Ko je med plačevanjem položnic potrebno izbirati med ogrevanjem in hrano

Evropska poslanka Irena Joveva se je v sredo, 20. maja 2026, udeležila plenarne razprave o nedavnih predlogih Evropske komisije za boj proti revščini v Evropski uniji, na kateri je posvarila, da se z revščino v Evropi vse pogosteje soočajo tudi ljudje, ki kljub marljivemu delu komaj shajajo iz meseca v mesec: “Pogosto je to obraz mlade osebe z dvema službama. Ali matere samohranilke. Ali upokojenca, ki med plačevanjem položnic mora izbirati med ogrevanjem in hrano.”

Uvodoma spomnila na besede Nelsona Mandele, ki v teh kriznih časih nastavljajo ogledalo vsej Evropi, hkrati pa služijo tudi kot resničen test za predstavljeno strategijo za boj proti revščini:

“Naroda ne bi smeli soditi po tem, kako ravna s svojimi najbolj privilegiranimi državljani, temveč po tem, kako ravna s tistimi najranljivejšimi.”

Med drugim je opozorila, da se z revščino v Evropi danes vse pogosteje soočajo tudi ljudje, ki kljub rednim zaposlitvam in marljivemu delu težko pokrijejo osnovne življenjske stroške ter komaj shajajo iz meseca v mesec.

V nadaljevanju je izpostavila tudi podatke Evropske komisije, ki po njenih besedah jasno kažejo, da ima revščina v Evropi vse pogosteje obraz zaposlenega človeka. Nadalje je dodala, da družba, v kateri dostojno življenje postaja privilegij, ne more veljati za uspešno družbo.

Kot je še dejala, sicer pozdravlja širok nabor področij, ki jih zajema predlagana strategija, med drugim ukrepe na področju otroške revščine, podpore invalidom, stanovanjske politike in kakovostnih delovnih mest, vendar obenem opozarja, da v strategiji pogreša konkretne mehanizme za učinkovito izvedbo predlaganih rešitev:

“Ni predloga za višanje sredstev jamstva za otroke. Ni predloga, kako zagotoviti plače, s katerimi lahko človek normalno živi. Še vedno čakamo na predlog direktive za minimalni dohodek. In rešitve ni niti za ustrezno socialno varnost prekarnih delavcev.”

V zaključku je izrazila zaskrbljenost nad pretiranim zanašanjem zgolj na prihajajočo uredbo o kakovostnih delovnih mestih, ki bo po njeni oceni sicer dobrodošla, vendar sama po sebi ne bo zadostovala za reševanje problema revščine med zaposlenimi v Evropi. Po njenem mnenju bo za resničen napredek potreben celovit in usklajen nabor ukrepov na več ravneh, ki bi učinkovito naslovil strukturne vzroke revščine:

“… če res želimo Evropo z uspešno družbo. In Evropo, ki ji bomo lahko brez sramu sodili po tem, kako ravna z najranljivejšimi.”