kljub takojšnji reakciji EU ob Putinovih dejanjih pa je izrazila zaskrbljenost, ker Dodikova dejanja minevajo precej manj opazno: “Kako lahko kdorkoli ne obsodi njegovih dejanj? Ker so nekatere stranke povezane z njim, je zato kaj manj hudoben človek? Tudi državljani Bosne in Hercegovine si zaslužijo boljše življenje in voditelje, ki jim je mar.” Po mnenju poslanke je državljane BiH na njihovi poti v Evropsko unijo treba podpreti. “Medtem pa se moramo upreti – enako glasno – vsem avtokratom in kriminalcem, ker je bilo hinavščine Evropske unije v tem okviru že zdavnaj preveč. Tudi v lastnih vrstah. Metode so zelo podobne. Žal,” je zaključila.

Razpravo poslanke si lahko pogledate na spodnji povezavi:

Bil je začetek januarja, ravno sem bil na večerni partiji tenisa, ko sem presenečen prejel video klic poslanke Irene in lokalne asistentke Jasne: “Žiga, dobrodošel v Team Joveva”.

In moja prva misel? – “Ti EU poslanci sploh kdaj počivajo?”

Prvi dan v Bruslju. Ped Evropskim parlamentom me pričaka asistentka Žana, saj vhoda v labirint oz. parlament sam gotovo ne bi našel. Po slabih desetih minutah hoje po omenjenem labirintu me Žana končno pripelje do pisarne. Pisarna je prostorna in moderna, pogoji so idealni, tukaj se res da dobro delati in delati dobro, si mislim. Na moji delovni mizi me preseneti cel kup darilc in sporočilo s prijazno dobrodošlico – sem že domač!

No, ne tako hitro, Žiga. Prejel sem koledar dogodkov, sestankov, srečanj in bil zadolžen za prvi “briefing” … Opa, tole pa je malček drugače, kot sem si predstavljal. Veliko institucionalnega izražanja, nepoznanih kratic, “političnega” govora – beri govora v prenesenem pomenu in navezovanja na starejše projekte, za katere sem prvič slišal. Dobil sem še kako dobrodošlo klofuto realnosti.

Parlament ima priročno menzo, kamor sem ponavadi odšel na kosilo z ostalimi asistenti oz. pripravniki iz drugih političnih skupin ali držav. Prav oni so bili tisti, ki so mi z nasmehom potrdili, da nisem edini, ki je milo rečeno zmeden. Eden izmed slovenskih asistentov mi je iskreno priznal, da je v parlamentu že dve leti in da še vedno ni sestavil vseh sestavljank evropske institucionalne politike, po vsej verjetnosti pa jih tudi nikoli ne bo. Evropski parlament je res kompleksna stvar, prav ta kompleksnost pa mu daje tisti poseben čar, ki se ga z besedami težko opiše.

Veliko ljudi me sprašuje, kaj mi bo najbolj ostalo v spominu?

Gotovo mlada, raznolika, vendar kljub temu neverjetno usklajena in predvsem zanimiva ekipa Ireninih asistentov. Rok. Eden izmed najpametnejših ljudi, ki sem jih spoznal oz. enciklopedija znanja. Elma. Poliglotka, ki ima vrhunske sposobnosti mreženja (moja skromna ocena je, da pozna 90 % EP), pooseblja dobroto, srce pa ima veliko kot Triglav. Žana. Nekoliko bolj tihe narave, vendar saj poznate pregovor, da tiha voda bregove dere. To sem dojel tudi sam, ko je kar nekajkrat iz rokava stresla zame nepoznane uredbe, direktive in akte.

Prav tako sem dokončno ovrgel stereotipičen predsodek, da so vsi politiki pokvarjeni, da vsi le govorijo in predvsem, da nič ne naredijo. Zares velika večina evropskih poslancev (in ostalih zaposlenih v EU institucijah) je velikega srca, dela do poznih večernih ur in ustvarja gigantske premike, ki jih žal slovenska politika, mediji in posledično tudi ljudje ne vidimo in ne cenimo dovolj.

Za vse vas, ki se še boste podali na podobno pot, torej na pot pripravnika v evropskih institucijah, pa imam nekaj priročnih in iskrenih nasvetov:

  • Ne oklevajte in vprašajte. Nihče ne ve vsega. Ni neumnih vprašanj, le brez sramu.
  • Bodite proaktivni. Nikoli ne zamudite priložnosti za sodelovanje na sestankih, konferencah in dogodkih, povezanih z delom. To je odličen način za spoznavanje kulture in mreženje.
  • Zgradite močno mrežo. Pripravništvo je odlična priložnost za spoznavanje ljudi in izgradnjo močne mreže ljudi, ki vam bo v prihodnosti gotovo koristila. Pojdite na konference, občasno pojdite na kavo s sodelavci ali drugimi pripravniki, uživajte v dejavnostih zunaj dela s popolnimi neznanci (ki lahko pozneje postanejo odlični prijatelji) ali preprosto poskusite poiskati prave povezave, ki vam bodo dale priložnost za pogovor o projektih, ki vas zanimajo.
  • Najpomembnejši nasvet: Pojdite iz svoje cone udobja, sprostite se in uživajte v vožnji.

 Sedim na letalu in razmišljam – to kar verjetno razmišljajo vsi pripravniki na poti domov iz evropske prestolnice: “Kaj pa zdaj?”

– Žiga Papež

Evropska poslanka Irena Joveva je v petek, 4. marca 2022, v tokratnem pogovoru v živo na Instagramu “z Jovevo na Ti” gostila Uroša Velepca, nekdanjega trenerja slovenskih biatloncev, ki zdaj deluje v ukrajinski reprezentanci. Govorila sta o biatlonu in športu na splošno, predvsem pa o trenutni vojni v Ukrajini, saj so bili Velepčevi aktualni varovanci vpoklicani v vojsko. “Nihče si ni mislil, da lahko nekdo sproži tako morijo, ki ni nikomur potrebna,” je bil ob tem jasen Velepec, ki je brez dlake na jeziku povedal tudi svoje mnenje o ruskem predsedniku in ljudeh, ki ga podpirajo, ter o sankcijah športnikov: “Krivi so toliko, da so tiho. Če živiš v državi, kjer ne smeš povedati svojega mnenja, potem taka država ni vredna nič.”

Uvodoma je Velepec odgovoril na vprašanje, kako je pristal v ukrajinski biatlonski reprezentanci, opisal je tudi priljubljenost biatlona v tej državi z besedami, da gre tam za “zimski šport številka ena, brez konkurence”. Nato se je dotaknil nedavno zaključenih zimskih olimpijskih iger v Pekingu, kjer je bil tudi sam. Poudaril je, da slovenskim športnikom zelo privošči odlične rezultate in da so njihovi uspehi navdih tudi zanj.

Največ vprašanj je bilo povezanih s trenutno situacijo v Ukrajini, kjer zaradi ruske agresije divja vojna. Na vse skupaj gleda čustveno, je bil iskren Velepec. “Punce so zaenkrat dobile samo poziv, fantje se pa borijo predvsem v tistih krajih, kjer je ta hip najhuje. V moji ekipi jih je 14, z njimi sem več kot z družino.” Po njegovih besedah so pogovori z njimi zelo težki, najhuje pa je, če ni odziva nekaj časa, ker si vsakič predstavlja najhujše. Trudi se pomagati po najboljših močeh, čeprav ima vedno občutek, da bi lahko storil še kaj več. “Tudi na olimpijadi so bili pogovori o tem, ampak nihče si ni mislil, da bo prišlo do tega, da nekdo sproži tako morijo, ki ni nikomur potrebna in je skregana z vsako logiko,” je dodal Velepec.

Biatlonci so običajno zaposleni v vojski, tudi sam je bil 25 let del športne enote Slovenske vojske. “Te službe so krasne v mirnem času. Nihče iz moje ekipe ni pomislil, da bo kdaj moral poprijeti za orožje kako drugače kot na tekmovanju,” je povedal.

S poslanko Jovevo sta se strinjala v želji, da se razmere čimprej umirijo. Na vprašanje o ruskem predsedniku Vladimirju Putinu je Velepec odgovoril zelo neposredno:

“Definitivno je tiran. Rusofilom, ki ga podpirajo – tudi v Sloveniji so taki – bi predlagal, da gredo živet v Vladivostok ali Novosibirsk, pa bodo videli, kako je preživeti s 25 dolarji na mesec. Ljudje so tam zatrti, to ni pravljica, bil sem večkrat v Rusiji in vem, kako ljudje tam živijo.”

Po njegovem mnenju Putina moti demokracija, ki bo slej ko prej odnesla tudi njega. Velepec je bil jasen tudi pri podpori sankcijam ruskih (in beloruskih) športnikov, konkretno biatloncev:

“Morda bodo zaradi teh sankcij doma zaropotali, da ne morejo opravljati svojega poklica, ker je mednarodna javnost proti njim, oni pa niso nič krivi. Krivi so toliko, da so tiho. /…/ Če ti živiš v državi, kjer ne smeš povedati svojega mnenja, pa naj bo še tako butasto ali pametno, potem taka država ni vredna nič.”

Poslanka Joveva je z gostom razpravljala še o prihodnosti ruskih in ukrajinskih biatloncev na tekmovanjih, o možnosti povojnih travm, povezanosti politike in športa, Velepec pa je med drugim razkril tudi svojo najljubšo lokacijo za biatlon.

Na koncu sta oba izrazila upanje, da bo žrtev čim manj in da se bosta naslednjič – čimprej – pogovarjala o tem, kako je ukrajinska biatlonska reprezentanca na pripravah v Sloveniji ter da so vsi živi in zdravi. Velepec je pogovor sklenil s hvaležnostjo nad odzivom Slovenk in Slovencev, ki želijo pomagati Ukrajinkam in Ukrajincem.

Pogovor v celoti lahko poslušate na Instagram profilu poslanke Joveve

Evropska poslanka Irena Joveva, ki je bila izvoljena na listi LMŠ, v Bruslju že tretje leto odločno in uspešno sooblikuje politike prihodnosti, kot sta zeleni prehod in problematike mladih.

Živite v Ljubljani, vaše delo je v Bruslju in Strasbourgu, prihajate pa z Jesenic. Kako pogosto se vračate na Gorenjsko?

Vedno, ko lahko, grem domov. Res pa je, da tega več ni veliko, ker mi žal ob delu od doma in skrbi za dojenčico zmanjka časa. Toda Jesenice bodo vedno moje mesto, tam sem odraščala in ogromno lepih spominov me veže na Gorenjsko na splošno. Veliko ljudi za Jesenice reče, da so sive in grde, pa ne drži ne eno ne drugo. Lepe so … in rdeče (smeh). Šalo na stran, tudi na Jesenicah železarna ni več edina stvar, kjer se nekaj dogaja, domačini se zavedajo pomena čistega okolja in zelenih rešitev. Gorenjska je zame najlepši del Slovenije, ni prav, da se osredotočamo zgolj na – brez zamere – Kranjsko Goro, ali pa Bled in Bohinj … Tudi vse vmes je čudovito, le poskrbeti je treba za te kraje tako, kot si zaslužijo.

Zelena politika postaja vse pomembnejša tema v Evropskem parlamentu. Pandemija je zeleni prehod pravzaprav zelo pospešila.

Pravzaprav je zelena politika že najpomembnejša tema. Ravno sedaj imamo v odboru za okolje, katerega članica sem, na mizi 14 zakonodajnih dosjejev z daljnosežnimi učinki. Lani marca smo sprejeli zakon za znižanje emisij in ogljično nevtralnost do leta 2050. Ta ambiciozen načrt moramo doseči, saj sedanje stanje preprosto ni vzdržno. A takšen zeleni prehod ne bo poceni. Prav zato se držimo principa, da plačajo tisti, ki najbolj onesnažujejo in da ti ukrepi ne prizadenejo prebivalstva. Sredstev je že zdaj veliko in se bodo še povečevala, v Sloveniji pa jih moramo modro vložiti.

Mladim so v teh časih odprte vse poti, za njih ni več meja. Tudi vi se pri svojem delu veliko ukvarjate s politikami mladih. Kako naj perspektivne mlade zadržimo v Sloveniji?

To, da imajo mladi odprte vse poti, vidim kot prednost. Prav je, da izkoristijo svoj potencial in si ustvarijo življenje, kot si ga želijo. S tem seveda ne zanikam problematike izseljevanja mladih, s čimer se soočamo po vsej EU. Toda ključno je, da so tako nacionalne kot evropske politike usmerjene v ustvarjanje dobrih pogojev za mlade – tu ciljam predvsem na reševanje stanovanjske problematike, kakovostnih zaposlitev in dobrih pogojev za mlade družine, skratka na mehanizme, ki bodo na domačih tleh mladim nudili pogoje za doseganje svojih ciljev in želja.

Marjan Šarec: »Trajnostno postaja naš vsakdan«

Ni skrivnost, da je Zgornjesavska dolina ena vodilnih turističnih destinacij v Sloveniji. Ne dvomim, da boste vaše naravne danosti še naprej znali unovčiti v smer trajnostnega turizma in tako postali zgled ne samo nam, temveč tudi globalno. Za vse to je ključno sodelovanje vseh akterjev, pomembno pa bo tudi znati črpati evropska nepovratna sredstva. Beseda »trajnostno« postaja naš vsakdan. In tukaj imate Kranjskogorčani in okoličani veliko priložnost.

Tudi zaradi vsega omenjenega je nadvse pomembno s pomočjo države povečati kapacitete jeseniške bolnišnice. Tako kot smo v času naše vlade podpirali idejo o regijskih bolnišnicah in ohranitvi splošne bolnišnične dejavnosti na jeseniškem območju, jo tudi zdaj in jo bomo tudi v prihodnje. Ob tem ne pozabimo dejstva, da je bila jeseniška bolnišnica v času epidemije med najbolj obremenjenimi v državi, zato na tem mestu tudi iskrena zahvala vsem zaposlenim v javni bolnišnici Jesenice za njihovo požrtvovalno, nesebično in naporno delo.

Intervju si lahko preberete tudi v glasilu občine Kranjska gora, Zgornjesav’c, s klikom TUKAJ.