Draga mladina,

v dneh, ko se februar počasi poslavlja in sta praznik ljubezni in pustno rajanje že za nami, hkrati pa tudi informativni dnevi, se mnogi od vas srečujete s pomembnimi vprašanji o prihodnosti. Kam naprej? Kaj boš po poklicu? Kaj bi sploh počel/a? Gre za tipična (neugodna) vprašanja, ki se porajajo na nedeljskih kosilih, v naključnih pogovorih s sosedi ali na druženjih z vrstniki.

In povsem razumljivo je, če na ta vprašanja še nimate odgovorov in če ste še vedno neodločeni, kako nadaljevati šolanje in kaj izbrati – tudi sama sem bila na vašem mestu. Pojma nisem imela, kaj naj in kaj bom sama s seboj. Zame se je na koncu vse razpletlo dobro, toda to ne pomeni, da sem se v obdobju sprejemanja teh odločitev počutila tako.

Zelo pomembno je, da se zavedate, da v tem procesu niste sami. Spodbujam vas, da čim več govorite z odraslimi, ki delajo na področjih, ki vas utegnejo zanimati. Ne zadržujte se samo pri šolskih svetovalcih, ampak za mnenje povprašajte tudi starejše brate, sestre, prijateljice, prijatelje … in se ne bojte upoštevati ali vsaj slišati nasvetov staršev. Za rokav pocukajte študente, ki vam lahko nedvomno ponudijo dragocene vpoglede in izkušnje iz prve roke. Imejte pa v mislih, da ni nujno, da sledite poti, ki jo morda vaša okolica pričakuje od vas – najlažja je namreč tista šola, ki vas res zanima!

Ne želim vam soliti pameti, toda vseeno vam toplo priporočam, da ne hitite s svojimi odločitvami. Razmislite o svojih interesih, strasteh, ugotovite, kaj je vaša močna plat, katere spretnosti imate. Ko boste bolje razumeli, kaj vas resnično navdihuje in motivira, bo izbira ustreznega študijskega programa ali šole veliko lažja.

Želim vam veliko sreče na vaši izobraževalni poti. Ne pozabite, da ste sami kovači svoje usode.

Do naslednjič,

Irena

Preostale poslankine dnevnike si lahko preberete tukaj.

Imam da vi kažam nešto …

… Tokratni zapis začenjam v makedonščini. Z razlogom.

Ne e pogrešno toa što, kako političar vo edna zemja, izrazuvate odredena poddrška za odreden kandidat, političar, vo druga zemja.

Ne e pogrešno da imate jasni stavovi za toa što e pravilno, a što ne. Što e dobro, a što ne. Nema ništo lošo vo toa da im se posakuva i pravi dobro na site luǵe, na site žiteli na odredena zemja, bez razlika na nivnata nacionalnost, religija ili poteklo.

Vo toa nema ništo lošo. A vo što ima? Sega ḱe vi kažam.

Pogrešno e da se zboruva kako idniot pretsedatel na edna država treba da bide nekoj od edna točno odredena nacionalnost. Pogrešno e što toa, koj ḱe bide pretsedatelski kandidat, se odlučuva na sredba so premier na sosedna država. Se vo duhot na dobrososedskite odnosi, neli?

Pogrešno e toa što mirno i gordo odite na miting vo edna druga zemja, kade što besramno se istaknati isklučivo znaminjata na drugi, sosedni zemji. Zaobikoluvajḱi gi site oficijalni protokoli.

Pogrešno e da se mešate vo vnatrešno-političkite raboti na edna zemja zatoa što sakate da gi prikriete svoite neuspesi doma. Zatoa što vašata zemja e daleku od sovršena za čovečki život. Isto taka poradi vašite (ne)dela.

E, toa e pogrešno. Toa e lošo. A toa go pravi Albin Kurti, koj veḱe pred izvesno vreme gi pokaža svoite vistinski nameri. Nema da navleguvam vo detali tokmu zatoa što nemam namera sama da se spuštam na takvo nivo, no sakam jasno i glasno da kažam deka toa što go pravi Albin Kurti vo vrska so Severna Makedonija e neprifatlivo, nepristojno, sramno i podlo. Ova go tvrdam kako pratenička vo Evropskiot parlament, go tvrdam kako potpretsedatelka na parlamentarniot komitet EU-Severna Makedonija, ova go tvrdam kako Slovenka so makedonsko poteklo i go tvrdam kako sosema običen, normalen čovek.

Od srce i posakuvam se najdobro i najubavo na tatkovinata na moite roditeli, no za žal vo momentov tamu e se osven toa. Iskreno se nadevam deka site tamošni političari ednaš zasekogaš ḱe sfatat deka nivniot interes ne treba da bide nivnata blagosostojba ili blagosostojbata na izbranite. Tuku blagosostojbata na narodot. Celiot.

Da, danes sem začela s svojim dobesedno maternim jezikom. Kot rečeno, z razlogom. Sledi še zapis v slovenščini:

Nič ni narobe s tem, da kot politik v eni državi izraziš neko podporo določenemu kandidatu ali kandidatki, politiku ali političarki, v neki drugi državi.

Nič ni narobe s tem, da imaš jasna stališča glede tega, kaj je prav in kaj ne, kaj je dobro in kaj ne. Nič ni narobe s tem, da želiš dobro vsem ljudem, vsem prebivalkam in prebivalcem neke določene države, neodvisno od njihove nacionalnosti, veroizpovedi, porekla.

Narobe je to, da govoriš o tem, kako bi moral bodoči predsednik ene države biti točno ene določene nacionalnosti. Narobe je to, da se o predsedniškem kandidatu odloča na sestanku s premierjem sosednje države. Vse v duhu dobrih medsosedskih odnosov, mar ne?

Narobe je to, da greš mirno in ponosno na srečanje v to isto, tujo državo, kjer so brezsramno izobešene zastave izključno nekih drugih, sosednjih držav. Mimo vseh uradnih protokolov.

Narobe je to, da se vmešavaš v notranjepolitične zadeve ene države zato, ker želiš prikriti svoje neuspehe doma. Ker je tvoja država daleč od popolne za življenje ljudi. Tudi zaradi tvojega delovanja.

To je narobe. In to počne Albin Kurti, ki je svoje resnične namere pokazal že pred časom. V podrobnosti ne bom šla ravno zato, ker se sama ne nameravam spuščati na to raven, želim pa jasno in glasno povedati, da je to, kar v povezavi s Severno Makedonijo počne Albin Kurti, nesprejemljivo, nespodobno, ostudno in nizkotno. To trdim kot poslanka Evropskega parlamenta, to trdim kot podpredsednica parlamentarnega odbora EU-Severna Makedonija, to trdim kot Slovenka z makedonskim poreklom in to trdim kot popolnoma običajen človek.

Domovini mojih staršev želim iz srca vse najboljše in najlepše, toda žal je v tem trenutku v njej za večino vse prej kot to. Srčno upam, da bodo vsi tamkajšnji politiki enkrat le dojeli, da njihov interes mora biti ne lastna dobrobit ali dobrobit izbrancev. Dobrobit ljudi. Vseh.

– Irena

Foto: EP –Alain ROLLAND

Draga mladina,

verjamem, da ste vsi že na polno zakorakali v leto 2024. Tako kot mi.

Za nami je že prva letošnja plenarka, kjer sem spregovorila o stanju svobode medijev v Grčiji. Državi, ki jo zgodovinsko gledano poznamo kot zibelko demokracije, a je danes žal vse prej kot to. Zato nisem tiho in zato moramo spremljati vpeljavo evropske zakonodaje s področja medijev tudi tam. Ker ne želim, da zibelka demokracije postane tudi njeno pokopališče.

Na dan, ko je Južna Afrika predstavila svoje argumente v tožbi zoper Izrael, sem javno sporočila, da sem na pristojne na Evropski komisiji naslovila pismi s konkretnimi vprašanji in zahtevami. Za odziv imajo šest tednov časa. Ker želim, da bi EU kot celota premogla toliko politične moči in poimenovala dejanja Izraela v Gazi s pravim imenom. TO. JE. GENOCID.

Veste tudi za moja prizadevanja za slovenščino v digitalnem svetu. Morda se včasih zdi, kot da se nič ne dogaja, toda to ne drži. Žal se premika počasi, a zdaj sem se že sprijaznila s procedurami v evropskih institucijah, ker … je bolje začeti in vztrajati kot pa storiti nič, mar ne?  Premika se, res se. Pristojna evropska komisarja sta se odzvala na moje pismo glede potrebe po reviziji evropske direktive o avdiovizualnih medijskih storitvah. Zagotovila sta, da me bosta z veseljem vključila v nadaljnje postopke in zahvaljujoč njunemu odgovoru imamo zdaj tudi črno na belem: prepoved jezikovne diskriminacije BO zakonsko določena na evropski ravni. Ker želim spoštovanje našega maternega jezika, kot si ga zasluži.

Da, evropske volitve so pred vrati, toda sama energijo raje usmerjam v to, kaj skozi svoje delo še lahko storim. Za vas. Moja volja do dela se ni in ne bo spremenila – ne glede na to, v katerem obdobju (pred volitvami) smo. Ker, saj veste … nismo vsi isti.

Irena

Je bolje nič narediti kot karkoli začeti? In vztrajati.

“Deliva vaš cilj zaščite jezikovne raznolikosti. V okviru postopka evalvacije bomo skrbno preučili tudi vaše izpostavljeno vprašanje, pri njegovem reševanju pa bomo z veseljem sodelovali z vami še naprej.”

V zgornjem odstavku ste prebrali bistvo odziva pristojnih, podpredsednice Evropske komisije Vere Jourove in evropskega komisarja Thierryja Bretona, na moj poziv k dopolnitvi evropske zakonodaje, zato da končno – sistemsko in izrecno – prepovemo jezikovno diskriminacijo.

Veste, da si že dlje časa prizadevam za to, da bi vse multinacionalke, ki delujejo na trgu Evropske unije, začele spoštovati enakopravnost uradnih jezikov tega istega trga, toda več kot očitno brez zakonske prisile ne bo šlo.

Zato brez dvoma pozdravljam dejstvo, da bodo pristojni na Evropski komisiji, s katerimi sem že nekaj časa v pogovorih (in dogovorih) glede tega, kako zakonsko rešiti ta problem, preučili moje predloge glede revizije evropske direktive o avdiovizualnih medijskih storitvah. Seveda cenim tudi pripravljenost podpredsednice in komisarja, da me vključita v nadaljnje postopke.

Prav zaradi njunega odgovora imamo zdaj črno na belem: prepoved jezikovne diskriminacije BO zakonsko določena na evropski ravni. Marsikdo od vas me sprašuje, zakaj še ni. Upravičeno, a žal evropski zakonodajni proces traaaaaaaja. In žal na to ne morem vplivati toliko, kot bi si želela. Ampak …

…je res bolje nič narediti kot karkoli začeti? In vztrajati. Kar pa verjemite, da bom.

Pismo, ki ga – vključno s preostalimi podrobnostmi – lahko najdete tukaj, je zelo jasen signal najvišje ravni izvršilne oblasti Evropske unije, da … se da.

– Irena

To, kar predvsem v Gazi počne država Izrael, marsikdo označuje kot genocid. Se človek lahko ne strinja s tem? Če je res človek, potem … težko.

Konec decembra je Južna Afrika storila zgodovinski korak. Dokumentirala je obtožbe o genocidu v 84. strani dolgem poročilu, ki ga je nato predložila Meddržavnemu sodišču v Haagu.

Južna Afrika svoje obtožbe proti Izraelu za genocid in uničenje znatnega dela palestinske etnične skupine utemeljuje tudi v širšem kontekstu apartheida – institucionaliziranega režima zatiranja – in prevlade ene rasne skupine nad drugo. In roko na srce, kdo drug bolj razume apartheid?

Kljub vztrajnim trditvam izraelskega režima, da delujejo izključno v samoobrambi zaradi terorističnega napada Hamasa 7. oktobra (kar sem že večkrat obsodila in še vedno obsojam in vedno bom, da se razumemo), to v nobenem primeru ne more upravičiti zločinov, ki smo jim že mesece vsakodnevno priča vsi mi. Še manj lahko to upraviči institucionalno segregacijo, kateri so Palestinci neprekinjeno podvrženi že 77 let, vključno s 56 let trajajočo izraelsko vojaško okupacijo palestinskih ozemelj in 16 let trajajočo popolno blokado Gaze.

Zato bo pomembno, da meddržavno sodišče že pred samo končno razsodbo (kar bo najbrž trajalo) sprejme takojšnje začasne ukrepe v smeri ustavitve izraelske ofenzive v Gazi in s tem povezanega prisilnega razseljevanja tamkajšnjih prebivalk in prebivalcev ter odredi dostop do humanitarne pomoči za palestinsko ljudstvo.

Zato danes, na dan, ko svoje argumente zoper Izrael v Palači miru predstavlja Južna Afrika, javno sporočam, da sem Evropski komisiji in visokemu predstavniku Josepu Borellu poslala dve pismi z močnim političnim pritiskom v obliki parlamentarnih vprašanj, na katera so mi skladno s 138. členom poslovnika dolžni podati pisni odgovor v šestih tednih od predaje.

Zahtevam nadaljnje korake Evropske unije v odnosu do izraelskih dejanj, sprašujem o doslednem odzivu skupnosti.

Bo Evropska komisija kot organ EU, pristojen za izvajanje pogodb, proučila veljavnost pridružitvenega sporazuma EU-Izrael, ki temelji na spoštovanju človekovih pravic in demokratičnih načel (2. člen), ki se v Gazi odkrito kršijo?

Bo Visoki predstavnik Evropske unije za zunanje zadeve in varnostno politiko Josep Borrell ob vse večjem stopnjevanju nasilja tudi na Zahodnem bregu predlagal uvedbo o prepovedi izdaje vizumov za vstop v Evropsko unijo prebivalcem nelegalnih izraelskih naselij? Ali namerava Visoki predstavnik Svetu Evropske unije predložiti zamrznitev premoženja izraelskih naseljencev in prepoved vsakršnega trgovanja med EU in nelegalnimi izraelskimi naselbinami?

Kakšne korake namerava Visoki predstavnik oziroma EU oblikovati v smeri nemudne prekinitve sovražnosti, vzpostavitve humanitarnih koridorjev, povratka k mirovnemu procesu in priprave mirovnega načrta, ki bo vodil k ustanovitvi palestinske države in njenega mednarodnega priznanja s strani vseh držav članic Evropske unije?

Ali namerava EU podjetjem iz držav članic EU prepovedati trgovanje s podjetji, ki delujejo v

teh naselbinah?

Če ne, zakaj, za vraga, ne? Če da, za božjo voljo, kdaj?!

V skladu s svojimi pristojnostmi bom seveda še naprej dvigovala svoj glas. Še naprej bom pozorno spremljaja razvoj dogodkov, vas redno obveščala o svojih aktivnostih in si še naprej prizadevala za neodtujljivo pravico TUDI palestinskega ljudstva, da TUDI ONI živijo normalno in človeku dostojno življenje na SVOJEM ozemlju.

– Irena

12 plenarnih zasedanj. 21 plenarnih nagovorov. Ure in ure glasovanj, sestankovanj, razprav. Iskanja kompromisov. Vztrajanja pri stvareh, za katere sem vedela, da morajo ostati ali pristati v besedilih. Na desetine vloženih ali sopodpisanih amandmajev in pozivov. Nič manj pomembnih usklajevanj znotraj odborov in v okviru trialogov, ki so se pogosto zavlekli pozno v noč …

… in je mimo še eno koledarsko leto. Upam, da ste vstop v novega lepo praznovali. Sama ta vrata odpiram še za leto dni bolj izkušena, a nič manj zagnana. Ostajam trdno na tleh, obenem pa zvesta svojim načelom, sebi in – vam.

Postala sem podpredsednica pododbora za javno zdravje. Prvič smo tudi v Evropskem parlamentu zares, iskreno in na glas spregovorili o pomenu duševnega zdravja ter se zavzeli za odpravo stigme in spodbujanje normalizacije iskanja pomoči v naši družbi.

Imenovali so me za glavno poročevalko parlamenta za prenovo zakonodaje o statistiki prebivalstva in stanovanj. Kot poročevalka svoje politične skupine sem pomembno sooblikovala tudi evropski akt o svobodi medijev. V sprejetem besedilu smo prvič na ravni EU določili, da se države članice ne smejo vmešavati v uredniško politiko. Z aktom zagotavljamo tudi zadostno in predvidljivo financiranje javnih medijev ter ukrepe proti nadzoru nad novinarkami in novinarji.

Nadaljevala sem – in nadaljujem! – z bojem proti diskriminaciji slovenščine v digitalnem svetu. Sestala sem se s predstavniki multinacionalk, naslovila pisno vprašanje Evropski komisiji v zvezi z diskriminacijo uradnih jezikov Unije, začela dogovore z njimi o prenovi dotične evropske zakonodaje in sodelovala na odboru za kulturo državnega zbora, kjer sem prejela soglasno podporo za moja prizadevanja na tem področju.

Z združenimi prizadevanji moje politične skupine Renew Europe in ob zahtevnem iskanju kompromisov znotraj Evropskega parlamenta smo izglasovali in sprejeli pomembne ukrepe za prihodnost Unije, včasih zgolj z minimalno večino glasov.

Med dosežke na področju okolja izstopajo zakon o obnovi narave, ki bo zajel vsaj 20 odstotkov kopenskih in morskih območij, direktiva o obnovljivi energiji in ustanovitev mehanizma za prilagajanja meje ogljika.

Edina predvidljivost narave je njena nepredvidljivost. Poleti smo doživeli najhujšo naravno katastrofo v zgodovini Slovenije. S solidarnostnim skladom Evropske unije smo zagotovili denar za obnovo kritične infrastrukture.

Naredili smo korake za zmanjšanje uporabe plastike. Vem, da gredo nekateri ukrepi marsikomu na živce v vsakdanjem življenju, toda v tem primeru je bolje nekaj kot nič. Razen, če si res želimo morja plastik namesto živali v njih. Že zdaj nismo več tako zelo daleč od tega, roko na srce. Z uredbo za embalažo nameravamo zmanjšati količino embalaže in spodbuditi ponovno uporabo materialov.

V zvezi z ustvarjanjem delovnih mest sem aktivno sodelovala kot ena od parlamentarnih pogajalk pri sprejetju poročila o ustvarjanju delovnih mest za pravičen prehod, katerega cilj je preoblikovanje obstoječih delovnih mest v zelena in trajnostna delovna mesta. Izglasovali smo direktivo o transparentnosti plačil in direktivo za platformne delavce, kar bo – upam – prispevalo k vzpostavitvi varnejših delovnih pogojev za številne delavce.

Na področju kulture sem bila ena od parlamentarnih pogajalk, ko gre za socialni in poklicni položaj umetnikov in umetnic v kulturnem sektorju. Z zakonodajnim okvirom smo potrdili njihov položaj, saj potrebujejo vzpostavitev (vsaj) minimalnih standardov za delovne pogoje.

Ko gre za pravice potrošnic in potrošnikov, smo sprejeli nujno potrebne ukrepe. Z uvedbo pravice do popravila bodo popravila bolj dostopna v primerjavi z nakupom novega blaga.

Aktivno smo iskali več priložnosti za mlade. V poročilu o izvajanju programa evropske solidarnostne enote sem kot ena od pogajalk zahtevala več angažiranosti, ko gre za mlade, po načelu nič o mladih brez mladih. Zavzela sem se za povečanje finančnih sredstev za omenjeni program, pa tudi za programa Erasmus+ in Ustvarjalna Evropa.

Z zakonodajno resolucijo o kakovostnih pripravništvih smo končno (!!!) naredili konec neplačanim pripravništvom za mlade. Pozvali smo Komisijo, naj predlaga direktivo o kakovostnih pripravništvih, ki bo zagotovila ustrezno nadomestilo za pripravnice in pripravnike. Tudi sama premikam meje, kjer lahko, zato smo tudi lani v naši pisarni nadaljevali s prakso plačanih pripravništev in tako petim mladim omogočili večmesečno pripravniško izkušnjo, ki jim bo še kako prav prišla pri vstopu na konkurenčen trg dela.

Medtem tehnologija napreduje s tako neverjetno hitrostjo, da ji človek – kaj šele zakonodaja – resnično težko sledi. A uporabo umetne inteligence bo po novem urejal zgodovinski akt o umetni inteligenci, ki je prva celovita zakonodaja tega področja na svetu. Z aktom zagotavljamo varnost, preglednost in okolju prijazne sisteme umetne inteligence.

Čeprav se na področju širitve zdi, da delujemo po načelu dva koraka naprej in en korak nazaj, je Evropski parlament pozval Unijo k začetku pristopnih pogajanj z Moldavijo in Ukrajino. Prav tako tudi v primeru Bosne in Hercegovine, pod pogojem, da ta država izvede določene reforme. Želim pa na tem mestu vendarle še enkrat opozoriti na dvojne standarde. Na novembrskem srečanju med evroposlanci in člani makedonskega Sobranja sem poudarila, da si konkretno Severna Makedonija, pa tudi Zahodni Balkan na splošno, zaslužijo boljšo usodo. In pravičen, pošten odnos.

Tekom leta sem o svojem delu in o aktualnih evropskih zadevah in priložnostih za mlade govorila z mladimi iz Domžal, Kranja, Ljubljane, Logatca, Murske Sobote, Nove Gorice, Novega Mesta, Portoroža, Velenja. V posebnem programu “MEP Shadowing” sem sodelovala pri prostovoljnem delu učenja slovenskega jezika za udeleženke in udeležence iz Ukrajine. Skozi zgodbo palestinskega mladeniča, kateremu je v hišo vdrla izraelska vojska, sem stopila na oder v predstavi ”Brez upanja z upanjem”, ki s(m)o jo uprizorili v Evropskem parlamentu.

Žal se je nekaj mesecev pozneje ta uprizoritev spremenila v še bolj žalostno in tragično realnost na terenu. Sankcije zoper Izrael bi morale biti neizogibne, zagovarjanje politike miru prav tako. Medtem je Vojna v Ukrajini vstopila v drugo leto. Spremljali smo porast iliberalnih demokracij po volitvah na Slovaškem in na Nizozemskem. Ne želim si takšne Unije, takšnega sveta.

V sklopu mednarodnih aktivnosti sem kot del parlamentarne delegacije odbora za kulturo in izobraževanje obiskala Poljsko, kjer sem se seznanila s stanjem v državi na področju svobode medijev, kulture in izobraževanja. Podrobnejši pregled je razkril, da na Poljskem zakon in pravičnost delujeta po izključno vladnih merilih pod vodstvom ironično istoimenske stranke.

Sodelovala sem tudi na srečanju Foruma za upravljanje interneta, ki je potekalo v japonskem Kjotu. Kot panelistka sem spregovorila na razpravi o boju proti dezinformacijam in sovražnemu govoru.

Kljub nekaterim nasprotovanjem smo zagotovili dodaten, deveti slovenski sedež v Evropskem parlamentu, kar bo povečalo vašo zastopanost, zastopanost slovenskih državljank in državljanov v Uniji.

Nič od naštetega ne bi bilo mogoče brez vaše dragocene podpore. Vaših nasvetov, pohval, tudi kritik … vi ste gonilo mojih prizadevanj. Zato se bom tudi letos, kot vsako leto doslej, predano trudila, da se v Evropskem parlamentu sliši vaš glas – za vas – za vašo in našo skupno, lepšo prihodnost.

– Irena

Foto: EP/Alain Rolland

2023. Kaj naj vam napišem? Vzponi in padci. Padci in vzponi. Kot vedno, kot pri vseh, tudi pri meni, tudi letos.

Počasi zapiramo vrata še enega prelomnega leta. Z ogromno izzivi, a vendarle upam, da tudi s čim več dragocenimi spoznanji, pozitivnimi izkušnjami, premišljenimi odločitvami.

2024? Seveda bodo spet padci in vzponi. Toda vsem nam želim predvsem čim več slednjih. In čim več izpolnjenih ciljev. Naj bo mirno, zdravo in uspešno.

–Irena

Foto: EP – Alexis Haulot

No, pa je spet december. Končno … ali pač? Morda ste že opazili, da decembrske zapise v zadnjih nekaj letih običajno začnem z željo, da naslednje leto ne bi bilo preveč podobno prejšnjemu. Kdo bi takim željam sploh lahko zameril po letih pandemije, protikoronskih ukrepov, vojni v Ukrajini, energetski krizi, vojni v Gazi … in še bi lahko naštevala.

Ali pa ob letošnji najhujši naravni katastrofi v naši državi, ko so izjemno intenzivne padavine zajele skoraj dve tretjini Slovenije, ko so naraščajoči vodotoki botrovali uničujočim poplavam in rušilnim zemeljskim plazovom … res si iskreno želim, da se to nikomur nikoli ne ponovi ali zgodi. In želim si, da bi tudi v prihodnjem letu Slovenke in Slovenci, državljanke in državljani, ljudje, premogli enako mero enotnosti, kot smo jih ob teh poplavah. Ko stopimo skupaj, ko pokažemo nesebičnost in solidarnost, nas lahko doletijo še tako veliki izzivi, a enotni smo jim lahko veliko lažje kos.

December je poleg lepih želja priložnost tudi za pregled leta. Moja letošnja bilanca? Enkrat glavna poročevalka, šestkrat poročevalka v senci, 21 plenarnih nagovorov, na desetine vloženih amandmajev, pet postavljenih pisnih vprašanj Komisiji. Nadaljevala sem boj proti diskriminaciji slovenščine v digitalnem svetu, se zavzemala proti neplačanim pripravništvom, se izborila za končno besedilo Evropskega akta o svobodi medijev, postala podpredsednica pododbora za javno zdravje, obiskala Poljsko in Japonsko … skratka, bilo je pestro leto. Še eno v nizu. Naslednje bo, upam staviti, samo še bolj.

Vsem nam želim, da si ob prihajajočih novoletnih praznikih naberemo moči za nove izzive, začrtamo nove cilje in sledimo svojim sanjam. Iz srca vam želim čudovite božične praznike in sr(e)čne trenutke s tistimi, ki jih imate najraje. Naj bo 2024 mirno, zdravo in uspešno!

– Irena

Preostale poslankine dnevnike si lahko preberete tukaj.

Zgodovinski beli dim! Uspelo nam je!!!

”Ni šans, da to izpeljete v tem mandatu.” To smo poslušali več kot leto dni. Marsikdaj sem na to pomislila tudi sama. Priznam.

Bili so poskusi rušenja z vseh mogočih strani. Bili so upori. Bili so spori, kdo je pristojen za kaj. Bila je drama. Veliko drame. Toda … zmagal je razum. Zapomnite si ekipo Renew Europe s te fotografije, ki je storila vse in še več za to, da vam po celodnevnih zaključnih medinstitucionalnih pogajanjih lahko napišem: dosegli smo politični dogovor o končnem besedilu Evropskega akta o svobodi medijev!

Demokracija ne more delovati brez svobodnega, kritičnega in profesionalnega novinarstva. V resnici vam ne znam opisati trenutnih občutkov. Kako zelo zadovoljna sem, da s to zakonodajo to vlogo medijev prepoznavamo tudi na ravni Evropske unije.

Iz izkušenj vemo, da so mediji stalno pod pritiski političnega podrejanja, zasebnih (oziroma poslovnih) interesov ali državnega omejevanja njihovega delovanja. V Evropski uniji, konkretno pristojni Evropski komisiji, so bili ob hudih kršitvah lahko zgolj “zaskrbljeni”. Za konkretne ukrepe ni bilo pravne podlage. Zdaj, s to zakonodajo, bo.

Mediji so dobili posebno mesto na trgu, posebno mesto na spletu, novinarji pa posebno zaščito pred vohunjenjem, pred poseganjem v uredniško svobodo, pred poskusi političnega prevzema. Vsebina zakona je zelo dobra. Seveda tudi zato, ker sem vanj uspela vključiti mnogo svojih predlogov.

Končna uradna potrditev sledi v prvi polovici prihodnjega leta. Hvala predvsem Roku in Joanni za potrpežljivost, odločnost in vztrajanje na neskončno dolgih tehničnih sestankih, seveda pa tudi kolegici iz odbora za državljanske svoboščine (ki je imel načez del besedila) Ramoni in njenemu sodelavcu Gabrielu. Skupaj nam je uspelo.

Vam, ki me berete in spremljate, pa lep pozdrav iz Bruslja!

– Irena

29. november je.

Ne, ne bom pisala o prazniku nekdanje skupne države, na katerega je morda kdo od vas zdaj pomislil.

Pisala bom o današnjem mednarodnem dnevu, ki ga zaznamujejo negotovost, skrb, bolečina, smrt, nepravičnost, a hkrati tudi trdoživa odloč(e)nost in upanje na boljši jutri.

Danes je mednarodni dan solidarnosti s palestinskim ljudstvom. Že v preteklosti zaznamovan z nasilnimi enostranskimi dejanji Izraela, ki so privedla do prisilnih izselitev, rušenja palestinskih domov, omejitev gibanj in smrtonosnih napadov. Že v preteklosti pa zaznamovan tudi s hrepenenjem po prekinitvi okupacije. Segregacije. Z upanjem, da bo mednarodna skupnost končno ukrepala.

Danes je tudi dan, ko se – če se na pogajanjih v Katarju ne dogovorijo drugače – izteka šestdnevna prekinitev ognja med Hamasom in Izraelom ter s tem povezana izmenjava talcev in zapornikov.

Kaj bo pa jutri? Kakšen bo pa mednarodni dan solidarnosti s palestinskim ljudstvom prihodnje leto? Kakšne solidarnosti neki?

Današnji dan obeležujejo Združeni narodi. Če se pod plaščem pokroviteljske solidarnosti in leporečnih sloganov vendarle skrivajo tudi resnična prizadevanja za pravico in mir, naj ti isti Združeni narodi vsaj dosledno spoštujejo svoje sprejete resolucije. Še posebej tisto, ki na območju nekdanjega britanskega mandata predvideva ustanovitev dveh ločenih držav.

Edino zagotovilo za varnost vseh civilistk in civilistov ter trajen mir na Bližnjem vzhodu je v trajni prekinitvi ognja, iskreni vrnitvi države Izrael k mirovnemu procesu in oblikovanju mirovnega načrta, ki bo vodil v dokončno vzpostavitev in mednarodno priznanje še ene države, ki ima pravico obstajati. Države Palestina.

– Irena

Foto: – EP Alexis Haulot/EP