Ni druge. Ali zakonsko določena obveznost ali nič, ker “nam ni treba”.

Tako delujejo tuje multinacionalke na trgu Evropske unije, tudi slovenskem. Zato ni druge.

Z Evropsko komisijo smo že nekaj časa v neformalnih, od danes dalje pa tudi formalnih dogovorih glede tega, kako zakonsko urediti prepoved jezikovne diskriminacije na ravni Evropske unije.

Vse dokler tega ne bo, se bodo namreč zadeve premikale ali prepočasi ali se celo sploh ne bodo. Tako so pristojni evropski komisarji danes dobili moj poziv k ukrepanju, konkretno predlog revizije in dopolnitve direktive o avdiovizualnih medijskih storitvah.

Gre za to, da omenjena direktiva že določa boljši dostop do avdiovizualnih storitev oziroma vsebin za osebe s posebnimi potrebami, prav tako prepoveduje diskriminacijo. Ker pa v besedilu ni izrecno zapisane prepovedi diskriminacije na podlagi jezika za vse državljanke in državljane, žal to lahko vsak bere po svoje. Zato predlagam eksplicitno zapisane, jasne obveznosti za platforme, ki ponujajo videovsebine in so prisotne na trgu Evropske unije: spoštovanje vseh uradnih jezikov Evropske unije, razširitev boljšega dostopa do storitev na vso splošno populacijo, preprečevanje uporabe t. i. načela “države izvora” za izognitev spoštovanju nacionalnih zakonodaj.

Evropska unija je zavezana h krepitvi, spodbujanju in vzdrževanju jezikovne raznolikosti, vsakršna diskriminacija na podlagi jezika pa je prepovedana v temeljnih pogodbah skupnosti. Trdim, da bi to morala upoštevati tudi vsa zasebna podjetja, ki delujejo na notranjem trgu EU in ponujajo storitve po vsej EU, dolžnost EU pa je, da to jasno zagotovi v svoji zakonodaji.
Roko na srce, spoštovanje jezikovne raznolikosti je v resnici minimalna zahteva, ki bi morala biti samoumevna. V času, ko splet predstavlja vedno večji del našega življenja, si moramo vsi skupaj prizadevati za enakopravnost vseh jezikov EU, saj je to nujno za njihovo preživetje in nadaljnji obstoj, tudi slovenščine.

Zakonodajni proces v Evropski uniji je sicer običajno dolgotrajen, toda to ne pomeni, da lahko sedimo križem rok in večno čakamo na multinacionalke, ki brez konkretnega pritiska, zlasti zakonodajnega, ne bodo storile veliko. Tudi na podlagi dosedanjih neformalnih pogovorov sem prepričana, da bomo te zadeve uspeli zakonsko urediti na EU ravni v doglednem času.

Medtem še vedno zbiramo tudi podpise podpore na www.poslovensko.si

– Irena

A sem v raju?

Zdaj zagotovo vsi že poznate mojo obsedenost s knjigami. Prepričana sem tudi, da vas je večina slišala za letošnji frankfurtski knjižni sejem. Če že ne zato, ker je Slovenija njegova častna gostja, pa zaradi (odličnega, mimogrede) govora Slavoja Žižka
Edina njegova kritika, s katero se nisem ravno strinjala, je bila kritika slovenskega slogana. Satje besed. Za vas ne vem, a meni se zdi povsem v redu. Vam pojasnim, zakaj.

Svetovno gledano nas je govork in govorcev slovenskega jezika malo. Toda tudi to je jezik krasnih ljubezenskih sonetov, napetih kriminalk in romanov, čudovitih otroških zgodbic, uspešnih strokovnih člankov …

Slovenska literatura je napram nemški majhna in obrobna. Na prvi pogled. Kot so majhne čebele. Na prvi pogled. Toda vsi vemo, da videz lahko vara. In v obeh omenjenih primerih to brez dvoma drži.

– Irena

Pa ga imamo!

Besedilo Evropskega akta o svobodi medijev je “pod streho” Evropskega parlamenta. Kaj je v njem?

– Prepovedujemo vse oblike vmešavanja v uredniške odločitve. Politične, lastniške, poslovne.

– Preprečujemo pritiske na novinarke in novinarje: siljenje v razkritje virov, vohunjenje …

– Podatki o lastništvu in državnem financiranju nekega medija bodo morali biti javno razkriti. To velja tudi za spletne platforme.

– Pred morebitnimi prevzemi medijskih podjetij bo potreben test vpliva na uredniško neodvisnost.

– Ustanavljamo neodvisen Evropski odbor za medijske storitve, ki bo pravzaprav nadziral stanje na medijskem področju v državah članicah.

– Odbor dopolnjujemo z ustanovitvijo neodvisne strokovne skupine, ki bo predstavljala medijski sektor in civilno družbo.

V bistvu vzpostavljamo temeljne principe, pravno podlago. Pravni red na ravni Evropske unije, ki bo zaščitil novinarke in novinarje, medijske hiše. Zagotovil pluralnost medijev in njihovo neodvisnost.

V državah v Evropski uniji imamo zelo različne razmere glede svobode medijev, vendar na žalost niti ena ni imuna na pritiske ali (poskuse) spodkopavanja. Javni mediji, steber kredibilnega informiranja ljudi, so marsikje – v Sloveniji na srečo več ne! – najmanj podvrženi poskusom podreditve. Pa sploh ne govorim samo o Madžarski in Poljski. Ali o Sloveniji pod prejšnjo vlado. Žal.

Grčija. Dokazano vohunjenje nad novinarji. Iz kabineta predsednika vlade.

Avstrija. Odstop nekdanjega kanclerja potem, ko so začeli preiskovati sume, da naj bi njegova ekipa usmerjala denar v medije. Za naklonjeno poročanje.

Francija. Lastnik (nekoč) uglednega časnika je postal milijarder, znan po tem, da prek medijev potiska ideologijo skrajne desnice. Nastavil svojega urednika. Najbrž mi ni treba posebej razlagati o posledično novih “standardih” poročanja.

…

Ljudje se sami odločate, komu boste zaupali in komu ne. Kateri medij boste spremljali in katerega ne. V to se z aktom ne vpletamo. Je pa seveda prav, da dobite transparentne, kredibilne, profesionalne informacije. Brez laži in sprenevedanj. Kot bi bilo prav, da si del politike ne bi niti poskušal podrejati medijev ali manipulirati ljudi.

Namesto tega se temu istemu delu politike – in njihovim za vsako ceno vernim podpornicam ter podpornikom – zdi bolj prav vztrajati pri propagandi, spletkarjenju, umetnih delitvah, lastnih interesih. Zavajanju.

To počnejo tudi z mojim (spodaj pripetim) plenarnim nagovorom, mimogrede. Vsebinski komentarji nanj me ne bi motili, a kaj, ko jih ni. Ko je lažje kritizirati moje poreklo, moj spol in si hkrati še malo izmišljevati “dejstva”. Tudi o RTV Slovenija, kakopak.

To so njihove klasike, ki me ne ganejo. Gane pa me, kaj bo z Evropskim aktom o svobodi medijev na koncu. Zdaj nas namreč čaka še zadnja stopnička: pogajanja z Evropsko komisijo in državami članicami. Verjamem v uspeh in dobre kompromise, ker se te zakonodaje ni treba bati nikomur … razen tistim, ki to svobodo spodkopavajo.

– Irena

Koprive iz kleti, pozor!

Čas je.

Saj veste: čim bolj zlobno, nič komentiranja vsebine. Spol, izgled, poreklo, to je to. Šovinistično. Seksistično. Nacionalistično. Primitivno.

Nujno vpletajte manipulacije in laži. Slovnica niti pod razno ni pomembna, bodite pravi domoljupci. Žalite. Bodite prostaški.

Pripravljeni, pozor, zdaj!

Zadnje čase je vedno več sovražnih komentarjev. Tudi pod mojimi objavami. Zelo očitno se to dogaja zato, ker se bližajo evropske volitve, določen del politike pa ima pač sistem komentiranja iz kleti. Z jasnimi navodili.

Cilj? Vzbuditi sovraštvo ali vsaj nek dvom. In ko bi to vsaj bile neke kritike, da bi lahko iz tega kaj potegnila, tako pa žal lahko samo zamahnem z roko. In jih prijavim, seveda. Ker to nikoli ne bo moj način. Ker jim nima smisla pojasnjevati. Ne zanima jih. V resnici tu ne gre zame, ker je problem bistveno širši. Gre pa morda malo zanje … ker s temi občutki, če so ta iskrena, najbrž ni lahko živeti.

Ta teden smo na plenarnem zasedanju Evropskega parlamenta na dnevnem redu imeli tudi točko o boju “proti normalizaciji skrajno desničarskega in skrajno levičarskega diskurza, vključno z antisemitizmom”. Roko na srce, poskusi uravnoteževanja v smislu “skrajna desnica in skrajna levica” so izredno pavšalni.

Že sam pojem skrajnosti ima odtenke. Niso vsi fašisti, čeprav nemara v njih tli del sovražnosti, nacionalizma, paranoje. Natančnejši, realnejši naslov bi bil “normalizacija diskurza populizma trde desnice”. Nove desnice. Tiste, ki jo pri nas pooseblja Janez, čez mejo Viktor, čez lužo Donald. Toda težava nastane, ker normalizacija diskurza avtomatsko vodi v sprejemanje, s čimer nevarna populistična demagogija – vsaj na nekaterih področjih – narekuje tempo našega delovanja.

Žal se zadnja leta takšna normalizacija ne odvija zgolj na ravni diskurza nekih anonimnežev, ampak vedno bolj tudi v politiki. Tudi v Evropskem parlamentu. Glede tega sem nagovorila kolegice in kolege, posnetek si lahko pogledate spodaj. Zaradi poceni političnih točk se predstavniki zmerne desnosredinske struje vse bolj povezujejo z bolj skrajnimi kolegi, kar se kaže v marsičem. Od poskusov rušenja okoljske zakonodaje do namenskega vzbujanja strahu, nelagodja in nacionalizma.

Vzbuditi čustvo sovraštva, da bi sami ponudili rešitev za problem, ki so ga ustvarili sami. Čeprav so stopnje intenzivnosti po svetu različne, je taktika povsod ista. Zelo priročno je, da – hkrati z normalizacijo ter sprejemanjem skrajnosti in sovražnosti – medije, pravosodje in/ali politične tekmece ustvarijo za državne (berite: kletne) sovražnike. Tako z njimi lažje obračunavajo, krepijo lastno moč. Priti na oblast ali ostati na oblasti. Za lastne interese in interese svojih pajdašev.

Odgovornost je na nas, na tistih na sredini, ki se teh opisanih dejstev zavedamo, da takšen diskurz vnaprej zavrnemo ter s paranoidnimi populisti ne gremo v nikakršne kompromise glede naših politik in delovanja. Od normalizacije diskurza je namreč še bolj problematična normalizacija sprejemanja sovražnosti, nacionalizma ali na lažeh “utemeljene” ideologije v (evropski) politiki.

Spodobnost in resnicoljubnost žal nista več vrednoti, zaradi katerih bi se ti ljudje brzdali. Preprosto izkoriščajo možnosti, ki so jim na voljo. In usmerjeni kletni, pardon spletni komentatorji so postali ena od glavnih metod.

Tega ne smemo normalizirati. Tega ne smemo sprejemati. To so preračunljivci, ki zelo dobro vedo, kaj delajo. Delajo za marsikoga in marsikaj, vendar ne za vas. Žal.

Lahko me še vedno napadate in blatite, vem, da boste. Toda, veste, še vedno se bom pri iskanju rešitev bolj trudila za vas kot vaši spletni in politični botri. Sprejemam vas kot ljudi (recimo, da to ste), a ne sprejemam vaše sovražnosti.

– Irena

Še pomnite, prijatelji(ce) …

… ko smo lahko vsebine na denimo Facebooku in Instagramu spremljali kronološko in ne tako, kot se je odločil “nekdo” namesto nas? No …

… končno bomo spet dobili to možnost! In za to sem ‘kriva’ tudi sama. Za to in še precej drugih, upravičeno strožjih pravil, ki jih od danes dalje v Evropski uniji morajo upoštevati vse velike spletne platforme.

Pokaži mi svoj ‘feed’ in povem ti, kdo si. Spletni svet se nam prikazuje točno tako, kot nam ga ponuja algoritem. Vsakemu izmed nas drugače, in to na podlagi naših osebnih podatkov, ki se prodajajo tistemu, ki je zanje pripravljen odšteti največ denarja. Produkt smo mi, algoritmi pa točno vedo, komu kaj ponuditi. Žal vedo tudi to, kdo je bolj dovzeten za teorije zarot, dezinformacije in zavajanja.

S tem sistemom se torej enostavno manipulira ljudi, volivke, volivce, brez večjih težav se organizirano širi teorije zarot, prodaja nelegalne, škodljive izdelke, brezsramno se uporablja sovražni govor, celo spodbuja se k nasilju in žal pogosto dejansko do nasilja tudi pride. S tem sistemom se okoriščajo tisti, ki zlorabljajo strah, razočaranje in jezo ljudi za svoje partikularne interese; tisti, ki bijejo kulturno vojno z mediji in duhovi preteklosti. S tem sistemom se (namensko) spodkopava zaupanje v stroko in avtoritete, znižuje se kakovost javne debate ter splošne kulture in posledično se – kar je najhuje – onemogoča reševanje tistih resnično perečih težav ljudi.

Akt o digitalnih storitvah je bil eden od nujnih odgovorov na ta sistem. Odgovor z zahtevami za transparentnost algoritmov, z označevanjem izvora oglaševanj, predvsem političnih, in zavajajočih informacij ter s postavljanjem jasnih pravil moderiranja vsebin na spletu.

Pri poročilu za to zakonodajo sem bila na odboru za kulturo poročevalka v imenu svoje skupine, Renew Europe. To pomeni, da sem vložila amandmaje, določila indikacije glasovanj za skupino in se pogajala s poročevalci drugih skupin za končni tekst v obliki skupnih, kompromisnih amandmajev.

V nadaljevanju smo z medinstitucionalnimi pogajanji sprejeli zakon, zavezujoč na ravni celotne Unije. Kaj bo moralo biti drugače po amandmajih, ki sem jih (uspešno) dodala v besedilo glede oglaševanja?

Platforme morajo uporabnicam in uporabnikom, ki vam je prikazano oglaševanje, razkriti, zakaj ste ravno vi dobili ta oglas, zakaj ravno ta oglas in – najbolj pomembno – da ne smete biti po privzetem načinu podvrženi ciljnemu oglaševanju, RAZEN, če v to vnaprej privolite. Bodite torej pozorni na spremembe, ki jih sta jih do tega trenutka Meta in TikTok (in še kdo) napovedala, ter zavrnite prikazovanje vsebin na podlagi algoritmov, če tega ne želite imeti. Zdaj boste lahko!

Podjetja bodo morala po novem tudi zagotavljati, da ciljno usmerjeno oglaševanje z uporabo občutljivih osebnih podatkov, kot so spolna usmerjenost, etnična pripadnost ali politična prepričanja, sploh ne bo mogoče. Ciljno oglaševanje pri mladoletnicah in mladoletnikih je prepovedano.

Pomembno mi je bilo tudi to, da bi imeli možnost sami odločati o podatkih, ki jih delite in si lahko sami nastavite parametre algoritmov. Po domače povedano, da lahko dejansko izbirate, kako se vam ‘prikazuje svet’.

Pri tem prikazovanju sveta je seveda pomembno ločevati med zakonitimi, nezakonitimi in škodljivimi vsebinami. Zakonitih vsebin se ne sme odstranjevati, sploh pa za to ne morejo biti pristojna podjetja. Nezakonite vsebine pa so trenutno le tri vrste: otroška pornografija, teroristične vsebine in avtorske pravice. Za vse tri imamo ločene zakonodaje, Akt o digitalnih storitvah zdaj omogoča horizontalna pravila.

Odločno sem bila proti, da bi te vsebine preverjali izključno avtomatski sistemi, algoritmi ali umetna inteligenca. Zato sem čez ves tekst (na koncu prav tako uspešno) dodajala, da mora do same blokade vsebine nujno priti s človeškim nadzorom.
In še zadnje, pa zato nič manj pomembno, zlasti v kontekstu moje borbe za naš jezik: dodala sem tudi, da morajo spletni velikani upoštevati jezik države članice in imeti zaposlene moderatorje, ki znajo govoriti jezik te države, recimo v našem primeru slovensko. Brez dvoma si te multinacionalke to lahko privoščijo.

Ljudje moramo vedeti, kdo stoji za prikazovanjem vsebin na družbenih omrežjih, nad svojo identiteto pa moramo imeti nadzor MI.

Irena