Pot mojega formalnega izobraževanja se je počasi bližala koncu, zato je bilo treba razmisliti, kaj in kako naprej. Prijatelji so me pogosto spodbujali, da bi se prijavljal na razpise, ki so mi jih pošiljali in med njimi je bil tudi ta za pripravništvo pri evropski poslanki Ireni Jovevi v Evropskem parlamentu v Bruslju. Prijavil sem se.

Po končanem izbirnem postopku prejmem elektronsko sporočilo, da sem bil izbran za enega izmed dveh razpisanih dvomesečnih pripravništev v Bruslju. Iskreno, bilo je popolnoma nepričakovano in navdušenje nad prihajajočo izkušnjo je bilo veliko. Nepričakovano predvsem iz vidika, da nimam nobenih formalnih pa tudi neformalnih izkušenj iz politike, mednarodnih odnosov ali sorodnih področij, saj sem magistriral iz ekonomije in poslovnih ved. Kljub temu me je vedno zanimala politika, zlasti v povezavi z Evropsko unijo. Tudi moja magistrska naloga je bila na temo regulacije avtorskih pravic v Evropski uniji in Republiki Sloveniji in to pripravništvo mi jeomogočilo neposreden vpogled v samo osrčje procesa nastajanja določenih regulativnih okvirov.

Prvega delovnega dne me je pred Parlamentom pričakala sodelavka Elma, s katero sem si delil pisarno ves čas trajanja pripravništva. O Elmi lahko govorim le v presežnikih, saj je namreč mojstrica mreženja, govorjenja tujih jezikov in izredno razgledana ter odprta oseba, ki je vedno pripravljena pomagati. Tudi druga dva člana ekipe bruseljske ekipe, Žana in Rok, sta že prvi dan naredila velik vtis name, ko sta me tako sproščeno sprejela medse in mi potem na skupnem kosilu suvereno razlagala o dokumentih in členih, s katerimi se trenutno ukvarjata. Seveda pa tukaj ne smem pozabiti tudi na Ireno, ki povsem razbija stereotip vzvišenega politika. Irena je sproščena, nasmejana, vedno pripravljena na pogovor, hkrati pa je pri svojem delu maksimalno profesionalna. Kar me je najbolj navdušilo, je zagotovo njena marljivost za delo in kako to delo vpliva na ljudi.

Snemanje sporočil za družbene medije na moj prvi dan v Parlamentu

Parlament, kot zgradba, je res ogromen moderen labirint, ampak iskreno večjih težav z orientacijo nisem imel, saj so bile naše pisarne v tretjem nadstropju, ki je t. i. povezovalno nadstropje in zato je navigiranje po parlamentu toliko lažje.

Že v prvem tednu sem se srečal z dinamiko dela v Parlamentu, saj nas je čakala »mini plenarka«, ki traja dva dni. Za razliko od običajnega plenarnega tedna, ki poteka v Strasbourgu, se ta odvija v Bruslju. Ta izkušnja je bila nedvomno dobrodošel šok in izjemno zanimiv dogodek zame. Prvi dan plenarnega zasedanja je poslance nagovorila tudi igralka Cate Blanchett, kar je povzročilo pravi majhen kaos pred dvorano. Sodelavci v pisarni so celo omenili, da takšne gneče niso doživeli že od nagovora Volodimirja Zelenskega.

Ekipa je poskrbela, da sem spoznal vse aspekte dela v Parlamentu, kar me zelo veseli, saj sem imel priložnost sodelovati pri izjemno pomembnem delu. Od kolegov pripravnikov, v drugih pisarnah, sem slišal, da to ni tako pogosta praksa in so pripravniki v veliki meri zadolženi za dvigovanje telefona in za odgovarjanje na elektronsko pošto. Elma je definitivno poskrbela, da moja izkušnja ne bo podobna, saj me ni le usmerjala pri vsakodnevnih nalogah, ampak tudi vodila in iz enega zasedanja na drugega, na sestanke politične skupine, dogodke in še in še. Med vsakodnevnimi sprehodi do dvoran mi je vedno razložila kdo so mimoidoči in kaj počnejo, zato ne pretirarvam ko rečem, da je mojstrica mreženja, saj pozna večino zaposlenih v Parlamentu. Med zasedanji mi je nudila dodatne informacije o obravnavnih tematah in jih pospremila z domačimi modrostmi, včasih popestrila tudi s citati iz pesmi.

Vstop v življenje in delo v Parlamentu je od mene zahtevalo tudi nekaj prilagajanja, saj za saabo nimam praktičnih političnih izkušenj, kot večina zaposlenih v tej instituciji. S tem namenom sem resno pristopil k vsakodnevnem branju novic, spremljanju dnevnega dogajanja, da bi lahko sledil vsem dogodkom, ki so se vrstili dan za dnem.

Bruselj, mesto »mehurčka«

Življenje v Bruslju, je za razliko od dela v Parlamentu, bilo nekoliko manj prijetno. V celotnem času opravljanja  pripravništva sem videl sonce le dvakrat. Tudi dež nam ni prizanesel, kasneje je pogosto tudi snežilo, a takšno vreme naj bi bilo za Bruselj zančilno v obdobju jeseni in zime.

Najbolj me je presenetila neurejenost komunalnega sistema v mestu. Namesto odlaganja odpadkov v večje smetnake tukaj večkrat tedensko postavijo svoje vreče s smetmi kar na pločnike in pred stanovanja, ki jih komunalni delavci kasneje poberejo. Tako, da te pogosto ob sprehodih čez mesto spremljajo kupi vrečk za smeti.

Pa vendar so božična okrasitev, lučke in pa sam božični sejem čudoviti in ustvarjajo čarobno vzdušje in zabavo za vsakogar. Mesto poleg tega navdušuje z zanimivimi kulturnimi znamenitostmi in muzejskimi razstavami, ki sem si jih z veseljem ogledal ob vikendih. Obiskal sem Royal Museum of Fine Arts of Belgium, ki je ogromen in ponuja obilico različnih razstavnih prostorov, prav tako sem se udeležil nekaj manjših razstav, na primer razstava Tim Burton’s Labyrinth, ki na zelo zanimiv in inovativen način predstavlja režiserjev opus. Vzel sem si tudi čas za obiske belgijskih mest v okolici in si tako ogledal Antwerp, Gent in Brugge. Vsa mesta so me zelo pozitivno presenetila, sploh Gent s svojim čarom in res slikovitim mestnim središčem. Udeležil sem se tudi rock koncerta v Bruslju, tako da prostočasnih dejavnosti ob samem pripravništvu ni manjkalo in tako sem res do konca izkoristil svoj čas v Belgiji.

Božični Strasbourg

Katedrala Notre-Dame

Konec mojega pripravništva me je čakal še obisk božičnega Strasbourga, kjer smo imeli pravo plenarno zasedanje. Parlament v Franciji je veliko težji za orientacijo, ampak ima podoben koncept povezovalnega nadstropja, kot Parlament v Bruslju. Plenarna zasedanja so res neko posebno doživetje, saj je dela v izobilju, prav tako ogromno dogodkov in sestankov, katerih se je treba udeležiti. Prav hektičnost takšnega tedna daje tej službi po mojem mnenju še večji čar, čeprav osebno najbolj ne razumem smiselnosti selitve celotne garniture Parlamenta v povsem drugo državo za en teden vsak mesec. Vsaj zaradi vplivov na okolje, ki jih takšen projekt ima, hkrati pa je tudi velik časovni zalogaj za vse vpletene.

Z Elmo na božični večerji

V času plenarnega zasedanja smo se udeležili tudi božične večerje, kjer je bilo dovolj časa za malo bolj neformalno druženje in sprostitev. Mesto Strasbourg slovi po velikem božičnem sejmu in čudoviti okrasitvi samega centra mesta. Pogled na Katedralo Notre-Dame je naravnost osupljiv.

Zahvaliti se moram prav celotni ekipi, Ireni, Elmi, Žani, Roku, Jasni, Marku in Samanti za vso potrpežljivost in izkazano zaupanje med pripravništvom. Bila je neverjetna izkušnja, ki mi bo dobro služila še čez celotno življenje, saj me je prisilila konkretno stopiti iz cone udobja in se soočiti tudi s področji, kjer do sedaj nisem bil ravno domač. Pridobil sem obilo novih poznanstev in znanj, ki jih bom cenil za vedno. Obenem pa sem dobil vpogled v delovanje velike mednarodne institucije, kar je neprecenljivo.

 

–  Matevž Mandl

 

Dragi bralec, vem, zagotovo se sprašuješ enako. Kaj lahko počne gospodarska inženirka strojništva v Evropskem parlamentu? – in odgovor je – veliko.

”Združeni v raznolikosti” je slogan Evropske unije in omenjeno je resnično moč zaznati v Evropskem parlamentu, prostoru različnih mnenj, kultur in strokovnih pogledov.

Evropski parlament v Bruslju

Z mislijo o prijavi na razpis za mesto pripravnice sem se dolgo poigravala. Na socialnih omrežjih sem zasledila različne razpise, različnih poslancev, pa vendar poguma za prijavo nisem zbrala. Nato sem naletela na razpis evropske poslanke Irene Joveve. Mlada, odločna, ženska, ki stoji za svojimi načeli – njo pa bi si želela osebno spoznati, si mislim in skrolam dalje. Prst drsi po zaslonu, misli tavajo in premišljujem o popolnem svetu, kjer se prisluhne mnenju vsakega neglede na spol, raso, kulturo ali socialni status…, skratka, o svetu enakih možnosti.

Kot ženska v ‘moškem’ poklicu sem pogosto gledana zviška; smrklja, ki jim ne bo ukazovala in se naj raje prime kuhalnice – lahko bi napisala še več, ampak raje ne bom. Kar te ne ubije, te utrdi, se tolažim.

Nekaj dni kasneje sem prejela vabilo na prijavo na razpis še preko e-pošte. To je to, si mislim. Zakaj pa ne. Spišem spremno pismo in življenjepis, hkrati pa se zavedam, da so moje možnosti kot inženirka brez formalnega politološkega izobraževanja nekje blizu ničle. Po določenem času dobim odgovor ”uvrstila si se v naslednji krog”, gledam telefon, analiziram mail, OK, ‘spam’ ni. Spišem zahtevana govora na predlagani politični problematiki in ponovno čakam. Sledi razgovor po katerem zaprem računalnik z mislijo: zanimiva izkušnja, prijetni ljudje, sedaj pa nazaj v realnost.

Bližnji me poznajo kot zelo samokritično osebo, ki rada govori in stoji trdno na tleh. Vsako priložnost dojemam kot izkušnjo, iz katere se lahko kaj naučim. Razpisu se zato nisem več posvečala, pisanje magistrske naloge, projekti in druge obveznosti … življenje teče dalje…, nato pa po mesecu dni šok – mail ”čestitke, izbrana si bila za mesto pripravnice v naši ekipi”. ”Jupi…, spoznala bom Ireno in njeno ekipo, mogočno stavbo Evropskega parlamenta”, si mislim, hkrati pa se z bridkostjo zavedam, da se bom morala za dva meseca odpraviti v tujino popolnoma sama.

Zberem misli in gremo. Poiščem stanovanje, spakiram in že letim v evropsko prestolnico. Celotno pot premišljujem, kako me bodo sprejeli, konec koncev nisem »njihova stroka«, mediji pa nam politike pogosto predstavljajo kot nedostopne, vsevedne in vase zagledane osebe.

Nekateri pozirajo z razgledom, drugi pa s konstrukcijo.

Ob srečanju z Ireno in njenim timom sem hitro ugotovila, da so bile skrbi odveč – prijetni, nasmejani in odprti ljudje. Stavba Evropskega parlamenta je veličastna; neskončni hodniki, sejne sobe…, celo trgovina, pošta, frizerski salon, knjižnica in ambulanta – pravo mesto v malem. Parlament pogovorno pogosto enačimo z labirintom, pa ne toliko zaradi njegove zapletenosti, ampak zaradi sestoja iz več stavb in neskončnih hodnikov. Ti so lahko nekoliko kaotični, vendar so dobro označeni. Tako kot se pri reševanju iz labirinta na papirju rešujemo s pravilom sledenja samo desni ali samo levi strani, tako se pri reševanju iz bruseljskega labirinta držimo pravila ‘tretjega nadstropja’. Gre za povezovalno nadstropje, ki preko steklenih ali notranjih prehodov povezuje vse zgradbe parlamenta.

Na vprašanje o najljubšem kotičku v parlamentu brez pomisleka odgovorim – steklena kupola, z mogočno kovinsko konstrukcijo (ja, inženirji opazimo tudi to) in prečudovitim razgledom.

Parlament je poln namenskih kotičkov za sprostitev ali druženje. Čeprav je v njem zaposlenih več kot 8000 ljudi, ne daje občutka prenatrpanosti. Ob hitenju iz sobe v sobo seveda nisi sam, kopica ljudi hiti iz sestanka na sestanek, hodnike pa pogosto zasedejo še novinarji. Pri tem se je nasvet Irenine asistentke ”Walk like you own the place!” izkazal kot zelo učinkovit – hvala, Elma, bom zagotovo upoštevala tudi v prihodnje!

Na tej točki se zagotovo sprašuješ, dragi bralec, kaj je moje delo sploh zajemalo… Počakaj, bom razložila!

Evropski parlament sestavlja 705 poslancev, ki ob podpori asistentov krojijo prihodnost državljanov EU. Vsak poslanec ima asistente in nekateri izmed njih – tako kot Irena Joveva – omogočijo, da se v vlogi asistenta pripravnika preizkusijo tudi mladi, ki jih to področje zanima.

Da je delo monotono, se nikakor ne morem pritoževati.

Delo je raznoliko in zanimivo; spoznavaš nove ljudi, se udeležuješ dogodkov, sej in drugih srečanj ter pridobivaš različne poglede na določeno problematiko. Sama sem najbolj uživala v prisostvovanju delovnim skupinam, bližnjem spremljanju dogajanja v odboru za okolje, zdravje in varnost hrane (ENVI) in v odboru za kulturo in izobraževanje (CULT), pisanju vsebinskih zaključkov ter pregledu aktov s področja industrije in tehnologij.

Kot navdušenki nad razvojem in inovacijami mi je posebej v spominu ostalo imenovanje komisarke za inovacije, raziskave, kulturo, izobraževanje in mlade, ge. Iliane Ivanove. V čast si štejem, da sem lahko prisluhnila govoru legendarnega Guy-a Verhofstadt-a ob prejemu nagrade za življenjsko delo in belgijskemu premierju, g. Alexandru De Croo-ju.

Svojevrstna izkušnja je bila tudi voditi skupine po parlamentu ob obisku slovenskih obiskovalcev ali ob organizaciji dogodka na temo svobode medijev.

V pisarni poslanke Joveve je zares živahno, pri vsem tem pa pripravnik ni potisnjen ob rob. Ima možnost, da se vključuje, razvija svoje potenciale in doprinese k skupnemu cilju.

Le kdo ne bi zapolnil pomnilnika telefona s takšnimi slikami!

Gremo v Francijo…

Na ‘rdeče tedne’ kot jih v žargonu imenujemo, se celoten parlament odpravi na plenarno zasedanje v Strasbourg. Ko obvladaš en labirint, pride drugi. Tukaj pravilo ‘tretjega nadstropja’ ne velja, usmerjanje po kompleksu je tako nekoliko težje, še posebej zaradi ukrivljene zasnove.

Strasbourški parlament je čudovit; zelenje, marmor in stekleni prehod čez reko… Prav nič ne zaostaja za samim mestom, ki ga mnogi označujejo kot eno izmed najlepših francoskih mest. Sama bi ga opisala kot majhno mesto, podobno Ljubljani.

Teden v Alzaciji mine kot bi trenil. Pogajanja, dogovarjanja, glasovanja… in krog se ponovi. Posebna izkušnja je sedeti nad glavami evropskih poslank in poslancev ter spremljati glasovanje, ki je nemalokrat kaotično. V sodobnem digitalnem svetu namreč le-to še zmeraj poteka z dvigom rok, pri čemer predsedujoči odloči o večini. Ko ta večina ni jasna (kar se zgodi zelo pogosto), se zasliši zahteva po elektronskem glasovanju oz. preverjanju odločitve, ki že tako dolgotrajne ‘plenarke’ še podaljša.

Plenarni tedni so najbolj dinamični, vendar Strasbourga ne moreš zapustiti brez poskusa tradicionalne alzaške pice (flammkuchen-a), sprehoda po mestu in posledično polne galerije fotografij.

Po rdečem tednu se vrnimo v Bruselj – v glavno mesto kraljevine Belgije.

Odkrivanje bruseljskih čudes

Baročno – gotska arhitektura prepletena s postmodernim slogom stavb evropskih institucij in številne zelene površine. Kip Manneken Pis kot satira človeštvu. Kraljeva galerija sv. Huberta – ena izmed najstarejših pokritih galerij v Evropi in stripovske poslikave na ulicah. Veliki trg (Grand Place), ki resnično živi z mestom in je v oktobru zasijal celo v roza odtenkih. Kovinsko-steklena konstrukcija Old England (sedaj muzej glasbenih instrumentov), kraljeva palača in kraljevi park z bronastimi kipi mačk. Atomium- kovinska skulptura postavljena za razstavo Expo. Veliki park Cinquantenaire z arkadami, številni muzeji… – vse to je Bruselj.

Mesto ob potoku (kot se glasi izvor imena), preseneča na vsakem koraku, samo opazovati moramo. Pogosto slišimo, »ehh, Bruselj prehodiš v enem dnevu«. Ja – prehodiš ga res, ampak ali ga resnično vidiš? Tudi po dveh mesecih sprehodov, zmeraj naletiš na nekaj novega, bodisi arhitekturo, ki si jo prejšnji dan spregledal ali ulično umetnost. Teh je zares veliko in kaj je še bolje – ti umetniki so odlični. Pevci, plesalci, umetniki z žogo… nabor talentov je pester.

Kot inženirka seveda ne morem mimo muzeja avtomobilov, t.i. Autoworld-a. Že ime nam pove vse – svet avtomobilov – kjer se na potepu med štirikolesnimi lepotci čas ustavi. Vse od kočij, Fordovega T modela (prvega masovno proizvedenega avtomobila), do sodobnih luksuznih vozil.

Še ena zanimivost. Ali ste vedeli, kako je gospoda nekaj stoletij nazaj reševala neudobno vožnjo s kočijo brez uporabe današnjega kovinskega vzmetenja? – no, tukaj te vabim, da se sprehodiš po omenjenem muzeju in poiščeš odgovor. Da ne bo pretežko, en namig – usnje.

Ob obisku Bruslja ne smeš pozabiti na tradicionalne belgijske vaflje, čokolado in ocvrt krompirček. Če želiš poskusiti najboljši pomfrit po besedah Angele Merkel, se odpravi na trg Jourdan v neposredni bližini parlamenta ob parku Leopold. Preverjeno, res je odličen.

Andreja, ali je varno v Bruslju?

Huh… težko vprašanje. Je in ni. Sama se držim pravila ”bolje preventiva, kot kurativa” in se neprijetnim predelom raje izognem.

V času mojega pripravništva so se razmere Izrael – Palestina močno zaostrile, zato nalet na skupino protestnikov ni bil nič nenavadnega. Podpiram svobodno izražanje volje, ne podpiram pa prizorov, ki sem jih doživela na nedeljskem sprehodu v park Cinquantenaire. Shod v podporo Palestini, poln družin. Otroci z zastavami in mame z vozički na eni strani, na drugi pa pirotehnika, glasno vzklikanje in policijski helikopter nad glavami. Prizor, ki ga ne pozabiš.

Na lastni koži sem preizkusila tudi parlamentarni varnostni sistem. Ob tragediji 17. oktobra je parlament v Bruslju sprožil oranžni alarm za varnost in zaposlenim do konca tedna priporočal delo od doma. V parlamentu je za varnost poskrbljeno, izven njega pa se raje izogni ozkim, temačnim ulicam in območjem okrog glavnih postaj javnega prometa.

Iz pisarne

Čas za slovo…

Čas beži in tega sem se še posebej pričela zavedati v Bruslju. Dva meseca sta minila, kot bi trenil in tako je moja pustolovščina prišla h koncu. Vsega lepega je enkrat konec, in vse se mora končati, da se lahko prične nekaj drugega. Morda je prav konec te zgodbe pričetek nove, še večje – kdo bi vedel?

”Kaj pa sedaj?”, se je glasilo vprašanje asistenta Roka na poslovilnem kosilu. Hmmm… zdaj pa doktorat, novi projekti in novi izzivi. Kaj počne inženirka v Evropskem parlamentu? – išče izzive.

Življenje brez izzivov je dolgočasno!

Hvala #teamJoveva, odlični ste, ljudje na realnih tleh ob katerih me ne skrbi za prihodnost EU. Hvala Elma za vse vzpodbudne besede, razkazan parlament in nepozabna druženja; Žana, saj veš, debate s tabo so mi zmeraj v veselje. Tebi Rok pa hvala za zaupanje pri delu na področju STEP (Strategic Technologies for Europe Platform) in zakonu o ničelni – podnebno nevtralni industriji (Net-Zero Industry Act).

Zahvala tudi lokalni asistentki Jasni in Samanti – Kdo bi si mislil, da bo inženirka pokukala še v svet socialnih medijev, urejala video vsebine in se ob tem še zabavala? Vsako področje je izziv, ki ga je potrebno sprejeti z odprtimi rokami in je priložnost, da svoja obzorja še razširimo.

Najlepša hvala pa seveda evropski poslanki Ireni Jovevi. Hvala, da si spremenila moj pogled na politiko, da ni vse tako, kot nam prikazujejo mediji. Hvala, da spodbujaš ženske, mlade. Da stojiš trdno na tleh, da si preprosta in človeška. Oseba z veliko začetnico, ki je enaka na preprostem kosilu s pripravnico in v sejni sobi s ‘pomembnimi’ ljudmi. In hvala, da si, saj veš, priložnost dala tudi inženirki.

Ena, s šefico.

”Ne pusti se jim!” – ne, Irena, res se ne bom! Če je uspelo ‘novinarski smrklji’, pa bo, vsaj upam, tudi inženirski. Čas je, da tudi Slovenija oblikuje mnenje na področju industrije in tehnologij.

Prilagam še sliko razstave opolnomočenja žensk, v spodbudo vsem puncam (še posebej na področju STEM), da tudi me zmoremo. Tudi ‘smrklje’ lahko sooblikujemo svet!

– Andreja Kumer

Velike osebnosti in odločna dejanja! #womenpower #ladyboss #womeninpolitics

Prisluhnila sem belgijskemu premierju, g. Alexandru De Croo-ju

Sedim na kavču in razmišljam. Razmišljam o izkušnji, ki se je pravkar zaključila, a mi še kar naprej ne da miru. Dva meseca pripravništva sta minila kot bi trenil z očmi. Še nedolgo nazaj sem stal pred glavnim vhodom evropskega parlamenta v Bruslju, kjer me je »pobrala« Irenina asistentka Žana in me peljala po labirintu do pisarn, kjer sem se udobno namestil in se seznanil s svojim novim delovnim okoljem. Začetni teden je minil dokaj mirno, s spoznavanjem mesta v malem, kot sam rad poimenujem parlament, in svojih novih sodelavcev.

Pred prihodom v evropsko prestolnico sem bil malce nervozen, pripravništvo v instituciji kot je Evropski Parlament pač ni nekaj, s čimer se soočaš vsak dan.

Po prihodu pa sem hitro spoznal, da je bila vsa trema popolnoma odveč, saj sem se res hitro vklopil v ekipo, ki je sproščena in vedno pripravljena pomagati.  Tako se je začelo moje delo, ki je bilo od začetka pa do konca zanimivo in izredno dinamično. Prišli so dnevi in tedni ko je dela bilo nekoliko manj, kar pa se je hitro izravnalo kakšen drug teden, ko je bilo dela v izobilju. To je predvsem odvisno od dogajanja v parlamentu. Na »zelene« tedne, ko so poslanci načeloma v svojih državah, dela ni toliko, kot denimo kadar so v Bruslju zasedanja odborov ali političnih skupin, da o tednih plenarnih zasedanj sploh ne govorimo. Pa naj vas to nič ne prestraši, dela nikoli ni bilo toliko, da ga ne bi zmogel opraviti. Pri opravljanju pripravništva v Irenini pisarni ne boste zgolj priklenjeni na računalnik. Sam sem imel priložnost slediti sestankom političnih skupin in odborov pa seveda plenarnim zasedanjem. Pri tem sem se seznanil z vsebino ogromno različnih dokumentov, ki so zajemali vse od medijev pa do narave in zdravja, če jih izpostavim zgolj nekaj. Vse to je pomenilo tudi, da sem imel priložnost prisluhniti pomembnim gostom iz drugih evropskih institucij, pa tudi državnim voditeljem in drugim pomembnežem. Moje delo je zajemalo tudi pripravo vsebin za družbena omrežja in prisostvovanje pri uradnem fotografiranju poslanke. Tudi sam sem kdaj posnel kakšno fotko Irene, kadar je sodelovala na sestankih ali imela govor na zasedanju. V spomin se mi je vtisnil tudi obisk predstavnikov Evropske Romske skupnosti, ki so v parlament prišli na sestanek z evropskim poslancem. Sprejel sem jih in vodil skozi parlament na omenjen sestanek, kasneje pa sem se z njimi odpravil še v prostore Evropske Komisije, kjer sem na sestanku pomagal s prevodom. Kot vidite delo nikoli ni monotono in zajema res raznovrstne naloge, s čimer sem pridobil in poglobil različna znanja.

Osebno me je fasciniral že sam sprehod po hodnikih parlamenta, kadar sem bil na poti na sestanek ali pa zgolj na kosilo v parlamentarno kantino, saj so le ti polni ljudi vseh narodnosti in vseh jezikov, ki jih poskušaš prepoznati in razumeti. Na enem izmed takih sprehodov sem tudi doživel manjše presenečenje. Hodil sem mimo medijskega centra, ki je na voljo poslancem, da posnamejo izjave, kjer sem zagledal izredno gnečo ljudi. Večjo, kot sem je bil navajen. Uspešno se prebijem skozi nakar vidim, da izjavo snema predsednica parlamenta Roberta Metsola. To je pojasnilo ves živžav, ki se je dogajal okoli nje. Nikoli pred pripravništvom si ne bi mislil, da bom stal le kakšen meter vstran od predsednice. To je zgolj ena izmed dogodivščin, ki se v parlamentu lahko pripeti, in prav takšna naključja pripravništvo naredijo še bolj zanimivo. V parlamentu pa se ne merijo zgolj politične moči in ni le prostor za sestanke in pisarne. V pritličju glavne stavbe lahko najdemo vse mogoče storitve. Zraven kantine in drugih trgovin z živili tukaj najdemo tudi čistilnico, frizerja in trafiko, v kateri lahko kupiš razglednice ali oddaš pošiljko. To nadstropje v bistvu bolj spominja na nakupovalni center, kot na evropsko institucijo.

Tik pred koncem mojega pripravništva pa je na vrsto prišel še obisk plenarnega zasedanja v Strasbourgu. Milo rečeno zanimiva izkušnja, ki se po mojem mnenju zelo razlikuje od preostalega dela pripravništva v Bruslju. Delo v Franciji poteka drugače. S tem ne mislim toliko na naloge, ki sem jih kot pripravnik opravljal, ampak na celotno dinamiko vseh prisotnih. Hodniki še bolj razgibanega in konfuznega parlamenta v Strasbourgu so še dodatno polni z ljudmi, ki se jim mudi na sestanke političnih skupin ali glasovanja v plenarno dvorano. Tukaj trenutka za počitek ni veliko, saj je agenda res polna zanimivih debat. Nič naj vas ne skrbi, če se kot pripravnik kljub oznakam na hodnikih izgubite. Kot mi je zagotovila večina ljudi, s katerimi sem se pogovarjal, se tudi sami še zmeraj uspejo izgubiti, tudi po večkratnem obisku ustanove. Kljub dolgim delovnim dnem pa se vseeno najde čas za turističen obisk mesta. Strasbourg kot mesto me je popolnoma prevzelo in je zelo drugačno od belgijske prestolnice. Je manjše, bolj domače in predvsem veliko čistejše. Hiške v centru so izredno prikupne, ogromna baročna katedrala pa je dih jemajoča. Ogled je potreben čez dan in zvečer, ko se prižgejo lučke mesta kar doda še dodaten čar. Po reki se lahko zapeljete z ladjico, ki nekajkrat na dan iz centra mesta pelje tudi do parlamenta. Priporočam še, da ob obisku poskusite tradicionalen tarte flambee.

In če se še nekoliko vrnem nazaj na Bruselj, ki seveda ni samo mesto evropskih institucij in merjenja političnih moči. Čeprav mojega mišljenja ne deli veliko ljudi, je zame Belgijska prestolnica prav lepa in zanimiva za raziskovanje. Res je, da slovi po sivem in kislem vremenu. Prav zato je še toliko lepše izkoristiti vsak sončen žarek, ki se pojavi na dela proste dni. Zraven vseh prepoznavnih znamenitosti, kot sta glavni trg in Manneken Pis me je presenetila pogostost parkov, skozi katere sem se pogosto namenil na sprehod ali jih izkoristil za druženje s preostalimi pripravniki, ki sem jih spoznal skozi svoj čas v Belgiji.

Hrana tukaj res da ni nič posebnega, a se kljub temu najde številne restavracije iz vseh koncev sveta, ki potešijo lakoto. Ste vedeli, da bi pomfrit naj izviral iz Belgije in ne iz Francije, kot to namiguje njegovo ime? In v Bruslju res dobiš odličen pečen krompirček, ki je po navadi postrežen z raznovrstnimi omakami, ki jih je toliko, da jih v dveh mesecih ne moraš poskusiti. Prav tako ne smemo mimo odličnih vaflov in belgijske čokolade. Razen tega pa sem sam raje ostal pri preverjenih jedeh. Bruselj je tudi odlično izhodišče za dnevne izlete. Z dokaj dobro urejenim javnim prevozom se vikende lahko izkoristi za pobeg in raziskovanje drugih, bolj idiličnih mest po državi. Predlagal bi Brugge, Ghent in Dinant, ki morda ni tako znan in obiskan a vendar vreden ogled. V Bruslju ni nikdar dolgčas, kako posameznik preživi prosti čas je odvisno zgolj od interesov.

Naj izkoristim to priložnost in se zahvalim vsem, ki so bdeli nad mojim delom in bili potrpežljivi pri mojih vprašanjih in nevednostih. Iskrena hvala poslanki Ireni za ponujeno priložnost in topel sprejem v svojo ekipo. Čeprav sem bil prepričan, da je Irena res sproščena in prijazna oseba sem bil pozitivno presenečen nad njeno človečnostjo. Skupaj z vsemi sodelavci so mi res dali občutek enakovrednosti, počutil sem se kot enakovreden del ekipe.  Hvala asistentoma Žani in Roku, ki sta s svojim neprecenljivim znanjem in poznavanjem zakonodaj poskrbela, da sem se zmeraj naučil kaj novega. Nenazadnje pa velika zahvala še Elmi, s katero sem delil pisarno za vso dobro voljo in pozitivno energijo, pa seveda za vse nasvete, navodila in predloge, ki mi jih je z največjim veseljem posredovala skozi dva meseca dela. Hvala, Elma, da si budno bdela nad menoj in poskrbela, da je moja integracija potekala gladko in brez težav. Hvala tudi lokalnima asistentoma Jasni in Tilnu. Brez vas moja izkušnja zagotovo ne bi bila tako zanimiva in poučna, zato najlepša hvala vsem skupaj, res ste super ekipa.

Za konec bi rad povedal še, da je ta izkušnja neprimerljiva in nepozabna. Zares enkratno doživetje, ki ga bom vselej nosil v svojem spominu. Vsem, ki morda razmišljate o prijavi na pripravništvo polagam na srce, da to storite. Strah in negotovost sta odveč, zberite pogum in stopite iz morebitne cone udobja – ne bo vam žal.

– Domen Bajde

 

Ko sem poleti dobil novico, da sem bil sprejet na pripravništvo v pisarno poslanke Irene Joveve, sem bil seveda navdušen in v veselem pričakovanju. A ko so se tedni spremenili v dneve do odhoda, se je vame naselila negotovost. Pravzaprav mi je zdajle kar malo smešno, ko razmišljam, kako neupravičeno strah me je bilo. Kajti v Bruslju sem doživel čudovito izkušnjo, ki jo bom v naslednjih vrsticah poskušal čim bolj celovito in iskreno opisati.

Delo pripravnika v Evropskem parlamentu je dinamično. Udeleževal sem se raznih sestankov in zasedanj ter delal zapiske, pomagal sem pri organizaciji dogodkov, snemal sem PR material za objavo na družbenih omrežjih, pisal sem vsebinska besedila in celo predloge govorov. Irenina ekipa me je vključila v delo in imel sem občutek, da sem pripomogel in se hkrati veliko naučil. Kljub klišejskemu mitu o pripravništvih moje zadolžitve nikakor niso bile zreducirane na sedenje v pisarni in kuhanju kave. Čeprav je ironično – usoda je nanesla, da brez mene res ne bi bilo kave, saj sem čez mesto v pisarno prinesel nov kavni aparat.

Včasih je bilo delo zelo sproščeno, včasih pa je bilo tudi zelo naporno in hektično. Na primer: ko sem bil primoran sam voditi skupino več kot sto gostov do dvorane na drugem koncu parlamentarnega kompleksa. Takrat sem se res počutil kot pastirski pes, tekal sem gor in dol po hodniku in usmerjal obiskovalce po parlamentarnem labirintu. A moram se pohvaliti, da se kljub dobronamernim opozorilom asistentov in predhodnih pripravnikov v dveh mesecih nisem nikoli izgubil in sem pravzaprav vse sejne sobe našel brez težav. Ključno je samo, da čim prej dojameš specifični način označevanja stavb, nadstropij in sob.

Največje zmotno prepričanje, ki sem ga gojil pred prihodom v Bruselj je, da so vsi evropski poslanci razgledani in inteligentni ter da evropska politika poteka na višjem nivoju kot nacionalna. Žal sem bil soočen z realnostjo, saj sem se udeležil več odborov in dogodkov, na katerih sem bil priča poslancem, ki so govorili neumnosti. Pa ne govorim o tem, da se z njimi nisem politično strinjal – tega je bilo ogromno in to je popolnoma normalno in zdravo. Govorim o tem, da poslanci dobesedno niso razumeli govorcev pred njimi in so podajali velikopotezne izjave, s katerimi so se milo rečeno blamirali pred vsemi v dvorani.

V Parlamentu mi je bilo predvsem zanimivo spremljati razmerja moči in odnosov med raznimi akterji. Med Parlamentom in Komisijo, med posameznimi političnimi skupinami, med poslanci posamezne države, med poslanci znotraj posamezne politične skupine – povsod različna stališča in interesi, ki se morajo na koncu uskladiti v smiseln zakonodajni predlog. Ravno ta večplastnost politike in povezovanje več ravni me v mojem študijskem delu, in tudi sicer pri spremljanju politike, najbolj zanimata, zato je bilo opazovanje teh procesov resnično balzam za politologa v meni.

Pregovarjanje o poročilih in amandmajih ni samo sebi namen in ni mešanje megle. Evropski parlament dojemam kot platformo, kjer imajo določene strukture moči in interesne skupine občutek, da lahko izražajo svoja stališča. Če se ukinejo te demokratične institucije in strukture moči, izgubijo ta občutek sovključenosti, ti procesi pa ne bodo izginili, pač pa se bodo samo premaknili drugam. Tako dobimo ali nestabilne države, kjer se procesi prenesejo iz sejnih dvoran na ulice in bojišča (glej Sudan), ali pa avtoritarne režime, kjer se odločanje skoncentrira v rokah skorumpirane vladajoče klike. Toliko bolj pomembno pa se mi zdi, da tak forum obstaja na evropski ravni, saj pomembno vpliva k sinergiji regije. Zdi se mi pomembno, da poudarim ta širši pomen Evropskega parlamenta, ki sem se ga zavedal že prej, a sem ga zares lahko občutil šele tekom pripravništva.

Nadaljeval bom bolj sproščeno. Bil sem aktiven tudi v prostem času, veliko sem hodil plavat v lokalni bazen. Ob vikendih pa sem imel več kot dovolj časa za ogled vseh znamenitosti v Bruslju. Povzpel sem se na vrh stolpa mestne hiše, obiskal sem Atomium, videl Manneken Pis v štirih različnih preoblekah in še veliko več … Moje mnenje je, da je Bruselj zelo lepo mesto in lepše kot Strasbourg. Kot sem spoznal, je to zelo nepriljubljeno mnenje, a za tem stojim. V Bruslju mi je všeč ”vibe”, všeč so mi ulice z nešteto starimi meščanskimi hišami, tlakovanimi cestami in drevesi. Užival sem v vsakem sprehodu in kolesarskem izletu.

Seveda sem si šel od blizu pogledat tudi sedeže drugih evropskih institucij. Berlaymont, Justus Lipsius in Europa so impozantne stavbe, ki te na pustijo ravnodušnega. Če se prijaviš dovolj hitro, lahko celo dobiš prosto mesto na vodenem ogledu po sedežu Evropskega sveta. Odšel sem tudi na nekaj izletov v druga belgijska mesta. V Gent, kjer me je navdušil center mesta, lepo povezan z reko, v Antwerpen, svetovno prestolnico diamantov, in v Leuven, zgodovinsko univerzitetno mesto. Odkril sem, kako odlično je potovati z vlakom, toliko bolje čez vikend, ko so karte pol cenejše.

Tudi bruseljsko vreme mi je pisano na kožo, saj nimam nič proti deževnemu ali oblačnemu dnevu. Za 8. marec je celo snežilo! Ob koncu mojega pripravništva pa je že sončno in toplo. Tako da sem imel srečo, da sem doživel obe plati Bruslja. Kot sem imel tudi srečo, da sem doživel obe plati dela evropske poslanke Irene Joveve. Ireno sem seveda večino časa spremljal v Bruslju. A ker sem med velikonočnimi prazniki odšel domov, sem imel priložnost sodelovati tudi pri t. i. zelenem tednu (green week), ki je namenjen temu, da evroposlanci delujejo v lokalnem okolju. Ireno sem spremljal na dogodku in tako v enem tednu izkusil parlamentarno delo v Bruslju, Ljubljani in spet Bruslju.

Negativna plat Bruslja je žal hrana. Mislim, da imamo v Sloveniji srečo, saj smo pod vplivom italijanske, germanske in balkanske kuhinje, ki vsaj meni leži veliko bolj kot francosko-belgijska. A zanimiv preblisk sem doživel, ko sem se sprehajal med mizami parlamentarne menze in slišal toliko različnih jezikov. Takrat sem dobil asociacijo na jedilnico vesoljske ladje, kjer na krovu skupaj dela in raziskuje vesolje več vrst bitij. Ko sem se ob tem spomnil na slogan Evropske unije „združeni v raznolikosti“, sem dobil kar solzne oči. Tudi v trgovinah, kjer sem največkrat imel stik z naključno množico, sem opazil ljudi vseh vetrov. Koga bi to lahko motilo, saj take raznolikosti na potenco v Sloveniji nismo vajeni, meni pa je bilo všeč, kajti tako se nisem počutil kot tujec.

Proti koncu bi rad predal še nasvet bodočim pripravnikom. Bodite zelo pozorni in berite elektronsko pošto! Vsak dan boste namreč dobili ogromno vabil na dogodke in druga sporočila, ki niso relevantna za vsakdanje delo pripravnika. Lahko se kaj hitro zgodi, da spregledate kakšen res pomemben mail. Na primer od parlamentarne službe za transport in zato skoraj ostanete brez sedeža na čarterskem vlaku za Strasbourg …

Največja težava, na katero sem naletel pri pisanju tega bloga je, kako celovito opisati to dvomesečno izkušnjo, med katero sem doživel toliko različnih stvari, misli ter občutkov. Poskušal sem biti kratek in izpostaviti res najpomembnejše stvari. A pod črto ob koncu pripravništva z veseljem ugotavljam – to je bila definitivno vredna izkušnja. Bil sem v situacijah, ki jih do zdaj v življenju še nisem izkusil in sem zato dobil ogromno izkušenj. Tako povezanih s službo, od delovnega okolja in sodelovanja s sodelavci do delovanja evropskih institucij in zakulisja politike. Kot tudi življenjskih, ki sem jih pridobil z navigiranjem čez prepreke, s katerimi si soočen v samostojnem življenju. Iti za dva meseca v tujo državo, v nepoznano mesto in spoznati toliko novih ljudi, je definitivno izziv. A po kakšnem tednu ali dveh, ko sem se uspešno ustalil in videl, kako in kaj, se je začelo uživanje v izkušnji. V Bruslju se zdaj počutim že zelo domače in odhod bo težek. A vsekakor sem pomirjen, saj odhajam z občutkom izpolnjenosti in zadovoljstva. Predvsem pa s spoznanjem, da zmorem oditi v tujino in delati v tako pomembni mednarodni instituciji, kot je Evropski parlament.

Ob koncu bloga je čas še za zahvale. Hvala asistentki in mentorici Elmi, da me je spremljala, vodila in pomagala čez celotno pot pripravništva. Vedno sem se lahko zanesel nanjo in zato sem ji res hvaležen. Hvala asistentoma Žani in Roku za pomoč in potrpežljivost, predvsem pri mojem prvem plenarnem zasedanju v Strasbourgu. Hvala tudi lokalnima asistentoma Tilnu in Jasni, ki sta me povabila v pisarno v Ljubljani in mi nudila nasvete še pred uradnim pričetkom pripravništva v Bruslju. Hvala drugim slovenskim pripravnikom iz SPC-ja, od katerih sem izvedel veliko koristnih informacij. In nenazadnje zahvala poslanki Ireni. Kljub temu, da njena javna podoba odraža, da je kul in prijazna oseba, me je prijetno presenetila s svojo dobro voljo in človečnostjo ter mi s tem še dodatno polepšala in izpopolnila pripravništvo, saj sem začutil, da delam za pravo osebo. Hvala vsem.

Jakob Grbac

Moja motivacija in zakaj ravno pripravništvo pri Ireni Jovevi?

Vsaka zgodba se mora nekje začeti in tudi moja s tem, ko sem nekega dne naletel na razpis o možnem opravljanju pripravništva pri pisarni evropske poslanke Irene Joveve v Bruslju. Za prijavo na pripravništvo sem se odločil zato, ker študiram mednarodne odnose na FDV in zato ker me politika, diplomacija, mednarodno pravo in zgodovina že od nekdaj zanimajo.

Z evropsko poslanko Ireno Jovevo

Za opravljanje pripravništva pri Ireni Jovevi me je motiviralo predvsem to, da deliva skupne vrednote, da Irena ne obljublja vsepovprek, vendar tisto kar obljubi tudi izpolni, da postavlja transparentnost vedno na prvo mesto, da je opravljanje pripravništva odprto za vse, pri čemer ni pogoj strankarska knjižica, temveč znanje in strokovnost. Svoje mesto si je izborila predvsem s trdim delom, pri čemer je položaj ni spremenil, v kar sem se kasneje tekom pripravništva vedno znova in znova prepričal. Irena je oseba, ki ti bo vedno prisluhnila, te v družbi vedno predstavila kot sodelavca in ti tako dala občutek pripadnosti in ravno ta uvidevnost je tisto kar bom od nje najbolj odnesel, poleg vseh drugih vrednot, ki jih pooseblja.

 

Po prijavi je hitro sledilo pisanje motivacijskega pisma, kasneje eseja, nato razgovor z vodjo lokalne pisarne in asistenti, na koncu še intervju z Ireno. Od takrat se najbolj spomnim kako sem še nekaj časa po razgovoru premleval o svojih odgovorih, razmišljal, če sem pri odgovorih na kaj pozabil in o tem kako vesel sem bil, ko mi je med službo zazvonil telefon z Ireninim sporočilom, da sem bil na pripravništvo sprejet. Nedolgo zatem sem se znašel v avtobusu na poti k Bruslju – na žalost so bile ravno konec oktobra lani odpovedi letov iz Brnika, zaradi česar je bila edina možna alternativa (pre)dolga vožnja z avtobusom.

Nasvet 1 za bodoče pripravnike: Na razgovoru bodite sproščeni, pripravljeni, ne bojte se zavrnitve in v takem primeru izkoristite čas, da do prihodnjega razpisa poglobite svoje znanje in dopolnite pomanjkljivosti – delujte po načelu: kjer je volja, tam je pot.

Nasvet 2: Če je le možno pojdite z letalom, oziroma, če vas je strah letenja, se na socialnem omrežju FB včlanite v skupino ”Slovenci v Bruslju” in tam poiščite prevoz z osebnim avtomobilom, saj bo bistveno hitreje in udobneje kot vožnja z avtobusom ali vlakom.

Prvi vtisi o Bruslju in Evropskem parlamentu?

Preden sem prišel v Bruselj nisem vedel, kaj naj pričakujem, saj še nikoli nisem živel s ”cimri”, niti sem bil kdaj tako dolgo od doma. Šlo je za mojo prvo mednarodno izkušnjo in ravno zato sem bil še toliko bolj vesel, da sem bival v Slovenskem pastoralnem centru, kjer sem spoznal sostanovalce, s katerimi smo stkali prava prijateljstva in ki so mi polepšali in obarvali moj prvi pobeg izven cone udobja. Kljub temu da so bili radiatorji kdaj hladni, so bile njihove geste toliko toplejše in mi marsikdaj dale nov zagon in mi olajšali prilagoditev na Bruselj kot mesto.

Razsežnost Evropskega parlamenta

Sam Bruselj se po moji oceni bistveno razlikuje od slovenskih mest, saj gre za metropolo, kjer se mešajo različne kulture, jeziki, narodnosti in moram priznati, da ni ravno ”my cup of tea”, kot bi se reklo. Prvi vtis, ko sem prispel, je bil ta, da se s slovenskimi mesti glede čistoče ne more primerjati, saj je pri nas dosti bolj urejeno. Prav tako je občutek varnosti na kar višjem nivoju doma, kot je bil tu. Navadite se tudi na pogoste proteste, saj se na ta način v Belgiji naslavljajo akutni problemi v družbi, zato se ne čudite, če se različni protesti odvijajo skoraj na tedenski ravni. Po drugi strani, pa se boste zelo hitro privadili na zelo dober sistem javnega prometa, pri čemer boste lahko izbirali med učinkovitim avtobusnim in podzemnim prevozom, ali pa uporabnem sistemu tramvajev. Zato dajte mestu priložnost, raziščite njegove raznovrstne in zelo poučne muzeje in lepe kotičke kot so razni parki, ki nudijo pobeg od t. i. betonske džungle, vsekakor poskusite tudi znamenite belgijske vaflje, čokolado, krompirčke ali denimo flamsko govejo karbonado. Ne pozabite tudi na malo zabave in se udeležite vsaj kakšnega izmed znamenitih četrtkovih zabav na Place du Luxemburg (znano kot Plux), kjer se pozno popoldne dnevni bari spremenijo v nočne klube in kjer se mladi in pripravniki iz vseh institucij lahko spoznajo in podružijo (vendar ne pozabite, da je tudi petek delovni dan).

 

Nasvet 3: Preden pridete v Bruselj je nujno, da si poiščete namestitev za čas vašega bivanja, pri čemer bodite pozorni, saj je veliko prevarantov.

Prvi vtis o parlamentu je bil ta, da sem se bal, da naslednji dan sploh ne bom našel naše pisarne, saj je toliko hodnikov, sob in nadstropij, ki delujejo identično.

Ni fraza, ko vsi trdijo, da je Evropski parlament labirint, saj sem bil sprva tudi sam zelo zmeden. Evropski parlament je tako pravo mesto v malem, saj se tu mudi več kot 10 000 ljudi vsak dan in na ta način pooseblja mednarodni aspekt Evropske unije, saj se tu srečujejo ljudje različnih narodnosti, prepleta se širok spekter jezikov, pri čemer najbolj prevladujeta angleščina in francoščina. V parlamentu lahko najdete vse od trgovin, različnih kavarn, menz, čistilnice, medijskega kotička, frizerja in celo fitnesa.

Obisk ukrajinskega predsednika Volodimirja Zelenskega

V času svojega pripravništva sem imel v parlamentu možnost prisluhniti različnim zanimivim razpravam in nagovorom, pri čemer bi najbolj izpostavil obisk našega predsednika vlade Roberta Goloba, ki se je v svojem nastopu osredotočil na energetsko krizo, zeleni prehod in širitev EU in obisk ukrajinskega predsednika Volodimirja Zelenskega, ki se je Uniji zahvalil za dodelitev statusa kandidata in pozval k nadaljnji aktivni podpori Ukrajini v vojni.

 

Nasvet 4: Najpomembnejše je tretje nadstropje, ki deluje kot povezovalno nadstropje. Iz tega dela lahko prideš do katerega koli dela parlamenta. Prednost naše pisarne je ta, da se izmed vseh nadstropij nahaja prav v tretjem. Tudi na vsa srečanja v živo pojdite pravočasno, saj se hitro lahko zgodi, da ne boste našli prave dvorane takoj.

Narava dela v pisarni

Moje štirimesečno pripravništvo v Evropskem parlamentu je bila neverjetna izkušnja, ki mi je omogočila boljši vpogled v delo poslancev kot tudi vpogled v zakulisje evropske politike. Pri sami naravi dela me je najbolj presenetila njegova dinamika, saj ni ne dneva niti tedna, ki bi bil enak prejšnjemu. Sam sem imel možnost od blizu spremljati dogajanje v odboru za okolje, javno zdravje in varnost hrane (ENVI Commitee), odboru za kulturo in izobraževanje (CULT Commitee), kot tudi spremljati Ireno pri skupnem parlamentarnem odboru EU – Severna Makedonija, katerega podpredsednica je prav Irena Joveva in pri Delegaciji za odnose s Palestino, kjer Irena deluje kot nadomestna članica. Posebna tema je tudi teden, v katerem poteka plenarno zasedanje, saj se takrat dnevi gibljejo med sestanki delovnih in političnih skupin, razprav o aktualnih temah, sprejemanju različnih poročil, intervjuji z novinarji in glasovanji.

So-organizacija gledališke predstave Hope-No hope

Za samo delo v pisarni je pomembno, da si proaktiven, saj delo pripravnikov ni omejeno le na ”kuhanje kavic”, ampak se nam zaupajo tudi odgovorne zadolžitve, s katerimi sem sam pridobil nova znanja in še dodatno okrepil pretekla. Moje obveznosti so segale od pomoči pri organizaciji dogodkov naše pisarne, pa vse do vsebinskega dela. Tako sem imel priložnost spremljati odbore, aktivno sodelovati na sestankih, pisati opomnike, obvestila za javnost, sodelovati pri pisanju govorov za plenarno zasedanje, govoriti na sestankih, napisati raziskavo in se udeležiti plenarnega zasedanja v Strasbourgu. Najbolj sem cenil ravno to, da sem vedno in povsod imel občutek, da sem bil enakopraven član pisarne, zato bodite pogumni in predlagajte, saj se v pisarni upošteva vsakogar in prisluhne vsakomur, ki ima ideje/predloge.

 

Ena najpomembnejših lekcij, ki sem se jih med pripravništvom naučil, je bil pomen timskega dela in sodelovanja. Naša pisarna je poosebljala raznoliko ekipo posameznikov, kjer smo vsi skupaj delali v smeri skupnega cilja, in to je spodbujanje evropskih vrednot in predstavljanje Slovenije na najboljši način. Tu moram izpostaviti oba asistenta Žano Špegel in Roka Lesarja, ki opravljata svoje delo zelo profesionalno, delujeta kot zakladnica znanja, saj skrbita za strokovno pomoč in pisanje amandmajev na različne teme in tem res nikoli ne zmanjka. Oseba, ki mi je najbolj pomagala pri prilagajanju, pa je bila vodja naše pisarne Elma Oručević. Elma je oseba, ki je tekom mojega pripravništva resnično delovala kot moja starejša sestra in me res veliko naučila tako o življenju kot o samem delu. Resnično mislim, da nihče od zaposlenih v parlamentu ne pozna parlamenta tako dobro kot ona, saj gre za poliglotko, ki ima odlične sposobnosti za mreženje in ki skrbi od organizacije dogodkov, ki pripomorejo k prepoznavnosti naše pisarne, vzdrževanja stikov z drugimi deležniki in do administrativnega dela, ki mu nikoli ni videti konca. Pravijo, da si močan le toliko kot je močna tvoja ekipa, zato mislim, da ima Irena res pravo ekipo za seboj.

Za zaključek še nekaj praktičnih nasvetov za bodoče pripravnike:

  • Ne oklevajte s postavljanjem vprašanj – normalno je, da ne veste vsega, zato kadarkoli imate kakšna vprašanja ali težave, se ne bojte vprašati ali poiskati nasvet,
  • Bodite proaktivni – prevzemite pobudo pri iskanju novih priložnosti, rešitev in bodite pripravljeni pomagati svojim sodelavcem, saj ste vsi del iste ekipe,
  • Bodite odprti – Evropski parlament je institucija z zaposlenimi iz različnih držav, kultur in okolij, zato je pomembno biti spoštljiv in odprt do drugih ter se učiti iz njihovih izkušenj in razumeti njihovo perspektivo
  • Bodite dobro obveščeni – vedno bodite na tekočem z aktualnimi novicami in najnovejšimi področji, ki jih pokriva naša pisarna. To vam bo pomagalo, da bolje razumete kontekst vašega dela in da prispevate k pisarni učinkoviteje.
  • Mreženje – vzpostavljanje odnosov je bistvenega pomena v Evropskem parlamentu, zato se udeležite dogodkov, spoznajte nove ljudi, sodelujte v razpravah in razširite ter pridobite nove vpoglede.
  • Ne pozabite si vzeti čas zase – Evropski parlament je razgibano in zahtevno okolje, zato je pomembno, da si vzamete odmore, skrbite za svoje dobro počutje in vzdržujete zdravo ravnovesje med poklicnim in zasebnim življenjem.

–  Marko Miladinović

Pripravništvo – zakaj in kako?

Že pred nekaj leti sem na Facebook profilu evroposlanke Irene Joveve prvič opazil razpis za pripravništvo v Bruslju. Takrat sem bil še bolj na začetku svoje študijske poti in zdelo se mi je nekoliko utopično pričakovati, da bi lahko bil izbran in se potem raje sploh nisem prijavil. A previmo sedaj nekaj let v prihodnost. Razpis za pripravništvo s prijaznim povabilom se spet pojavi na mojem feedu in odločil sem se, da tokrat vendarle poskusim svojo srečo. Tako ali tako sem v tem letu pavziral in posledično sem imel dovolj časa za iskanje različnih priložnosti za osebno rast in pridobivanje izkušenj, preden se podam še na drugo stopnjo študija.

Zakaj sem se sploh odločil, da se prijavim na pripravništvo? Študiram mednarodne odnose in skozi 4 leta študija na dodiplomskem programu sem imel več predmetov, kjer sem dodobra spoznal različne aspekte delovanja Evropske unije. No, vsaj na neki površinski, teoretični ravni, pripravništvo v Evropskem parlamentu pa ti da priložnost, da lahko dobiš še nek drugačen vpogled v delovanje EU in vse skupaj izkusiš na lastni koži in v živo. Eno je iz učbenika brati o tem, da v EP obstajajo odbori, delovne skupine itd., nekaj čisto drugega pa je stopiti v sejno sobo kjer že sedi 20 evroposlancev, se potiho odpraviti do najbližjega prostega sedeža in prisostvovati poteku debate v živo, s slušalkami za tolmačenje na ušesih. Taka izkušnja se morda marsikomu zdi trivialna in nezanimiva, zame pa je bilo tudi to nepozabno. Po oddaji eseja in opravljenem razgovoru je sledila vesela novica – sprejet sem bil v ekipo Irene Joveve.

Spodnja Idrija → Bruselj

Če sem se dela v Evropskem parlamentu že takoj neizmerno razveselil, sem se dvomesečnega bivanja v Bruslju nekoliko manj. Pred leti sem belgijsko prestolnico že obiskal za par dni in spomnim se, da sem bil takrat nad mestom nekoliko razočaran. No, ko sem začetek septembra končno prispel v Bruselj, se je moje mnenje spremenilo in kmalu sem spoznal, da mi Bruselj postaja vedno bolj všeč. Čeprav lahko tiste najbolj znane bruseljske znamenitosti preštejemo na prste ene roke, je v resnici še po dveh mesecih bivanja mogoče najti marsikaj, kar človeka prevzame. Večerni sprehodi za oddih, ki v Ljubljani navadno trajajo 20 minut, so se tako večkrat spreobrnili v dvourno raziskovanje še neodkritih bruseljskih kotičkov in ulic.

Poleg tega pa je velik plus bivanja v Bruslju tudi to, da je v njegovi neposredni bližini lociranih več izjemno lepih mest, ki so vsa lahko dostopna z vlakom. Vikendi so torej super priložnost za enodnevne izlete in sam sem si v dveh mesecih uspel ogledati Brugge, Ghent, Antwerp in Lille.

Evropski parlament je zakon!

Delo v Evropskem parlamentu je raznoliko in zanimivo. Na začetku sem se nekoliko bal, da se ne bom znašel in bo delo prezahtevno, ampak po uvodnem tednu ali dveh sem že imel občutek, da sem “padel notri” in z opravljanjem zadanih nalog nisem imel težav. Delo pripravnika vključuje predvsem spremljanje različnih dogodkov, zasedanj delovnih skupin, pripravljanje materiala za objave na družbenih omrežjih in še mnogo drugih podobnih zadolžitev.

Tipičen delovni dan pa izgleda nekako takole: za vstop v parlament mora vsak pripravnik najprej čez security check, enako kot ob vkrcanju na letalo. Ne najbolj prijetno opravilo ampak se kmalu navadiš (nimaš izbire). Potem sledi sprehod skozi stavbo parlamenta mimo trgovinic, kafiča, medijskega centra v tretjem nadstropju in po hodniku vse do pisarne. Tam najprej sledi  prebiranje e-pošte, saj se predal prejetih sporočil vsak dan kar vztrajno polni, nujno potrebno pa je bilo slediti tudi koledarčku, da slučajno nisem zamudil kakšnega sestanka ali kakšnega drugega pomembnega dogodka.

Delo je, kot rečeno, zelo razgibano in to velja ne samo za vrsto zadolžitve, pač pa tudi za sam urnik dela. Včasih je dela precej malo, včasih pa se razpotegne čez cel dan in vse do večera. Najbanj zadolžitev je ponavadi v t. i. zelenem tednu, ko je le malokdo od evroposlancev v Bruslju in se namesto tega posvetijo zadolžitvam v domači državi. Dela skratka pripravniku nikoli ne zmanjka, obenem pa ga vsaj po mojih izkušnjah ni nikdar bilo toliko, da česa ne bi uspel narediti. Poleg tega pa so asistenti v ekipi evroposlanke Joveve zelo prijazni in se z njimi da vse dogovoriti.

Vsi asistenti poslanke Joveve so super! Kljub svoji mladosti so me s svojim znanjem in razgledanostjo enostavno navdušili, poleg tega pa so bili vedno pripravljeni priskočiti na pomoč in mi dodatno razložiti vse podrobnosti glede delovanja Evropskega parlamenta, njihovega dela in dela poslanke. Brez tako simpatičnih sodelavcev bi mi bila celotna izkušnja sigurno precej manj zanimiva, predvsem pa težja.

Bruselj → Strasbourg

Besedo moram spregovoriti še o Strasbourgu, ki sem ga obiskal v drugi polovici oktobra, ko je tam potekalo drugo oktobrsko plenarno zasedanje. Če se najprej dotaknem samega mesta Strasbourg…vau! To je nedvomno eno izmed najlepših mest, ki sem jih obiskal. Iz nekega razloga sem se tam takoj počutil domače in tako sem praktično vsako uro prostega časa izkoristil za to, da sem se sprehajal po ulicah in občudoval arhitekturo tega impresivnega kraja. Zelo se mi je dopadla tudi stavba Parlamenta v Strasbourgu. No, saj dokler nisem vanjo vstopil. Notranji dizajn je namreč precej konfuzen in človek potrebuje kar nekaj navigacijskih spretnosti, da uspešno prispe do cilja.

Sicer pa je dogajanje v Strasbourgu veliko bolj dinamično in zgoščeno kot v Bruslju in zahteva tudi od pripravnikov precej več angažmaja. Delo ponavadi traja od zjutraj pa vse do večernih ur in čeprav se morda vmes pojavi tudi kakšna ura prostega časa, je pomembno, da si ves čas na voljo in čim bolj učinkovito opravljaš zadane naloge. Kljub temu je tudi ta izkušnja čudovita. Še bolj kot v Bruslju imaš tukaj občutek, da se okrog tebe dogajajo pomembne stvari, ki krojijo usodo Evropske unije.

Za konec…

Kaj sem torej od pripravništva odnesel? Predvsem ogromno novega znanja, ki mi bo koristilo ne samo pri nadaljnjem študiju, pač pa nedvomno tudi v poklicni karieri. Poleg tega pa sem tekom dvomesečnega bivanja v Bruslju in dela v Parlamentu spoznal ogromno novih, mladih ljudi iz cele Evrope, s katerimi smo se potem redno družil tudi na “Pluxih”. Prijavo na pripravništvo v Evropskem parlamentu tako iz srca priporočam vsakomur, ki je radoveden in ga zanima evropska politika ter delovanje te institucije.

– Domen Erjavec

Februar 2020. Razpis za pripravništvo pri evroposlanki Jovevi z le še nekaj dnevi za prijavo. Razmišljam – trenutno imam že veliko obveznosti, najbrž lahko počakam s prijavo, pripravništva bi znala biti še kdaj razpisana. Pomislim še enkrat in si rečem – priložnosti, kot je ta, se ne ponujajo kar same od sebe. Vneto začnem pisati prijavo in jo oddam. Še nekaj krogov razpisnega postopka, nekaj esejev ter razgovor – in v e-poštnem nabiralniku preberem sporočilo, da sem bil izbran kot eden izmed pripravnikov. Yaay!

Fast forward.

April 2022. Pandemske omejitve in študijske obveznosti mi niso dovoljevale, da svoje pripravništvo opravim prej. Pa nič zato, si rečem. Zagretost, da izkusim delovanje Evropskega parlamenta, radovednost, da vidim kako poteka poltika »od znotraj«, in želja pomagati spremeniti svet na bolje korak za korakom, so vse še vedno tlile v meni. Spakiram kovček, dva in se odpravim na severozahod, kjer med vonjem vafljev in andaluzijske omake za krompirček veje tudi veter združene Evrope.

Kje začeti? Marsikdo mi je rekel, zakaj sem se odločil za pripravništvo in the first place, glede na to, da zaključujem študij farmacije. Moj odgovor bi bil preprost; že od nekdaj so me zanimale različne stvari, vključno s politiko in tematikami, ki se tičejo širše družbe. Ne glede na to, kaj si vsak izmed nas misli o politiki, je dejstvo, da ta zadeva vse nas prav v vseh možnih aspektih življenja. In ravno zato je dobro, če ne nujno, da sledimo preverjenim informacijam, smo vpeti v politično dogajanje in se zanj zanimamo.

Evropski parlament je, na kratko rečeno, labirint. In ko rečem labirint, mislim čisto resno. To je zgradba, kjer se navkljub smerokazom enostavno izgubiš tudi na poti, ki si jo prehodil že vsaj dvakrat. Vsak sprehod do parlamentarnih dogodkov v živo pravzaprav postane popotovanje.

Namig: le če si v tretjem nadstropju, lahko zares prideš do katerega koli dela parlamenta. Prednost pisarne evroposlanke Joveve? Pisarna je izmed vseh nadstropij prav v tretjem.

Poleg arhitekturnega labirinta je tudi labirint v sprejemanju in dopolnjevanju zakonodaje Evropske unije. Upam si reči, da se večina zaveda, kako zelo razvejana je vseevropska politika, vseeno pa človeka kar prizemlji, ko na lastne oči vidi vso kompleksnost in dinamičnost dogajanja. Vsaka tematika nima le vzajemnega sovpliva na druge problematike in širokega ozadja, o katerem se moraš podučiti, marveč ima tudi ogromen dotok informacij (in na žalost tudi premnogo dezinformacij).

Na kratko: izgubiš se, a se s časom naučiš brati med vrsticami, kje in kako iskati podatke, ter predvsem to, da vprašati ni greh in da lahko stvari premakneš le s skupnimi močmi.

Pripravništvo in delo v parlamentu sta kratkomalo izjemno raznolika. Ni dneva niti tedna, ki bi bil enak prejšnjemu. Ko se zaključi ena debata, je neka druga že v nizkem štartu, neka tretja pa že v polnem pogonu z dopolnili in usklajevanji. Sam sem imel možnost od blizu spremljati dogajanje v odboru za okolje in zdravje (ENVI Committee) in odboru za kulturo in izobraževanje (CULT Committee). Pri slednjem sem se z navdušenjem vključil v delo pisarne in ‘dodal svoj piskrček’ k poročilu o vplivu pandemskega zaprtja izobraževalnih, kulturnih, mladinskih in športnih dejavnosti na otroke ter mladino širom EU, za katerega je bila evroposlanka Joveva izbrana kot poročevalka v senci. Ko nekdo sliši besedo poročilo, si najbrž misli, da gre za dvostranski dokument brez večjega pomena, a ni tako. Parlamentarna poročila so spisana podrobno, a še vedno celostno, nepristransko in so trenutno eden glavnih vzvodov, kako Evropski parlament vpliva in usmerja delovanje Evropske unije v prihodnje.

Zaključek? Z nekaj prebiranja, raziskovanja in zanosa lahko tudi ti prisostvuješ ter pustiš svojo sled v evropskih zapisih.

Panel izpred sobe za plenarno zasedanje v Bruslju.

In ko že misliš, da si nekako ulovil mesečno valovanje delovanja Evropskega parlamenta in se vsaj nekako znaš spoprijeti z njegovim hitrim tempom … se znajdeš na vlaku za Strasbourg. Triurna vožnja s hitrim vlakom te vodi iz belgijske prestolnice proti jugu, kjer se tvoj pogled izgubi med slikovitimi pikardskimi pašniki ter tu in tam zaide na računalniški zaslon k tedenskemu redu za plenarno zasedanje.

Ko prispeš v Alzacijo, vse deluje kar precej drugače od Bruslja. Mesto je veliko manjše, arhitektura je bližja naši – pravzaprav je Strasbourg kar dober približek Ljubljani. In ko že misliš, da si se nehal izgubljati za vselej … odkriješ, da je strasbourški parlament še večji labirint od bruseljskega. Dodatno radost je v teh dneh v pisarno prinesla tudi Mila, ki je zvesto spremljala, kaj vse počenjamo, in z veseljem spoznavala vse nove obraze po parlamentu. Vsak pripomoček je dobil še dodatno uporabno vrednost, najbolj pa so ji bile zanimive akreditacije s portretnimi fotografijami.

Epilog? Prav vsak pisarniški predmet je lahko zanimiva igrača, če nanj pogledaš s pravega, otroškega zornega kota.

Teden v tem alzaškem mestecu mine kot najbolj dinamičen in spominov poln v celotnem pripravništvu. V tem tednu lahko poskusiš izvrsten Flammkuchen oz. tarte flambée, izkusiš, kako potekajo različna dogovarjanja in usklajevanja ter s tribune iznad evroposlank in evroposlancev na lastne oči vidiš, kako poteka glasovanje na ‘plenarki’. O veliko amandmajih se glasuje z dvigom rok, pri čemer predsedujoči odloči, na kateri strani je večina. Najbolj zanimivo postane, ko to včasih ni tako očitno in takrat lahko slišiš globok vzdih mnogih v dvorani, tu in tam tudi kakšen vzklik po preverbi z elektronskim glasovanjem. Skratka: parlament je aktivna, živa struktura z občasno všečno nepredvidljivostjo.

V času mojega pripravništva je Evropski parlament izbiral tudi nagrado evropske filmske akademije, znano pod imenom LUX Award. V čast temu so za vse zainteresirane pripravnike pripravili predvajanja vseh treh filmov v ožjem izboru. Čeprav zgodovinsko trpki in s težkimi zgodbami, lahko mirne vesti rečem, da gre za odlično posnete filme, ki so le dodatna potrditev, kako zares izvrstna je evropska filmska industrija. Zmagovalni film Quo Vadis, Aida? bosanske režiserke Jasmile Žbanić je zagotovo film vreden ogleda in čustveni prizor ob prejemu prve nagrade v Strasbourgu je potrdil njegovo pomenskost in pomembnost v dandanašnjem času.

Ocena? Ogled toplo priporočam.

Pa da grem nazaj na Bruselj. Poleg omenjenega je to mesto, ki resnično živi svojo mednarodnost. Če želiš kje v Evropi spoznati ljudi z vseh vetrov, slišati paleto različnih jezikov, je Bruselj kot nalašč zate. Še posebej zabaven in prijeten občutek pa je, ko meni nič, tebi nič v najbolj naključni situaciji ob sebi zaslišiš nekoga govoriti slovensko … in ga nato ogovoriš v vajinem maternem jeziku.

Mesto je tudi idealno umeščeno v bližini drugih prelepih krajev, kot so Antwerpen, Dinant ali francoski Lille. Bruselj poleg čokolade in piva ponuja tudi veliko število parkov, kjer se lahko med premnogokaterimi jezerci, obsijanimi s spomladanskim soncem, ki je konec maja zahajalo šele ob 21:46, v miru zlekneš na trato in s prijatelji uživaš v dolgih pogovorih ob banjici sladoleda.

Evropski parlament je poln mladih, zanimivih in nadobudnih ljudi, ki imajo vsak svoje veščine in ozadje. V veselje mi je bilo spoznavati vedno nove ljudi – znance od znancev, prijatelje od prijateljev, saj vsi izhajamo iz različnih, a hkrati podobnih okolij širom Evrope. Od vsakogar se lahko naučiš kaj novega, če si dovoliš prisluhniti in tudi kaj vprašati. Upal bi si reči, da prav ta mladost, zagnanost in gorečnost po spremembah ženejo Evropski parlament dalje.

Bruselj ponuja tudi veliko kulturnega udejstvovanja, na sliki interaktivna razstava o življenju in delu Fride Kahlo.

In enako velja tudi za pisarno evroposlanke Joveve. #TeamJoveva sestavljajo mladi ljudje z raznolikimi izkušnjami in vrlinami, ki so me povrh tega sprejeli odprtih rok za sodelovanje pri evroposlankinih prednostnih nalogah. Razjasnitev ozadij, jadranje med čermi podatkov in urejanje parlamentarne administracije bi bile nemogoče brez njih. Poleg skupnega dela pa mi bo v izredno lepem spominu ostalo, da smo se občasno uspeli podružiti tudi ob kakšni (brez)kofeinski kavi, slastnem kosilu ali belgijskem pivu.

Sklep? Znanje kakšnega tujega jezika, dobri odnosi z različnimi ljudmi in odprtost so muss, da lahko svoje delo opravljaš dobro.

Moje zaključne misli bodo strnjene. Sem se naučil česa novega? Sem – in to marsičesa. Je bila to življenjska izkušnja? Brez kančka dvoma. Vedoč, kar vem zdaj, ali bi se na pripravništvo prijavil ponovno? Zagotovo.

Tilen Kozole

Bil je začetek januarja, ravno sem bil na večerni partiji tenisa, ko sem presenečen prejel video klic poslanke Irene in lokalne asistentke Jasne: “Žiga, dobrodošel v Team Joveva”.

In moja prva misel? – “Ti EU poslanci sploh kdaj počivajo?”

Prvi dan v Bruslju. Ped Evropskim parlamentom me pričaka asistentka Žana, saj vhoda v labirint oz. parlament sam gotovo ne bi našel. Po slabih desetih minutah hoje po omenjenem labirintu me Žana končno pripelje do pisarne. Pisarna je prostorna in moderna, pogoji so idealni, tukaj se res da dobro delati in delati dobro, si mislim. Na moji delovni mizi me preseneti cel kup darilc in sporočilo s prijazno dobrodošlico – sem že domač!

No, ne tako hitro, Žiga. Prejel sem koledar dogodkov, sestankov, srečanj in bil zadolžen za prvi “briefing” … Opa, tole pa je malček drugače, kot sem si predstavljal. Veliko institucionalnega izražanja, nepoznanih kratic, “političnega” govora – beri govora v prenesenem pomenu in navezovanja na starejše projekte, za katere sem prvič slišal. Dobil sem še kako dobrodošlo klofuto realnosti.

Parlament ima priročno menzo, kamor sem ponavadi odšel na kosilo z ostalimi asistenti oz. pripravniki iz drugih političnih skupin ali držav. Prav oni so bili tisti, ki so mi z nasmehom potrdili, da nisem edini, ki je milo rečeno zmeden. Eden izmed slovenskih asistentov mi je iskreno priznal, da je v parlamentu že dve leti in da še vedno ni sestavil vseh sestavljank evropske institucionalne politike, po vsej verjetnosti pa jih tudi nikoli ne bo. Evropski parlament je res kompleksna stvar, prav ta kompleksnost pa mu daje tisti poseben čar, ki se ga z besedami težko opiše.

Veliko ljudi me sprašuje, kaj mi bo najbolj ostalo v spominu?

Gotovo mlada, raznolika, vendar kljub temu neverjetno usklajena in predvsem zanimiva ekipa Ireninih asistentov. Rok. Eden izmed najpametnejših ljudi, ki sem jih spoznal oz. enciklopedija znanja. Elma. Poliglotka, ki ima vrhunske sposobnosti mreženja (moja skromna ocena je, da pozna 90 % EP), pooseblja dobroto, srce pa ima veliko kot Triglav. Žana. Nekoliko bolj tihe narave, vendar saj poznate pregovor, da tiha voda bregove dere. To sem dojel tudi sam, ko je kar nekajkrat iz rokava stresla zame nepoznane uredbe, direktive in akte.

Prav tako sem dokončno ovrgel stereotipičen predsodek, da so vsi politiki pokvarjeni, da vsi le govorijo in predvsem, da nič ne naredijo. Zares velika večina evropskih poslancev (in ostalih zaposlenih v EU institucijah) je velikega srca, dela do poznih večernih ur in ustvarja gigantske premike, ki jih žal slovenska politika, mediji in posledično tudi ljudje ne vidimo in ne cenimo dovolj.

Za vse vas, ki se še boste podali na podobno pot, torej na pot pripravnika v evropskih institucijah, pa imam nekaj priročnih in iskrenih nasvetov:

  • Ne oklevajte in vprašajte. Nihče ne ve vsega. Ni neumnih vprašanj, le brez sramu.
  • Bodite proaktivni. Nikoli ne zamudite priložnosti za sodelovanje na sestankih, konferencah in dogodkih, povezanih z delom. To je odličen način za spoznavanje kulture in mreženje.
  • Zgradite močno mrežo. Pripravništvo je odlična priložnost za spoznavanje ljudi in izgradnjo močne mreže ljudi, ki vam bo v prihodnosti gotovo koristila. Pojdite na konference, občasno pojdite na kavo s sodelavci ali drugimi pripravniki, uživajte v dejavnostih zunaj dela s popolnimi neznanci (ki lahko pozneje postanejo odlični prijatelji) ali preprosto poskusite poiskati prave povezave, ki vam bodo dale priložnost za pogovor o projektih, ki vas zanimajo.
  • Najpomembnejši nasvet: Pojdite iz svoje cone udobja, sprostite se in uživajte v vožnji.

 Sedim na letalu in razmišljam – to kar verjetno razmišljajo vsi pripravniki na poti domov iz evropske prestolnice: “Kaj pa zdaj?”

– Žiga Papež

Bruselj. November 2021. Jutranja kava. Ali dve. Prelet dnevnih političnih, gospodarskih, kulturnih, ekonomskih novic. Politico. Balkan Insight. MMC RTV SLO. Definitivno RTV SLO. Financial Times. Večer. The Economist. Tretja kava. Nekako tako se začenjajo moja jutra v pisarni evropske poslanke Irene Joveve, kjer opravljam svoje pripravništvo vse od začetka letošnjega novembra. Seveda pa se moja bruseljska jutra začenjajo tudi s predhodnim varnostnim pregledom (security checks), ki so obvezna rutina pri vsakem vstopu v stavbo Evropskega parlamenta. Torej tisti pregledi, ki smo jih navajeni na letališčih. Priznam, da se po nekajkratni ponovitvi postopka, tega že kar malo naveličaš. A saj veste, varnost na prvem mestu.

Prvi teden dela v Evropskem parlamentu je potekal v duhu spoznavanja tega ogromnega labirinta, kjer se prepleta ogromno stopnic, dvoran, atrijev, balkonov, pisarn in kjer se, če si novinec, kar z lahkoto izgubiš. Kakšen kompas skoraj gotovo ne bi bil odveč.  A priznam, da sem po krajšem raziskovanju Evropskega parlamenta slednjega kaj hitro vzljubil. Evropski parlament je pravo mesto v malem, saj ti na enem mestu ponuja praktično vse kar potrebuješ. Od trgovin, različnih kavarn in menz, do čistilnice, fitnesa, banke, frizerja in še bi lahko našteval. Prav tako pa ima parlament na sredini 3. nadstropja izjemno zanimiv in impozanten medijski center, kjer novinarji dnevno poročajo o dogajanju v parlamentu, pripravljajo krajša soočenja ali razprave z evroposlanci. Najbolj od vsega pa še vedno občudujem mednarodni aspekt parlamenta – ljudje različnih narodnosti, širok spekter jezikov, ki jih slišiš tu, dinamika in mladostna struktura parlamenta – vse našteto je sicer zelo značilno kar za celoten Bruselj in ne zgolj za parlament. Od jezikov je sicer daleč najbolj prevladujoča francoščina, ki se uporablja skoraj na vsakem koraku in daje mestu prav posebno čarobnost.

Delo v parlamentu je zelo raznoliko in dinamično. Možnosti mreženja z ogromno zanimivimi ljudmi iz vseh koncev Evrope so tukaj izjemne, prav tako pa je za pripravnike odlično poskrbljeno. Kreirane so različne skupine (tako na FB kot na WhatsApp, veliko pa se uporablja tudi platforma Telegram) kjer se lahko spoznavamo z drugimi pripravniki iz vseh političnih skupin ter si delimo izkušnje, se bolje spoznavamo, družimo ali zgolj skupaj hodimo na kosila. Sam sem spoznal nekaj res krasnih pripravnikov s katerimi bomo nedvomno ohranili stike tudi po končanju pripravništva.

V času svojega pripravništva sem imel v parlamentu možnost prisluhniti pričanju Frances Haugen,  žvižgačice iz podjetja Facebook (Meta), kjer je delovala kot produktna vodja. Predstavila je nevarne prakse Facebooka in sistem, ki deluje v prid dobička in rasti, četudi gre to na račun varnosti in zdravja njegovih uporabnikov. Predstavila je dokumente, ki so prikazali neskladje med notranjo raziskavo podjetja ter njihovimi javnimi izjavami o družbenemu vplivu njihovih izdelkov. Družbeno omrežje Facebook na primer z algoritmi prepoznava politično opcijo posameznika in ga potem s svojimi predlogi, članki itd. potiska v čedalje večje politične ekstreme. Omenila je, da se v podjetju radi pohvalijo s svojimi ukrepi na področju skrbi za duševno zdravje mladih, a je Haugen razkrila, da ravno platforma Facebook velja za eno ključnih pri razrastu duševnih stisk med mladimi, posebno najstnicami.

Imel sem delno priložnost spremljati razvoj dogodkov pri dokumentih kot so anti-SLAPP zakonodaja, zakonodaja EU proti strateškim tožbam proti udeležbi javnosti. S slednjo bi v EU poskusili preprečiti velikim podjetjem oz. političnim strankam, da množično tožijo novinarje, nevladnike ali predstavnike civilnih organizacij, s ciljem, da bi jih tako psihično kot finančno izčrpali. Delno sem sledil tudi razvoju dokumentov DSA (Digital Service Act) in DMA (Digital Markets Act). Zakonodajna predloga predstavljata enoten sklop novih pravil, ki se uporabljajo po vsej EU za ustvarjanje varnejšega in bolj odprtega digitalnega prostora ter tako zagotavljata velik korak naprej pri posodabljanju predpisov za spletne posrednike in podjetja.

Pomemben dokument je nedvomno tudi resolucija o Sloveniji, glasovanje o kateri je bilo na sporedu na zadnji decembrski plenarni seji in ki je bila večinsko sprejeta. Z omenjeno resolucijo evropski poslanci pozivajo Vlado Republike Slovenije k spoštovanju slovenske ustave, EU in mednarodnega prava ter spoštovanju načela ločitve zakonodajne, izvršilne in sodne oblasti. Resolucija je bila pripravljena v luči poznega imenovanje tožilcev EPPO ter nefinanciranja STA, kot tudi izredno zaskrbljujočega stanja demokracije v državi in njenega spodkopavanja, napadov na medije in nižanje kulture dialoga, grobega poseganje politike v vse sfere družbenega in političnega življenja ter poskusov vplivanja na poročanje medijev oz. kar njihovega podrejanja določeni politični struji.

Slovenija je bila sicer v času mojega pripravništva kar pogosta glavna tema številnih debat in kritičnih pogledov, ne samo zaradi aktualnega predsedovanja Svetu EU v tem polletju, vendar predvsem zaradi številnih domačih in mednarodnih afer, ki so jih zakuhali vladajoči politiki ter sam predsednik vlade.

Med drugim se je o stanju v Sloveniji razpravljalo tudi na odboru LIBE (odbor za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve) konec novembra, kjer je vodja delegacije v Slovenijo Sophie in ‘t Veld predstavila izsledke misije v državo ter besedne napade premierja nad evropskimi poslanci. Prav tako pa so poslanci izpostavili zaskrbljujočo raven javnega diskurza, ki trenutna preveva slovenski politični in medijski prostor.

V ekipi smo v začetku decembra v sodelovanju z ekipo evropske poslanke Tanje Fajon pomagali pri organizaciji dogodka in diskusiji o kratkem filmu When we were them, ki sta ga posnela z oskarjem nagrajeni bosanski režiser Danis Tanović in s Pulitzerjevo nagrado nagrajeni fotoreporter Damir Šagolj. Dokumentarec prikazuje migracije in grozote s katerimi se vsakodnevno soočajo begunci na pragu Evrope.

Imel sem tudi možnost spremljanja dveh novembrskih in ene decembrske plenarne seje, žal od daleč, saj mi pogoji (beri Covid-19) niso dovoljevali, da bi se lahko zasedanja plenarne seje udeležil ‘v živo’ iz Strasbourga. To ostaja trenutno moja edina neuresničena želja tega kratkega pripravništva. Delo v bruseljskem parlamentu v času plenarnih sej v Strasbourgu je zelo zanimivo, saj tukajšnji parlament postane skoraj kot mesto duhov.

Izven delovnika sem imel čas, da sem na dolgo in široko raziskal Bruselj, obiskal mesto Bruges, različne muzeje, kot je železniški muzej Train World in razstavo Orient Express ter Parlamentarium (multimedijsko središče, ki podrobno opiše kaj je EU, njegovo delovanje, vidnejše zgodovinske osebnosti in dogodke itd.), spoznal skupino slovenk in z njimi preživel večer v  precej pekoči indijski restavraciji, se udeležil koncerta bošnjaškega glasbenika Damirja Imamovića, obiskal parlamentarno savno, jedel pristne bosanske čevapčiče in se na polno prepustil priložnostim, ki jih ponuja evropska ‘prestolnica’.

Sam Bruselj je sicer zelo različen od klasičnih slovenskih mest. Prva razlika je nedvomno velikost, saj mesto velja za metropolo, na ulicah se mešajo različne narodnosti in jeziki, arhitekturno pa je nekakšna mešanica klasičnega in modernega. Čarobnost mestu dajejo vse tiste male ulice, majhne pekarne ob robu cest in francoščina na vsakem koraku. A priznam, da kar se tiče čistoče je razlika s slovenskimi mesti neprimerljiva. V prid Slovenije vsekakor.

Še vedno se pozna, da smo globoko sredi epidemije covida, saj je nošenje mask v vseh zaprtih prostorih, tudi v parlamentu, obvezno. Pred EP imamo postavljen tudi testni center za redno testiranje, saj je pogoj PCT tudi tukaj še vedno v veljavi.

Kar sem tudi še opazil v Bruslju je velika pogostost protestov. Tako tistih proti-kovidnih, ki se zadnje čase odvijajo po več mestih v Evropi, kot ostalih, ki naslavljajo druge akutne probleme v družbi (od boja za čistejše okolje, do različnih sindikalnih združenj itd.) in se odvijajo skoraj tedensko. Veliko protestnikov smo tako imeli pred parlamentarnim trgom na Place du Luxembourg (aka Plux).

Omenjeni trg je sicer znano zbirališče predvsem ob četrtkih, ko se v bližnjih pubih, restavracijah in barih zberejo ljudje iz vseh vetrov in se družijo ob glasni glasbi in pivu ali dveh. 😉 Ko smo že pri pivu. Bruselj je znan po svoji široki paleti različnih piv, ki jih je zagotovo potrebno poskusiti v času ko si tukaj. Tudi sam se jim nisem izognil in sem se rade volje ‘žrtvoval’ za testiranje. Čakajo pa me še preizkusi belgijskih vafljev, saj mi za to belgijsko ‘znamenitost’ žal še ni uspelo najti časa ali teka. Nedvomno pa bo moja prva izbira tisti z jagodami, čokolado in smetano. 😉

Aljaž Debeljak

Še prehitro je prišel zadnji dan pripravništva v ekipi #teamJOVEVA. Kljub temu sem si (v res udobnem stolu v pisarni) vzela minutko za poslednjo kavico in premislek o celotni izkušnji.

Na kratko o moji prvi politični preizkušnji v Bruslju

V začetku septembra me je vlak pripeljal v Bruselj na mojo prvo politično (pre)izkušnjo – pripravništvo pri evropski poslanki Ireni Jovevi. Spomnim se, kako sem pred meseci ekipi #teamJOVEVA na razgovoru priznala svojo največjo slabost, to, da nimam nobenih izkušenj v politiki. Po izobrazbi sem namreč okoljska znanstvenica in se v politične vode nisem aktivno spuščala. Z nasmeškom so mi zatrdili, da to včasih niti ni tako slabo. To mi je vlilo malce več samozavesti, da sem suvereno pričela z delom v drugače tujih vodah.

Kaj ima rolkanje z vsem skupaj?

Kadar nisem bila primorana delati od doma zaradi priporočil glede COVID, sem stavbo Evropskega parlamenta zapuščala okoli 18.00 ure zvečer. Te večerne ure sploh ni bilo težko dočakati, saj je bilo zanimivega dela vedno dovolj. Za povrh je bila po delu ura za pivo na Pluxu (kratko pojasnilo: »Plux« naj bi bilo urbano ime za Place de Luxembourg, trg pred parlamentom, posejan z majhnimi restavracijami in bari. No, sem kasneje od domačinov izvedela, da ta vzdevek uporabljajo le tisti, ki so iz »EU mehurčka«). Od strogo varovanih vrat parlamenta in pozdrava varnostnika sem se vsak večer sprehodila čez dvorišče, ki se je ob sončnem zahodu spremenil v najbolj trendi urbani skejt park. No, po skoraj dveh mesecih opazovanja sem se končno opogumila in se po službi še sama malo zarolkala. Ob anksioznem prestopanju na majavi rolki me je spreletelo to, kar je sedaj naslov tega bloga. Zame je rolkanje kot politika. Da ne padeš in obdržiš ravnotežje, se moraš priučiti par trikov.

Glavni vhod v Evropski parlament (če ga bo še kdo iskal, tako kot sem ga sama)

Časopis v roke in beri (vsako jutro)

Že ob prvem pogovoru z asistenti sem opazila, da je v politiki ključno, da si na tekočem. In to ne (le) v smislu, kaj je tvoja kolegica objavila na Instagramu in kaj sosed meni o nošenju mask, ampak se gre za podrobno razumevanje političnega dogajanja v Bruslju, Sloveniji in svetu. V času neverjetnega toka informacij je pomembno izbrati verodostojne in nepristranske vire. Sama sem vzljubila prebiranje časnika POLITICO ob jutranji kavi in po enem tednu so vsi neznani izrazi in imena postali znani. Stalna ažurnost in procesiranje informacij s prve roke sta mi omogočila oblikovanje lastnega mnenja, ki mu sedaj veliko bolj zaupam. Kombinacija jutranje kave in časopisa je definitivno navada, ki je odpotovala z menoj po koncu pripravništva.

Dovolj dobro je boljše kot popolno

Mislim, da v politiki ni prostora za perfekcioniste. Mogoče le v primeru, če znajo biti dovolj hitri. Veliko večjo vrednost ima dokument, oddan v času, kot dokument brez slovničnih napak. Za nekoga, ki prepogosto prokrastinira in 90% časa le premleva o nalogi, je bila to grenka lekcija. V parlamentu je preprosto preveč različnih tem, nalog in dogodkov, da bi si dovolili tuhtati v nedogled.

Brez podpore ne bo nič

Kot znanstvenici so se mi kar zaiskrile oči, ko sem dobila priložnost razmisliti o kakšnem amandmaju na okoljsko zakonodajo, na primer načrtu za krožno gospodarstvo. Če na kratko povzamem: ko Evropska komisija izda predlog zakonodaje, ima parlament možnost vložiti spremembe k temu dokumentu oziroma amandmaje. Z magisterijem skoraj v žepu in naivno samozavestjo sem imela občutek, da sem res najboljši naslov za preoblikovanje predlogov okoljske zakonodaje. Seveda sem kaj kmalu pristala na realnih tleh, oziroma, kot me je vprašal neki politik: »So you can create amendments, but do you know how to make them pass?« In prav je imel. Poleg vsebine in smisla spreminjanja zakonodaje je še bolj pomembno zagotoviti podporo drugih poslancev in skupin.

Eden izmed mnogih zoom sestankov. A ta mi je še posebej pri srcu, saj smo ga organizirali na mojo pobudo.

Politiko se bere med vrsticami

Verjetno še najbolj pomembna lekcija, ki sem se jo naučila. Za vsakim amandmajem, govorom ali izjavo stoji določena zgodba, interes ali strategija, ki vpliva na interpretacijo. Nekateri poslanci imajo močne vezi z različnimi sektorji, na primer z industrijo, nevladnimi organizacijami, itd. Tekom pripravništva sem se tako naučila kritične interpretacije vsebine ter razumevanja različnih interesnih skupin.

Sem se torej naučila rolkat?

Naj zaključim. Po vseh teh lekcijah vas zagotovo zanima, če že obvladam rolko oziroma politiko. Glede rolkanja lahko iskreno povem, da sem očitno naravni talent in si do sedaj še nisem popraskala kolena. Glede politike nisem tako samozavestna. Dva meseca v Bruslju, od tega večino časa »od doma«, sta mi omogočila le površinsko razumevanje delovanja politike. Kljub oteženi komunikaciji in nesigurnih okoliščinah sem sem se veliko naučila. Poleg spoznavanja delovanja Evropskega parlamenta in političnih procesov (za katere mislim, da sem le popraskala po površini), sem se med drugim priučila nekoliko drugačnega načina dela. Potreben je bil miselni preskok, da sem razumela, kako napisati “dober” briefing, ki je zelo drugačen od klasičnega “znanstvenega” poročila.  Kljub temu je bilo to dovolj, da me je motiviralo za ponovno vrnitev v politične vode v prihodnosti. Tako da, se vidimo!

Sara

PS. Vse se da, če se hoče. Kljub temu, da se z Ireno nisva uspeli v živo spoznati, imava skupen selfie!