Junij. Mesec začetka poletja. Mesec rojstva moje punčke. In mesec skupnosti LGBTQI+. Žal še vedno živimo v svetu, v katerem se ljudje soočajo z nasiljem in neenakopravnostjo, celo mučenji in usmrtitvami samo zaradi tega, ker imajo nekoga radi ali ker so videti, kot so pač videti. Spolna usmerjenost in spolna identiteta sta sestavna vidika nas samih in nikoli ne bi smela voditi v diskriminacijo ali zlorabo, kaj šele smrt!

Stonewall. Upor proti policijski raciji in policijskemu nasilju v newyorškem lokalu Stonewall leta 1969 velja za začetek prvih LGBTQ+ gibanj, ki so kasneje privedli tudi do vzpostavitve prvih LGBT organizacij in organiziranega dela LGBT skupnosti.

Galerija. Incident v lokalu Galerija v Ljubljani leta 2001 velja za povod prve parade ponosa pri nas, sicer pa so se močna LGBT gibanja pri nas oblikovala že v 80. letih prejšnjega tisočletja.

Prav je. Prav je, da se spominjamo pogumnih dejanj še bolj pogumnih posameznic in posameznikov, ki so orali ledino za pravice manjšin in se borili za večjo enakopravnost v družbi. Nadaljevanje začetega dela je sedaj na vseh nas. Ni dovolj samo nemo opazovati. Treba se je zavedati, kakšne izzive morajo pogosto premagovati pripadnice in pripadnikiskupnosti LGBTQI+, da bi bili sprejeti, razumljeni ali zgolj videni. Predvsem mladi, ki se še oblikujejo in odkrivajo svojo identiteto.

Res je prav. Prav je, da se za pravice vseh borimo vedno in ne samo v juniju. Besedi ‘dostojanstvo’ in ‘pravice’ nimata spredaj ‘človekovo’ in ‘človekove’ kar tako, za okras. V tem kontekstu smo vsi rojeni svobodni in enaki. Ne zaradi vlade, države ali Evropske unije, ampak zato, ker so to naše rojstne pravice. Ne glede na čas in kraj rojstva. Ne glede na barvo naše kože. Ne glede na to, kako se spolno identificiramo. In ne glede na to, koga imamo radi.

Irena

Preostale poslankine dnevnike si lahko preberete tukaj.

Draga mladina,

verjamem, da vas je šla vsaj večina – če ne vsi – ki to berete, minulo nedeljo na volitve. Spregovorili ste, s (končno!!!) tako veliko udeležbo, kot bi morala biti vsakič. Upam, da odslej tudi bo.

A nedelja je bila le prvi korak. Prvo konkretnejše vnovično prebujanje demokratičnega sentimenta oziroma, če hočete, prvi konkretnejši jasen padec iliberalnih režimov. Pravzaprav tega ne spremljamo le v Sloveniji. Iliberalni avtokraciji, nevarnim populistom in njihovim manipulacijam, lažem ter zlorabam sistemov in oblasti se upira čedalje več ljudi. Seveda se tudi na evropskih tleh najdejo še kakšne slabe izjeme, tudi države z voditelji, katerih avtoritarni stil je že dodobra prevzel vse skupaj na način, da je odpor tam precej lažje zatreti, toda vedno večje zavračanje takšne politike, politike sejanja strahu in delitev v družbi, je kljub temu jasno. To smo med drugim dokazali ravno ta konec tedna, poleg Slovenije tudi v Franciji.

Ljudem je dovolj konstantnega nelagodja, ustvarjanja izrednih razmer, avtoritarnosti in odvzemanja, kratenja pravic. Celo tistih temeljnih. Ob tem je vse bolj prisotno zavedanje, kako krhka je (lahko) demokracija in kako pomembno jo je (u)braniti, se v ta namen tudi javno izpostaviti in sicer še bolj tvegati osebne diskreditacije, javne pogrome ter napade takšnih in drugačnih “medijev”, kopriv ali kletnih mračnjakov, toda ne zaman. Kar je na kocki, je namreč mnogo pomembnejše: življenje v svobodni, demokratični družbi, ki spoštuje človekove pravice in vladavino prava. Družbi, ki ji je mar za svoje najšibkejše člane in ki ob neenakostih ne pogleda stran, pač pa pomaga. Z dejanji.

Veseli me, da je civilna družba čedalje glasnejša in da se predvsem mladi čedalje bolj zavedate pomena aktivnega državljanstva ter se postavljate na stran liberalnih demokracij in progresivnih politik. Čas je, da vsem iliberalnim oblastem in njihovim koprivam dokončno rečemo: Zbogom in nikoli več!

Irena

Preostale poslankine dnevnike si lahko preberete tukaj.

Draga mladina,

veste, kdo je Stephane Sejourne? Po tem zapisu, predvsem pa po tem tednu, boste zagotovo vedeli! 😉

Stephane Sejourne je predsednik politične skupine Renew Europe v Evropskem parlamentu, torej skupine, ki ji pripadam tudi sama. Stephane Sejourne je eden od najtesnejših sodelavcev francoskega predsednika Emmanuela Macrona, torej predsednika države, ki trenutno predseduje Svetu EU. In Stephane Sejourne bo ta teden na obisku v Ljubljani.

Prišel bo ne zato, ker bi bilo to pomembno za našo ali katerokoli drugo stranko, temveč zato, ker bo s tem izrazil podporo vsem tistim, ki si želite lepšo prihodnost in spremembe na bolje.

Prihodnost je ogljična nevtralnost. Evropa si ta cilj želi doseči do leta 2050. Leto 2050 res ni tako zelo daleč, kot si morda kdo misli. Konec koncev je bližje kot leto 1991, pa se zdi, kot da je del politike pri nas obtičal v tistem letu.

Prihodnost je post-covid obdobje. Blažiti socialno stisko ljudi, povečati sredstva za zdravstvo, dolgotrajno oskrbo …

Prihodnost ni rušenje temeljev Evropske unije. In prihodnost ni plačevanje avtokracije – v resnici pa kleptokracije in klientelizma – z evropskimi sredstvi voditeljem tistih držav, ki teh temeljev ne spoštujejo. Zato je bilo edino logično, da bo Sodišče EU zavrnilo tožbi, kakopak, Poljske in Madžarske, glede regulacije o pogojevanju evropskega denarja z vladavino prava. Sodbo so objavili minuli teden, ko smo o tem razpravljali na plenarnem zasedanju. Zdaj Evropska komisija preprosto nima več izgovorov za neupoštevanje omenjene regulacije.

Vse se vrti, stoji in pade na vladavini prava. Zato je pomembno vedeti, kaj je prihodnost in kaj prihodnost ne sme (več) biti. Tudi o tem bo spregovoril Stephane Sejourne. Organiziramo namreč pogovor z njim, ki bo – to vam zagotavljam – vreden ogleda. Vse izveste na mojih družbenih omrežjih!

Irena

*fr. Vizija za prenovo Evropske unije

Preostale poslankine dnevnike si lahko preberete tukaj.