Saj ne, da se ne ve, kaj se dogaja

Saj ne, da se ne ve, kaj se dogaja. Absolutno se ve. Cel svet je priča genocidu. Vsi, ki – predvsem po današnjih novicah z Bližnjega vzhoda – to še vedno zanikajo, so sostorilke in sostorilci. Nobenega drugega zaključka ne morem narediti, žal.

Država Izrael vsakih 45 minut ubije otroka v Gazi. Najmanjše krste so najtežje … a očitno ne dovolj težke za svet. Tisti svet, ki zaradi nedejavnosti in sokrivde mnogih svetovnih voditeljev lomi telesa in um najmlajših. Slednje niso moje besede, veste, to so besede izvršnega direktorja programa Svetovne zdravstvene organizacije za izredne zdravstvene razmere.

Medtem je Evropska unija tudi danes “zaskrbljena”. Sijajno (berite: hinavsko). Ker … saj ne, da se ne da storiti čisto nič. Tudi na tokratnem plenarnem zasedanju v Strasbourgu bom – na delegaciji za odnose EU s Palestino – govorila o tem. O dvojnih merilih, nemorali in sramoti, ki je tudi naša sramota. Izrazi zaskrbljenosti in “pozivi k zadržanosti” že zdavnaj niso več dovolj. Začnimo z dejanji, za začetek v obliki sankcij zoper vodstvo Izraela in – še pomembnejše – z embargom na orožje.

Druga pomembna plenarna tema, katere del bom, pa bo dogajanje v Srbiji. Sprejemali bomo poročili o tej državi za minuli dve leti. Če si po vsem, kar se tam dogaja, še kdo drzne trditi, da pod trenutnim režimom ta država kakorkoli napreduje (razen v avtoritarizmu in represiji oblasti), si potem tudi jaz drznem reči, da so avtorji (ali avtorice) takšnih trditev … idioti.

Sicer sem izpostavila dve prihajajoči plenarni razpravi, toda agenda je precej polna. Od odziva na ameriške carine in evropskega proračuna do tako imenovanih večnih kemikalij v okviru strategije za odpornost v zvezi z vodo.

Vzporedno se kot glavna poročevalka v imenu celega Evropskega parlamenta pripravljam na institucionalna pogajanja na politični ravni glede besedila evropske zakonodaje o statistiki o prebivalstvu in stanovanjih. Začnemo prihodnji teden. In morda tudi končamo. Kdo ve, morda vsaj tu uspemo postaviti piko in določiti stvari tako, kot morajo biti, če nam že marsikje drugje očitno ne gre.

Pozdrav iz Strasbourga.

-Irena

Foto/Ep: Eric VIDAL