Pa ga imamo!

Besedilo Evropskega akta o svobodi medijev je “pod streho” Evropskega parlamenta. Kaj je v njem?

– Prepovedujemo vse oblike vmešavanja v uredniške odločitve. Politične, lastniške, poslovne.

– Preprečujemo pritiske na novinarke in novinarje: siljenje v razkritje virov, vohunjenje …

– Podatki o lastništvu in državnem financiranju nekega medija bodo morali biti javno razkriti. To velja tudi za spletne platforme.

– Pred morebitnimi prevzemi medijskih podjetij bo potreben test vpliva na uredniško neodvisnost.

– Ustanavljamo neodvisen Evropski odbor za medijske storitve, ki bo pravzaprav nadziral stanje na medijskem področju v državah članicah.

– Odbor dopolnjujemo z ustanovitvijo neodvisne strokovne skupine, ki bo predstavljala medijski sektor in civilno družbo.

V bistvu vzpostavljamo temeljne principe, pravno podlago. Pravni red na ravni Evropske unije, ki bo zaščitil novinarke in novinarje, medijske hiše. Zagotovil pluralnost medijev in njihovo neodvisnost.

V državah v Evropski uniji imamo zelo različne razmere glede svobode medijev, vendar na žalost niti ena ni imuna na pritiske ali (poskuse) spodkopavanja. Javni mediji, steber kredibilnega informiranja ljudi, so marsikje – v Sloveniji na srečo več ne! – najmanj podvrženi poskusom podreditve. Pa sploh ne govorim samo o Madžarski in Poljski. Ali o Sloveniji pod prejšnjo vlado. Žal.

Grčija. Dokazano vohunjenje nad novinarji. Iz kabineta predsednika vlade.

Avstrija. Odstop nekdanjega kanclerja potem, ko so začeli preiskovati sume, da naj bi njegova ekipa usmerjala denar v medije. Za naklonjeno poročanje.

Francija. Lastnik (nekoč) uglednega časnika je postal milijarder, znan po tem, da prek medijev potiska ideologijo skrajne desnice. Nastavil svojega urednika. Najbrž mi ni treba posebej razlagati o posledično novih “standardih” poročanja.

…

Ljudje se sami odločate, komu boste zaupali in komu ne. Kateri medij boste spremljali in katerega ne. V to se z aktom ne vpletamo. Je pa seveda prav, da dobite transparentne, kredibilne, profesionalne informacije. Brez laži in sprenevedanj. Kot bi bilo prav, da si del politike ne bi niti poskušal podrejati medijev ali manipulirati ljudi.

Namesto tega se temu istemu delu politike – in njihovim za vsako ceno vernim podpornicam ter podpornikom – zdi bolj prav vztrajati pri propagandi, spletkarjenju, umetnih delitvah, lastnih interesih. Zavajanju.

To počnejo tudi z mojim (spodaj pripetim) plenarnim nagovorom, mimogrede. Vsebinski komentarji nanj me ne bi motili, a kaj, ko jih ni. Ko je lažje kritizirati moje poreklo, moj spol in si hkrati še malo izmišljevati “dejstva”. Tudi o RTV Slovenija, kakopak.

To so njihove klasike, ki me ne ganejo. Gane pa me, kaj bo z Evropskim aktom o svobodi medijev na koncu. Zdaj nas namreč čaka še zadnja stopnička: pogajanja z Evropsko komisijo in državami članicami. Verjamem v uspeh in dobre kompromise, ker se te zakonodaje ni treba bati nikomur … razen tistim, ki to svobodo spodkopavajo.

– Irena

Koprive iz kleti, pozor!

Čas je.

Saj veste: čim bolj zlobno, nič komentiranja vsebine. Spol, izgled, poreklo, to je to. Šovinistično. Seksistično. Nacionalistično. Primitivno.

Nujno vpletajte manipulacije in laži. Slovnica niti pod razno ni pomembna, bodite pravi domoljupci. Žalite. Bodite prostaški.

Pripravljeni, pozor, zdaj!

Zadnje čase je vedno več sovražnih komentarjev. Tudi pod mojimi objavami. Zelo očitno se to dogaja zato, ker se bližajo evropske volitve, določen del politike pa ima pač sistem komentiranja iz kleti. Z jasnimi navodili.

Cilj? Vzbuditi sovraštvo ali vsaj nek dvom. In ko bi to vsaj bile neke kritike, da bi lahko iz tega kaj potegnila, tako pa žal lahko samo zamahnem z roko. In jih prijavim, seveda. Ker to nikoli ne bo moj način. Ker jim nima smisla pojasnjevati. Ne zanima jih. V resnici tu ne gre zame, ker je problem bistveno širši. Gre pa morda malo zanje … ker s temi občutki, če so ta iskrena, najbrž ni lahko živeti.

Ta teden smo na plenarnem zasedanju Evropskega parlamenta na dnevnem redu imeli tudi točko o boju “proti normalizaciji skrajno desničarskega in skrajno levičarskega diskurza, vključno z antisemitizmom”. Roko na srce, poskusi uravnoteževanja v smislu “skrajna desnica in skrajna levica” so izredno pavšalni.

Že sam pojem skrajnosti ima odtenke. Niso vsi fašisti, čeprav nemara v njih tli del sovražnosti, nacionalizma, paranoje. Natančnejši, realnejši naslov bi bil “normalizacija diskurza populizma trde desnice”. Nove desnice. Tiste, ki jo pri nas pooseblja Janez, čez mejo Viktor, čez lužo Donald. Toda težava nastane, ker normalizacija diskurza avtomatsko vodi v sprejemanje, s čimer nevarna populistična demagogija – vsaj na nekaterih področjih – narekuje tempo našega delovanja.

Žal se zadnja leta takšna normalizacija ne odvija zgolj na ravni diskurza nekih anonimnežev, ampak vedno bolj tudi v politiki. Tudi v Evropskem parlamentu. Glede tega sem nagovorila kolegice in kolege, posnetek si lahko pogledate spodaj. Zaradi poceni političnih točk se predstavniki zmerne desnosredinske struje vse bolj povezujejo z bolj skrajnimi kolegi, kar se kaže v marsičem. Od poskusov rušenja okoljske zakonodaje do namenskega vzbujanja strahu, nelagodja in nacionalizma.

Vzbuditi čustvo sovraštva, da bi sami ponudili rešitev za problem, ki so ga ustvarili sami. Čeprav so stopnje intenzivnosti po svetu različne, je taktika povsod ista. Zelo priročno je, da – hkrati z normalizacijo ter sprejemanjem skrajnosti in sovražnosti – medije, pravosodje in/ali politične tekmece ustvarijo za državne (berite: kletne) sovražnike. Tako z njimi lažje obračunavajo, krepijo lastno moč. Priti na oblast ali ostati na oblasti. Za lastne interese in interese svojih pajdašev.

Odgovornost je na nas, na tistih na sredini, ki se teh opisanih dejstev zavedamo, da takšen diskurz vnaprej zavrnemo ter s paranoidnimi populisti ne gremo v nikakršne kompromise glede naših politik in delovanja. Od normalizacije diskurza je namreč še bolj problematična normalizacija sprejemanja sovražnosti, nacionalizma ali na lažeh “utemeljene” ideologije v (evropski) politiki.

Spodobnost in resnicoljubnost žal nista več vrednoti, zaradi katerih bi se ti ljudje brzdali. Preprosto izkoriščajo možnosti, ki so jim na voljo. In usmerjeni kletni, pardon spletni komentatorji so postali ena od glavnih metod.

Tega ne smemo normalizirati. Tega ne smemo sprejemati. To so preračunljivci, ki zelo dobro vedo, kaj delajo. Delajo za marsikoga in marsikaj, vendar ne za vas. Žal.

Lahko me še vedno napadate in blatite, vem, da boste. Toda, veste, še vedno se bom pri iskanju rešitev bolj trudila za vas kot vaši spletni in politični botri. Sprejemam vas kot ljudi (recimo, da to ste), a ne sprejemam vaše sovražnosti.

– Irena

Še pomnite, prijatelji(ce) …

… ko smo lahko vsebine na denimo Facebooku in Instagramu spremljali kronološko in ne tako, kot se je odločil “nekdo” namesto nas? No …

… končno bomo spet dobili to možnost! In za to sem ‘kriva’ tudi sama. Za to in še precej drugih, upravičeno strožjih pravil, ki jih od danes dalje v Evropski uniji morajo upoštevati vse velike spletne platforme.

Pokaži mi svoj ‘feed’ in povem ti, kdo si. Spletni svet se nam prikazuje točno tako, kot nam ga ponuja algoritem. Vsakemu izmed nas drugače, in to na podlagi naših osebnih podatkov, ki se prodajajo tistemu, ki je zanje pripravljen odšteti največ denarja. Produkt smo mi, algoritmi pa točno vedo, komu kaj ponuditi. Žal vedo tudi to, kdo je bolj dovzeten za teorije zarot, dezinformacije in zavajanja.

S tem sistemom se torej enostavno manipulira ljudi, volivke, volivce, brez večjih težav se organizirano širi teorije zarot, prodaja nelegalne, škodljive izdelke, brezsramno se uporablja sovražni govor, celo spodbuja se k nasilju in žal pogosto dejansko do nasilja tudi pride. S tem sistemom se okoriščajo tisti, ki zlorabljajo strah, razočaranje in jezo ljudi za svoje partikularne interese; tisti, ki bijejo kulturno vojno z mediji in duhovi preteklosti. S tem sistemom se (namensko) spodkopava zaupanje v stroko in avtoritete, znižuje se kakovost javne debate ter splošne kulture in posledično se – kar je najhuje – onemogoča reševanje tistih resnično perečih težav ljudi.

Akt o digitalnih storitvah je bil eden od nujnih odgovorov na ta sistem. Odgovor z zahtevami za transparentnost algoritmov, z označevanjem izvora oglaševanj, predvsem političnih, in zavajajočih informacij ter s postavljanjem jasnih pravil moderiranja vsebin na spletu.

Pri poročilu za to zakonodajo sem bila na odboru za kulturo poročevalka v imenu svoje skupine, Renew Europe. To pomeni, da sem vložila amandmaje, določila indikacije glasovanj za skupino in se pogajala s poročevalci drugih skupin za končni tekst v obliki skupnih, kompromisnih amandmajev.

V nadaljevanju smo z medinstitucionalnimi pogajanji sprejeli zakon, zavezujoč na ravni celotne Unije. Kaj bo moralo biti drugače po amandmajih, ki sem jih (uspešno) dodala v besedilo glede oglaševanja?

Platforme morajo uporabnicam in uporabnikom, ki vam je prikazano oglaševanje, razkriti, zakaj ste ravno vi dobili ta oglas, zakaj ravno ta oglas in – najbolj pomembno – da ne smete biti po privzetem načinu podvrženi ciljnemu oglaševanju, RAZEN, če v to vnaprej privolite. Bodite torej pozorni na spremembe, ki jih sta jih do tega trenutka Meta in TikTok (in še kdo) napovedala, ter zavrnite prikazovanje vsebin na podlagi algoritmov, če tega ne želite imeti. Zdaj boste lahko!

Podjetja bodo morala po novem tudi zagotavljati, da ciljno usmerjeno oglaševanje z uporabo občutljivih osebnih podatkov, kot so spolna usmerjenost, etnična pripadnost ali politična prepričanja, sploh ne bo mogoče. Ciljno oglaševanje pri mladoletnicah in mladoletnikih je prepovedano.

Pomembno mi je bilo tudi to, da bi imeli možnost sami odločati o podatkih, ki jih delite in si lahko sami nastavite parametre algoritmov. Po domače povedano, da lahko dejansko izbirate, kako se vam ‘prikazuje svet’.

Pri tem prikazovanju sveta je seveda pomembno ločevati med zakonitimi, nezakonitimi in škodljivimi vsebinami. Zakonitih vsebin se ne sme odstranjevati, sploh pa za to ne morejo biti pristojna podjetja. Nezakonite vsebine pa so trenutno le tri vrste: otroška pornografija, teroristične vsebine in avtorske pravice. Za vse tri imamo ločene zakonodaje, Akt o digitalnih storitvah zdaj omogoča horizontalna pravila.

Odločno sem bila proti, da bi te vsebine preverjali izključno avtomatski sistemi, algoritmi ali umetna inteligenca. Zato sem čez ves tekst (na koncu prav tako uspešno) dodajala, da mora do same blokade vsebine nujno priti s človeškim nadzorom.
In še zadnje, pa zato nič manj pomembno, zlasti v kontekstu moje borbe za naš jezik: dodala sem tudi, da morajo spletni velikani upoštevati jezik države članice in imeti zaposlene moderatorje, ki znajo govoriti jezik te države, recimo v našem primeru slovensko. Brez dvoma si te multinacionalke to lahko privoščijo.

Ljudje moramo vedeti, kdo stoji za prikazovanjem vsebin na družbenih omrežjih, nad svojo identiteto pa moramo imeti nadzor MI.

Irena

Družbena zaznamovanost zaradi drugačnosti, navadno neupravičena: stigma.

Stanje telesnega in duševnega dobrega počutja, brez motenj v delovanju organizma: zdravje.

Tudi stigma vpliva na zdravje, žal. Zlasti duševno. Stigma odvrača od pravočasnega iskanja pomoči. Stigma vodi v socialno izključenost, kar samo še poslabša že tako alarmantno stanje.

Zaradi stereotipnih predstav o duševnih težavah in motnjah se duševno stanje skriva, o tem se ne govori. V resnici pa je zdravje, kot ste lahko prebrali v njegovi definiciji, ne le telesno, pač pa tudi duševno dobro počutje. Tega se ne zavedamo dovolj, ta hitri, nori svet (pre)visokih pričakovanj in filtrov pa nam tudi ne dela ravno usluge na tem področju.

Tu moramo pomagati tudi (so)odločevalke in (so)odločevalci. Kot podpredsednica podobora za javno zdravje se borim za dve ključni zadevi:

– vsem mladim z duševnimi stiskami ali motnjami zagotoviti dostopno, brezplačno in pravočasno pomoč, kar je ključen prvi korak za uspešno spoprijemanje s stiskami;

– več informiranja, obveščanja od tako vladajočih kot tudi vseh ostalih članov družbe o duševnih problemih.

O duševnem zdravju je nujno govoriti in s tem zrušiti stigmo, ki se tega področja še vedno drži. Vsak od nas ima stiske v življenju, vsak jih doživlja drugače, vsak jih rešuje drugače. Pomembno pa je, da se jih dejansko rešuje.

– Irena

Postopek, po katerem kaj dotrajanega, poškodovanega postane tako kot novo.

Definicija obnove.

Na tem našem planetu je ogromno dotrajanega, poškodovanega. Žal marsikaj tako zelo, da je zgoraj opisan postopek nemogoč. In žal je za večino, veliko večino tega kriv človek. Toda marsikje se pa še vedno da kaj popraviti. Obnoviti. Vsaj delno.

In človek – vsaj tisti, ki se zaveda svoje odgovornosti do planeta – bi pričakoval, da se bomo v politiki ‘tepli’, kdo se bo vpisal v zgodovino kot večji branik okolja. Kdo bo bolj ambiciozen, kdo bo želel bolj obvarovati naravo.

Dogaja pa se nasprotno. Politikantski koristoljubi in preračunljivci raje spletkarijo z besedilom zakonodaje, ki bi morala zadnja biti predmet političnih obračunavanj, predvsem pa lažnih informacij.

Govorim o zakonu o obnovi narave, o katerem smo glasovali danes. Manipulatorjem ni uspelo, zakon ni padel, pogajanja se bodo nadaljevala. To je zmaga, a vendarle zmaga z grenkim priokusom.

Tisti v Evropskem parlamentu, ki nam je zares mar, smo dokazali, da nam ni vseeno. Za zaščito okolja, za doseganje podnebne nevtralnosti, za prihodnost. Na drugi strani pa so tudi tisti preostali, ki jim je zares mar, so dokazali, da jim ni vseeno. Zase.

Sporočilo imam zanje. In nekaj vprašanj.

… Ko govorimo o obnovi ekosistemov. Kopenskih, obalnih, sladkovodnih, morskih, urbanih. Gozdnih. Kmetijskih! Ko govorimo o obnovi opraševalskih populacij. O naravnih okoljih, ki so že uničena, (p)oškodovana, izkoriščena.

Kako lahko še vedno obstajajo ljudje, ki govorijo, da je ta zakonodaja “nevarna” ali “nepotrebna”? Spet smo pri klasični politizaciji neke tematike za strašenje množice. Strašijo, na primer, da bo 9. člen zakonodaje s povečanjem ohranjanja zemljišč in biotske raznovrstnosti drastično zmanjšal proizvodnjo hrane, kar je povsem zavajajoče.

Naredimo kaj za naše čebele in druge opraševalce ali le ponosno govorimo o njih, ko uživamo v medu oziroma se pogovarjamo s kom iz tujine?

Kaj pa vse ostale živali, rastline in njihove raznovrstnosti? Jim res ne rušimo tal pod nogami – ponekod dobesedno?

Če smo izsušili šotišča, res nismo (po)rušili ekosistema? Kaj pa, če posekamo gozd in ne poskrbimo za njegovo nadomestitev?

Želimo več dreves ob novih vpadnicah, ob na novo zgrajenih stolpnicah in nakupovalnih središčih? Bi si upala trditi, da se že zdaj “kuhamo” dovolj.

Deleži obnove, o katerih govorim(o), se gibljejo v nekaj deset odstotkih in so po mojem mnenju že zdaj prenizki, medtem ko bi nekateri te ambicije še prepolovili. V bistvu so z današnjim sprejetjem nekaterih dopolnil izredno oslabili besedilo.
Ponavljam: gre za OBNOVO – in to le v deležu celotne škode. Gre za škodo, ki jo je človek – ki smo jo mi kot družba, naša gospodarstva, naša želja po še – prizadejali živalim, rastlinam, okolju.

In kaj je najhuje? Da največjih tveganj prehranski varnosti, ribištvu, kmetijstvu in gozdarstvu ne predstavljajo “samo” podnebne spremembe (ki se odražajo skozi dolga sušna obdobja, uničujoče poplave, točo in druge nepredvidljive podnebne pojave, ki uničujejo pridelke), izguba biotske raznovrstnosti in ekosistemov, vključno z opraševalci in (pre)obsežnim zatiranjem škodljivcev, pač pa politični manipulatorji, preračunljivci in dvoličneži.

… Ki politične točke kupujejo na plečih kmetov. Slednji so že dolgo žrtve nezadostne zakonodaje za varovanje in ohranjanje narave in okolja, ki bi jim zagotavljala večjo stabilnost pridelkov ter s tem preživetja. Zato imam sporočilo tudi za vse v kmetijstvu. Zavedati se morate, žal, da so predstavniki Evropske ljudske stranke oziroma vsi tisti, ki so pod pretvezo zagotavljanja zadostnih kmetijskih površin in prehranske varnosti nasprotovali predlagani zakonodaji, storili ravno nasprotno od tega.

Kot družba na vse reči določamo vrednosti. Cena, dobiček, kapital. Človeka vrednotimo bistveno slabše. Narave pa sploh ne.

Skrajni čas je, da se začnemo VSI zavedati, kaj je zares pomembno za življenje na tem planetu.

Pogoltnost … pogoltne.

– Irena

Foto: EP/Alexis Haulot