Evropska poslanka Irena Joveva je v petek, 7. junija 2024, v intervjuju za spletni portal Metropolitan.si odkrito spregovorila o svojem pogledu na politiko in pojasnila, zakaj se je v politiki treba izogibati posploševanju. ”Ne želim si, da bi se vrnili v čase pred Evropsko unijo,” je bila o ponovnem vzponu skrajnih idej, za katere smo mislili, da so ostale v zgodovini, odločna Joveva.

V uvodnem vprašanju se je opisala kot povsem običajna oseba, ki izhaja iz skromne delavske družine, kjer so jo vzgojili v duhu spoštovanja različnosti in skromnosti.

”Moja starša sta se iz Makedonije preselila v Slovenijo, na Jesenice, v iskanju boljših in lepših življenjskih pogojev. Vzgojena sem bila z vrednotami spoštovanja svoje preteklosti, svojega porekla, ampak hkrati s  spoštovanjem moje domovine Slovenije, ki je moja sedanjost in prihodnost.”

Čeprav pri kolegih na evropski ravni pogosto opazi pojav večvrednostnega kompleksa, je zase zatrdila, da je prizemljema altruistka. V nadaljevanju je dodala, da je že od nekdaj ljubila branje knjig, čeprav je to branje zdaj omejeno predvsem na evropsko zakonodajo ali otroške pravljice, ki jih prebira svoji triletni hčerki.

V življenju jo najbolj osrečuje prav hčerka Mila, za katero je pojasnila, da je njena definicija sreče, energije in volje za vse, kar počne.

”Lahko se sliši ‘pocukrano’, ampak glede na to, da sem zaradi zelo hude bolezni, pri 20 letih ostala brez mame, mi to še toliko bolj pomeni,” je dejala in dodala, da se pogosto, tako kot vsi starši, tudi sama soočala s pomanjkanjem spanja in počitka, vendar vse radosti, ki pridejo zraven, odtehtajo vse ostalo.

V novinarstvu je pristala po spletu okoliščin, sicer pa je pojasnila, da je študirala mednarodne odnose in da jo je evropski del politike od vedno zanimal. Že od mladih nog je skupaj z očetom aktivno spremljala novice in poročila, vendar si nikoli ni mislila, da bo postala del politike kot najmlajša slovenska evropska poslanka.

”V začetku leta 2019, ko je bil predsednik vlade Marjan Šarec, sem na njegovo povabilo dobila priložnost vstopiti v politiko kot nosilka liste njegove stranke. O tej odločitvi sem dolgo premišljevala predvsem zato, ker sem vedela, da je potem moja novinarska zgodba v vsakem primeru nepreklicno zaključena.”

Čeprav odločitev, da zapusti novinarstvo ni bila lahka, se ji kot aktivni državljanki ni zdelo odgovorno ponujeno priložnost zavrniti. Namesto da bi se še naprej samo pritoževala, je želela prispevati k pozitivnim spremembam v družbi.

”Če bi bila zadovoljna s stanjem in tistimi, ki so v politiki, potem sploh ne bi kandidirala, saj ne bi bilo potrebe po tem. Splošno zaupanje v politiko je na zelo nizki ravni – včasih upravičeno, drugič neupravičeno, vendar nikoli zaradi vseh politikov, temveč zaradi tistega dela politike, ki nato meče slabo luč na vse”.

Težko je sprejme tudi mnoge stereotipe o posploševanju vseh v politiki. Kot je pojasnila, se sicer strinja, da imamo preveč slabih zgledov v politiki, vendar se ravno zato vsak dan še toliko bolj trudi delovati kot pozitiven zgled in dokazovati, da niso vsi politiki isti.

”Morda me ravno zaradi tega dojemajo kot nekoga, ki se razlikuje od tipičnega politika. Tudi pri sprejemanju zakonodaje ostajam zvesta sebi, saj nisem tu zaradi lastnih interesov, temveč za potrebe ljudi, ki so me na to mesto izvolili. Najpomembneje mi je, da lahko vsak večer zaspim s čisto vestjo in upam, da to občutijo in zaznavajo tudi državljanke in državljani.”

Na vprašanje o tem, s katerim politikom ne bi šla na kavo, je pojasnila, da nobenega smisla ne vidi, da bi sedela na kavi z nekom, ki svoja stališča širi na nedostojanstven, nizkoten in sovražen način.

”Zame je meja, da se spoštujeta dostojanstvo in različnost, pri čemer sama svoje vrednote izražam brez sovraštva do drugih. Normalizacija skrajnosti je zame nesprejemljiva, in to je ena izmed stvari, ki jih ne morem in nikoli ne bom tolerirala.”

Odločitev o slovenskem priznanju države Palestine ji daje upanje, da je edina in pravična poteza v cilju miru in rešitve dveh držav in jasno sporočilo podpore mirovnemu procesu.

”Nekateri pravijo, da to ne bo rešilo vojne, ta argument lahko sprejmem, a hkrati dodam, da pa nedvomno rešujemo najmanj čast tega dela Evrope. Izjemno sem ponosna, da smo to naredili in palestinskemu narodu sporočili podporo. Palestina ni enako Hamas tako kot Izraelci niso enako Netanjahu.” 

Za Jovevo je pravica do splava temeljna in osnovna človekova pravica, za katero si želi, da bi bila zapisana tudi v Listini Evropske unije o temeljnih pravicah.

”Nihče nima pravice odločati o mojem telesu, to lahko storim samo jaz. Gre za stvar, ki bi pa morala biti samoumevna, pa ni. Kampanja ‘My Voice my Choice’ ne pomeni, da bo splavov več, ampak samo to, da bodo tiste, ki se bodo za to odločile, to lahko storile na varen in dostopen način.”  

Pogovor se je zaključil o prihodnosti Evropske unije, za katero je Joveva ocenila, da čeprav ta Unija ni popolna, pa boljša alternativa ne obstaja.

”Zato jo moramo graditi, ne rušiti. In zato smo tukaj tisti, ki se trudimo ohraniti dobre stvari, izboljšati pa tiste, ki se še morajo izboljšati ali okrepiti. Iskreno in konstruktivno ustvariti temelje za lepšo prihodnost, za naše otroke, zanamke in zanamce.”

Celoten intervju je na voljo na povezavi.

Novoizvoljena evropska poslanka Irena Joveva je prve povolilne sestanke začela z izjemno novico: ”ameriški tehnološki velikan Apple je napovedal poslovenjeni uporabniški vmesnik novega mobilnega operacijskega sistema iOS 18.” Novica predstavlja pomemben korak v digitalizaciji in dostopnosti tehnologije za slovenske uporabnice in uporabnike, ki si bodo lahko najnovejši operacijski sistem brezplačno namestili predvidoma letos jeseni.

”Vztrajnost se je izplačala. Z veseljem sem na današnji poti v Bruselj, na prve povolilne sestanke, sprejela novico, da bo Apple v naslednjo posodobitev operacijskega sistema vanj vključil tudi slovenski jezik, ki bo širši javnosti na voljo od predvidoma septembra letos.

Poslanka je izpostavila, da je ponosna na vzajemno sodelovanje in vložene napore, saj v tem procesu ni šlo za posameznika ali posameznice, ter za skupne korake tako na državni kot evropski ravni.

”Vsi smo lahko ponosni na ta uspeh, saj brez skupnih pritiskov in zakonodajne prisile ne bi uspeli. Hkrati pa žal moram opozoriti, da delo še ni končano, saj nas čaka še ‘bitka’ z Netflixom in njemu podobnimi multinacionalkami.”

Po besedah Joveve bodo tudi ponudniki t. i. pretočnih vsebin morali spoštovati slovenski jezik, kar bo predvidoma rešeno že z naslednjo revizijo direktive o avdiovizualnih medijskih storitvah, ki je predvidena tekom novega mandata Evropskega parlamenta.

”Malo za šalo, malo pa zares naj še dodam, da torej tistih še nekaj najbolj kislih jabolk ostaja. Vendar ta ne morejo biti toliko kisla, kot smo lahko nekateri trmasti. Ali zagrizeni, če smo že pri jabolkih. Grizem dalje,” je še zaključila.

Famozna fotografija takrat še novinarke Irene Joveve. S pručko pred sedežem SDS. Noro! Groza, sramota, čigave interese zastopa, je s pručko prišla do položaja … in podobne neumnosti, ki sem jih zdaj spet lahko brala o sebi. Pa ne takrat, ko je nastala fotografija – na dan parlamentarnih volitev 2018 – takrat ta uboga pručka nikogar ni motila. Razen mene, ker ni bilo najbolj enostavno stati na njej.

Motiti jih je začelo pozneje, ko sem bila izvoljena za evropsko poslanko. In spet jih moti zdaj. Ker so pač nekaj morali najti, pa so privlekli to. Češ, haha, kako zelo smešno je to, da Irena Joveva stoji na pručki.

Prav, pa naj bo smešno. Nimam težav s tem. Imam jih pa s tem, da se norčujejo tudi iz precej bolj resnih stvari.

O čem govorim? Govorim o vladavini prejšnje vlade. Govorim o tem, da vem, da si večina takšne Slovenije, kot je bila takrat, ne želi več. In To je … preudarno.

Kaj je pa tisto, kar ni? Za to si boste pa morali pogledati videoposnetek.

Evropska poslanka Irena Joveva je v sredo, 1. maja 2024, na domači Pristavi v Javorniškem Rovtu nad Jesenicami na slovesnosti ob prazniku dela nagovorila svoje prijatelje, sosede ter občanke in občane Jesenic. V nadaljevanju si lahko preberete celoten poslankin nagovor:

Kapa s šiltom. Pod njo čisto kratki lasje. Bela majica z nekim že zdavnaj zbledelim potiskom. In široke, pisane kratke hlače. Izstopala je vijolična, moja takrat daleč najljubša barva. Takrat še nisem razumela, da je rdeča v resnici najlepša.

Tako zelo dobro se spomnim tega, ker smo takrat še razvijali fotografije. Jih malo bolj čuvali, pa tudi cenili, ker jih niti nismo mogli imeti toliko kot zdaj, ko nam tehnologija ogromno daje, toda hkrati še več vzame.

Najbrž se sprašujete, o čem za vraga govorim. O svojih spominih pred skoraj 30 leti. O šoli v naravi. Točno tukaj. Na Pristavi.

Hvala za priložnost, da sem letos, slaba tri desetletja pozneje, lahko spet tukaj. Še več: hvala, da vas lahko nagovorim ob tako zelo pomembnem dnevu.

Lepo je priti domov. Razpeta sem med Ljubljano in Brusljem, drži, toda nikoli nisem pozabila, od kod prihajam. In žal mi je, da na Jesenice ne uspem priti večkrat. Da si ne vzamem dovolj časa za svoje prijateljice, prijatelje. Sosede. Moje ljudi.

Tista punčka v ponošeni majici in preširokih hlačah je bila srečen otrok. Takrat je sicer mislila, da nima čisto vsega, ker seveda si otrok vedno kaj želi, toda … imela je vse.

Zaradi prednic in prednikov. Predvsem pa zaradi mame in očeta. Zaradi dveh oseb, ki sta zelo dobro vedeli, kako je, če nimaš. Moja mamica je bila čistilka na osnovni šoli. In jaz sem na to ponosna. Moj ati je bil delavec Acronija. In jaz sem na to ponosna. In ne glede na to, kam me vodi in kam me bo še vodila moja poklicna pot … nič mi ni bilo podarjeno. In prihajam z Jesenic. In prihajam iz delavske družine. In jaz sem na to ponosna.

Po vsem razvitem svetu, znotraj kapitalističnega sistema, se navaja BDP države, BDP prebivalstva, rast gospodarstva … to naj bi bili ključni kazalniki razvitosti družbe. Navsezadnje tako definiramo tudi našo Slovenijo: koliko manjka do povprečja gospodarskega razvoja EU?

Vse lepo in prav, ampak vsi ti podatki zgrešijo ključno poanto in so samo delček v celoti nečesa drugega. Ne gre samo za gospodarsko razvitost družbe. Za bogastvo in denar. Gre za to, kakšna je enakost v tej družbi. Kako je to bogastvo razporejeno. Kako skrbimo za javno dobro – javno šolstvo, javno zdravstvo, zdravo okolje, dostop do pitne vode, čistega zraka in zdrave hrane, navsezadnje svojega doma in prostega časa … to so zame ključni kazalniki. Enakost.

Slovenija je po tem kazalniku med najboljšimi na svetu, a vemo, da te razlike naraščajo. In Slovenija je v resnici tako dobro uvrščena zaradi nekih drugih časov. Časov, ko je skupno javno dobro še imelo pomen. Ko cilj ni bil samo individualistična gonja po dobičku.

Prvi maj je praznik, ki bi ga morali izkoristiti za razmislek o tem, kakšne so prioritete, ki bi si jih morali kot družbe – spet? – zastaviti v prihodnje. Od ene glavnih pridobitev delavskega gibanja, to je osemurni delovnik, je minilo že več kot sto let. Družbe se spreminjajo. Tehnološki razvoj je prinesel spremembe delovnih procesov. Razvoj umetne inteligence bo lahko močno predrugačil poklice prihodnosti. Spletne platforme so prinesle drugačne tipe zaposlitve – brez socialnih pravic. Vse to nam kaže, zakaj si morajo delavska gibanja še naprej prizadevati za svoje pravice. Žal, po več kot stotih letih, te še vedno niso samoumevne.

In ker ravno danes obeležujemo tudi 20. obletnico vstopa v EU … nedvomno je Slovenija veliko pridobila od svojega članstva, a marsikaj ostaja nedokončano in preprosto narobe. Ne rečem, da na socialnem področju nismo storili nič, vsaj v tem mandatu, toda bolj odločni koraki nas šele čakajo. Vsi cilji – od čistega in zdravega okolja do geopolitičnih ambicij – so namreč pomensko prazni, če ne dobimo tudi socialne Unije.

Ko bodo … ko boste vsi državljanke in državljani lahko ob svojem delu po vsej Evropi tudi dostojno živeli. Ko enkrat vsi odločno naslovimo neenakost in ustvarimo pogoje za to, da nihče ne bo lačen. Da nihče ne bo brez tople vode. Če se komurkoli od vas to zdaj sliši kot floskula, je to samo zato, ker so za to krivi nekateri odločevalci. Politiki, ki to nikoli ne bi smeli biti.

Dobrin in sredstev je za vse dovolj. Temeljnih treh izzivov Evropske unije – okoljske, demografske in socialne krize – ne moremo nasloviti drugače kot v paketu. Unija mora postati več, kot je zdaj. Delavske pravice morajo v družbi spet stopiti v ospredje. Kot so nekoč že bile.

S spremembami v družbi se morajo spreminjati tudi pogoji dela. Prvi del je treba urediti na sistemski ravni, za drugega pa moramo tudi kot posameznice in posamezniki razmisliti, kaj zares šteje v življenju. Namesto pohlepa po dobrinah in razkošju je za kakovost življenja bolj pomembno primerno delovno okolje. Dovolj prostega časa za družino in prijatelje. Prizadevanje za osnovno javno dobro. Za pristno sestrstvo in bratstvo.

Na koncu je vedno tisti kraj, od koder prihajaš, tisto okolje v otroštvu in mladosti, kjer odraščaš … tisto, kar te oblikuje kot človeka. In ta vez je tisto, česar ne smeš nikoli pretrgati, če želiš ostati zvest samemu sebi, ostati na realnih tleh. Na koncu je to tvoj največji uspeh. In jaz sem na svojega ponosna.

In želim si, da bo moja hčerka čez 20 let … kar se mene tiče, lahko tudi v oguljeni majici in prevelikih hlačah, lahko pa tudi obratno, lahko s kratkimi lasmi, dolgimi, vijoličnimi, rdečimi, kapo ali brez … ampak, da bo čez 20 let lahko tudi ona rekla: “Bila sem srečen otrok. Mislila sem, da nimam čisto vsega, ker seveda si otrok vedno kaj želi, toda … imela sem vse. In ponosna sem, da sem potomka srčnih, vztrajnih bork in borcev, delavk in delavcev.”

Vedno me opomnite, kdo sem in od kod prihajam.

Živel prvi maj! Živele moje Jesenice!