Evropski parlament že 31. leto podeljuje nagrado Saharova za svobodo misli zaslužnim posameznikom in organizacijam, ki izjemno prispevajo k boju za človekove pravice. Letos je nagrado prejel ujgurski zagovornik človekovih pravic in borec za pravice ujgurske manjšine na Kitajskem, Ilham Tohti. Pisarna Evropskega parlamenta v Sloveniji je v petek, 10. januarja 2020, pripravila okroglo mizo o pomenu omenjene nagrade, letošnjem nagrajencu in njegovem boju. Po projekciji dokumentarnega filma o življenju in delu aktivista je sledila okrogla miza, kjer so bili osrednji govorci evropska poslanka Irena Joveva, starosta slovenskega novinarstva Branko Soban in novinar zunanjepolitične redakcije Televizije Slovenije Aleš Malerič.

Vsakršno odstopanje od idealov komunistične partije in rušenje enotnosti prebivalstva Kitajska dojema kot separatistično dejanje. Zaradi obtožb separatističnega aktivizma je bil septembra 2014 po dvodnevnem montiranem sojenju Ilham Tohti obsojen na dosmrtno zaporno kazen. Tohti si je več kot dve desetletji neutrudno prizadeval za dialog in razumevanje med Ujguri in drugimi Kitajci (Han skupnostjo) ter se odločno zavzemal za izvajanje zakonodaje o regionalni avtonomiji na Kitajskem. Tohti je med drugim gostil spletno mesto »Uyghur Online«, kjer je redno grajal izključevanje ujgurskega prebivalstva iz razvoja Kitajske ter spodbujal ozaveščenost o položaju ujgurske skupnosti v kitajski družbi in ravnanju z njo. Za svoje delo je kljub nasprotovanju Kitajske prejel več nagrad: nagrado PEN/Barbara Goldsmith za svobodo pisanja (2014), nagrado Martina Ennalsa (2016) in mednarodno liberalno nagrado za svobodo (2017). Poleg tega je bil leta 2019 nominiran za Nobelovo nagrado za mir.

»V Evropskem parlamentu smo z izborom nagrajenca dali jasen signal Kitajski,« je na okrogli mizi poudarila evropska poslanka Joveva. Po njenih besedah gre za tako imenovano mehko moč, ki jo imajo kot evropski poslanci. S tem so namreč dali jasno vedeti, da je kršenje človekovih pravic ujgurske manjšine na Kitajskem nedopustno: »Žalostno in zaskrbljujoče je že samo dejstvo, da je v današnjem času toliko nominirancev za nagrado Saharova. A je seveda prav, da obstajajo take nagrade, da postane tudi splošna javnost pozorna na hujše kršenje človekovih pravic, saj marsikatera kršenja ostanejo neizpostavljena.«

Določeni vzvodi EU bi lahko bili uporabljeni, je še povedala poslanka. Nagrada Saharova 2019 bi denimo lahko bila odskočna deska za ustanovitev neodvisne, mednarodne, neomejene misije EU. Podobno, kot je leta 2017 EU misijo ustanovila za ugotavljanje kršitev človekovih pravic v Mjanmaru. Ne gre pozabiti, da je Kitajska geopolitično zelo močen igralec, EU na drugi strani pa ima težavo neenotnega nastopanja. »To smo že tolikokrat slišali in videli, na marsikaterem primeru. Dokler ne bo neke enotne zunanje politike, enotnega nastopa držav članic EU, bodo posamezne države podlegle pritiskom kitajskega kapitala,« je dodala Joveva.

Kitajska se svoje gospodarske moči zelo dobro zaveda in ta položaj izkorišča pri dvostranskih pogovorih, zlasti pri investicijah v države članice EU. Neenotno nastopanje držav članic EU, predvsem pa strah pred tako imenovanim ekonomskim maščevanjem Kitajske, onemogoča bolj odločne zahteve EU k spoštovanju človekovih pravic vseh prebivalcev na Kitajskem. Ukrepi EU v smeri drastičnih sankcij, na primer prekinitev gospodarskega sodelovanja, so ob tem povsem nerealna pričakovanja. A po mnenju Joveve bi bile možne določene alternative: zavračanje prošenj za vizum visokih uradnikov, zamrznitev premoženja in nesodelovanje z gospodarskimi podjetji, ki so povezana z delovanjem kampov, tako rekoč koncentracijskih taborišč za Ujgure, v pokrajini Xinjiang. Druga možnost bi medtem lahko bila sodelovanje diplomacije, stroke in gospodarstva na način, da bi ti enotno nastopili z zahtevo o spoštovanju človekovih pravic, saj v 25 let trajajočih ‘tro-tirnih’ pogajanjih o človekovih pravicah s Kitajsko nismo naredili niti enega koraka naprej.

Evropska poslanka Irena Joveva je za internetni portal Emerging Europe zapisala svoje mnenje o slovenski in evropski politiki ter svojih prihodnjih projektih. Spodaj si lahko preberete krajši povzetek.

V novi funkciji evropske poslanke sem se znašla na drugi strani mikrofona, saj je bil moj prejšnji poklic novinarstvo. Izbira za sodelovanje v politiki ni bila lahka, a sem se po dolgem premisleku odločila sprejeti izziv. Pa ne zaradi višje plače ali statusa, temveč zaradi odgovornosti do tistih ljudi (med katere sem pravzaprav spadala tudi sama), ki se zgražajo nad politiki z željo po oblasti in brez občutka za resničnost. Namesto da bi se samo pritoževala nad politično situacijo, sem dobila priložnost, da se v teh ‘čevljih’ sprehodim tudi sama. Kot mlada politična osebnost – ne zgolj po starosti, ampak tudi aktivni vključenosti v politiko – imam drugačen pogled na to, kaj in kakšna naj bi bila politika. Politika je živ, spreminjajoč se organizem, ki se pod stalnim pritiskom trudi prilagoditi trenutnim izzivom. Tudi slovenski politični prostor se je z osamosvojitvijo Slovenije spreminjal. Imamo veliko politično razdrobljenost z vedno manjšo željo po sodelovanju med različnimi političnimi opcijami. Smo prva država nekdanje Jugoslavije, ki se je pridružila Evropski uniji.

Moje delo v Evropskem parlamentu je med drugim usmerjeno na Zahodni Balkan oziroma k spodbujanju širitve EU. Medtem bom kot članica odbora za kulturo in izobraževanje svoje delo posvetila izboljšanju pogojev za mlajše generacije, kot nadomestna članica odbora za okolje in javno zdravje pa se bom osredotočila na teme, povezane z varovanjem okolja in vprašanja, povezana z bojem proti raku. Moja prvo zakonodajno poročilo je Evropska solidarnostna enota, katerega namen je mladim Evropejcem ponuditi priložnosti za prostovoljno delo v globalnem solidarnostnem sektorju.

Spreminjati evropsko zakonodajo je velik privilegij, a hkrati tudi veliko breme. Moj (ambiciozen) cilj je storiti vse, kar je v moji moči, da spremenim stvari znotraj te velike politične ‘pošasti’. In še en cilj imam: Ostati to, kar sem, in ne postati del ravnodušnih politikov.

Celotno besedilo v angleškem jeziku je dostopno na Emerging Europe.

Emerging Europe je internetni portal oz. platforma, ki vodi spletno mesto z novicami in izdaja četrtletno revijo, osredotočeno na družbena, gospodarska, politična in kulturna vprašanja, povezana s srednjo in vzhodnoevropsko regijo.

Evropska poslanka Irena Joveva se je v četrtek, 21. novembra 2019, odzvala na prošnjo dijaka Žana Debeljaka iz 2. g razreda Ekonomske gimnazije in srednje šole Radovljica, gimnazije, ki jo je tudi sama nekoč obiskovala. V oddelku 2. g dijaki sodelujejo kot ambasadorji Evropskega parlamenta.

Intervju po elektronski pošti: Irena Joveva in Žan Debelak, 2. g

1. Kako danes gledate na EGSŠ Radovljica in kakšni so vaši spomini na šolanje?

Če bi me to vprašali po koncu šolanja in odhodu na študij v Ljubljano, bi najbrž – tako kot vsak tipičen najstnik – odgovorila “končno konec”. Toda z leti ugotoviš, da so spomini na tiste čase resnično čudoviti, vedno lepši. Vsakič, ko se z bivšimi sošolci in sošolkami (z marsikom sem še vedno v stikih) pogovarjamo o srednji šoli, nas večina reče, da bi šli z veseljem skozi vse še enkrat. Zato danes na EGSŠ Radovljica gledam kot na mojo ‘kremšnito’, od katere sem dobila to, kar sem pričakovala, in še več; od predmetov in profesorjev do prijateljev.

2. Kako vas je srednja šola oblikovala?

Leta, ki jih preživimo v srednji šoli, so ključna za naš razvoj, čeprav se takrat seveda tega ne zavedamo. Bom iskrena: Ko smo se v osnovni šoli morali odločiti, kam naprej, nisem imela pojma, kaj naj izberem. Vse, kar sem vedela, je to, da me družboslovje zanima bolj kot naravoslovje, in da si hkrati želim na gimnazijo. Zato je bila smer ekonomska gimnazija zame popolna izbira. Srednja šola me je oblikovala v posameznico, ki načeloma ostaja na realnih tleh, vendar je hkrati močna altruistka. V srednji šoli začneš zares odraščati, počasi postajati samostojen. Začela sem bolj ceniti, kar imam, od družine do prijateljev, konec koncev pa tudi ceniti samo sebe. Edino, česar mi na žalost ni uspelo preoblikovati ne v srednji šoli ne kadarkoli pozneje, pa je to, da sem že takrat in še vedno vse počnem v zadnjem trenutku. Očitno pač najbolje delujem pod pritiskom. 🙂

3. V kolikšni meri vam je ravno ta šola na poti do vloge evroposlanke morda tudi pripomogla? Katere veščine ste morda pridobili ravno na naši šoli?

Vloga, v kateri sem zdaj, je rezultat prepleta vsega. Od šolanja do dela… Vse, kar sem doslej počela in storila, je bil nek korak, neka stopnica na poti do sem, težko izpostavim eno samo stvar ali eno samo življenjsko obdobje. Zagotovo pa je k temu pomembno doprinesla tudi EGSŠ Radovljica. Ne le zaradi vsega znanja, ki sem ga pridobila tam, pač pa tudi zato, ker dvomim, da bi se sicer sploh vpisala na Fakulteto za družbene vede in posledično najbrž ne bi bila, kjer sem.

Kar se veščin tiče, sem jih v srednji šoli pridobila veliko. Bom izpostavila dvoje: zlasti z eseji sem se naučila bolj strukturiranega pisanja, učenje tujih jezikov (v mojem primeru sta bili to angleščina in nemščina) pa mi je že takrat prineslo ogromno znanja, ki mi je pozneje prišlo še kako prav.

4. Kakšno sporočilo imate morda za nas, ki še vedno sedimo v šolskih klopeh?

Bodite iskreni, radovedni in bodite vključeni, aktivni. Če vas kaj zanima, vprašajte. Če česa ne veste, vprašajte. Če vas kaj moti, povejte. Če se s čim ali s kom strinjate, povejte. Tudi, če se ne, povejte. A povejte tako, da ne boste žalili tistih, ki nimajo enakega mnenja. Tudi, če kdo drug ni spoštljiv, se ne spuščajte na njihovo ‘raven’. Bodite boljši in imejte v mislih naslednji stavek, ki je pravzaprav tudi moj moto: Če se boste obnašali tako, kot se oni, kakšna je potem razlika med njimi in vami?

Ne glede na to, kam vas pelje in vas še bo peljalo življenje, pa ostanite zvesti sami sebi. In vedite, da je učenje vseživljenjski proces, zato nikoli ne postanite ‘vsevedni’ ali ‘samozadostni’.

5. Kakšne so vaše prve izkušnje kot evroposlanka? Kaj vas je presenetilo, navdušilo, morda tudi razočaralo?

Veliko je bilo vsega, od navdušenja do (žal) tudi razočaranja. Ko sem prišla prvič v Bruselj v novi vlogi, sta minila komaj dva dneva od volitev, zato sem še vedno imela polno glavo vsega. Prvo, na kar sem pomislila ob vstopu v parlament, je bilo “kako za vraga se bom znašla”. Pa ne vsebinsko, da ne bo nesporazuma, zaskrbela me je namreč stavba kot taka. Labirint, nešteto pisarn, hodnikov, dvigala, ki te v istih nadstropjih pripeljejo vsako nekam drugam… Stavba v Strasbourgu je še bolj zapletena. No, ampak zdaj, po nekaj mesecih tam, že lahko rečem, da se kar znajdem. 🙂 Skupaj s svojo ekipo, seveda.

Pozitivno me je presenetilo to, da se je na evropski ravni veliko lažje pogovarjati (in dogovarjati) s kolegi, ki niso iz tvoje politične skupine. Je pa po drugi strani res, da je ogromno sklepanja raznoraznih kompromisov. To je pač del politike.

Trenutno bi raje kot kakršnokoli navdušenje uporabila besedo pričakovanje. Težko je namreč biti navdušen glede na vse, kar se dogaja v in okoli EU, vendar sem konec koncev kandidirala ravno zaradi potrebnih sprememb. Zato pričakujem, da se bodo tudi zgodile in sama bom za to storila vse, kar je v moji moči. Na žalost se hkrati zavedam, da ni vse v moči enega evropskega poslanca (ne glede na to, iz katere države članice prihaja).

In točno tukaj so tista konkretna razočaranja. Večina evropskih politikov še vedno živi v nekem svojem balončku in ne razume (ali pa noče razumeti) realnih potreb ter želja ‘navadnih smrtnikov’, s katerimi politika nima stika, zato so ljudje tudi sami razočarani. Upravičeno.

6. Kakšna prihodnost čaka EU po vašem mnenju in kaj bi morali storiti, da bi se EU še bolj razvijala v smeri dobrobiti za vse njene prebivalce?

Upam in verjamem, da svetla. Menim, da boljše alternative od EU ni, ne smemo pa je jemati kot samoumevno. Na žalost se te nesamoumevnosti ne zavedajo vsi – ker, če bi se, zakonodajni procesi ne bi tekli tako počasi, ne bi se še vedno ukvarjali ne z brexitom ne z vse bolj realno veliko zamudo pri naslednji finančni perspektivi… In še bi lahko naštevala. Politika, odločevalci smo tisti, ki moramo poskrbeti za to, da bodo ljudje čutili EU in da bodo občutili, da smo tam, kjer smo, zaradi njih in za njih, ne zaradi sebe.

EU mora postati globalni igralec v pravem pomenu te besedne zveze. Kjer so skupne evropske politike potrebne in nujne, je nujen in potreben dogovor o tem, ker je bilo že tako ali tako izgubljenega preveč časa. Govorim zlasti o dogovoru o skupni zunanji, varnostni in migracijski politiki.

Pomemben vidik doseganja zgoraj naštetih politik, kakor tudi nadaljnjega razvoja EU, pa temelji na percepciji EU tako v pogledu politikov kot tudi vseh državljanov. Ponotranjiti zavedanje, da je EU enotna skupnost, znotraj katere živimo, ter doseganje mentalnega preskoka v ponotranjanje evropskega državljanstva kot našega lastnega bo v prihodnosti imelo veliko vlogo. Evropsko državljanstvo ne pomeni zavračanja nacionalnih zavesti ali poizkusa poenotenja kultur, temveč zgolj zavedanje, da delujemo v skupno dobro; brez prevlade interesov posameznih držav članic.

Še bolj ključno pa je to, kar sem že omenila. EU se mora začeti odzivati hitreje in konkretneje na dogajanja. Vsi politiki se morajo približati državljanom, a to mora biti iskreno. Morajo iti na teren, se pogovarjati z ljudmi tako, da jih bodo razumeli, ne pa jim dajati občutka, kot da so pa oni ‘nekaj več’. Ko bomo to dosegli, se bo tudi sama EU zagotovo razvijala v smer boljšega življenja za vse.

7. Katere prednosti EU vidite kot najpomembnejše?

Kot rečeno, EU seveda ni popolna, to je jasno, toda boljše alternative ni. Najpomembnejši so temelji, na katerih je EU nastala, a nanje marsikdo v tej skupnosti pozablja; tudi namenoma. Mir je ta ključni temelj, vrednota, ki ni samoumevna. Evropa je bojevala premnoge krvave vojne – zaradi ideje, da je nekdo boljši, bolj upravičen, bolj pravi. Te ideje vedno znova najdejo svoje glasnike, kar bi po mojem mnenju moralo biti nesprejemljivo.

EU je naša širša domovina, po kateri se lahko gibljemo, selimo, delamo,… To, da gremo lahko študirat v tujino, delat v tujino, je zame ena najpomembnejših prednosti.

Gospa Joveva, najlepša hvala za Vaše izčrpne odgovore! Želimo Vam veliko uspeha in zadovoljstva! Žan Debelak, 2. g

Več lahko preberete na spletni strani EGSŠ Radovljica.

Ob hitrem tempu, prekratkih dnevih in delovnih obveznostih, je ideja o pobegu na nekaj dnevni izlet, popolna utopija. Pa vendar, povabilo s strani stranke LMŠ in EU poslanke Irene Joveve, je enkratna priložnost, ki je ne gre zamuditi. In ker nam je v družbi LMŠ ekipe vedno lepo, se nismo zmotili.

V petek zvečer smo se zbrali v Ljubljani, nekaj starih in novih obrazov. Start iz Ljubljane je bil v poznih večernih urah. Že po nekaj kilometrih vožnje pa je bilo zaznati, da smo odlično klepetavi, veseli in prava ekipa, da bomo lahko preživeli skupaj teh nekaj dni.

Noč na avtobusu je precej hitro minila, saj smo bili vsi v pričakovanju. Tako se nam je ob svitu že prikazala veduta nemške pokrajine. Kmalu pa so nam pričeli na poti proti Schengenu slediti ogromni vinogradniški griči in vetrnice, ki krasijo to pokrajino.

V dopoldanskih urah smo prispeli v Schengen, kjer je bil leta 1985 podpisan sporazum o odpravi notranjih meja članic EU. V Schengnu nas je med drugimi pozdravila tudi slovenska zastava, ogledali pa smo si  Muzej Evrope.

Pot nas je iz tromeje (Nemčija – Francija – Luksemburg) vodila proti Luksemburgu.  Mesto, katerega zgodovina sega že v rimski čas. Slikovito se razprostira v več nivojih in s svojo skoraj pravljično ohranjeno stavbno arhitekturo pripoveduje o bogati zgodovini, ki se manifestira v današnji čas. Luksemburg je kljub svoji majhnosti ena izmed pomembnih članic Evropske unije. V njem se nahajajo najpomembnejše bančne institucije in s tem glavno finančno in upravno središče Evrope.

V mestu smo si ogledali sedež Evropskega parlamenta, Evropsko investicijsko banko in Evropsko sodišče. Slednje se nahaja v popolnem nasprotju pravljičnega mesteca, saj ga obdaja moderna urbanistična zasnova velikih stolpnic.

Večer smo zaključili ob dobri večerji in veseli družbi naše skupine.

 

                     

Naslednji dan nas je pot vodila proti Bruslju, prestolnici institucij Evropske unije. Že na daleč smo opazovali veličino mesta. Ob vstopu v samo središče pa smo naredili postanek in si ogledali znameniti Atomium. Zgradba, ki jo lahko imenujemo kar velikanska futuristična skulptura atoma železa. Ne samo veličina, ampak dejstvo, da je bila zgrajena leta 1958, je tisto kar fascinira.

V središču mesta smo obiskali Muzej evropske zgodovine, v katerem najdemo tudi delček Slovenije. Prostor muzeja je sodobno in interaktivno zasnovan. S tem pristopom nam je bilo spoznavanje zgodovine zabavno.

 

Zares smo lahko veseli, da smo bili na potovanje povabljeni v adventnem času, ko mesto še bolj zažari in osvetli v spremljavi prazničnih napevov. Nikakor si nismo mogli napasti oči ob pogledu na čudovite izložbe butičnih prodajaln s čokolado. Tudi vonji sladkih in dišečih dobrot nas niso pustili ravnodušne.

Po obilni večerji v mestnem središču smo se vrnili v hotel, kajti bilo je potrebno nabrati moči za prihodnji dan.

Dokaj naspani smo se v ponedeljkovem jutru odpravili na ogled parlamenta, kjer nas je z velikim nasmeškom, kot le ona zna, sprejela naša gostiteljica Irena Joveva. Pridružil se ji je tudi dr. Klemen Grošelj. Irena nam je opisala njeno pot v Bruselj, sestavo evropskega parlamenta in kako osvaja sistem delovanja institucije. Prijazno nas je peljala na ogled glavne parlamentarne dvorane, kjer se sprejemajo pomembne odločitve. Tako Irena kot dr. Grošelj sta si vzela veliko njunega dragocenega časa, da sta nam odgovarjala na naša vprašanja in skupno fotografiranje. Za popotnico nazaj domov smo prejeli darilo gostiteljice in imeli kosilo v jedilnici parlamenta. Okusno in zanimivo je bilo.

Z izjemnimi vtisi vsega videnega in opisanega smo se odpravili na pot proti domu. Pot je bila precej dolga, a hkrati tudi zanimiva, saj v družbi ekipe LMŠ ni nikoli dolgčas. Hvala vsem, ki ste del teh spominov.

Največja zahvala pa gre seveda asistentki Irene Joveve in koordinatorki našega izleta Jasni Ružicki, ki se je prvič spopadla z izzivom turistične vodnice. Jasna je tudi ves čas skrbela, da vse poteka po načrtu in da smo bili skozi potovanje seznanjeni z vsemi dejstvi in zanimivostmi o krajih, ki smo jih obiskali. Draga Jasna v imenu cele ekipe, še enkrat iskrena hvala za tvoj trud in izjemno delo.

Za konec pa pripišimo, da se je naša LMŠ skupina naučila, da ni vedno nujno, da boš postrežen s prav tistim, kar želiš naročiti. V Bruslju te lahko presenetijo z veliko več …

Mateja Kumer

V petek 13. decembra je poslanka Evropskega parlamenta, Irena Joveva, sodelovala v izobraževalnem projektu Šola ambasadorka Evropskega parlamenta in Evrošola 2019-2020.

Joveva je nastopila v vlogi članice strokovne ocenjevalne komisije. To so poleg poslanke Joveve sestavljale tudi Ada Hočevar in Sandra Radoš Krnel iz Nacionalnega inštituta za javno zdravje ter predstavnica Evropskega parlamenta Slovenije. Strokovna ocenjevalna komisija je ocenjevala debatno tekmovanje dijakov na temo Odnos mladih do alkohola in drog. 10 šol se je pomerilo med seboj v 5. debatah, kjer so razpravljali na podlagi sledečih trditev:

• Najučinkovitejši ukrep v boju proti njihovi zlorabi bi bila legalizacija vseh vrst mamil.
• Starostno omejitev za uživanje alkoholnih pijač bi morali dvigniti na 21 let.
• Vožnja pod vplivom alkohola bi morala biti obravnavana kot kaznivo dejanje s potencialno sankcijo zapora, tudi ko ne povzroči konkretne poškodbe.
• Zdravljenje poškodb in zdravstvenih zapletov, ki so posledica uživanja mamil ali alkohola, bi morali kriti pacienti sami.
• Zloraba mamil in alkohola izvira predvsem iz revščine in družbene izključenosti, zato se je proti njej treba boriti predvsem z ukrepi socialne politike.

Čestitke Srednji Zdravstveni in Kozmetični Šoli Maribor, Srednji šoli za gastronomijo in turizem Ljubljana in Škofijski gimnaziji Vipava​ za uspeh na debatnem tekmovanju Evrošola. Debatno tekmovanje je bil zgolj prvi del projekta, saj bodo šole pripravile predlog rešitve določenega problema znotraj omenjene tematike. Rešitve bodo izvedli v praksi na svoji šoli, lokalnem ali celo širšem okolju.