Pojdimo lepo po vrsti…

April, 2020. V Evropskem parlamentu v resoluciji izglasujemo, da naj Evropska komisija predstavi sveženj ukrepov za okrevanje in se obnova evropskih gospodarstev financira z izdajo skupnih obveznic, zagotovljenih v proračunu EU.

Maj, 2020. Potrdimo resolucijo, v kateri zahtevamo, da naj za te obveznice jamči proračun EU in naj se oblikuje načrt za odplačilo. Zamišljen je sklad kot glavni del celotnega svežnja za zagotovitev naložbene spodbude v višini 2000 milijard evrov. Sočasno si za evroobveznice močno prizadevajo države, ki so bile v tej krizi še posebej močno prizadete, predvsem Italija in Španija, hkrati pa so te države v primerjavi z drugimi bolj zadolžene in nimajo toliko manevrskega prostora za fiskalne spodbude, kot recimo Nemčija ali Nizozemska.

Junij/julij, 2020. Vse skupaj je edinstvena priložnost; ne samo zaradi totalne panike in prežeče socialne katastrofe, ki jo je ustvarila zdravstvena kriza, temveč tudi, ker je bil to čas resne preizkušnje evropske solidarnosti in prevpraševanja smiselnosti same EU. Spomnimo se samo, kako so se države sebično borile na trgu za nakup zaščitne opreme in medsebojnega obtoževanja, ki je temu sledilo. Kakorkoli že, po sočasnem trudu Komisije, Parlamenta in nekaterih držav članic sta (takratna) nemška kanclerka Angela Merkel in francoski predsednik Emmanuel Macron dosegla načelni dogovor o 500 milijardah evrov “nepovratnih sredstev”, ki jim je Komisija dodala 250 milijard posojil, na koncu pa so se zaradi vztrajnega nasprotovanja t. i. “varčnih držav” na julijskem Svetu voditelji držav članic dogovorili za razmerje 360 milijard posojil in 390 milijard “nepovratnih sredstev”; od slednjih gre 77,5 milijard sicer za dopolnitve nekaterih že obstoječih programov, kot sta Obzorje in InvestEU, ali pa za ustanovitev nekaterih novih programov, kot je ReactEU.

Februar, 2021. Na plenarnem zasedanju poslanci z veliko večino izglasujemo instrument/sklad za okrevanje in odpornost (RRF). Če so se voditelji držav članic na julijskem vrhu pogajali predvsem o višini teh sredstev (poleg večletnega finančnega okvira) po različnih programih, smo v Parlamentu skupaj z nemškim predsedstvom, seveda na osnovi predloga Komisije, ta mehanizem programsko dopolnili.

Ta sklad, za katerega se EU prvič v takšni meri, kot celota (kot en političen subjekt) zadolži na finančnih trgih in nato neposredno financira države članice, je resnično zgodovinski trenutek. Ne le, da je to znak solidarnosti in enotnosti med državami članicami, hkrati se s tem spreminja sam ustroj EU, saj se premikajo politična ravnovesja in nekako smiselno je, da če se ena politična enota zadolži za svoje članice, prevzame tudi odločnejšo vlogo pri samem upravljanju teh naložb. V slovenskem prostoru se medtem terminologija uporablja prelahkotno. Denimo “nepovratna sredstva”, ki jih bo država dobila od EU, uporabljajo na način, kot da so ta sredstva zastonj. Resda so nepovratna v razmerju Unija-država, a jih bo EU odplačevala 30 let, do leta 2058. Zato je bila ključna zakonodaja o t. i. novih lastnih sredstvih, ki jo Parlament zahteva že nekaj let in smo nedavno končno sprejeli vsaj zavezujočo časovnico implementacije teh sredstev. Ta so namreč ključna, da breme dolga ne pade na države članice oziroma evropske davkoplačevalce, temveč na digitalne velikane in velike industrijske onesnaževalce z davkom na plastiko, digitalnim davkom, razširitvijo trgovanja z emisijskimi kuponi in vpeljavo mehanizma za ogljično prilagoditev na mejah. Poleg te je bilo bistveno tudi sprejetje zakonodaje o mehanizmu vladavine prava, ki bo v teoriji zaščitila ta evropska sredstva pred korupcijo in onemogočala nadaljnje drsenje nekaterih držav v avtoritarizem.

Vendar… Ostanimo pri tokratnem sprejetju sklada za okrevanje in odpornost. Evropski parlament je zagotovil, da se sredstva stekajo k šestim ključnim področjem in vseh šest naj bi zagotavljalo, da bodo EU sredstva porabljena za prioritete: ozelenitev, digitalizacija, konkurenčnost, socialna in teritorialna kohezija ter politika za “naslednjo generacijo”, torej za mlade. Poleg jasno določenih ciljev 37 % za podnebje in 20 % za digitalizacijo v regulaciji sicer ni specifičnih določb za ostale prioritete, a morajo biti vključene v nacionalne načrte, da bi Komisija odobrila sprostitev sredstev. Sami cilji – poleg okrevanja in odpornosti – so zapisani; tudi pripravljenost na krize, strateška avtonomnost EU, reference na Podnebni zakon, ki predvideva zmanjšanje emisijskih izpustov za 55 % do leta 2030 ter, morda najbolj pomembno, dodana vrednost načrtov za EU. Pogoj za izplačila je, da nacionalni načrti ne bodo polnili proračunskih lukenj ali ponavljajočih se nacionalnih proračunskih izdatkov. Sredstva prav tako ne smejo iti za projekte, ki bi ogrožali varnost EU ali kršili “do not harm principle”. Jasno je omenjena tudi t. i. “Taxonomy”, klasifikacija zelenih naložb, kar naj bi omogočilo jasno metodologijo za merjenje porabe za smotrne namene. Jasno je omenjena tudi obveznost naložb za biotsko raznovrstnost, kar gre z roko v roki s prihajajočimi EU strategijami in akcijskimi načrti “Od vile do vilic”, “Strategija EU za biotsko raznovrstnost do leta 2030”, “Akcijski načrt za krožno gospodarstvo” in drugih. Države članice morajo prav tako zagovarjati svoje načrte, da ti prispevajo k enakim možnostim in rešujejo spolno diskriminacijo. Same investicije morajo iti vzporedno z reformami, ki so specifično določene za države članice znotraj t. i. evropskih semestrov. Ta del je ključen za vključitev socialnih partnerjev, akademske sfere, sindikatov, podjetij in širše javnosti, saj brez teh ni moč sprejeti določenih reform različnih sektorjev. To se veže tudi na nujno določbo znotraj same regulacije, da bodo morale države članice ponuditi razlago, kako so se posvetovale s civilno družbo ter kako so vključile njihove predloge.

Skratka, sama osnova regulacije je zelo dobra, zapleta pa se pri sami izdelavi nacionalnih načrtov in verjetno se bo tudi pri sami izvedbi črpanja teh sredstev. V Sloveniji, recimo, je glavni problem to, da te načrte skrivajo kot vojaško skrivnost, namesto da bi za porabo javnega denarja odprli javno razpravo in vključili vse deležnike, kot to predvideva tudi regulacija EU in kar bodo tako ali tako morali pojasniti v naslednjih korakih, saj jih bomo preverjali v EU institucijah. To je edinstvena priložnost za korenito preobrazbo slovenskega gospodarstva in družbe v skladu s cilji, ki so zelo jasno postavljeni na EU ravni. Če naredimo slab program za nesmotrne projekte, izgubimo možnosti za razvojni potencial Slovenije ali – še slabše – zaradi različnih napak ta sredstva črpamo počasi oziroma celo sploh ne. PKP-ji so bili (bolj ali manj uspešno) predvsem za blaženje posledic zdravstvene, gospodarske in socialne krize, ta sredstva pa so namenjena za prihodnji razvoj.

Tveganje je sicer dvakratno; prvo je to, da so ta sredstva premajhna za oživitev gospodarstva EU in temeljito preobrazbo na zeleni osnovi, kar bi lahko pomenilo dodaten zaostanek za preostalimi deli sveta, predvsem ZDA ali Kitajsko, drugo pa to, da Slovenija z nepremišljenimi projekti ali slabo izvedbo zaostane za drugimi, bolj uspešnimi državami članicami. Arbitrarni projekti brez jasne vizije transformacije družbe in prilagajanja gospodarstva novi industrijski realnosti za želeni razvojni potencial bi bili zamujena priložnost. Tiste države, ki bodo bolj izkoristile te možnosti, bodo v bistveno boljšem položaju v naslednjih desetletjih. Iskreno, zdi se, da bo ta “fiskalna spodbuda” največja in najbolj pomembna za naslednje desetletje.

Ta teden sem nagovorila Evropski parlament v razpravi o tem skladu in pozvala Komisijo, da prevzame odločno vlogo pri upravljanju tega sklada. S tem sem jim želela jasno povedati, da morajo poskrbeti za to, da so nacionalni načrti dobri in je implementacija takšna, kot mora biti. Seveda si želim, da ta sredstva čimprej pridejo do držav članic in nenazadnje bodo kljub visokim številkam premalo in za marsikaj tudi prepozno, vendar bodo nadaljnji koraki ključni. Zato Komisija mora zagotoviti, da gredo sredstva za pravi namen. Poleg tega bodo v naslednjih korakih nacionalni načrti in implementacija programov  javni, vključno s “semaforjem”, ki bo sledil reformam in investicijam po teh načrtih. Na pol leta bodo morale države članice pošiljati poročila Komisiji, Evropski parlament pa bo imel možnost zasliševati Komisijo glede izvedbe. Četudi sedaj slovenska vlada skrbno varuje vse podatke (kar je samo po sebi kontraproduktivno), bodo ti načrti torej javni in jih bodo pregledovali ne samo v Komisiji in na Svetu, temveč tudi v Parlamentu in širši javnosti. Seveda pod pogojem, da te načrte pred tem Komisija po skrbni obravnavi (aprila naj bi države predložile načrte) predlaga za odobritev in jih na Svetu ne blokirajo. Komisija je sicer močna ravno toliko, kolikor ji to dovoljujejo države članice, sedaj pa je trenutek, da politično vlogo tako pri mehanizmu vladavine prava kot pri implementaciji sklada za okrevanje odigra suvereno ter v skladu z EU zakonodajo in lastnim mandatom.

V Parlamentu smo torej zaključili naš del oblikovanja in sprejetja okvira za sklad zgodovinskih razsežnosti, sedaj pa so na vrsti države, da oblikujejo ambiciozne načrte. V nadaljevanju si medtem mora EU kot celota, predvsem pa mi v Evropskem parlamentu, prizadevati za hitro vzpostavitev novih lastnih sredstev, da se ta dolg vzdržno in na pošten način odplača, ter za to, da se naredi ta sklad trajen in ne enkraten (kar je bil pogoj varčnih držav članic in tudi Nemčije), hkrati pa je treba reformulirati škodljiv Stability and Growth pact, ki je Evropo po finančni krizi pahnil v leta stagnacije. V ECB so to že predlagali, zdaj smo na vrsti mi. Dolgo se že govori, da bi morala fiskalna politika dopolniti monetarno in sedaj, ko so padle prenekatere ekonomske dogme, je trenutek pravi. Ta sklad je dokaz, da se da doseči to, kar je bilo še pred enim letom nepredstavljivo in brez dvoma je to mogoče ponoviti. “Hamiltonian trenutek” ali ne, bil je odločen korak v pravo smer. Naslednji meseci bodo ključni. In resnično upam, da se zaradi neodločnosti Komisije ali neambicioznosti držav članic te strukturne spremembe in zgodovinska priložnost preobrazbe ne končajo klavrno.

Fotografija: EP/Alexis Haulot

Evropska poslanka Irena Joveva se je kot gostujoča govornica udeležila spletne razprave na prvem digitalnem zasedanju Evropskega mladinskega parlamenta na temo “Premoščanje razlik: digitalizacija, bogastvo, zdravje, spol, izobraževanje”.

Na razpravi je sodelovalo približno osemdeset dijakov italijanskih srednjih šol ter mladi prostovoljci iz vse Evrope. Udeleženci so v odborih iskali konkretne rešitve za aktualna vprašanja različnih tematskih področij, kot so zdravstvo, zunanje zadeve in zaposlovanje, o sprejetih resolucijah pa se bo razpravljalo na Generalni skupščini. Udeleženci so z evropsko poslanko izmenjali mnenja o več temah, še posebej aktualna pa je bila digitalizacija izobraževanja. Joveva je pojasnila, da je digitalizacija bolj pomembna kot kadarkoli prej. To področje ureja vsaka država članica individualno, medtem ko je naloga Evropske unije, da poskrbi za čim manjše razlike tako med mladimi kot tudi med posameznimi državami. Pandemija je namreč jasno pokazala, da veliko mladih nima sredstev in pogojev za kakovostno izobraževanje na daljavo.

Mlade skrbi tudi radikalizacija posameznih držav znotraj Evropske unije. Joveva je v tem kontekstu na primeru dogajanja v Sloveniji med pandemijo izpostavila tudi vidike izjemno slabe komunikacije trenutne vlade z državljani. Ta ni ažurna, transparentna, iskrena in strokovna, zato se ljudje po informacije pogosto zatekajo na splet, kjer pa žal prehitro nasedejo razmeroma enostavnim ali na prvi pogled logičnim laičnim razlagam. Tudi to je razlog za zelo slabo obvladovanje epidemije v Sloveniji. Mlade je zanimala tudi ocena uspešnosti delovanja Evropskega parlamenta v trenutni situaciji pri nabavi in distribuciji cepiv, največ časa pa je bilo namenjenega debati glede premoščanja družbenih in spolnih razlik, zlasti v luči pandemije in njenih posledic za družbo in gospodarstvo. Kriza je znova prinesla večjo neenakost plač med spoloma, povečanje nezaposlenosti med ženskami in težje vključevanje mladih na trg dela.

Kljub zahtevnosti obravnavanih tem so mladi razpravo sklenili v optimističnem duhu, predvsem pa so bili veseli možnosti, da so lahko svoje izkušnje in razmišljanja delili z evropskimi poslanci.

 

 

Predsednica Evropske komisije Ursula von der Leyen se je v torek, 2. februarja 2021, udeležila srečanja naše politične skupine v Evropskem parlamentu, Renew Europe, da bi razjasnila in odgovorila na številna vprašanja o strategiji cepljenja. Poslanci Renew Europe smo pozvali Komisijo, naj izboljša učinkovitost cepljenja in preglednost pogodb s proizvajalci cepiv, zlasti ob upoštevanju nedavnih težav glede dostave cepiv podjetja AstraZeneca.

V naši razpravi s predsednico von der Leyen smo poslanci izpostavili pomen skupnega delovanja, ampak tudi manko transparentnosti in komunikacije z javnostjo ter samokritike. Uvedba cepiva je pozitiven korak, solidarnost EU pa je prava pot naprej. V tem procesu ni prostora za napake. Ne le, da je od njega odvisna verodostojnost EU in zlasti Evropske komisije, ampak tudi zdravje ljudi. Ključna bo tudi solidarnost na svetovni ravni in zlasti v naši soseščini.

Na vse načine si moramo vsi v EU prizadevati za povečanje proizvodnje cepiv, kakršnekoli zamude pa bi morale priti s takojšnjimi in jasnimi razlagami. Povrniti moramo zaupanje naših državljanov. Menimo, da bi bilo treba vse pogodbe čim prej javno objaviti. Komisija in farmacevtska podjetja morajo spremeniti svoj pristop in odpraviti tančico tajnosti okoli pogodb o cepivih. Zato smo v razpravi postavili veliko konkretnih vprašanj; predvsem, kako in kdo se je pogajal s podjetji, kako so bile vključene države članice, o cepilnih certifikatih, kakšna je nadaljnja časovnica …

Predsednica Komisije je na začetku poudarila zapleten, pa tudi nepredvidljiv proces proizvodnje cepiv, ki prinaša tveganja. Zato je Komisija podpisala šest pogodb z različnimi farmacevtskimi podjetij v skupni vrednosti 2,7 milijard evrov. Nobena pogodba ni bila podpisana brez konsenza vseh držav članic, je še dejala von der Leynova. Evropska komisija je zagotovila skupno količino cepiva, države članice pa so se potem bilateralno dogovarjale s podjetji. Po besedah von der Leynove pri pogajanjih ni bila ključna cena, temveč odgovornost proizvajalcev. Izpostavila je dobre novice, saj da se bo po krajšem zmanjšanju proizvodnje zaradi gradnje novih kapacitet ta povečala: 33 milijonov doz je predvidenih v februarju in 55 milijonov v marcu, skupaj z že dostavljenimi 18,5 milijoni torej dobrih 100 milijonov doz v prvem četrtletju 2021.

Glede transparentnosti je von der Leynova povedala, da s strani Komisije ni problemov glede objave vseh pogodb, saj se zavedajo, da bi to pripomoglo k večjemu zaupanju in transparentnosti, ampak je potrebno tudi soglasje farmacevtskih podjetij. Zato sta v tem trenutku objavljeni zgolj dve pogodbi.

Na vprašanje o odobritvi ruskih in kitajskih cepiv je odgovorila, da je ključna EMA (Evropska agencija za zdravila). Varnostni postopek evaluacije je za vse enak, saj na evropskem trgu morajo biti na voljo učinkovita, predvsem pa varna cepiva. Sicer je dodala, da obstaja tudi drug, hitrejši način, kjer države članice neposredno odobrijo cepivo, ampak se s tem odgovornost prestavi na državo članico, ki ga je za svoje državljane odobrila.

Cepilni certifikati so z zdravstvenega vidika nujnost, dokler dostopa do cepljenja ne bodo imeli vsi, pa se o čem več – denimo širitvi uporabe certifikatov na področje potovanj – ne moremo pogovarjati, se je strinjala tudi predsednica Komisije. Vsekakor pa je dala jasno vedeti, da morajo biti cepljenja prostovoljna.

O strategiji cepljenja bo sicer razprava s von der Leynovo tekla na plenarnem zasedanju prihodnji teden, v skupini Renew Europe pa bomo ponovno pozvali k preglednosti pogodbenih klavzul, povezanih s proizvodnjo, roki distribucije in cenami ter tudi k javni razpravi, da povrnemo zaupanje državljanov. Več ko bomo vedeli o dobavnih določbah pogodb in časovnem razporedu doziranja, bolj bomo lahko Komisiji in farmacevtski industriji pomagali najti skupne rešitve.

Spletni portal Mična.si je objavil daljši intervju z evropsko poslanko Ireno Jovevo, v katerem je spregovorila o delu v politiki in tudi mejah zasebnosti, o težki odločitvi prehoda iz novinarstva v politiko in o tem, kako je preživela “koronsko leto” 2020.

Poslanka Joveva je dejala, da ji pretekle novinarske izkušnje tudi pri delu v Evropskem parlamentu pogosto pridejo prav: »Še vedno sicer rada sprašujem in tudi imam kar nekaj možnosti za to pri svojem delu, na primer pri izmenjavi mnenj z evropskimi komisarji ali raznoraznimi strokovnjaki za določena področja. Še vedno tudi zelo rada pišem, kar izkoristim pri svojih zapisih na družbenih omrežjih.« Med poslanci Evropskega parlamenta je poleg Joveve veliko nekdanjih novinarjev, televizijskih osebnosti in denimo igralcev, ki veščine javnega nastopanja in govora s pridom izkoristijo: »Že od nekdaj pravim, da če ne znaš povedati izluščenega bistva v eni minuti, in to na način, da te razume vsak, od šolarja do upokojenca, potem ne poznaš tematike dovolj dobro oziroma se nisi dovolj dobro pripravil.«

Na družbenih omrežjih včasih deli tudi precej osebne zgodbe: »Razlog je v tem, da želim ljudem pokazati, da sem tudi jaz samo človek. Jasno, nisem edina s težavami, z osebnimi težkimi zgodbami, toda ravno to je poanta: Pokazati, da nisem nič več vredna od nikogar na tem svetu, ne glede na svojo pozicijo. Veste, ne maram metanja vseh v isti koš; tudi politikov, ker nismo vsi isti. Toda prav toliko ne maram tudi ljudi, ki izkoriščajo svoj položaj za napačne ali osebne interese; taki pa so, žal, tudi v politiki. Zato sem, skratka, tudi na družbenih omrežjih – tako kot izven njih – preprosto taka, kot sem.« Sicer pa želi s svojimi spletnimi objavami predvsem ljudem približati evropsko politiko, kaj in zakaj počne v Evropskem parlamentu in kaj so njene prednostne naloge. Politika je tudi prostor, kjer se sklepajo prijateljstva in zavezništva:

»V evropski politiki je ogromno sklepanja kompromisov, pogovorov, dogovarjanj… Včasih lahko sam napišeš celotno poročilo, pa nima velikega učinka v realnosti, drugič lahko en amandma, eno dopolnilo, bistveno spremeni bodočo zakonodajo za 450 milijonov ljudi v EU. In to počnem, navsezadnje sem pristala med TOP20 izmed vseh evropskih poslancev, ki nas je organizacija VoteWatch prepoznala kot “bridge-builderje”, torej kot nekoga z močnimi omrežji, tako medskupinskimi kot nadnacionalnimi, kar je ključno za vpliv pri sooblikovanju politik.«

V intervjuju je spregovorila še o tem, kako ohranja stabilnost v življenju, kako se spopada s kritikami, pa o lekcijah koronskega leta ter o tem, kdo je Irena Joveva zasebno: »Nisem si dopustila, da bi me odhod v politiko odnesel v višave. Ostala sem na tleh, v stiku z ljudmi, ostala sem zvesta sama sebi in posledično volivkam in volivcem. Vem, da se sliši kot kliše, ampak čisto zares je tako.«

Celoten intervju si lahko preberete TUKAJ.

Pisarna Evropskega parlamenta v Ljubljani je v sklopu spletnih razprav Studio Evropa pripravila razpravo o tem, kako lahko demokracija obstane in se razvija v digitalni dobi, ki korenito spreminja svet okoli nas. Kje je meja med svobodo govora in sovražnim govorom? Kakšen je prispevek družbenih omrežij k naraščajoči politični polarizaciji ter kaj lahko na področju regulative stori EU? Gostja razprave je bila tudi evropska poslanka Irena Joveva.

Anja Hlača Ferjančič, ki je povezovala razpravo, je uvodoma citirala besede komisarja Thierryja Bretona, ki je vdor v Kapitol v kontekstu paralelnega dogajanja in odgovornosti spletnih platform primerjal z 11. septembrom. Dejal je, da so družbena omrežja sistemski akterji, a da je Evropska unija ustrezno pozicionirana, da izvede implementacijo pravil in regulacijo družbenih omrežij ter s tem prevzame vodstveno vlogo na tem področju: »Določiti je treba pravila igre in organizirati digitalni prostor z jasnimi pravicami, dolžnostmi in tudi varovali. V digitalni prostor je treba znova vnesti zaupanje. Od tega bo odvisno preživetje naših demokracij v 21. stoletju.«

Poslanika Joveva je v svoji razpravi izpostavila, da so spletne platforme v zasebni lasti ustanovljene z namenom, da ustvarjajo dobiček, zato je njihovim lastnikom vseeno, ali je namen neke spletne družbene platforme ustvarjanje okolja za strpno javno debato. »To, da nudijo prostor za javno debato, je orodje za dosego njihovega poslovnega cilja, zato za vsebino ne morejo biti odgovorne izključno platforme. Prav pa je, da se ukvarjajo tudi s tem in da prevzamejo del odgovornosti, ker so v družbi že zdavnaj presegle zgolj zasebni pomen.« Navezala se je na besede komisarja Bretona, ki je internetne velikane primerjal z bankami, češ, če so banke »too big to fail«, so spletni velikani »too big to care«.  Ni težava le v tem, da se lažne novice širijo hitreje kakor preverjene novice, ampak je problematičen tudi sam poslovni model spletnih gigantov in algoritmov, ki se jih poslužujejo. »Ta del poskušamo urejati z regulativo, kot sta Akta o digitalnih storitvah in digitalnem trgu,« je zaključila.

Evropska unija je k delnemu reševanju tovrstne problematike pristopila že pred leti, ko je z nekaterimi spletnimi giganti, kot so Facebook, Twitter, Mozilla, Google in kasneje še Microsoft, podpisala Kodeks ravnanja proti dezinformacijam, a je bil pristop k podpisu prostovoljen, podpisniki pa so bili zavezani le k predložitvi samoocen. »Tudi ta pristop je boljši kot nič, ni pa dovolj učinkovit. Ne morem sicer trditi, da spletni velikani v zadnjem času niso naredili nič, a Evropska unija mora določiti pravila igre. Pri regulaciji bo ključna enotnost in ne prostovoljnost,« je še dejala Joveva, pri čemer računa tudi na povezovanje Unije z novo administracijo v ZDA. »V Evropski uniji oblikovana pravila igre bi lahko postala standard tudi drugje, vsaj po zahodnem delu sveta.« Hkrati je opozorila tudi na solo akcije držav znotraj EU, ki niso sprejemljive, še posebej ideje Poljske in Madžarske, ki bi želele implementirati lastno regulacijo, pripravljeno po željah voditeljev teh dveh držav. Tudi zato je enotna regulacija še toliko pomembnejša.

Govorci so se strinjali, da se je v času pandemije še toliko bolj pokazalo, kako pomembno je odstranjevanje spletnih dezinformacij in lažnih vsebin. Vpliv spleta na naša življenja je enostavno prevelik, da bi lahko bil brez pravil. Kar je nezakonito zunaj spleta, je nezakonito tudi na spletu. Socialni mediji so namreč razgalili naše najbolj temne plati, saj v javnem prostoru spleta delujemo tako, kot smo nekoč delovali samo za štirimi stenami. Regulacija se mora znebiti negativnega prizvoka, saj ne pomeni cenzure in omejevanja, ampak je poskus odprave najhujših anomalij.

Irena Joveva je spletno razpravo zaključila z razmišljanjem: »Svoboda govora ni absolutna pravica, konča se tam, kjer se začnejo pravice drugega« ter ločnico med žaljivostjo in sovražnostjo ponazorila z enostavnim primerom:

»Če meni nekdo reče, da sem neumna, ker ne vem, kje je Bruselj, je to sicer laž, ampak tudi žalitev. Če mi pa nekdo reče, da sem neumna, ker sem po poreklu Makedonka, je to sovražni govor – ker je s tem užalil vse, ki so po poreklu Makedonci. Meja bi bila lahko določena zelo enostavno, ampak se na žalost marsikomu tak način govora splača, tudi v politiki, in zato nekateri ne znajo ali ne želijo jasno določiti meje.«

Akt o digitalnih storitvah sicer prinaša uvedbo novih obveznosti za digitalne storitve na ravni EU, ki naj bi se uporabljale za vse digitalne storitve, ki potrošnike povezujejo z blagom, storitvami ali vsebinami.  Med obveznostmi, ki jih Evropska komisija predlaga za digitalne storitve na ravni EU, so pravila za odstranjevanje nezakonitega blaga, storitev ali vsebin na spletu, nova pooblastila za preučitev načina delovanja platform, nova pravila o sledljivosti poslovnih uporabnikov na spletnih tržnicah, ukrepi v zvezi s preglednostjo, vključno s spletnim oglaševanjem in algoritmi, ki se uporabljajo za priporočanje vsebin uporabnikom, dostop raziskovalcev do ključnih podatkov. Vzpostavlja učinkovito varstvo temeljnih pravic uporabnikov na spletu, med njimi možnost izpodbijanja odločitev platform o moderiranju vsebin.

Akt o trgu digitalnih storitev pa določa sklop ozko opredeljenih objektivnih meril za obravnavanje velike spletne platforme kot t. i. „vratarja“. Gre za merila oziroma orodja, s pomočjo katerih bi se prekinil tržni monopol nekaterih korporacij, ki izrabljajo svoj dominanten položaj. S tem naj bi omogočili rast tudi drugim, manjšim in srednjim podjetjem. Z drugimi besedami: Zagotovili bi enakovredne pogoje za konkurenčnost.  Inovatorji in tehnološka zagonska podjetja bodo imeli nove priložnosti, da konkurirajo in inovirajo v okolju spletnih platform, ne da bi jim bilo treba upoštevati nepravične pogoje, ki omejujejo njihov razvoj. Potrošniki bodo imeli na izbiro številnejše in boljše storitve, več možnosti za zamenjavo ponudnika, če tako želijo, neposreden dostop do storitev in pravičnejše cene. Vratarji bodo obdržali vse možnosti za inovacije in ponujali nove storitve. Ne bodo se smeli posluževati nepoštenih praks do poslovnih uporabnikov in strank, ki so odvisni od njih, da bi pridobili neupravičeno prednost.ž

Poleg evropske poslanke Joveve so v razpravi sodelovali še evropska poslanca Tanja Fajon in Franc Bogovič, direktor uprave RS za informacijsko varnost Uroš Svete in publicist Lenart J. Kučić.

Posnetek Studia Evropa je dostopen TUKAJ.

Evropska poslanka Irena Joveva je bila na povabilo Evropske mreže skupnosti za pobude o podnebnih spremembah in trajnosti ECOLISE gostja pilotnega srečanja z njihovimi člani. ECOLISE je koalicija organizacij, ki se ukvarjajo s podporo lokalnim skupnostim širom Evrope pri njihovih prizadevanjih za izgradnjo poti do trajnostne prihodnosti. “Meet and greet” srečanja so dobra priložnost za izmenjavo mnenj in idej med organizacijami na ravneh lokalnih skupnosti ter evropskimi zakonodajalci in odločevalci.

Člani ECOLISE vključujejo mednarodne, nacionalne in včasih regionalne mreže pobud, ki temeljijo na skupnosti, pa tudi druge organe, ki se ukvarjajo z raziskavami, usposabljanjem, s komuniciranjem ali z drugimi dejavnostmi na evropski ravni za podporo skupnostnim ukrepom na področju podnebnih sprememb in trajnosti. Z združevanjem teh organizacij si ECOLISE prizadeva vzpostaviti skupno evropsko agendo in platformo za kolektivne ukrepe ter na področju lokalne razvojne politike EU opravlja pomembno delo. Srečanja so se udeležili člani mreže ECOLISE iz Slovenije, Nizozemske, Estonije, Malte, Portugalske in Belgije. Uvodoma je evropska poslanka Joveva predstavila svoje delo v Evropskem parlamentu, kjer deluje v odborih CULT, ENVI in EMPL, saj ti pokrivajo teme, ki so zanjo najpomembnejše: družbene, kulturne in okoljske vidike oblikovanja politik: “Prepričana sem, da moramo spremeniti celotno paradigmo naše družbe, da bo bolj socialno vključujoča, pravična in, kar je najpomembnejše, okoljsko trajnostna – ni treba posebej poudarjati, da bo cena neukrepanja na tem področju povzročila največjo škodo in stroške –  vključno s tistimi, katerih ne merimo v denarju.”

Poudarila je izjemen pomen povezovanja lokalnih skupnosti in politike, saj je največ dobrih idej izvedenih na ravni lokalnih skupnosti, njihov cilj pa je enak ciljem Evropske unije. Žal organizacije na ravni lokalnih skupnosti prepogosto nimajo sredstev in možnosti, da bi imeli večji vpliv na oblikovanje politik in zakonodaje na področjih, kot so zeleni dogovor, načrt za biotsko raznovrstnost, reforma Skupne kmetijske politike (SKP) in drugi, prav tako pa tudi nimajo zadostne možnosti sodelovanja pri oblikovanju programov EU, da bi sredstva  prišla v prave roke za prave namene.

V nadaljevanju je bila beseda prepuščena udeležencem, ki so s poslanko Jovevo izmenjali stališča, mnenja, ideje, izkušnje, pa tudi morebitne težave, s katerimi se srečujejo pri svojem delu.  Izpostavili so sredstva Sklada za okrevanje in odpornost in skrb glede doseganja ciljev, ki jih je Evropska komisija določila v smernicah za pripravo akcijskih načrtov držav članic. Med drugim bodo države članice morale dokazati, da njihovi predlagani načrti prispevajo vsaj 37 % vseh dodeljenih sredstev iz načrta k podnebnemu cilju in 20 % k digitalnemu prehodu. V debati je bil izpostavljen tudi pomen vključevanja mladih v oblikovanje politik Evrope prihodnosti, saj so oni tisti, ki dejansko predstavljajo “next generation”, ter že prej omenjeno komuniciranje EU ciljev, ki jih lokalne iniciative dejansko v praksi že izvajajo.

V januarski številki revije Obrazi lahko na šestih straneh preberete iskren in zelo oseben intervju z evropsko poslanko Ireno Jovevo. V njem je spregovorila o delu v Evropskem parlamentu, političnih stališčih ter odnosu do slovenske politike, pa tudi o Twitterju, ‘čefurstvu’, odraščanju na Jesenicah, svoji družini in njeni želji po materinstvu ter izkušnji dveh spontanih splavov. Zakaj je tako zelo pomembno javno govoriti o tem in kako je odgovorila na vprašanje, ali se za evropsko poslanko sploh “spodobi, da zanosi”?

V intervjuju je poslanka Joveva dala jasno vedeti, da ne želi pomilovanja in da o svojih spontanih splavih govori zato, ker ne gre zgolj zanjo: “Piko na i pa je postavila odločitev poljskega ustavnega sodišča, ki je razsodilo, da so na Poljskem splavi neustavni celo v primeru okvare ploda. Takšna odločitev se ne bi smela zdeti normalna nikomur na svetu, ne glede na to, ali ima izkušnje s splavom ali ne. Seveda sem javno obsodila to potezo poljskega sodišča, nato pa med drugimi dobila nazaj komentar, naj se raje ukvarjam s tem, da nimam otrok, in naj se oglasim, ko bom mama.”  Govorjenje o splavu mora prenehati biti tabu, je poudarila in dodala, da splav tudi ne sme biti razlog za obsojanje. Prav tako meni, da materinstvo ni ovira za politično kariero ali delo evroposlanca. Bolj kot ukvarjanje s tem, katera političarka je noseča in katera ne, bi nas moralo skrbeti vse kaj drugega.

“Spodobi se, da je katerakoli odrasla ženska na tem svetu noseča, če si to želi. Veste, kaj se ne spodobi, če smo že pri evropskih poslankah in poslancih? Jozsef Szájer je soustanovitelj konservativne politične stranke Fidesz in od leta 2004 je bil poslanec Evropskega parlamenta, ki je javno ne le nasprotoval zakonskim zvezam istospolnih partnerjev, ampak jih žalil, na vsak način je skušal zatreti pravice LGBTQI+ skupnosti, medtem pa sam užival v tej isti skupnosti, na gejevski orgiji. To, da govoriš eno, delaš pa drugo, se ne spodobi. Večkrat sem že povedala, da moramo biti vsi politiki zgled in za tem trdno stojim. Politik tudi ne more in ne sme uporabljati sovražnega govora pod pretvezo, da gre za svobodo izražanja. Politik ne more in ne sme zagovarjati sovražne retorike samo zato, ker se mu ta obrestuje in ker na tem gradi svoj politični “program”. Ne more in ne sme se nam zdeti normalno, da nek “medij” objavi odkrit rasistični zapis in reče, da je to pač glosa. Ne more in ne sme se nam zdeti normalno, da nek politik, po možnosti zaposlen v kabinetu predsednika vlade, poobjavlja rasističen zapis o “vsej raznolikosti, ki jo potrebujemo v Evropi”. To je tisto, kar je nespodobno.”

Poslanka se  je v pogovoru dotaknila tudi spominov odraščanja v skromni delavski družini na Jesenicah, ki jo je oblikovalo v osebo, kakršna je danes: “Nikogar nikoli ne obsojam vnaprej, spoštujem različnost, pa naj bo to vera, nacionalnost, spolna usmerjenost, politična pripadnost ali karkoli drugega, sem pristna in zelo dobro vem, kako pomembne so empatija, uvidevnost in kultura, tudi kultura obnašanja in diskurza. Upam si trditi, da bi vam tisti, ki me poznajo že dolgo, povedali, da se po vstopu v politiko osebnostno nisem spremenila in da ne izgubljam stika z realnostjo. Edino, kar izgubljam, je čas za vse meni drage ljudi, a to žal pride zraven.” 

Na svoje poreklo je ponosna, a je hkrati staršem hvaležna, da nikoli nista pozabila, kje je njuna sedanjost in kje bo njena prihodnost. Zato ji ni vseeno, ko bere komentarje, ki žalijo njeno pripadnost Sloveniji. Še posebej veliko ljubezen pa goji do slovenskega jezika.

“Verjemite, da mi je bolj vseeno za žaljivke v zvezi z mojim poreklom, od ‘čefurke’ dalje, kot pa, ko nekje preberem, da nisem Slovenka. /…/ V šoli in na faksu nisem nikoli slišala nobene krepke na račun svojega porekla. Morda tudi zato, ker sem bila vedno med daleč najboljšimi v razredu pri slovenščini, pa potem nikoli niso imeli priročnega izgovora. (smeh) /…/ Večina tistih, ki me napada zdaj, pa me skoraj nikoli ne napada zaradi same vsebine. Po mojem me niti ne preberejo oziroma poslušajo, ker za njihove napade to ni relevantno.”

V intervjuju lahko preberete še kaj o drugih stereotipih, med drugim pa tudi, kaj sporoča tistim, ki ji lažno očitajo tvitanje v makedonščini, o bremenu javne izpostavljenosti in zakaj si poslanka sama ustvarja dodaten pritisk glede tega, o odzivu njenih novinarskih kolegov, ko se je odločila za pot v politiko, pa tudi o tem, ali razmišlja, kaj bo počela, ko jo bo nekoč morda zapustila. Prav tako je strnila svoje vtise o Bruslju in pojasnila, kako teče trenutno delo od doma, kjer zaradi pandemije zdaj ogromno časa preživlja v družbi svojega partnerja.

Evropska poslanka Irena Joveva je skupaj s poslanskimi kolegi v javnem pismu izrazila zaskrbljenost nad napovedanim prenehanjem financiranja Radia Študent s strani Študentske organizacije Univerze v Ljubljani. Obstoj Radia Študent, je po mnenju evropskih poslancev, tako v študentskem kot v interesu širše družbe, ogrozitev njegovega delovanja pa neposredno nasprotuje vsem ciljem in prizadevanjem Evropske unije na področju pluralnosti medijev.

Novoizvoljeni študentski zbor Študentske organizacije Univerze v Ljubljani (ŠOU) je na nedavnem zasedanju odločal o proračunu za leto 2021, v katerem pa ni več postavke za sofinanciranje Radia Študent. Radiu Študent, ki neprekinjeno deluje vse od leta 1969, torej gre za eno od najstarejših neodvisnih študentskih radijskih postaj v Evropi, je finančna podpora padala že desetletja.  Gre za edinstven medij, ki že več kot pol stoletja opravlja temeljno poslanstvo kritičnega medija v Sloveniji in je kot tak bistven gradnik pluralnosti našega medijskega prostora. Poslanci so opozorili, da so neodvisni mediji varuhi in nadzorniki demokracije ter pravne države in so ključni za ohranjanje demokracije, pravici do obveščanja in do obveščenosti pa sta del temeljnih vrednot. Predstavnike ŠOU so pozvali, naj Radia ne dojemajo kot nepotreben strošek v težkih časih, pač pa prepoznajo njegov poseben kulturni, izobraževalni in družbeni pomen ter dodali, da bi bilo smotrno razmisliti o nadgradnji delovanja Radia Študent v korist slovenskega medijskega prostora in kulture.

V nadaljevanju obljavljamo celotno pismo:

Spoštovani predstavniki Študentske organizacije Univerze v Ljubljani (ŠOU),

na vas se obračamo (nekateri med nami) tudi kot nekdanji študenti Univerze v Ljubljani, kot zaskrbljeni državljani Republike Slovenije in navsezadnje kot izvoljeni predstavniki v Evropskem parlamentu.

Podpisani poslanci Evropskega parlamenta bi radi izrazili zaskrbljenost nad napovedanim prenehanjem financiranja Radia Študent. Radio Študent, ena najstarejših neodvisnih študentskih radijskih postaj v Evropi, je edinstven medij v Evropi, ki že več kot pol stoletja opravlja temeljno poslanstvo kritičnega medija v Sloveniji in je kot tak bistven gradnik pluralnosti našega medijskega prostora. Neodvisni mediji so varuhi in nadzorniki demokracije ter pravne države in so ključni za ohranjanje naše demokracije, pravici do obveščanja in do obveščenosti pa sta del temeljnih vrednot. Različne redakcije Radia Študent kakovostno poročajo in se kritično odzivajo na marsikatere teme, ki drugje morda ne dobijo veliko pozornosti – vključno z zakonodajnimi procesi v evropskih institucijah – in odpirajo poglobljeno javno razpravo, h kateri spodbujajo vse deležnike javnega prostora.

Institucije Evropske unije si prizadevajo sektorjem, ki imajo ključno vlogo v naših demokracijah, zlasti medijskemu, zagotavljati podporo in dostop do finančne podpore EU iz vseh razpoložljivih instrumentov in programov. V ta namen je Evropski parlament po dolgih letih prizadevanj dosegel zagotovitev dodatnih sredstev znotraj sklopa programa Ustvarjalna Evropa za sodelovalna partnerstva novičarskih medijev, nepovratna sredstva pa bodo nudila pomoč za razvoj poslovnih in uredniških standardov. Mediji se že leta soočajo z negotovostjo, sredstva za preiskovalno novinarstvo upadajo, pritiski na uredniško politiko se stopnjujejo, nedavni politični dogodki v različnih državah članicah pa dodatno dokazujejo, da moramo vsi izvoljeni predstavniki zagotoviti, spodbujati in zagovarjati svobodo in pluralnost medijev. Ravno v tem času evropske institucije sooblikujejo iniciativi Evropske unije: ‘Akcijski načrt za evropsko demokracijo’ in ‘Evropski mediji v digitalnem desetletju: akcijski načrt za podporo okrevanju in preoblikovanju’, ki bosta omogočali pomoč pri spopadanju z aktualno gospodarsko krizo ter sta sicer del širših prizadevanj EU in ključnih političnih vprašanj za celovito redefinicijo vzdržnega strukturnega položaja medijev. Nepopravljiva škoda bi bila, da se v teh časih zaradi partikularne samovolje zaduši kreativno organizacijo, ki v celoti ustreza merilom zakonodajnih iniciativ Evropske unije.

Radio Študent je predlani praznoval 50 let in včasih se nam zdi, da je njegov obstoj samoumeven. Slovenski medijski prostor je majhen in krhek, vsak kritičen glas pa je dragocen in vreden podpore. Radio Študent medtem ni samo medij, ampak tudi izobraževalna ustanova; vsako leto sprejmejo in izobrazijo na ducate mladih, ki bogatijo našo družbo. V teh dolgih desetletjih so iz vrst sodelavcev Radia Študent tako izšli vidni novinarji, podjetniki, intelektualci, akademiki in konec koncev tudi predsednik vlade. V polnem zavedanju in spoštovanju avtonomije študentskega organiziranja bi vas opomnili, da avtonomija ni samovolja, temveč zahteva odgovornost in preudarnost, nujno potrebno pa je tudi razumevanje širših procesov v družbi. Predstavnike v Študentski organizaciji Univerze v Ljubljani zato pozivamo, da Radia Študent ne dojemate kot nepotreben strošek v težkih časih, pač pa prepoznate njegov poseben kulturni, izobraževalni in družbeni pomen. Pozivamo vas, da prevzamete odgovornosti, ki pridejo z vlogo ustanovitelja zavoda. V luči trenutnih razmer bi bilo smotrno razmisliti o nadgradnji njegovega delovanja v korist slovenskega medijskega prostora in kulture.

Spoštovani predstavniki, nadaljnji obstoj Radia Študent je tako v študentskem kot v interesu širše družbe, ogrozitev njegovega delovanja pa neposredno nasprotuje vsem ciljem in prizadevanjem Evropske unije na področju pluralnosti medijev.

S spoštovanjem,
Irena Joveva
dr. Milan Brglez
dr. Klemen Grošelj
Tanja Fajon
Franc Bogovič
Ljudmila Novak

Foto: Marijo Županov

Evropska poslanca Irena Joveva in Klemen Grošelj (LMŠ/RE) sta v ponedeljek, 11. januarja 2021, naslovila pismo na komisarko Margrethe Vestager. Pozivata jo, naj se kar najhitreje odzove in opredeli do poskusa omejevanja zakonsko določenih pravic izvajanja javnih storitev Slovenske tiskovne agencije (STA) s strani slovenske vlade. Joveva in Grošelj sta prepričana, da so popolnoma neodvisni in ustrezno financirani javni mediji predpogoj za vsako liberalno demokracijo, svoboda medijev pa je ena izmed brezpogojnih temeljnih vrednot Evropske unije. Osupla sta nad dejanji vlade ter želita, da se v najkrajšem možnem času popravi in prepreči nadaljnja škoda našemu neodvisnemu viru novic.

 

PISMO KOMISARKI VESTAGER – FINANCIRANJE STA

Spoštovana komisarka Vestager,

kot morda že veste, je Slovenska tiskovna agencija (STA) primarna javna slovenska tiskovna agencija in najpomembnejši neodvisni vir novic v državi. Ta državna agencija se financira tako iz lastnih prihodkov na trgu kot tudi z zagotavljanjem javnih storitev na podlagi pogodbe s slovensko vlado.

V začetku decembra 2020 sta premier Janez Janša in Urad Vlade RS za komuniciranje nenadoma napovedala ustavitev financiranja STA ter s tem preprečila izpolnjevanje obstoječih zakonskih in pogodbenih obveznosti do tiskovne agencije. Vlada je to popolnoma nezaslišano potezo utemeljevala s trditvijo, da STA ni zagotovila zahtevanih pojasnil o delu novinarjev na STA ter da tudi ni zagotovila dodatnih informacij in dokumentov v zvezi s komercialno dejavnostjo agencije. Pri tem je treba poudariti, da se z zahtevanimi informacijami o delu novinarjev krši zakonsko zagotovljeno uredniško avtonomijo in da je vsako vprašanje, povezano s poslovanjem agencije, označeno kot poslovna skrivnost. Pravzaprav je celo vladna pravna služba poudarila, da niti vlada niti vladni urad za komuniciranje nimata pravne podlage, da bi od STA lahko zahtevala posredovanje takšnih podatkov.

Kot odgovor na ravnanje vlade je slovenski parlament sprejel zakonodajo, s katero je vlado pozval k izpolnjevanju obveznosti do STA. A vendar so omenjeno zakonsko določbo umestili v sedmi protikoronski paket, torej v paket fiskalnih spodbud. Gre za zakonodajo o državni pomoči, ki zahteva odobritev Evropske komisije in njeno opredelitev glede vprašanja, ali plačilo, ki ga država dolguje STA, spada v kategorijo prepovedanih državnih subvencij podjetjem. Nenavaden poskus takšne umestitve je povsem neprimeren, saj plačila STA sploh ne bi smela biti vključena v paket fiskalnih spodbud. S tem ukrepom je tako vlada popolnoma ignorirala obstoječo slovensko zakonodajo in s ciničnim političnim aktom izkoristila “Začasni okvir ukrepov državne pomoči za podporo gospodarstvu v trenutnem izbruhu COVID-19”, z namenom odložitve zamude pri plačilu in izvajanjem dodatnega pritiska na uredniško avtonomijo ter s ciljem nadaljnje destabilizacije delovanja STA. Omenjeni ukrepi so nezaslišani, zato jih moramo ustaviti in zagotoviti pravilno izvajanje veljavnega zakona o STA in s tem izpolnitev finančnih obveznosti države do STA, kar jim bo omogočilo nadaljnje opravljanje njihovih javnih storitev. Jasno je tudi, da takšna vladna dejanja predstavljajo grožnjo slovenski medijski svobodi kot celoti, zato podpisnika ostro obsojava takšne vladne ukrepe.

Popolnoma neodvisni in ustrezno financirani javni mediji so namreč predpogoj za vsako liberalno demokracijo, svoboda medijev pa je ena izmed brezpogojnih temeljnih vrednot Evropske unije. Osupla sva nad dejanji vlade in želiva, da se v najkrajšem možnem času popravi in prepreči nadaljnja škoda našemu neodvisnemu viru novic.  Zato vas, spoštovana komisarka, prosiva, da se kar najhitreje odzovete in opredelite do poskusa omejevanja zakonsko določenih pravic izvajanja javnih storitev STA s strani slovenske vlade.

 

S spoštovanjem,

Irena Joveva
dr. Klemen Grošelj

Na današnji dan pred natanko 30 leti sem bila… Stara natanko eno leto in deset mesecev. Ampak tri dni pred tem sem bila pa tudi jaz na volišču in glasovala ZA samostojno Slovenijo!

Prav zares. Posredno, a vendarle. Starši so me namreč vzeli s sabo in enega od njunih listkov (če očeta spomin ne vara, je bil njegov) sem oddala v škatlo. No, malo so mi menda morali pomagati pri tem. Učila sem se še samostojnosti. Tako kot, na nek način, od tistega dne dalje tudi Slovenija.

Moja Slovenija. Da, tudi moja je. Naša, skratka. Velikokrat kje preberem kaj v smislu “pa v kakšni državi mi to živimo”… Roko na srce, tudi samo sebe kdaj pa kdaj zalotim pri takšnem razmišljanju. Vendar je napačno. Država kot taka ni kriva za to, kar se dogaja.

In seveda tri desetletja nazaj nisem imela pojma, kaj se dogaja v moji domovini. Četudi so okoli mene govorili o razglasitvi rezultatov plebiscita (ker zagotovo so), me je kot otroka prav malo brigalo. Me pa zato z leti briga toliko bolj. Domoljubje ni sramotno. Sramotno je to, da si ga del politike prilašča, čeprav so ravno tisti, ki domoljubje dokazujejo s sovraštvom do “nenaših”, vse prej kot to. Tisti, ki meni oziroma komurkoli drugemu očitajo, na primer, poreklo. Drži, da moji starši nikoli niso pozabili na svojo preteklost, toda s tem ni nič narobe. Ker prav tako drži, da nikoli niso pozabili na svojo sedanjost. Še najpomembnejše pa je to, da predvsem nikoli niso pozabili na prihodnost – ne le svojo, temveč zlasti hčerkino.

Ta hčerka, s svojimi danes natanko 31 leti in desetimi meseci, vam zdaj ne namerava pametovati o tem, kako smo bili leta 1990 enotni, kako tega več nikoli ni bilo, vsaj ne v takih razsežnostih, kako tega najbrž nikoli več ne bo in kako bi to vendarle – vsaj v določenih situacijah – moralo biti. Seveda bi moralo biti, to je kristalno jasno vsem. Brez skrbi, da tudi tistim, ki se jim obrestuje vse, kar je nasprotno od enotnosti in ki so vedno tako pokroviteljsko, manipulativno “bistri” z izjavami, da so vedno za vse krivi vsi drugi. Tudi za neenotnost, kakopak. Interes po ne le ohranjanju, ampak poglabljanju delitev v slovenski družbi je za ta del politike prevelik. S takimi se ne bomo nikamor premaknili, kvečjemu samo še bolj nazadovali. Si res to želimo?

Takšni namreč od državljank, državljanov, pravzaprav od celega sveta pričakujejo, da bodo občudovali njihove zlasti spletne izlive in izpade, v resnici pa je vse to del problema in ne rešitev, ki se jih ljudje od njih – kot državnikov! – nadejajo. Zato… Ne bodite ravnodušni, brezbrižni, pišmevuhovski. Bodite radovedni, vedoželjni, zvedavi. Povejte svoje mnenje na dostojen način in hodite na volitve. Vem, naloga celotne politike je dokazati, da noben glas ni zaman, toda, verjemite… Slabša, ko je volilna udeležba in participacija ljudstva, slabši bodo zgledi v delu politike in posledično bo slabše v družbi. Da, še slabše. Si res to želimo?

Sama si želim, da bi prenehali imeti razloge za to, da nam sploh pride na misel – misel “pa v kakšni državi mi to živimo”. Ker ni težava ona.

🇸🇮❤

Foto: Hiša Evropske unije