V Evropskem parlamentu smo danes z veliko večino sprejeli Evropski akt o svobodi medijev in s tem zaključili zakonodajni proces, ki je trajal skoraj dve leti. Kot poročevalka v senci za svojo politično skupino Renew Europe na pristojnem odboru sem soavtorica zakonodaje, moje ideje in besedilo so prisotni v celotnem zakonodajnem besedilu, ki je bil torej tudi z mojo pomočjo korenito dopolnjen in spremenjen.

Na začetku procesa je bil Evropski akt o svobodi medijev zelo kontroverzen. Digitalni velikani in največje medijske hiše v Evropi so bili proti, medtem ko so imele tudi nekatere države članice do sprejema te zakonodaje velike zadržke, saj zakon močno posega v pristojnosti, ki so sicer “rezervirane” za nacionalno raven.

A kljub vsem pritiskom in nasprotovanjih smo na koncu zakon uspeli spraviti do potrditve v zelo ambiciozni obliki. Z njim reguliramo različna področja, ki zadevajo medije: od zaščite neodvisnih uredniških odločitev in prepovedi vmešavanja držav do dostopa do uredniško neodvisnih medijskih vsebin, prepovedi vohunjenja nad novinarji in ureditve posebnega položaja medijev na trgu ter spletnem okolju. Seveda so tu še jasna pravila oglaševanja in popolna transparentnost lastništva ter državnega financiranja medijev. S tem dobivamo prvi celovit medijski zakon na ravni celotne EU, kar pomeni, da bo vsako kršitev moč kaznovati na EU ravni. Bodisi tako, da Evropska komisija sproži postopke pred sodiščem, bodisi tako, da se posameznik ali medijska hiša sama obrne na nacionalno ali evropsko sodišče.

Potreba po takšni zakonodaji se je pokazala v zadnjih letih ali kar desetletjih, ko so populistične politične stranke, kot so Orbanova Fidesz, Janševa SDS, Ficova Smer, Kaczynskijeva Zakon in pravičnost … uporabile vse možne zakonske in druge mehanizme za podreditev medijev, da bi ti služili kot propagandno glasilo vladajočih. Prvi cilj podreditve so vselej javni mediji, kjer je bila strategija podrediti ali v nasprotnem primeru poponoma uničiti javne servise. To smo lahko v času zadnje Janševe vlade spremljali tudi v Sloveniji, predvsem s finančnim izčrpavanjem Slovenske tiskovne agencije in spremembami na RTV Slovenija.

Strategija je pravzaprav vedno enaka: nastavljanje političnih kadrov na vodstvene položaje, ki potem od znotraj rušijo novinarsko integriteto s služenjem svojim političnim botrom, pogosto z manipuliranjem dejstev, šikaniranjem novinarjev in preostalimi metodami za utišanje kritičnega novinarstva. Rezultat na Madžarskem ali Poljskem je bil, da se del uredništva podredi, del jih odide, ostane pa manipulacija in propaganda, pogosto prepletena z resentimentom, sovraštvom in zmanipuliranim narativom vladajoče oblasti.

Toda to podrejanje javnih medijev je zgolj en aspekt medijske politike omenjenih populistov, ker se nato lotijo tudi drugih, zasebnih medijev, z različnimi regulatornimi ukrepi, kot je ukinitev radijskih licenc za Club Radio na Madžarskem, ali poskusi prevzemov prek politično nastavljenih ljudi na državnih podjetjih, kot je naftno podjetje Orlen na Poljskem poskušalo kupiti največjo komercialno televizijo ali kot so državne družbe prek nakupa Poljska Press, velikega nabora regionalnih in nacionalnih časopisov, celotno medijsko hišo spremenile v glasilo vladajoče stranke tipa Nova24TV.

Nakupe zasebnih medijev si takšne strukture namreč omogočijo s polastitvijo državnih podjetij, prek katerih se pri avtoritarnih oblasteh steka denar po volji vladajočih političnih strank. Najbolj značilen primer je Madžarska, ki ima ambicije (in očitno tudi sredstva) vplivati tudi na medijsko krajino v drugih državah. Nam najbolj znan primer je zagotovo v naši državi, ko oligarhi blizu Orbana kupujejo ali financirajo medije v orbiti stranke SDS, kot je že omenjena Nova24 ali kot lahko vidimo pri preteklem prevzemu PlanetTV. S tem kakopak poskušajo pomagati sestrski opozicijski stranki, da v skladu s svojo ideologijo predstavljajo alternativna “dejstva” (ki to niso) v njihovem vzporednem svetu s hujskanjem, polresnicami in manipulacijo javnega mnenja za namen vrnitve na oblast ter za to, da svoje neomajno zveste podpornike držijo v stalnem suspenzu.

Seveda pa politični prevzemi medijev niso edini problem v medijski krajini, niti niso omejeni na vzhodne države članice znotraj EU. Druga težava je, da vplivni in bogati posamezniki, ki imajo skoraj vedno interes v drugih panogah, ki – ne po naključju – delujejo na področju, kjer veliko poslujejo z državo, kupujejo medije za (politični) vpliv. Sicer lastništvo samo po sebi ni problem, nastane pa, ko ti lastniki vplivajo na uredniške odločitve posameznih medijev. S tem pogosto sočasno poteka koncentracija lastništva in lahko kmalu zasičijo trg v celoti. Najbolj znan primer, ki je v zadnjem času odmeval, je Le Journal du Dimanche v Franciji: ugledni častnik z odličnimi neodvisnimi novinarji, ki ga je kupil milijarder Vincent Bollore in v enem dnevu popolnoma spremenil uredniško politiko medija v smeri zdaj že klasične skrajne desničarske ideologije t. i. post-resnice. Novinarji, podobno kot pri političnih prevzemih javnih medijev, pogosto nimajo druge izbire, kot da zapustijo medij ali se podredijo.

Ob spremembah pri konzumiranju informacij zaradi digitalizacije je zasebni medijski sektor na splošno v zahtevnem položaju. Državljanke in državljani, predvsem mlajši, vedno bolj dostopajo do novic na spletu, in to pogosto na raznih brezplačnih portalih ali enostavno na spletnih platformah, kot sta Instagram in Facebook. Plačane naročnine pri tiskanih izdajah ali v digitalni obliki padajo iz leta v leto, kar lahko vidimo po vseh državah, morda so izjeme zgolj pri res največjih, pogosto angleško govorečih medijskih hišah, kot sta New York Times ali Financial Times. Drugi vir financiranja za medije je običajno oglaševanje, ki pa prav tako skokovito pada, saj se podjetja raje odločajo za oglaševanje na Googlu, Facebooku in podobnih spletnih platformah. Oglaševanje je nasploh velik problem, saj so ravno zaradi negotovega finančnega položaja medijev ti bolj dovzetni za zlorabe. Po eni strani so lažji plen za prevzeme za namen političnega ali komercialnega vpliva, po drugi strani pa so pri oglaševanju prek državnih podjetij ali organov bolj dovzetni za politični vpliv na uredniško politiko ali odločitve. Pravzaprav se prek oglaševanja dogajajo tudi prikrita financiranja političnih strank. V Economistu so recimo navedli, da celoten oglaševalski trg za medije na svetovni ravni nanese 45 milijard evrov na leto, kar je približno toliko, kot samo Amazon na leto dobi od samo oglaševanja, pa to niti ni njihov ključni del prihodkov.

V Evropskem aktu o svobodi medijev imamo zdaj poseben člen za omenjeno problematiko oglaševanja in tu sem si kot ena od parlamentarnih pogajalk še posebej prizadevala za to, da bi naslovili vse te težave. V zakon smo recimo napisali, da mora vsak nakup storitev ali oglaševanja slediti objektivnim kriterijem, prav tako mora biti javno obrazložen. Vse transakcije do medijev prek javnih institucij, državnih organov ali podjetij, kjer ima delež država, morajo biti javno razkrite in dostopne uporabnicam ter uporabnikom. Tako bomo dobili točen vpogled, kam se oglaševalski denar steka in kakšni so kriteriji pri izboru. To gre z roko v roki z razkritjem lastništva medijev, da bodo lahko organi ter vsi državljanke in državljani videli, kam, komu in zakaj se steka oglaševalski denar. Ker pa to prinaša nekaj obveznosti tudi za medije in ker pravzaprav tekmujejo z digitalnimi platformami za oglaševalski denar, smo na moj predlog te zakonske obveznosti razširili tudi na spletne platforme. V obdobju Janševe vlade smo namreč videli, kako direktorji državnih podjetij brez vsakega kriterija namenjajo sredstva za oglaševanje raznih medijev v Janševi orbiti.

Naslednja pomembna določba v tem sklopu je, da bo sedaj prvič na EU ravni v zakonu določena in torej obvezujoča popolna svoboda urednikov in novinarjev pri sprejemanju uredniških odločitev, tudi v zasebnih medijih. Ta določba je bila ena najbolj problematičnih, saj imajo države različne sisteme, pogosto neregulirane oziroma samoregulirane pri “tiskanih medijih”, glede pristojnosti lastnika oziroma vodstva/direktorjev medijev pri uredniški politiki. Po zahtevnih pogajanjih smo na koncu določili, da dolgoročno uredniško politiko medija lahko določa lastnik, idealno skupaj z uredništvi, ampak posamezne odločitve pa morajo biti izključno v rokah novinarjev in urednikov. To je bila ena izmed mojih ključnih zahtev: da moramo moč odločanja dati novinarjem in urednikom samim. S tem bodo novinarji in uredniki dobili zakonsko podlago, da se uprejo nedovoljenim pritiskom lastnika in s tem popolnoma zaščitijo integriteto uredniškega procesa ter kredibilnost svojega dela. Hkrati bo obvezujoče razkriti vse potencialne in dejanske konflikte interesov znotraj in zunaj medijev, kot so interesi povezanih podjetij, političnih povezav, oglaševalskih povezav … Mediji imajo namreč poseben status na trgu, saj delujejo v javnem interesu, a so hkrati podvrženi tržnim zakonitostim.

Poseben status na trgu pa bodo dobili pri še enem področju, in sicer ocenjevanju uredniške neodvisnosti in medijskega pluralizma, ko pride do poslovnega združevanja ali prevzemov medijev na trgu. Pravzaprav ustvarjamo dodatno kategorijo, ki bo veljala posebej za medije. V obliki mnenja bo novoustanovljeni Odbor za medijske storitve podal oceno, kako lahko ti prevzemi vplivajo na medijsko krajino v državi in kako lahko vplivajo na uredniško politiko medijev. Za večje prevzeme, ki imajo vpliv na celoten enotni trg Unije, se bo to preverjalo tudi na EU ravni, prek Evropske komisije in omenjenega odbora. Podobno zaščito bodo pred vsemi regulatornimi, administrativnimi ali zakonodajnimi ukrepi imeli mediji sami in bo mogoče sprožiti sodne postopke vsakič, ko bi država skušala omejiti svobodo poslovanja ali poročanja medijev. Analiza medijskega pluralizma in uredniške neodvisnosti je zahtevna naloga in ker menim, da lahko to pride zgolj iz sektorja samega, torej prek novinarskih združenj, asociacij, sindikatov in drugih interesnih skupin novinarstva, smo odboru na moj predlog dodali posvetovalno telo. Komisija je namreč to vlogo predvidela zgolj za neodvisne regulatorje, ki bodo sedeli v omenjenem odboru, po težkih pogajanjih pa mi je vendarle uspelo prepričati tako države članice kot kolegice in kolege v parlamenti, da vzpostavimo še obvezujoč “mehanizem konzultacij” neposredno iz sektorja samega. Ti bodo delovali tako na nacionalni ravni kot na EU ravni prek novinarskih asociacij in bodo dejansko dobili moč vplivanja na mnenja odbora za medijske storitve ter posledično sodne postopke, ki jih bo sprožila Evropska komisija. Svobodo medijev namreč po mojem mnenju lahko zagotovimo le tako, da damo moč ravno tem skupinam, ki že sedaj opozarjajo na kršitve in sporne prakse oblasti, pritiske na novinarje ter nedopustno vplivanje na uredniško politiko.

Za konec naj se dotaknem še enega kontroverznega člena, ki pravzaprav medijem dodeljuje poseben položaj na spletnih platformah. Spletni velikani namreč arbitrarno določajo, katere vsebine medijev ostanejo na njihovih platformah in kakšen doseg imajo med njihovimi uporabniki. To področje urejajoz lastno politiko oziroma internimi “pogoji uporabe”. Brišejo vsebino ali vplivajo na uredniško politiko kredibilnih medijev, ko ti poročajo o vojni ali v interesu javnosti objavljajo posnetke, ki sicer na spletnih platformah niso dovoljeni. Moderiranje na spletu v EU določa Akt o digitalnih storitvah, a z dodatnim členom v Evropskem aktu o svobodi medijev slednji dobivajo poseben privilegij, da lahko (deloma) kršijo nekatere interne pogoje uporabe ter jim morajo spletne platforme dodatno pojasniti in dokazati, zakaj bi neko vsebino odstranile. Ker pa bi tu utegnil nastati problem zaradi morebitne sovražne ali škodljive vsebine, kot so dezinformacije, smo v Evropskem parlamentu postavili strožja pravila, kateri mediji bi te privilegije dobili: zgolj kredibilni in neodvisni. Ne smejo biti recimo uredniško ali drugače odvisni od države, političnih strank ali tretjih držav, hkrati pa morajo izpolnjevati vse obveznosti preostalih določb zakona, ki sem jih opisala zgoraj, od razkritja lastništva, razkritja konfliktov interesov ter preostalih zahtev.

Zakon je lahko učinkovit samo toliko, kolikor se ga izvršuje v praksi. Sam po sebi ni čarobna palica, ki bi rešil vse nakopičene težave medijev, ki so marsikje vselej pod pritiskom oblasti ali zasebnih interesov posameznikov. Mediji so kritično ogledalo družbe, odvisni pa so od lastne kredibilnosti in kritičnosti. Demokracija ne more delovati brez medijev, ki moderirajo javno razpravo in javnost opozarjajo na zlorabe oblasti oziroma politike. A z Aktom o svobodi medijev dobivamo dodatno mrežo zaščite na EU ravni in vsak neupoštevan stavek tega zakona bo v teoriji mogoče kaznovati. Tam, kjer nacionalno sodstvo ni neodvisno, bo lahko rešljivo na EU sodiščih, Evropska komisija pa bo lahko zahtevala denarne kazni od države. Ima pa vsa zakonodaja omejitev, in sicer v primeru, če/ko različni akterji, od oblasti do političnih strank, zlorabijo vladavino prava za dolgotrajne postopke na sodiščih, medtem ko z drugo roko nadaljujejo rušenje svobode medijev. To smo lahko videli tudi v Sloveniji, ko je vlada Janeza Janše kljub nekaterim sodbam nadaljevala z izčrpavanjem STA ali vztrajala pri svojih političnih kadrih na RTVS, da bi ti nadaljevali s spodkopavanjem javnega servisa. Lahko reguliramo administrative ali sporne zakonske podlage, ne moramo pa regulirati politične kulture. To lahko storijo zgolj volivke in volivci z odstranitvijo takšnih političnih struktur iz položajev odločanja, prav zato pa družba potrebuje neodvisne medije, da do ljudstva pridejo kredibilne, nezmanipulirane informacije. Na Madžarskem to recimo ni več mogoče, zato Orban ostaja na položaju ne glede na njegove prakse. Za Akt o svobodi medijev pa bo ključno, da vsi poskrbimo za implementacijo tega zakona. Da bo zaživel še v praksi tako, kot je zamišljen. To velja tako za Evropsko komisijo kot za uredništva, za katera upam, da bodo izkoristilai zakonsko podlago in v primeru vmešavanja v njihove uredniške odločitve tudi ukrepala.

-Irena

Foto: EP – Philippe STIRNWEISS

27 držav članic. 705 evropskih poslank in poslancev. Med top 20, in to na daleč najpomembnejšem področju, pa … uganete, kdo?

V čast mi je vam sporočiti, da sem bila po raziskavi EU Matrix izbrana med 20 najvplivnejših na področju zdravja! Hkrati sem bila v isti raziskavi uvrščena na 31. mesto najvplivnejših mlajših od 40 let. Tako sem v top 35 odstotkih VSEH poslank in poslancev.

Verjetno ta novica ni najlepša za tiste, ki govorijo, kako smo vsi pasivni in neaktivni, toda to preprosto ne drži. Najlažje je videti samo tiste stavke raziskave, ki nekomu iz takšnih in drugačnih razlogov najbolj odgovarjajo. Zame to priznanje pomeni potrditev, da že moje dosedanje delo ni ostalo neopaženo, hkrati pa mi mi daje še večjo motivacijo za naprej.

V vlogi podpredsednice pododbora za javno zdravje sem v tem mandatu sodelovala pri sprejemanju ključnih zakonov in priporočil, ki si prizadevajo za izboljšanje zdravja ljudi ter za večjo zaščito pravic bolnic in bolnikov. Še posebej sem ponosna na to, da smo končno konkretno spregovorili tudi o duševnem zdravju.

Vmes sem sedela v še enem drugem posebnem odboru, in sicer za boj proti raku, kjer smo delo že zaključili. Pripravili smo načrt za boj proti tej neumni bolezni, ki zajema zgodnje odkrivanje, preventivo, zdravljenje ter kakovost življenja preživelih onkoloških bolnic in bolnikov.

Z delovanjem v okviru programa EU za zdravje smo v Evropskem parlamentu postavili ključne temelje za uresničitev ideje o delujoči zdravstveni uniji. Sprejeli smo nova pravila za zaščito delavk in delavcev pred zdravstvenimi tveganji, povezanimi z azbestom.

In nismo še končali. Jasno mi je, da so pred nami izzivi, povezani z zagotavljanjem visoko kakovostne zdravstvene oskrbe, tako po Evropi kot doma, kjer Fidesova stavka vstopa v osmi teden. Marsikaj lahko razumem, toda tega, kar počnejo dotični sindikalisti, ne morem. Zdravje ljudi je prvo. Poklon vsem, ki to razumejo, ker – na srečo! – kot v politiki nismo vsi isti, tako tudi vsi zdravnice in zdravniki niso.

-Irena

Foto: EP – Michel CHRISTEN

Draga mladina,

v dneh, ko se februar počasi poslavlja in sta praznik ljubezni in pustno rajanje že za nami, hkrati pa tudi informativni dnevi, se mnogi od vas srečujete s pomembnimi vprašanji o prihodnosti. Kam naprej? Kaj boš po poklicu? Kaj bi sploh počel/a? Gre za tipična (neugodna) vprašanja, ki se porajajo na nedeljskih kosilih, v naključnih pogovorih s sosedi ali na druženjih z vrstniki.

In povsem razumljivo je, če na ta vprašanja še nimate odgovorov in če ste še vedno neodločeni, kako nadaljevati šolanje in kaj izbrati – tudi sama sem bila na vašem mestu. Pojma nisem imela, kaj naj in kaj bom sama s seboj. Zame se je na koncu vse razpletlo dobro, toda to ne pomeni, da sem se v obdobju sprejemanja teh odločitev počutila tako.

Zelo pomembno je, da se zavedate, da v tem procesu niste sami. Spodbujam vas, da čim več govorite z odraslimi, ki delajo na področjih, ki vas utegnejo zanimati. Ne zadržujte se samo pri šolskih svetovalcih, ampak za mnenje povprašajte tudi starejše brate, sestre, prijateljice, prijatelje … in se ne bojte upoštevati ali vsaj slišati nasvetov staršev. Za rokav pocukajte študente, ki vam lahko nedvomno ponudijo dragocene vpoglede in izkušnje iz prve roke. Imejte pa v mislih, da ni nujno, da sledite poti, ki jo morda vaša okolica pričakuje od vas – najlažja je namreč tista šola, ki vas res zanima!

Ne želim vam soliti pameti, toda vseeno vam toplo priporočam, da ne hitite s svojimi odločitvami. Razmislite o svojih interesih, strasteh, ugotovite, kaj je vaša močna plat, katere spretnosti imate. Ko boste bolje razumeli, kaj vas resnično navdihuje in motivira, bo izbira ustreznega študijskega programa ali šole veliko lažja.

Želim vam veliko sreče na vaši izobraževalni poti. Ne pozabite, da ste sami kovači svoje usode.

Do naslednjič,

Irena

Preostale poslankine dnevnike si lahko preberete tukaj.

Draga mladina,

verjamem, da ste vsi že na polno zakorakali v leto 2024. Tako kot mi.

Za nami je že prva letošnja plenarka, kjer sem spregovorila o stanju svobode medijev v Grčiji. Državi, ki jo zgodovinsko gledano poznamo kot zibelko demokracije, a je danes žal vse prej kot to. Zato nisem tiho in zato moramo spremljati vpeljavo evropske zakonodaje s področja medijev tudi tam. Ker ne želim, da zibelka demokracije postane tudi njeno pokopališče.

Na dan, ko je Južna Afrika predstavila svoje argumente v tožbi zoper Izrael, sem javno sporočila, da sem na pristojne na Evropski komisiji naslovila pismi s konkretnimi vprašanji in zahtevami. Za odziv imajo šest tednov časa. Ker želim, da bi EU kot celota premogla toliko politične moči in poimenovala dejanja Izraela v Gazi s pravim imenom. TO. JE. GENOCID.

Veste tudi za moja prizadevanja za slovenščino v digitalnem svetu. Morda se včasih zdi, kot da se nič ne dogaja, toda to ne drži. Žal se premika počasi, a zdaj sem se že sprijaznila s procedurami v evropskih institucijah, ker … je bolje začeti in vztrajati kot pa storiti nič, mar ne?  Premika se, res se. Pristojna evropska komisarja sta se odzvala na moje pismo glede potrebe po reviziji evropske direktive o avdiovizualnih medijskih storitvah. Zagotovila sta, da me bosta z veseljem vključila v nadaljnje postopke in zahvaljujoč njunemu odgovoru imamo zdaj tudi črno na belem: prepoved jezikovne diskriminacije BO zakonsko določena na evropski ravni. Ker želim spoštovanje našega maternega jezika, kot si ga zasluži.

Da, evropske volitve so pred vrati, toda sama energijo raje usmerjam v to, kaj skozi svoje delo še lahko storim. Za vas. Moja volja do dela se ni in ne bo spremenila – ne glede na to, v katerem obdobju (pred volitvami) smo. Ker, saj veste … nismo vsi isti.

Irena

To, kar predvsem v Gazi počne država Izrael, marsikdo označuje kot genocid. Se človek lahko ne strinja s tem? Če je res človek, potem … težko.

Konec decembra je Južna Afrika storila zgodovinski korak. Dokumentirala je obtožbe o genocidu v 84. strani dolgem poročilu, ki ga je nato predložila Meddržavnemu sodišču v Haagu.

Južna Afrika svoje obtožbe proti Izraelu za genocid in uničenje znatnega dela palestinske etnične skupine utemeljuje tudi v širšem kontekstu apartheida – institucionaliziranega režima zatiranja – in prevlade ene rasne skupine nad drugo. In roko na srce, kdo drug bolj razume apartheid?

Kljub vztrajnim trditvam izraelskega režima, da delujejo izključno v samoobrambi zaradi terorističnega napada Hamasa 7. oktobra (kar sem že večkrat obsodila in še vedno obsojam in vedno bom, da se razumemo), to v nobenem primeru ne more upravičiti zločinov, ki smo jim že mesece vsakodnevno priča vsi mi. Še manj lahko to upraviči institucionalno segregacijo, kateri so Palestinci neprekinjeno podvrženi že 77 let, vključno s 56 let trajajočo izraelsko vojaško okupacijo palestinskih ozemelj in 16 let trajajočo popolno blokado Gaze.

Zato bo pomembno, da meddržavno sodišče že pred samo končno razsodbo (kar bo najbrž trajalo) sprejme takojšnje začasne ukrepe v smeri ustavitve izraelske ofenzive v Gazi in s tem povezanega prisilnega razseljevanja tamkajšnjih prebivalk in prebivalcev ter odredi dostop do humanitarne pomoči za palestinsko ljudstvo.

Zato danes, na dan, ko svoje argumente zoper Izrael v Palači miru predstavlja Južna Afrika, javno sporočam, da sem Evropski komisiji in visokemu predstavniku Josepu Borellu poslala dve pismi z močnim političnim pritiskom v obliki parlamentarnih vprašanj, na katera so mi skladno s 138. členom poslovnika dolžni podati pisni odgovor v šestih tednih od predaje.

Zahtevam nadaljnje korake Evropske unije v odnosu do izraelskih dejanj, sprašujem o doslednem odzivu skupnosti.

Bo Evropska komisija kot organ EU, pristojen za izvajanje pogodb, proučila veljavnost pridružitvenega sporazuma EU-Izrael, ki temelji na spoštovanju človekovih pravic in demokratičnih načel (2. člen), ki se v Gazi odkrito kršijo?

Bo Visoki predstavnik Evropske unije za zunanje zadeve in varnostno politiko Josep Borrell ob vse večjem stopnjevanju nasilja tudi na Zahodnem bregu predlagal uvedbo o prepovedi izdaje vizumov za vstop v Evropsko unijo prebivalcem nelegalnih izraelskih naselij? Ali namerava Visoki predstavnik Svetu Evropske unije predložiti zamrznitev premoženja izraelskih naseljencev in prepoved vsakršnega trgovanja med EU in nelegalnimi izraelskimi naselbinami?

Kakšne korake namerava Visoki predstavnik oziroma EU oblikovati v smeri nemudne prekinitve sovražnosti, vzpostavitve humanitarnih koridorjev, povratka k mirovnemu procesu in priprave mirovnega načrta, ki bo vodil k ustanovitvi palestinske države in njenega mednarodnega priznanja s strani vseh držav članic Evropske unije?

Ali namerava EU podjetjem iz držav članic EU prepovedati trgovanje s podjetji, ki delujejo v

teh naselbinah?

Če ne, zakaj, za vraga, ne? Če da, za božjo voljo, kdaj?!

V skladu s svojimi pristojnostmi bom seveda še naprej dvigovala svoj glas. Še naprej bom pozorno spremljaja razvoj dogodkov, vas redno obveščala o svojih aktivnostih in si še naprej prizadevala za neodtujljivo pravico TUDI palestinskega ljudstva, da TUDI ONI živijo normalno in človeku dostojno življenje na SVOJEM ozemlju.

– Irena