2023. Kaj naj vam napišem? Vzponi in padci. Padci in vzponi. Kot vedno, kot pri vseh, tudi pri meni, tudi letos.
Počasi zapiramo vrata še enega prelomnega leta. Z ogromno izzivi, a vendarle upam, da tudi s čim več dragocenimi spoznanji, pozitivnimi izkušnjami, premišljenimi odločitvami.
2024? Seveda bodo spet padci in vzponi. Toda vsem nam želim predvsem čim več slednjih. In čim več izpolnjenih ciljev. Naj bo mirno, zdravo in uspešno.
–Irena
Foto: EP – Alexis Haulot
No, pa je spet december. Končno … ali pač? Morda ste že opazili, da decembrske zapise v zadnjih nekaj letih običajno začnem z željo, da naslednje leto ne bi bilo preveč podobno prejšnjemu. Kdo bi takim željam sploh lahko zameril po letih pandemije, protikoronskih ukrepov, vojni v Ukrajini, energetski krizi, vojni v Gazi … in še bi lahko naštevala.
Ali pa ob letošnji najhujši naravni katastrofi v naši državi, ko so izjemno intenzivne padavine zajele skoraj dve tretjini Slovenije, ko so naraščajoči vodotoki botrovali uničujočim poplavam in rušilnim zemeljskim plazovom … res si iskreno želim, da se to nikomur nikoli ne ponovi ali zgodi. In želim si, da bi tudi v prihodnjem letu Slovenke in Slovenci, državljanke in državljani, ljudje, premogli enako mero enotnosti, kot smo jih ob teh poplavah. Ko stopimo skupaj, ko pokažemo nesebičnost in solidarnost, nas lahko doletijo še tako veliki izzivi, a enotni smo jim lahko veliko lažje kos.
December je poleg lepih želja priložnost tudi za pregled leta. Moja letošnja bilanca? Enkrat glavna poročevalka, šestkrat poročevalka v senci, 21 plenarnih nagovorov, na desetine vloženih amandmajev, pet postavljenih pisnih vprašanj Komisiji. Nadaljevala sem boj proti diskriminaciji slovenščine v digitalnem svetu, se zavzemala proti neplačanim pripravništvom, se izborila za končno besedilo Evropskega akta o svobodi medijev, postala podpredsednica pododbora za javno zdravje, obiskala Poljsko in Japonsko … skratka, bilo je pestro leto. Še eno v nizu. Naslednje bo, upam staviti, samo še bolj.
Vsem nam želim, da si ob prihajajočih novoletnih praznikih naberemo moči za nove izzive, začrtamo nove cilje in sledimo svojim sanjam. Iz srca vam želim čudovite božične praznike in sr(e)čne trenutke s tistimi, ki jih imate najraje. Naj bo 2024 mirno, zdravo in uspešno!
– Irena
Preostale poslankine dnevnike si lahko preberete tukaj.
Zgodovinski beli dim! Uspelo nam je!!!
”Ni šans, da to izpeljete v tem mandatu.” To smo poslušali več kot leto dni. Marsikdaj sem na to pomislila tudi sama. Priznam.
Bili so poskusi rušenja z vseh mogočih strani. Bili so upori. Bili so spori, kdo je pristojen za kaj. Bila je drama. Veliko drame. Toda … zmagal je razum. Zapomnite si ekipo Renew Europe s te fotografije, ki je storila vse in še več za to, da vam po celodnevnih zaključnih medinstitucionalnih pogajanjih lahko napišem: dosegli smo politični dogovor o končnem besedilu Evropskega akta o svobodi medijev!
Demokracija ne more delovati brez svobodnega, kritičnega in profesionalnega novinarstva. V resnici vam ne znam opisati trenutnih občutkov. Kako zelo zadovoljna sem, da s to zakonodajo to vlogo medijev prepoznavamo tudi na ravni Evropske unije.
Iz izkušenj vemo, da so mediji stalno pod pritiski političnega podrejanja, zasebnih (oziroma poslovnih) interesov ali državnega omejevanja njihovega delovanja. V Evropski uniji, konkretno pristojni Evropski komisiji, so bili ob hudih kršitvah lahko zgolj “zaskrbljeni”. Za konkretne ukrepe ni bilo pravne podlage. Zdaj, s to zakonodajo, bo.
Mediji so dobili posebno mesto na trgu, posebno mesto na spletu, novinarji pa posebno zaščito pred vohunjenjem, pred poseganjem v uredniško svobodo, pred poskusi političnega prevzema. Vsebina zakona je zelo dobra. Seveda tudi zato, ker sem vanj uspela vključiti mnogo svojih predlogov.
Končna uradna potrditev sledi v prvi polovici prihodnjega leta. Hvala predvsem Roku in Joanni za potrpežljivost, odločnost in vztrajanje na neskončno dolgih tehničnih sestankih, seveda pa tudi kolegici iz odbora za državljanske svoboščine (ki je imel načez del besedila) Ramoni in njenemu sodelavcu Gabrielu. Skupaj nam je uspelo.
Vam, ki me berete in spremljate, pa lep pozdrav iz Bruslja!
– Irena
29. november je.
Ne, ne bom pisala o prazniku nekdanje skupne države, na katerega je morda kdo od vas zdaj pomislil.
Pisala bom o današnjem mednarodnem dnevu, ki ga zaznamujejo negotovost, skrb, bolečina, smrt, nepravičnost, a hkrati tudi trdoživa odloč(e)nost in upanje na boljši jutri.
Danes je mednarodni dan solidarnosti s palestinskim ljudstvom. Že v preteklosti zaznamovan z nasilnimi enostranskimi dejanji Izraela, ki so privedla do prisilnih izselitev, rušenja palestinskih domov, omejitev gibanj in smrtonosnih napadov. Že v preteklosti pa zaznamovan tudi s hrepenenjem po prekinitvi okupacije. Segregacije. Z upanjem, da bo mednarodna skupnost končno ukrepala.
Danes je tudi dan, ko se – če se na pogajanjih v Katarju ne dogovorijo drugače – izteka šestdnevna prekinitev ognja med Hamasom in Izraelom ter s tem povezana izmenjava talcev in zapornikov.
Kaj bo pa jutri? Kakšen bo pa mednarodni dan solidarnosti s palestinskim ljudstvom prihodnje leto? Kakšne solidarnosti neki?
Današnji dan obeležujejo Združeni narodi. Če se pod plaščem pokroviteljske solidarnosti in leporečnih sloganov vendarle skrivajo tudi resnična prizadevanja za pravico in mir, naj ti isti Združeni narodi vsaj dosledno spoštujejo svoje sprejete resolucije. Še posebej tisto, ki na območju nekdanjega britanskega mandata predvideva ustanovitev dveh ločenih držav.
Edino zagotovilo za varnost vseh civilistk in civilistov ter trajen mir na Bližnjem vzhodu je v trajni prekinitvi ognja, iskreni vrnitvi države Izrael k mirovnemu procesu in oblikovanju mirovnega načrta, ki bo vodil v dokončno vzpostavitev in mednarodno priznanje še ene države, ki ima pravico obstajati. Države Palestina.
– Irena
Foto: – EP Alexis Haulot/EP
Skoraj dve leti spremljamo grozote vojne v Ukrajini. Več kot dva meseca spremljamo grozote vojne v Gazi.
Da, spremljamo. Bolj ali manj. Izražamo zaskrbljenost. Obsojamo. Obžalujemo. In se sprašujemo. Na vsake toliko nekaj zahtevamo. Premalo. Ukrepamo? Še manj.
Še enkrat bom zapisala, da obsojam to našo večno zaskrbljenost in naša večna dvojna merila. Zakaj je eno nedolžno življenje bolj vredno od drugega?
Med svetovnima vojnama nas ni bilo na svetu. Toda zagotovo vsi veste, kot vem jaz, da se je po drugi znova in znova ponavljalo “nikoli več”. Po holokavstu, pa po grozotah na območju nekdanje skupne države, genocidu v Srebrenici, pa po genocidu v Ruandi … s(m)o znova in znova ponavljali “nikoli več”.
Da ne bo nesporazuma, ne delam primerjav med napadi, umori, vojnami. Povedati želim, da spet izgubljamo kompas. Znova in znova. Spet izgubljamo priložnosti za odločen pritisk, spet smo brez konkretnih ukrepov, brez sankcij, ki bi odražale resnično enotnost Evropske unije in mednarodne skupnosti, da stojimo za besedami “nikoli več”. Da jih dejansko razumemo.
Razkorake med izrečenimi načeli in dejanskim delovanjem najbolj boleče občutijo nedolžni. Tudi (toda ne samo) otroci, ki jih puščamo brez zaščite in pomoči.
Ob nediskriminatornih napadih na šole, srhljivih prizorih iz bolnišnic in reševanj izpod ruševin se fraza “nikoli več” vse bolj sliši kot … en prazen nič. Znova in znova.
Ne bom se sprijaznila s tem. Čeprav sem v manjšini, to ne pomeni, da sem bila, sem ali bom tiho. Ne pade mi na pamet. Zadeve premikam, kjer lahko, s pozicije, na kateri sem. Tega ne počnem samo zdaj. Tega ne počnem zato, ker bi rada nabirala točke na plečih civilistk in civilistov. To počnem že ves čas mandata. Ker je “nikoli več” zame zaveza. Za nas in za prihodnje generacije.
Znova in znova.
Irena
Preostale poslankine dnevnike si lahko preberete tukaj.
Evropska poslanka Irena Joveva je na 22. sestanku Skupnega parlamentarnega odbora EU-Severna Makedonija, ki je potekal med novembrskim plenarnim zasedanjem v Strasbourgu, spregovorila o odnosih v regiji ter o stanju v medijih. Med drugim je poudarila, da si ljudje na Zahodnem Balkanu, tudi – ali pa predvsem – državljanke in državljani Severne Makedonije zaslužijo boljše. Del politike, ki se namesto s tem raje ukvarja z manipulacijami in provokacijami, je pozvala, naj se tega vendarle začnejo zavedati: “Dovolj je bilo.”
Dvodnevnega srečanja so se udeležili članice makedonskega Sobranja ter poslanke in poslanci Evropskega parlamenta, ki so izmenjali poglede na aktualne izzive in govorili o priložnostih (ter napakah) na evropski poti Severne Makedonije.
V razpravi o (dobro)sosedskih odnosih je poslanka Joveva govorila v makedonskem jeziku, kot je povedala, v čast pokojni mami, pa tudi zato, ker je želela jasno in glasno še enkrat obsoditi obnašanje Bolgarije.
Regionalno sodelovanje je po besedah Joveve pomembno zlasti z vidika sodelovanja v pobudah, kot je Odprti Balkan, hkrati pa tudi ostale skupne pobude z drugimi državami Zahodnega Balkana kažejo na konkretne korake, ki koristijo vsakdanjemu življenju državljank in državljanov regije.
“Moja država Slovenija resda ni neposredna soseda, a vseeno je prava, predana prijateljica celotne regije in glasen glas tudi v EU, da se regija ne pozabi.”
Glede odnosov z Bolgarijo je Joveva izrazila razočaranje nad njenimi blokadami, saj so te v nasprotju s pravnim redom EU, ki pravi, da se dvostranska vprašanja med državama ne smejo vnašati v pogajalski okvir.
“Bojim se, da blokade ne vodijo nikamor… razen nazaj. In ne želim si, da bi se politične razprave in prepiri prelivali v družbo in povzročali nemir med ljudmi. Seveda je treba rešiti še veliko izzivov, kot sta gospodarska rast in boj proti korupciji, a hkrati se ne sme ostajati v preteklosti in jo zlorabljati za domače politične cilje.”
Po vseh letih čakanja si državljanke in državljani Severne Makedonije zaslužijo boljše, je odločno ponovila poslanka ter dodala pričakovanje, da se bodo pristopna pogajanja vendarle kmalu začela in da bodo potrebne reforme izvedene brez kakršnihkoli nazadovanj, predvsem pa brez praznih ali prelomljenih obljub – s katerekoli strani že.
V razpravi, ki se je osredotočala na medije in civilno družbo, pa je Joveva izpostavila pomen svobodnih in neodvisnih medijev, kakovostnega novinarstva in omogočanja varnega delovnega okolja za delo novinark in novinarjev. Vztrajala je tudi pri potrebi po močnih organizacijah civilne družbe kot ‘psih čuvajih demokracije’.
“Želim si več prizadevanj za omogočanje finančne neodvisnosti medijev in več kampanj za ozaveščanje o medijski pismenosti. Nenazadnje samo svobodni in neodvisni novinarke in novinarji, ki se ne bojijo delati in poročati, lahko ustvarjajo kakovostna poročila.“
Srečanje se je zaključilo s sprejetjem skupnih priporočil in skupnim sporočilom o sodelovanju in podpori pri reformah, potrebnih za pospešitev poti do polnopravnega članstva Severne Makedonije v EU.
Pesticidi.
Mislim, da bi zdaj pa res že vsem moralo biti jasno, kako zelo nevarni so. Namesto tega berem in poslušam o tem, kako ne moremo kar tako, drastično zmanjšati njihove uporabe, kaj šele jih popolnoma prepovedati, ker bi … imeli manj hrane.
Najbrž res, a manjka dodatek ene besede, da bi se lahko v popolnosti strinjala s tem. Manj ŠKODLJIVE hrane.
Kaj se zgodi, ko se besedilo neke izredno pomembne uredbe tako zelo spremeni, da končne navedbe nimajo več prav nobenega smisla, ker tako zelo razvodenijo vse skupaj? Zgodi se to, kar se je zgodilo danes. Redko, zelo redko, ampak se. V posnetku spremljate en delček današnje glasovalne drame. Po glasovanju o dopolnilih smo imeli odmor in pogovore, kaj storiti.
Kaj se je dogajalo in zgodilo?
Glasovali smo o uredbi za trajnostno rabo fitofarmacevtskih sredstev. Z njo bi morali zmanjšati uporabo kemičnih pesticidov do leta 2030. Pred plenarnim glasovanjem so stališča sprejemali tudi pristojni odbori.
Na odboru za okolje, javno zdravje in varnost hrane smo seveda višali ambicije za omejevanje uporabe fitofarmacevtskih sredstev na ravni Evropske unije, hkrati pa izpostavili potrebo po širjenju uporabe nekemičnih zatiralcev škodljivcev, kar bi kmetom omogočalo neprekinjeno pridelavo brez – pozor – ogrožanja narave, opraševalcev ali zdravja.
O tem, kaj so počeli na kakšnem drugem odboru, sploh ne bom izgubljala besed. Toda dejstvo je, da je danes veliko evropskih poslank in poslancev (spet!) podleglo močnim pritiskom kmetijskega lobija, ki je zaradi lastnih interesov širil lažne informacije o predlagani uredbi, zmanjšanje uporabe pesticidov pa predstavljal kot mehanizem za onemogočanje nadaljnje pridelave hrane.
In tako smo glasovanje o dopolnilih zaključili z nesprejemljivim, absolutno premalo ambicioznim besedilom, ki ne bi dosegalo želenih ciljev. Niti glede varovanja narave in zdravja, še manj glede zagotavljanja varne hrane.
Zato takšnega predloga nisem mogla podpreti. To še zdaleč ne pomeni zmage “zdrave kmečke pameti”, resda pa pomeni “črn dan za okolje”. Vendar gre žal za enega od takšnih primerov, kjer “bolje nekaj kot nič” preprosto ne obvelja.
– Irena
Foto: EP – Alexis HAULOT
Kaj imajo skupnega kultura, solidarnost in delovna mesta?
Mene kot eno od parlamentarnih pogajalk! No, seveda ne zgolj to. Toda dejstvo je, da na tokratnem plenarnem zasedanju potrjujemo kar tri “moja” poročila.
Danes smo potrdili zakonodajni okvir Evropske unije za socialni in poklicni položaj umetnic ter umetnikov in delavk ter delavcev v kulturnem in ustvarjalnem sektorju. Kultura vselej zahteva posebno pozornost, tisti, ki se z njo poklicno ukvarjajo, pa prav tako. Potrebujejo varnost in stabilnost, ki ju lahko Evropska unija zagotovi le s premišljenim izvajanjem zakonodaje. Zahtevamo vzpostavitev (vsaj minimalnih) standardov za njihove delovne pogoje.
Prav tako smo danes potrdili poročilo o dosedanjem izvajanju Evropske solidarnostne enote.
Prostovoljstvo je hrbtenica solidarne družbe in mi smo zdaj na polovici aktualnega programa, zato smo pregledali, kaj deluje in kaj ne. Kje je program treba popraviti, kaj okrepiti, kaj spremeniti. Prostovoljstvo je hrbtenica solidarnosti.
Na zadnji dan zasedanja, v četrtek, pa bomo potrjevali še poročilo o ustvarjanju delovnih mest v povezavi z izzivom, ki zahteva pravičen prehod in učinkovite naložbe. Naša zaveza trajnosti ni le dolžnost do današnjih, temveč predvsem do prihodnjih generacij. Doseganje podnebne nevtralnosti ostaja naš cilj, vendar je ključno, da v tem procesu poskrbimo za pravičnost.
Vsa tri besedila vam bom podrobneje predstavila v prihodnjih tednih.
Pozdrav iz deževnega Strasbourga!
– Irena
Srečni smo tisti, ki lahko vsako noč uspavamo svoje otroke v topli postelji. Pod varno streho. Site, predvsem pa … žive in zdrave.
To je grobi prevod citata, ki mi ga algoritmi zdaj že kar nekaj časa vztrajno predlagajo na družbenih omrežjih. Da, lahko bi se strinjala s tem, kar je najbrž marsikdo od vas ob njem pomislil. Da se sliši zlajnano. A pravzaprav je tako zelo resničen.
Otroci so naša najranljivejša skupina ljudi. Najbolj – če ne celo edina – nedolžna skupina ljudi. Tista skupina, ki bi morala v tem delu svojih življenj dejansko brezskrbno uživati. Raziskovati svet. Ki bi moral biti manj nor, mimogrede.
Morali bi preprosto odraščati. S čim več ljubezni in še več odgovornimi, dobrimi zgledi.
Toda njihove zgodbe tolikokrat ostanejo ne(iz)povedane, njihov glas tolikokrat ne(u)slišan. Dogaja se toliko zlorab, toliko mučenj, travm, sramot. Toliko umorov.
Danes je svetovni dan otroka. Danes naj bi se izpostavljale njihove pravice, dosežki in napredki na tem področju. Njihovo zdravje, sreča, prihodnost. Njihova varnost. Niti pod razno samoumevna.
Letošnja obeležitev je sredi vedno večjih konfliktov. Vojn. Sredi izraelske povračilno neustrezne agresije, zaradi katere je v dobrem mesecu mrtvih najmanj 5500 otrok.
Ni dovolj, da to nepojmljivo grozoto samo kritiziramo. Zato bom letošnji svetovni dan otroka – ki je svetovni dan pod okriljem Organizacije združenih narodov – izkoristila za poziv prav tej dotični organizaciji, naj končno že stori naslednji smiselni korak: vzpostavi posebno mednarodno sodišče za vojne zločine nad otroki.
In za poziv državnim, svetovnim voditeljicam ter voditeljem: bodite prej omenjeni odgovorni, dobri zgledi. Sankcionirajte tiste, ki to niso.
– Irena
“Kaj pa ti veš, mula? Saj sploh nisi bila tam.”
… in podobni komentarji – pri čemer tistih še bolj prostaških niti ne bom delila, ker niso vredni oglaševanja – na katere sem se odločila odzvati.
Zato, ker sem bila. Bila sem v Izraelu. In bila sem v Palestini.
Si je kdo od vas morda lahko izbral, kje se bo rodil? Ve morda kdo od vas, ampak zares ve, kako je odraščati in živeti v deželi, kjer naj bi se – vsaj po Bibliji sodeč – cedila med in mleko?
Tudi jaz ne. Vem pa, kaj sem videla, slišala in doživela kot novinarka v tistem tednu aprila 2018.
Začela bom s pogovorom z dvema gospodoma iz judovske četrti v Jeruzalemu. Azriel in Eyal sta mi (skoraj, kot bi se dogovorila) identično pojasnjevala, da Palestinci in Judi sobivajo – navajam – super.
“Nikoli nismo bolje živeli. Judje smo nazaj, vse je popolno. Radi se imamo, skupaj gradimo hiše in ceste. To so naši prijatelji.”
Sledil je ‘ampak’: “Ampak, saj veste, obstajajo tudi zlobni ljudje, ki želijo ubijati druge ljudi.” S čimer se seveda človek težko ne strinja.
Potem pa je sledil še drugi ‘ampak’: “Ampak, scenarij dveh držav? Dveh narodov? Ne, ne, ne. To pa ne. To deželo tukaj je Bog dal nam! To je naše darilo od Boga!”
Toliko o super sobivanju. Že leta.
Ste kdaj slišali za Hebron? Največje palestinsko mesto na Zahodnem bregu, v resnici pa že dolgo časa mesto duhov. Po nekoč glavnih, ljudi polnih ulicah, je Palestinkam in Palestincem prepovedano gibanje. Iz starega središča se jih je zato izselilo na tisoče, medtem ko nekaj sto izraelskih naseljencev varujejo mladi vojakinje in vojaki. Tudi nas – novinarske in snemalne ekipe – so. Hkrati nam niso dovolili posneti izjav sicer redkih mimoidočih, toda povsem po naključju smo naleteli na šolsko ekskurzijo in se je ulica ravno toliko obljudila, da vojska ni več tako pozorno spremljala dogajanja.
“To je Izrael. Hebron je naše mesto. Absurdno je, da Palestinci tukaj živijo, ker to je naše. Vojaki nas morajo varovati, da lahko hodimo po teh ulicah, ampak to je naša država. Palestinci nas pa hočejo ubiti. Res!” Prebrali ste del mojega pogovora z dvanajstletnico. Dvanajstletnico.
Za Betlehem je najbrž marsikdo od vas vsaj slišal. Po krščanskem verovanju se je tam rodil Jezus Kristus. Idilična vasica, ki pa se nikakor ne sklada s trenutno podobo tega kraja.
“Srečen sem, ta zid tukaj mi pa vseeno res ni všeč. Saj veste, zakaj je tu tako, kajne? Izraelci streljajo na nas. Vojaki. Ubiti nas hočejo.” Prebrali ste del mojega pogovora s fantkom iz Betlehema. Starim osem let. Osem. Nekam poznano izražanje, kajne?
To sta otroka, ki si – kot nihče od nas – nista mogla izbrati, kje se bosta rodila. So pa (nekateri) odrasli izb(i)rali, kako bosta odraščala.
Tako lepo, a hkrati tako peklensko, mi je Palestino opisal eden od preostalih sogovornikov. Spet drugi mi je razložil nasledstvo v pravem pomenu besede: če se rodiš beguncu, si pač tudi ti begunec.
Moje mnenje o palestinsko-izraelskem sporu, zdaj vojni v Gazi, je ves čas enako. Kar je drugače v primerjavi z letom 2018, je zgolj to, da zdaj lahko s svojega položaja bolj opozarjam, pozivam, pišem, govorim, kritiziram, sprašujem, pritiskam. Počnem, kar lahko. V manjšini sem, vendar to ne pomeni, da sem bila, sem ali bom tiho. Nasprotno.
Ne le zdaj, že ves čas mandata. S peticijami. Resolucijami. Amandmaji. Pisnimi vprašanji pristojnim. S pozivi Evropski komisiji k spoštovanju temeljnih pravic in mednarodnega prava s pripravo usteznega pravnega akta v okviru skupne trgovinske politike. S pozivi Evropski komisiji k omejevalnim ukrepom zaradi kratenja temeljnih človekovih pravic (v povezavi z nezakonitimi naselbinami). Z vprašanji Evropski komisiji glede razmisleka o izključitvi Izraela iz programov, ki jih financira EU. S pozivi Evropski komisiji o vsaj vnovičnem pregledu izvajanja pridružitvenega sporazuma med EU in Izraelom v okviru njihovega nespoštovanja mednarodnega in humanitarnega prava. Z javno podporo ustanovitvi mednarodnega sodišča za vojne zločine nad otroki. Z obsodbo Hamasa. Z jasnim stališčem o potrebi po takojšnjem premirju in sankcijam zaradi nesorazmernih povračilnih ukrepov države Izrael v Gazi.
Ni normalno, da – v imenu varnosti – en narod potrebuje dovoljenja, da sploh lahko obstaja, kaj šele (pre)živi. Ni normalno, da te – v imenu varnosti – nadzorujejo komaj polnoletni vojakinje in vojaki.
Ni normalno, da narod, ki so ga nekoč drugi izseljevali in – se opravičujem izrazu, a ga bom uporabila – “trebili”, počne enako.
Ni normalen terorizem, seveda ni. In ni normalno bombardiranje vsepovprek. In toliko nedolžnih mrtvih. Na katerikoli strani že. Za to ni nobenega opravičila.
Ni normalno, da se nekdo obnaša, kot da je cel svet njegov. In ni normalno, da mu – v imenu varnosti – prav ta svet to dopušča.
– Irena Joveva
Celotni prispevek si lahko ogledate tukaj.
