Evropska poslanka Irena Joveva (Renew Europe/LMŠ) je za časopis Savinjske novice spregovorila o zakonodajnih politikah, ki jih soustvarja, in ki bodo v prihodnosti pomembno vplivale tudi na razvoj Zgornje Savinjske doline.

Pandemija je pospešila nekatere politične in zakonodajne odločitve EU, še posebej glede zelenih in trajnostnih politik. Tudi v Zgornji Savinjski dolini se spopadamo z ujmami, podnebne spremembe stanje le še poslabšujejo.

Podnebne spremembe žal stanje poslabšujejo povsod. V tem mandatu smo storili veliko že pred pandemijo, Zeleni dogovor je bil sprejet decembra 2019, nedvomno pa je pandemija določene zadeve pospešila. Pandemijo rešujemo s cepivom, toda cepiva proti podnebnim spremembam žal ni. Zato je pomembno sprejeti zakonodajo, ki bo usmerjena k preprečevanju neželenih naravnih katastrof in imela hkrati vpeljane mehanizme soočanja z njimi, ko se zgodijo. Začetni točki bosta znižanje zavarovalnih premij in naložbe v rešitve. EU ima za naravne nesreče že vpeljane mehanizme pomoči, vključili pa smo še vzpostavitev dodatnih finančnih mehanizmov za različne preventivne projekte, osredotočene na zmanjševanje poplavne ogroženosti, boj proti suši, požarom in plazovom.

Vse več se govori tudi o boljšem izkoriščanju lesa, ki je tako obnovljivi vir energije kot tudi ekološki material za vsestransko uporabo.

Gozdovi predstavljajo pomemben vidik boja proti podnebnim spremembam, zato želimo v EU ustvariti enoten način upravljanja z njimi, a se videnja o načinu njihovega varovanja v državah članicah precej razlikujejo. Novembra lani vendarle potrjena Evropska strategija za gozdove bo podpirala socialno-ekonomske funkcije gozdov za uspešna podeželska območja in spodbujanje bio-gospodarstva ob sočasnem zagotavljanju njihove zaščite in obnovitve. Les je bil nekoč glavni material za gradnjo, gretje in oblikovanje pohištva, zdaj je spet surovina prihodnosti. Moramo razmisliti o smeri ponovne vzpostavitve lesno-predelovalne industrije, ki bi poleg gospodarske rasti prinesla številna nova delovna mesta.

EU kmetijstvu namenja izdatna sredstva, spodbujata se samooskrba in lokalna pridelava, v Parlamentu ste pred kratkim obravnavali strategijo Od vil do vilic …

Drži. Cilj strategije je pospešiti trajnostno preobrazbo prehranskih sistemov ob sočasnem zagotavljanju poštenega ekonomskega donosa za kmete na tak način, da bomo pri proizvodnji pridelkov dosegali zastavljene cilje tako Zelenega dogovora kot strategije o biotski raznovrstnosti. V ospredje so postavljeni ljudje. Dejstvo je, da se danes – tudi zaradi pandemije – bolj zavedamo pomena lokalne proizvodnje kakovostne, ekološko pridelane zdrave hrane. Kmetje pa so, in vedno bodo, temelj naših prehranskih sistemov, zato me veseli, da se jim ponovno posveča pozornost, ki si jo zaslužijo.

Pred pandemijo se je Slovenija vse bolj uveljavljala kot turistična destinacija, računamo, da se bodo turisti počasi vrnili tudi k nam.

Absolutno. Vsi pogrešamo potovanja, ampak za bisere nam res ni treba daleč, še najmanj iz države. Neokrnjena narava, naravne in kulturne znamenitosti, kulinarika … Vse to privablja turiste v Slovenijo, tudi k vam. Logarska dolina, Matkov in Robanov kot, Krajinski park Golte …

Ampak kljub temu ne smemo pozabiti na infrastrukturo. Turizem in gospodarstvo ne bosta zacvetela, če pot do nas traja celo večnost.

Seveda, infrastruktura je osnova, tako z vidika turizma in industrije kot konec koncev dostopnosti in okolja. Možnosti za črpanje evropskih sredstev je tu precej, le lotiti se je treba in imeti vizijo. Pravzaprav je zelo enostavno: brez ustrezne infrastukture se bodo selila ne le podjetja (in posledično delovna mesta), ampak tudi ljudje sami. Mladim je treba nekaj ponuditi, če želimo, da ostanejo tukaj. Predvsem vladajoča politika bi se namesto podcenjevanja vseh po vrsti morala zavedati, da mladi želijo živeti, ne le preživeti, in da se znajo postaviti zase. V teh časih še toliko bolj, kar pa bodo zagotovo – v to sem prepričana – pokazali na aprilskih volitvah.

Marjan Šarec: Kmetijstvu namenjamo velik poudarek

Prebivalke in prebivalci Zgornje Savinjske doline ste lahko ponosni na vašo najstarejšo gospodarsko panogo – kmetijstvo. V LMŠ smo v našem programu »Normalizacija. Rešitve. Razvoj.« področju kmetijstva namenili velik poudarek. Zavzemamo se za pomoč mladim prevzemnikom kmetij, pomoč mladim pri najemu in obnovi propadajoče kmetije, za državno pomoč pri zagotavljanju prihodnosti kmetij, katerih dediči ne želijo nadaljevati kmetijstva, blizu nam je tudi ideja sodelovanja med generacijami oziroma »medgeneracijska kooperativa«.

Bistvo ideje je zagotoviti delovna mesta za mlade in poskrbeti za varnejšo starost oseb, ki so ostale same na kmetiji in kljub starosti vztrajajo.

Sodelovanje med generacijami bi omogočilo ohranjanje in razvoj kmetijstva v prihodnje. To je povezano tudi s trajnostnim razvojem turizma, ki bo temeljil na naravnih, zgodovinskih in kulturnih danostih s poudarkom na vrhunski kulinariki, programih dobrega počutja in negovanja zdravega življenjskega sloga. Pri tem bo država na glavnih trgih morala pomagati z aktivno promocijo in zagotovitvijo različnih spodbud in ukrepov za razvoj teh dveh dejavnosti ter izgradnjo boljših cestnih povezav, da boste, kot sem prepričan, lahko še naprej vzor mnogim drugim slovenskim regijam.

Besedilo si lahko preberete tudi v časopisu Savinjske novice, na povezavi TUKAJ.

Ob nedavnem obisku Stephana Sejourneja, predsednika politične skupine Renew Europe, ki je v Ljubljano prispel na povabilo evropskih poslancev Irene Joveve, Klemna Grošlja in stranke LMŠ, so največ pozornosti posvetili aktualnim političnim razmeram ter prihajajočim volitvam, tako v Sloveniji kot tudi nekaterih drugih evropskih državah.

Stephane Sejourne je zaskrbljen zaradi dogajanja v Sloveniji in v Evropi. Z njim se strinja tudi Irena Joveva. Metode, stališča in dejanja 19. stoletja ne sodijo v leto 2022. »Prihodnost ne more biti nekdo, ki je obtičal v preteklosti. V nekih prejšnjih časih. Prihodnost ne more biti nekdo, ki v vsem in vseh vidi sovražnike. Če jih ni, (si) jih najde, ker drugače ne zna in ne (z)more. Prihodnost je svoboda narodov, da si jo izberejo sami, in ne, ne govorim le o Ukrajinkah in Ukrajincih,« je povedala.

Od Evropske unije pričakuje enotnost, vztrajanje pri vrednotah, kot so demokracija, vladavina prava, svobodni in kritični mediji ter seveda mir.

“Nihče ni večen. Roko na srce, po dvajsetih letih vladavine bi demokratični val lahko že odnesel tudi ruskega predsednika, ki bombardira civilno prebivalstvo,” je kritična Joveva.

Da so politike, ki opevajo preteklost, podpihujejo sovraštvo in poglabljajo razlike, nevarne, meni tudi Marjan Šarec:

“Ekstremizma se je treba vedno bati. Nikoli ničesar ne reši. Ponudi na videz hitre in učinkovite rešitve, a ko se enkrat vse to podre, morajo državo, človeštvo in gospodarstvo  reševati zmerneži. Zato je politiki ekstremizma treba reči ‘ne’ in vstopiti v 21. stoletje. Koga v vsakdanjem življenju zanima, kaj je kdo naredil leta 1945, 1960 ali 1998? Premakniti se je treba naprej.”

Besedilo si lahko preberete tudi v časopisu Gorenjski glas, na povezavi TUKAJ.

“Za ene par dni bi šli malo preverit razmere. Dva, tri dni.”

Tak je bil načrt septembra 2015. In sem šla. V Salzburg. Dejansko sem verjela, da bom čez dva, mogoče tri dni, OK, največ štiri dni nazaj. Pa me je, preden sva se odpravila na pot, kolega snemalec lepo vprašal, če sem prepričana, da bom vzela s sabo samo eno mini potovalko. Pravzaprav sploh ni bila potovalka, neka malo večja torba je bila. “Itak, saj greva samo za tri dni,” sem mu rekla.

In … spodnja fotografija je nastala malo pred prihodom domov. Kamor sem prišla deset dni in sedem kilogramov manj pozneje. Ne za dolgo sicer, ker sem šla hitro nazaj na teren, in tudi ne iz Salzburga, ker sva šla po enem dnevu drugam. V srčiko začetka humanitarne krize. Na jug.

Dejansko si nisem predstavljala, v kakšen kaos se bo razvilo dogajanje. Nihče si ni. Na žalost tudi pristojni ne.

Živo se spomnim terena v Tovarniku, hrvaškem kraju tik ob meji s Srbijo. Bilo je noro vroče. In noro naporno, čeprav se tega sprva nisem zavedala, ker mi adrenalin nekako ni dopuščal. Imeli smo izredne novice, razporejene čez cel dan, dan na dan. Imela sem javljanja v živo – v novinarskem žargonu se temu reče vklop – torej, vklop na vklop.

Tik pred enim od teh vklopov je do mene prišel en starejši gospod. Začel je kričati, nisem ga razumela. Bolj ko sem mu govorila, da se bova pogovorila, samo, da končam vklop, ki ga imam čez pol minute, bolj je kričal nazaj. Ne name. Kričal je v kamero. Umirili so ga hči in sinovi, jaz sem oddelala tisti vklop … potem sem se pa samo še zrušila na tla. Tokrat tudi adrenalin ni pomagal, vse je prišlo za mano. Gledati vsak dan na deset tisoče ljudi, ki so bežali pred vojno ali nevarnostjo v upanju in želji po boljši, varnejši, svetlejši prihodnosti. Ne, takrat to niso bili samo mladi fantje. Bilo je ogromno otrok in žensk. Je pa res, da niso bili svetle polti. K pojasnilu slednjega stavka še pridem.

Skratka, potrebovala sem kar nekaj časa, da sem prišla k sebi. Še snemalec me je sprva pustil pri miru, verjetno nekoliko šokiran, potem me je prišel mirit. Tolažit so me prišli ti isti ljudje, ki so mirili svojega očeta – in mi razložili, da je samo glasno prosil za pomoč. Si predstavljate? Ljudje z nam nepojmljivimi težavami, strahotnimi zgodbami, ljudje v negotovosti in agoniji so mirili MENE. Še danes mi je nerodno, ko se spomnim na tiste trenutke, ko smo na koncu vsi jokali in se smejali obenem. A nikoli mi ne bo žal, da sem bila točno tam. Točno takrat.

“Grozno je, ko te do konca izčrpani ljudje sprašujejo, kam naj grejo, kako naj grejo … Ti pa ne veš, kako jim pomagati. Grozno.” To sem tvitnila 17. septembra 2015. Potem, ko me je ena gospa skrušeno spraševala, kaj naj. Živo se spomnim …

Živo se spomnim tudi ene večerne oddaje, v studiu v Ljubljani je bila takratna ministrica za notranje zadeve. Suvereno je razlagala, kako je Slovenija dobro pripravljena, medtem ko je meni eden od beguncev na vprašanje, kam grejo, odgovoril “Slovenia!” Prvič je nekdo od njih omenil našo državo (dotlej smo namreč novinarji praktično vsakič dobivali odgovore “Germany!”) in tisti hip se je začelo zares. In zares nihče ni bil zares pripravljen na vse, kar se je zgodilo in dogajalo mesece pozneje.

Vse ostalo je zgodovina.

Zgodovina, ki se ponavlja, toda z eno izredno pomembno razliko: EU se je tokrat odzvala hitro. In odzvala se je primerno. Končno! Pokazali smo, da je to mogoče. Zakaj tega niso zmogli leta 2015?

Zato, ker so nekatere stranke in vlade dogajanje izrabljale za širjenje sovraštva. Ker “ukrajinski begunci prihajajo iz okolja, ki je v kulturnem, verskem in zgodovinskem smislu nekaj povsem drugega kot okolje, iz katerega prihajajo begunci iz Afganistana”. To v navedkih je bil tvit aktualne vlade Republike Slovenije. Pozneje izbrisan. Da ne gre za razlikovanje po “veri, rasi, barvi kože ali oči”, pač pa za “zelo potrebno razlikovanje med begunci in migranti”, ga je pojasnjeval premier.

Begunci in migranti niso eno in isto, absolutno se strinjam. Vendar zdaj pa preberite, prosim, tisti izbrisani tvit še enkrat. Zapisano je begunci. In potem še enkrat begunci. Ne migranti. Begunci. Zelo potrebno razlikovanje, torej? Ali rasizem (in še kaj)?

Zaradi takšnih sprenevedanj, manipulacij in izkoriščanj humanitarnih katastrof za parcialne interese EU leta 2015 še vedno ni imela vzpostavljenega ustreznega mehanizma za soočanje z migracijami. Še danes ga nima.

Bila pa bi krivična, če bi dejala, da se v dobrih šestih letih ni storilo popolnoma nič. Že v prejšnjem mandatu je Evropska komisija začela z razvojem skupnega evropskega modela za soočanje z migrantsko humanitarno krizo. Govorim o evropski agendi o migracijah, v okviru katere so predstavili številne zakonodajne predloge ter reforme migrantske in azilne politike. Žal vsi predlagani ukrepi niso bili sprejeti. Večina ključnih je stala, blokirana. Zakaj?

Preden odgovorim, naj povem, da je tudi aktualna sestava Evropske komisije med prioritete mandata postavila skupno migracijsko in azilno politiko. Prav tako na problematiko nismo pozabili v Evropskem parlamentu, sprejeli smo številne resolucije, sama sem večkrat jasno in glasno opozorila na obstoječe pomanjkljivosti. Ne zgolj z vidika neučinkovitega upravljanja z migracijami, ampak tudi z vidika nečloveških razmer in brutalnega obračunavanja predstavnikov uniformiranih služb z begunci. Septembra 2020 je Evropska komisija vendarle predstavila pakt za migracije in azil. Toda soglasje zanj se še vedno išče. Še enkrat: zakaj?

Ni glavni problem v Evropski komisiji. V Evropskem parlamentu še manj in tega res nisem napisala zato, ker sem del te institucije. Gre za to, da voditelji nekaterih držav članic ne želijo razumeti mednarodnega sistema delitve odgovornosti obvladovanja razmer, ki presega meje posameznih držav. Gre za to, da smo vedno bolj pogosto priča pospešenemu večanju nacionalnih interesov, predvsem pa nacionalnih egoizmov. Če mene vprašate, takim ni mesta v EU.

Bo morda tokrat na ravni VSEH držav članic vendarle sprejet predlagani zakonodajni paket za migracijsko politiko v EU? So begunci tokrat pravi?

Da se razumemo, to, kar se dogaja v Ukrajini, je … zločinsko. Pošastno. Nečloveško. Ostudno. V celoti in neomajno podpiram pomoč Ukrajinkam in Ukrajincem. Edino pravilno. Edino pravilno je, da EU sprejme toliko beguncev, kolikor bodo narekovale razmere. To je naša moralna in mednarodnopravna obveza. VEDNO.

Na kakršenkoli način nekdo – begunec, begunka, migrant, migrantka, prebežnik – ČLOVEK – pride na zunanjo mejo EU oziroma v EU … Nihče jim nima pravice kratiti temeljnih pravic.

Prav tako nimamo pravice pozabiti. Se spomnite mrtvega sirskega fantka na turški obali? Rdeča majica, modre hlače? Je utonil predaleč? Se potem spomnite mrtve desetletne Rahime? Utonila je v Dragonji.

Zato. V tem okviru. Okviru človeškosti:

Nimamo. Pravice. Pozabiti.

Nimamo. Pravice. Pametovati.

Nimamo. Pravice. Manipulirati.

NIMAMO. PRAVICE. RAZLIKOVATI.

Evropska poslanka Irena Joveva, ki je bila izvoljena na listi LMŠ, v Bruslju že tretje leto odločno in uspešno sooblikuje politike prihodnosti, kot sta zeleni prehod in problematike mladih.

Živite v Ljubljani, vaše delo je v Bruslju in Strasbourgu, prihajate pa z Jesenic. Kako pogosto se vračate na Gorenjsko?

Vedno, ko lahko, grem domov. Res pa je, da tega več ni veliko, ker mi žal ob delu od doma in skrbi za dojenčico zmanjka časa. Toda Jesenice bodo vedno moje mesto, tam sem odraščala in ogromno lepih spominov me veže na Gorenjsko na splošno. Veliko ljudi za Jesenice reče, da so sive in grde, pa ne drži ne eno ne drugo. Lepe so … in rdeče (smeh). Šalo na stran, tudi na Jesenicah železarna ni več edina stvar, kjer se nekaj dogaja, domačini se zavedajo pomena čistega okolja in zelenih rešitev. Gorenjska je zame najlepši del Slovenije, ni prav, da se osredotočamo zgolj na – brez zamere – Kranjsko Goro, ali pa Bled in Bohinj … Tudi vse vmes je čudovito, le poskrbeti je treba za te kraje tako, kot si zaslužijo.

Zelena politika postaja vse pomembnejša tema v Evropskem parlamentu. Pandemija je zeleni prehod pravzaprav zelo pospešila.

Pravzaprav je zelena politika že najpomembnejša tema. Ravno sedaj imamo v odboru za okolje, katerega članica sem, na mizi 14 zakonodajnih dosjejev z daljnosežnimi učinki. Lani marca smo sprejeli zakon za znižanje emisij in ogljično nevtralnost do leta 2050. Ta ambiciozen načrt moramo doseči, saj sedanje stanje preprosto ni vzdržno. A takšen zeleni prehod ne bo poceni. Prav zato se držimo principa, da plačajo tisti, ki najbolj onesnažujejo in da ti ukrepi ne prizadenejo prebivalstva. Sredstev je že zdaj veliko in se bodo še povečevala, v Sloveniji pa jih moramo modro vložiti.

Mladim so v teh časih odprte vse poti, za njih ni več meja. Tudi vi se pri svojem delu veliko ukvarjate s politikami mladih. Kako naj perspektivne mlade zadržimo v Sloveniji?

To, da imajo mladi odprte vse poti, vidim kot prednost. Prav je, da izkoristijo svoj potencial in si ustvarijo življenje, kot si ga želijo. S tem seveda ne zanikam problematike izseljevanja mladih, s čimer se soočamo po vsej EU. Toda ključno je, da so tako nacionalne kot evropske politike usmerjene v ustvarjanje dobrih pogojev za mlade – tu ciljam predvsem na reševanje stanovanjske problematike, kakovostnih zaposlitev in dobrih pogojev za mlade družine, skratka na mehanizme, ki bodo na domačih tleh mladim nudili pogoje za doseganje svojih ciljev in želja.

Marjan Šarec: »Trajnostno postaja naš vsakdan«

Ni skrivnost, da je Zgornjesavska dolina ena vodilnih turističnih destinacij v Sloveniji. Ne dvomim, da boste vaše naravne danosti še naprej znali unovčiti v smer trajnostnega turizma in tako postali zgled ne samo nam, temveč tudi globalno. Za vse to je ključno sodelovanje vseh akterjev, pomembno pa bo tudi znati črpati evropska nepovratna sredstva. Beseda »trajnostno« postaja naš vsakdan. In tukaj imate Kranjskogorčani in okoličani veliko priložnost.

Tudi zaradi vsega omenjenega je nadvse pomembno s pomočjo države povečati kapacitete jeseniške bolnišnice. Tako kot smo v času naše vlade podpirali idejo o regijskih bolnišnicah in ohranitvi splošne bolnišnične dejavnosti na jeseniškem območju, jo tudi zdaj in jo bomo tudi v prihodnje. Ob tem ne pozabimo dejstva, da je bila jeseniška bolnišnica v času epidemije med najbolj obremenjenimi v državi, zato na tem mestu tudi iskrena zahvala vsem zaposlenim v javni bolnišnici Jesenice za njihovo požrtvovalno, nesebično in naporno delo.

Intervju si lahko preberete tudi v glasilu občine Kranjska gora, Zgornjesav’c, s klikom TUKAJ.