Pripravništvo – zakaj in kako?

Že pred nekaj leti sem na Facebook profilu evroposlanke Irene Joveve prvič opazil razpis za pripravništvo v Bruslju. Takrat sem bil še bolj na začetku svoje študijske poti in zdelo se mi je nekoliko utopično pričakovati, da bi lahko bil izbran in se potem raje sploh nisem prijavil. A previmo sedaj nekaj let v prihodnost. Razpis za pripravništvo s prijaznim povabilom se spet pojavi na mojem feedu in odločil sem se, da tokrat vendarle poskusim svojo srečo. Tako ali tako sem v tem letu pavziral in posledično sem imel dovolj časa za iskanje različnih priložnosti za osebno rast in pridobivanje izkušenj, preden se podam še na drugo stopnjo študija.

Zakaj sem se sploh odločil, da se prijavim na pripravništvo? Študiram mednarodne odnose in skozi 4 leta študija na dodiplomskem programu sem imel več predmetov, kjer sem dodobra spoznal različne aspekte delovanja Evropske unije. No, vsaj na neki površinski, teoretični ravni, pripravništvo v Evropskem parlamentu pa ti da priložnost, da lahko dobiš še nek drugačen vpogled v delovanje EU in vse skupaj izkusiš na lastni koži in v živo. Eno je iz učbenika brati o tem, da v EP obstajajo odbori, delovne skupine itd., nekaj čisto drugega pa je stopiti v sejno sobo kjer že sedi 20 evroposlancev, se potiho odpraviti do najbližjega prostega sedeža in prisostvovati poteku debate v živo, s slušalkami za tolmačenje na ušesih. Taka izkušnja se morda marsikomu zdi trivialna in nezanimiva, zame pa je bilo tudi to nepozabno. Po oddaji eseja in opravljenem razgovoru je sledila vesela novica – sprejet sem bil v ekipo Irene Joveve.

Spodnja Idrija → Bruselj

Če sem se dela v Evropskem parlamentu že takoj neizmerno razveselil, sem se dvomesečnega bivanja v Bruslju nekoliko manj. Pred leti sem belgijsko prestolnico že obiskal za par dni in spomnim se, da sem bil takrat nad mestom nekoliko razočaran. No, ko sem začetek septembra končno prispel v Bruselj, se je moje mnenje spremenilo in kmalu sem spoznal, da mi Bruselj postaja vedno bolj všeč. Čeprav lahko tiste najbolj znane bruseljske znamenitosti preštejemo na prste ene roke, je v resnici še po dveh mesecih bivanja mogoče najti marsikaj, kar človeka prevzame. Večerni sprehodi za oddih, ki v Ljubljani navadno trajajo 20 minut, so se tako večkrat spreobrnili v dvourno raziskovanje še neodkritih bruseljskih kotičkov in ulic.

Poleg tega pa je velik plus bivanja v Bruslju tudi to, da je v njegovi neposredni bližini lociranih več izjemno lepih mest, ki so vsa lahko dostopna z vlakom. Vikendi so torej super priložnost za enodnevne izlete in sam sem si v dveh mesecih uspel ogledati Brugge, Ghent, Antwerp in Lille.

Evropski parlament je zakon!

Delo v Evropskem parlamentu je raznoliko in zanimivo. Na začetku sem se nekoliko bal, da se ne bom znašel in bo delo prezahtevno, ampak po uvodnem tednu ali dveh sem že imel občutek, da sem “padel notri” in z opravljanjem zadanih nalog nisem imel težav. Delo pripravnika vključuje predvsem spremljanje različnih dogodkov, zasedanj delovnih skupin, pripravljanje materiala za objave na družbenih omrežjih in še mnogo drugih podobnih zadolžitev.

Tipičen delovni dan pa izgleda nekako takole: za vstop v parlament mora vsak pripravnik najprej čez security check, enako kot ob vkrcanju na letalo. Ne najbolj prijetno opravilo ampak se kmalu navadiš (nimaš izbire). Potem sledi sprehod skozi stavbo parlamenta mimo trgovinic, kafiča, medijskega centra v tretjem nadstropju in po hodniku vse do pisarne. Tam najprej sledi  prebiranje e-pošte, saj se predal prejetih sporočil vsak dan kar vztrajno polni, nujno potrebno pa je bilo slediti tudi koledarčku, da slučajno nisem zamudil kakšnega sestanka ali kakšnega drugega pomembnega dogodka.

Delo je, kot rečeno, zelo razgibano in to velja ne samo za vrsto zadolžitve, pač pa tudi za sam urnik dela. Včasih je dela precej malo, včasih pa se razpotegne čez cel dan in vse do večera. Najbanj zadolžitev je ponavadi v t. i. zelenem tednu, ko je le malokdo od evroposlancev v Bruslju in se namesto tega posvetijo zadolžitvam v domači državi. Dela skratka pripravniku nikoli ne zmanjka, obenem pa ga vsaj po mojih izkušnjah ni nikdar bilo toliko, da česa ne bi uspel narediti. Poleg tega pa so asistenti v ekipi evroposlanke Joveve zelo prijazni in se z njimi da vse dogovoriti.

Vsi asistenti poslanke Joveve so super! Kljub svoji mladosti so me s svojim znanjem in razgledanostjo enostavno navdušili, poleg tega pa so bili vedno pripravljeni priskočiti na pomoč in mi dodatno razložiti vse podrobnosti glede delovanja Evropskega parlamenta, njihovega dela in dela poslanke. Brez tako simpatičnih sodelavcev bi mi bila celotna izkušnja sigurno precej manj zanimiva, predvsem pa težja.

Bruselj → Strasbourg

Besedo moram spregovoriti še o Strasbourgu, ki sem ga obiskal v drugi polovici oktobra, ko je tam potekalo drugo oktobrsko plenarno zasedanje. Če se najprej dotaknem samega mesta Strasbourg…vau! To je nedvomno eno izmed najlepših mest, ki sem jih obiskal. Iz nekega razloga sem se tam takoj počutil domače in tako sem praktično vsako uro prostega časa izkoristil za to, da sem se sprehajal po ulicah in občudoval arhitekturo tega impresivnega kraja. Zelo se mi je dopadla tudi stavba Parlamenta v Strasbourgu. No, saj dokler nisem vanjo vstopil. Notranji dizajn je namreč precej konfuzen in človek potrebuje kar nekaj navigacijskih spretnosti, da uspešno prispe do cilja.

Sicer pa je dogajanje v Strasbourgu veliko bolj dinamično in zgoščeno kot v Bruslju in zahteva tudi od pripravnikov precej več angažmaja. Delo ponavadi traja od zjutraj pa vse do večernih ur in čeprav se morda vmes pojavi tudi kakšna ura prostega časa, je pomembno, da si ves čas na voljo in čim bolj učinkovito opravljaš zadane naloge. Kljub temu je tudi ta izkušnja čudovita. Še bolj kot v Bruslju imaš tukaj občutek, da se okrog tebe dogajajo pomembne stvari, ki krojijo usodo Evropske unije.

Za konec…

Kaj sem torej od pripravništva odnesel? Predvsem ogromno novega znanja, ki mi bo koristilo ne samo pri nadaljnjem študiju, pač pa nedvomno tudi v poklicni karieri. Poleg tega pa sem tekom dvomesečnega bivanja v Bruslju in dela v Parlamentu spoznal ogromno novih, mladih ljudi iz cele Evrope, s katerimi smo se potem redno družil tudi na “Pluxih”. Prijavo na pripravništvo v Evropskem parlamentu tako iz srca priporočam vsakomur, ki je radoveden in ga zanima evropska politika ter delovanje te institucije.

– Domen Erjavec

Februar 2020. Razpis za pripravništvo pri evroposlanki Jovevi z le še nekaj dnevi za prijavo. Razmišljam – trenutno imam že veliko obveznosti, najbrž lahko počakam s prijavo, pripravništva bi znala biti še kdaj razpisana. Pomislim še enkrat in si rečem – priložnosti, kot je ta, se ne ponujajo kar same od sebe. Vneto začnem pisati prijavo in jo oddam. Še nekaj krogov razpisnega postopka, nekaj esejev ter razgovor – in v e-poštnem nabiralniku preberem sporočilo, da sem bil izbran kot eden izmed pripravnikov. Yaay!

Fast forward.

April 2022. Pandemske omejitve in študijske obveznosti mi niso dovoljevale, da svoje pripravništvo opravim prej. Pa nič zato, si rečem. Zagretost, da izkusim delovanje Evropskega parlamenta, radovednost, da vidim kako poteka poltika »od znotraj«, in želja pomagati spremeniti svet na bolje korak za korakom, so vse še vedno tlile v meni. Spakiram kovček, dva in se odpravim na severozahod, kjer med vonjem vafljev in andaluzijske omake za krompirček veje tudi veter združene Evrope.

Kje začeti? Marsikdo mi je rekel, zakaj sem se odločil za pripravništvo in the first place, glede na to, da zaključujem študij farmacije. Moj odgovor bi bil preprost; že od nekdaj so me zanimale različne stvari, vključno s politiko in tematikami, ki se tičejo širše družbe. Ne glede na to, kaj si vsak izmed nas misli o politiki, je dejstvo, da ta zadeva vse nas prav v vseh možnih aspektih življenja. In ravno zato je dobro, če ne nujno, da sledimo preverjenim informacijam, smo vpeti v politično dogajanje in se zanj zanimamo.

Evropski parlament je, na kratko rečeno, labirint. In ko rečem labirint, mislim čisto resno. To je zgradba, kjer se navkljub smerokazom enostavno izgubiš tudi na poti, ki si jo prehodil že vsaj dvakrat. Vsak sprehod do parlamentarnih dogodkov v živo pravzaprav postane popotovanje.

Namig: le če si v tretjem nadstropju, lahko zares prideš do katerega koli dela parlamenta. Prednost pisarne evroposlanke Joveve? Pisarna je izmed vseh nadstropij prav v tretjem.

Poleg arhitekturnega labirinta je tudi labirint v sprejemanju in dopolnjevanju zakonodaje Evropske unije. Upam si reči, da se večina zaveda, kako zelo razvejana je vseevropska politika, vseeno pa človeka kar prizemlji, ko na lastne oči vidi vso kompleksnost in dinamičnost dogajanja. Vsaka tematika nima le vzajemnega sovpliva na druge problematike in širokega ozadja, o katerem se moraš podučiti, marveč ima tudi ogromen dotok informacij (in na žalost tudi premnogo dezinformacij).

Na kratko: izgubiš se, a se s časom naučiš brati med vrsticami, kje in kako iskati podatke, ter predvsem to, da vprašati ni greh in da lahko stvari premakneš le s skupnimi močmi.

Pripravništvo in delo v parlamentu sta kratkomalo izjemno raznolika. Ni dneva niti tedna, ki bi bil enak prejšnjemu. Ko se zaključi ena debata, je neka druga že v nizkem štartu, neka tretja pa že v polnem pogonu z dopolnili in usklajevanji. Sam sem imel možnost od blizu spremljati dogajanje v odboru za okolje in zdravje (ENVI Committee) in odboru za kulturo in izobraževanje (CULT Committee). Pri slednjem sem se z navdušenjem vključil v delo pisarne in ‘dodal svoj piskrček’ k poročilu o vplivu pandemskega zaprtja izobraževalnih, kulturnih, mladinskih in športnih dejavnosti na otroke ter mladino širom EU, za katerega je bila evroposlanka Joveva izbrana kot poročevalka v senci. Ko nekdo sliši besedo poročilo, si najbrž misli, da gre za dvostranski dokument brez večjega pomena, a ni tako. Parlamentarna poročila so spisana podrobno, a še vedno celostno, nepristransko in so trenutno eden glavnih vzvodov, kako Evropski parlament vpliva in usmerja delovanje Evropske unije v prihodnje.

Zaključek? Z nekaj prebiranja, raziskovanja in zanosa lahko tudi ti prisostvuješ ter pustiš svojo sled v evropskih zapisih.

Panel izpred sobe za plenarno zasedanje v Bruslju.

In ko že misliš, da si nekako ulovil mesečno valovanje delovanja Evropskega parlamenta in se vsaj nekako znaš spoprijeti z njegovim hitrim tempom … se znajdeš na vlaku za Strasbourg. Triurna vožnja s hitrim vlakom te vodi iz belgijske prestolnice proti jugu, kjer se tvoj pogled izgubi med slikovitimi pikardskimi pašniki ter tu in tam zaide na računalniški zaslon k tedenskemu redu za plenarno zasedanje.

Ko prispeš v Alzacijo, vse deluje kar precej drugače od Bruslja. Mesto je veliko manjše, arhitektura je bližja naši – pravzaprav je Strasbourg kar dober približek Ljubljani. In ko že misliš, da si se nehal izgubljati za vselej … odkriješ, da je strasbourški parlament še večji labirint od bruseljskega. Dodatno radost je v teh dneh v pisarno prinesla tudi Mila, ki je zvesto spremljala, kaj vse počenjamo, in z veseljem spoznavala vse nove obraze po parlamentu. Vsak pripomoček je dobil še dodatno uporabno vrednost, najbolj pa so ji bile zanimive akreditacije s portretnimi fotografijami.

Epilog? Prav vsak pisarniški predmet je lahko zanimiva igrača, če nanj pogledaš s pravega, otroškega zornega kota.

Teden v tem alzaškem mestecu mine kot najbolj dinamičen in spominov poln v celotnem pripravništvu. V tem tednu lahko poskusiš izvrsten Flammkuchen oz. tarte flambée, izkusiš, kako potekajo različna dogovarjanja in usklajevanja ter s tribune iznad evroposlank in evroposlancev na lastne oči vidiš, kako poteka glasovanje na ‘plenarki’. O veliko amandmajih se glasuje z dvigom rok, pri čemer predsedujoči odloči, na kateri strani je večina. Najbolj zanimivo postane, ko to včasih ni tako očitno in takrat lahko slišiš globok vzdih mnogih v dvorani, tu in tam tudi kakšen vzklik po preverbi z elektronskim glasovanjem. Skratka: parlament je aktivna, živa struktura z občasno všečno nepredvidljivostjo.

V času mojega pripravništva je Evropski parlament izbiral tudi nagrado evropske filmske akademije, znano pod imenom LUX Award. V čast temu so za vse zainteresirane pripravnike pripravili predvajanja vseh treh filmov v ožjem izboru. Čeprav zgodovinsko trpki in s težkimi zgodbami, lahko mirne vesti rečem, da gre za odlično posnete filme, ki so le dodatna potrditev, kako zares izvrstna je evropska filmska industrija. Zmagovalni film Quo Vadis, Aida? bosanske režiserke Jasmile Žbanić je zagotovo film vreden ogleda in čustveni prizor ob prejemu prve nagrade v Strasbourgu je potrdil njegovo pomenskost in pomembnost v dandanašnjem času.

Ocena? Ogled toplo priporočam.

Pa da grem nazaj na Bruselj. Poleg omenjenega je to mesto, ki resnično živi svojo mednarodnost. Če želiš kje v Evropi spoznati ljudi z vseh vetrov, slišati paleto različnih jezikov, je Bruselj kot nalašč zate. Še posebej zabaven in prijeten občutek pa je, ko meni nič, tebi nič v najbolj naključni situaciji ob sebi zaslišiš nekoga govoriti slovensko … in ga nato ogovoriš v vajinem maternem jeziku.

Mesto je tudi idealno umeščeno v bližini drugih prelepih krajev, kot so Antwerpen, Dinant ali francoski Lille. Bruselj poleg čokolade in piva ponuja tudi veliko število parkov, kjer se lahko med premnogokaterimi jezerci, obsijanimi s spomladanskim soncem, ki je konec maja zahajalo šele ob 21:46, v miru zlekneš na trato in s prijatelji uživaš v dolgih pogovorih ob banjici sladoleda.

Evropski parlament je poln mladih, zanimivih in nadobudnih ljudi, ki imajo vsak svoje veščine in ozadje. V veselje mi je bilo spoznavati vedno nove ljudi – znance od znancev, prijatelje od prijateljev, saj vsi izhajamo iz različnih, a hkrati podobnih okolij širom Evrope. Od vsakogar se lahko naučiš kaj novega, če si dovoliš prisluhniti in tudi kaj vprašati. Upal bi si reči, da prav ta mladost, zagnanost in gorečnost po spremembah ženejo Evropski parlament dalje.

Bruselj ponuja tudi veliko kulturnega udejstvovanja, na sliki interaktivna razstava o življenju in delu Fride Kahlo.

In enako velja tudi za pisarno evroposlanke Joveve. #TeamJoveva sestavljajo mladi ljudje z raznolikimi izkušnjami in vrlinami, ki so me povrh tega sprejeli odprtih rok za sodelovanje pri evroposlankinih prednostnih nalogah. Razjasnitev ozadij, jadranje med čermi podatkov in urejanje parlamentarne administracije bi bile nemogoče brez njih. Poleg skupnega dela pa mi bo v izredno lepem spominu ostalo, da smo se občasno uspeli podružiti tudi ob kakšni (brez)kofeinski kavi, slastnem kosilu ali belgijskem pivu.

Sklep? Znanje kakšnega tujega jezika, dobri odnosi z različnimi ljudmi in odprtost so muss, da lahko svoje delo opravljaš dobro.

Moje zaključne misli bodo strnjene. Sem se naučil česa novega? Sem – in to marsičesa. Je bila to življenjska izkušnja? Brez kančka dvoma. Vedoč, kar vem zdaj, ali bi se na pripravništvo prijavil ponovno? Zagotovo.

Tilen Kozole

Bil je začetek januarja, ravno sem bil na večerni partiji tenisa, ko sem presenečen prejel video klic poslanke Irene in lokalne asistentke Jasne: “Žiga, dobrodošel v Team Joveva”.

In moja prva misel? – “Ti EU poslanci sploh kdaj počivajo?”

Prvi dan v Bruslju. Ped Evropskim parlamentom me pričaka asistentka Žana, saj vhoda v labirint oz. parlament sam gotovo ne bi našel. Po slabih desetih minutah hoje po omenjenem labirintu me Žana končno pripelje do pisarne. Pisarna je prostorna in moderna, pogoji so idealni, tukaj se res da dobro delati in delati dobro, si mislim. Na moji delovni mizi me preseneti cel kup darilc in sporočilo s prijazno dobrodošlico – sem že domač!

No, ne tako hitro, Žiga. Prejel sem koledar dogodkov, sestankov, srečanj in bil zadolžen za prvi “briefing” … Opa, tole pa je malček drugače, kot sem si predstavljal. Veliko institucionalnega izražanja, nepoznanih kratic, “političnega” govora – beri govora v prenesenem pomenu in navezovanja na starejše projekte, za katere sem prvič slišal. Dobil sem še kako dobrodošlo klofuto realnosti.

Parlament ima priročno menzo, kamor sem ponavadi odšel na kosilo z ostalimi asistenti oz. pripravniki iz drugih političnih skupin ali držav. Prav oni so bili tisti, ki so mi z nasmehom potrdili, da nisem edini, ki je milo rečeno zmeden. Eden izmed slovenskih asistentov mi je iskreno priznal, da je v parlamentu že dve leti in da še vedno ni sestavil vseh sestavljank evropske institucionalne politike, po vsej verjetnosti pa jih tudi nikoli ne bo. Evropski parlament je res kompleksna stvar, prav ta kompleksnost pa mu daje tisti poseben čar, ki se ga z besedami težko opiše.

Veliko ljudi me sprašuje, kaj mi bo najbolj ostalo v spominu?

Gotovo mlada, raznolika, vendar kljub temu neverjetno usklajena in predvsem zanimiva ekipa Ireninih asistentov. Rok. Eden izmed najpametnejših ljudi, ki sem jih spoznal oz. enciklopedija znanja. Elma. Poliglotka, ki ima vrhunske sposobnosti mreženja (moja skromna ocena je, da pozna 90 % EP), pooseblja dobroto, srce pa ima veliko kot Triglav. Žana. Nekoliko bolj tihe narave, vendar saj poznate pregovor, da tiha voda bregove dere. To sem dojel tudi sam, ko je kar nekajkrat iz rokava stresla zame nepoznane uredbe, direktive in akte.

Prav tako sem dokončno ovrgel stereotipičen predsodek, da so vsi politiki pokvarjeni, da vsi le govorijo in predvsem, da nič ne naredijo. Zares velika večina evropskih poslancev (in ostalih zaposlenih v EU institucijah) je velikega srca, dela do poznih večernih ur in ustvarja gigantske premike, ki jih žal slovenska politika, mediji in posledično tudi ljudje ne vidimo in ne cenimo dovolj.

Za vse vas, ki se še boste podali na podobno pot, torej na pot pripravnika v evropskih institucijah, pa imam nekaj priročnih in iskrenih nasvetov:

  • Ne oklevajte in vprašajte. Nihče ne ve vsega. Ni neumnih vprašanj, le brez sramu.
  • Bodite proaktivni. Nikoli ne zamudite priložnosti za sodelovanje na sestankih, konferencah in dogodkih, povezanih z delom. To je odličen način za spoznavanje kulture in mreženje.
  • Zgradite močno mrežo. Pripravništvo je odlična priložnost za spoznavanje ljudi in izgradnjo močne mreže ljudi, ki vam bo v prihodnosti gotovo koristila. Pojdite na konference, občasno pojdite na kavo s sodelavci ali drugimi pripravniki, uživajte v dejavnostih zunaj dela s popolnimi neznanci (ki lahko pozneje postanejo odlični prijatelji) ali preprosto poskusite poiskati prave povezave, ki vam bodo dale priložnost za pogovor o projektih, ki vas zanimajo.
  • Najpomembnejši nasvet: Pojdite iz svoje cone udobja, sprostite se in uživajte v vožnji.

 Sedim na letalu in razmišljam – to kar verjetno razmišljajo vsi pripravniki na poti domov iz evropske prestolnice: “Kaj pa zdaj?”

– Žiga Papež

Bruselj. November 2021. Jutranja kava. Ali dve. Prelet dnevnih političnih, gospodarskih, kulturnih, ekonomskih novic. Politico. Balkan Insight. MMC RTV SLO. Definitivno RTV SLO. Financial Times. Večer. The Economist. Tretja kava. Nekako tako se začenjajo moja jutra v pisarni evropske poslanke Irene Joveve, kjer opravljam svoje pripravništvo vse od začetka letošnjega novembra. Seveda pa se moja bruseljska jutra začenjajo tudi s predhodnim varnostnim pregledom (security checks), ki so obvezna rutina pri vsakem vstopu v stavbo Evropskega parlamenta. Torej tisti pregledi, ki smo jih navajeni na letališčih. Priznam, da se po nekajkratni ponovitvi postopka, tega že kar malo naveličaš. A saj veste, varnost na prvem mestu.

Prvi teden dela v Evropskem parlamentu je potekal v duhu spoznavanja tega ogromnega labirinta, kjer se prepleta ogromno stopnic, dvoran, atrijev, balkonov, pisarn in kjer se, če si novinec, kar z lahkoto izgubiš. Kakšen kompas skoraj gotovo ne bi bil odveč.  A priznam, da sem po krajšem raziskovanju Evropskega parlamenta slednjega kaj hitro vzljubil. Evropski parlament je pravo mesto v malem, saj ti na enem mestu ponuja praktično vse kar potrebuješ. Od trgovin, različnih kavarn in menz, do čistilnice, fitnesa, banke, frizerja in še bi lahko našteval. Prav tako pa ima parlament na sredini 3. nadstropja izjemno zanimiv in impozanten medijski center, kjer novinarji dnevno poročajo o dogajanju v parlamentu, pripravljajo krajša soočenja ali razprave z evroposlanci. Najbolj od vsega pa še vedno občudujem mednarodni aspekt parlamenta – ljudje različnih narodnosti, širok spekter jezikov, ki jih slišiš tu, dinamika in mladostna struktura parlamenta – vse našteto je sicer zelo značilno kar za celoten Bruselj in ne zgolj za parlament. Od jezikov je sicer daleč najbolj prevladujoča francoščina, ki se uporablja skoraj na vsakem koraku in daje mestu prav posebno čarobnost.

Delo v parlamentu je zelo raznoliko in dinamično. Možnosti mreženja z ogromno zanimivimi ljudmi iz vseh koncev Evrope so tukaj izjemne, prav tako pa je za pripravnike odlično poskrbljeno. Kreirane so različne skupine (tako na FB kot na WhatsApp, veliko pa se uporablja tudi platforma Telegram) kjer se lahko spoznavamo z drugimi pripravniki iz vseh političnih skupin ter si delimo izkušnje, se bolje spoznavamo, družimo ali zgolj skupaj hodimo na kosila. Sam sem spoznal nekaj res krasnih pripravnikov s katerimi bomo nedvomno ohranili stike tudi po končanju pripravništva.

V času svojega pripravništva sem imel v parlamentu možnost prisluhniti pričanju Frances Haugen,  žvižgačice iz podjetja Facebook (Meta), kjer je delovala kot produktna vodja. Predstavila je nevarne prakse Facebooka in sistem, ki deluje v prid dobička in rasti, četudi gre to na račun varnosti in zdravja njegovih uporabnikov. Predstavila je dokumente, ki so prikazali neskladje med notranjo raziskavo podjetja ter njihovimi javnimi izjavami o družbenemu vplivu njihovih izdelkov. Družbeno omrežje Facebook na primer z algoritmi prepoznava politično opcijo posameznika in ga potem s svojimi predlogi, članki itd. potiska v čedalje večje politične ekstreme. Omenila je, da se v podjetju radi pohvalijo s svojimi ukrepi na področju skrbi za duševno zdravje mladih, a je Haugen razkrila, da ravno platforma Facebook velja za eno ključnih pri razrastu duševnih stisk med mladimi, posebno najstnicami.

Imel sem delno priložnost spremljati razvoj dogodkov pri dokumentih kot so anti-SLAPP zakonodaja, zakonodaja EU proti strateškim tožbam proti udeležbi javnosti. S slednjo bi v EU poskusili preprečiti velikim podjetjem oz. političnim strankam, da množično tožijo novinarje, nevladnike ali predstavnike civilnih organizacij, s ciljem, da bi jih tako psihično kot finančno izčrpali. Delno sem sledil tudi razvoju dokumentov DSA (Digital Service Act) in DMA (Digital Markets Act). Zakonodajna predloga predstavljata enoten sklop novih pravil, ki se uporabljajo po vsej EU za ustvarjanje varnejšega in bolj odprtega digitalnega prostora ter tako zagotavljata velik korak naprej pri posodabljanju predpisov za spletne posrednike in podjetja.

Pomemben dokument je nedvomno tudi resolucija o Sloveniji, glasovanje o kateri je bilo na sporedu na zadnji decembrski plenarni seji in ki je bila večinsko sprejeta. Z omenjeno resolucijo evropski poslanci pozivajo Vlado Republike Slovenije k spoštovanju slovenske ustave, EU in mednarodnega prava ter spoštovanju načela ločitve zakonodajne, izvršilne in sodne oblasti. Resolucija je bila pripravljena v luči poznega imenovanje tožilcev EPPO ter nefinanciranja STA, kot tudi izredno zaskrbljujočega stanja demokracije v državi in njenega spodkopavanja, napadov na medije in nižanje kulture dialoga, grobega poseganje politike v vse sfere družbenega in političnega življenja ter poskusov vplivanja na poročanje medijev oz. kar njihovega podrejanja določeni politični struji.

Slovenija je bila sicer v času mojega pripravništva kar pogosta glavna tema številnih debat in kritičnih pogledov, ne samo zaradi aktualnega predsedovanja Svetu EU v tem polletju, vendar predvsem zaradi številnih domačih in mednarodnih afer, ki so jih zakuhali vladajoči politiki ter sam predsednik vlade.

Med drugim se je o stanju v Sloveniji razpravljalo tudi na odboru LIBE (odbor za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve) konec novembra, kjer je vodja delegacije v Slovenijo Sophie in ‘t Veld predstavila izsledke misije v državo ter besedne napade premierja nad evropskimi poslanci. Prav tako pa so poslanci izpostavili zaskrbljujočo raven javnega diskurza, ki trenutna preveva slovenski politični in medijski prostor.

V ekipi smo v začetku decembra v sodelovanju z ekipo evropske poslanke Tanje Fajon pomagali pri organizaciji dogodka in diskusiji o kratkem filmu When we were them, ki sta ga posnela z oskarjem nagrajeni bosanski režiser Danis Tanović in s Pulitzerjevo nagrado nagrajeni fotoreporter Damir Šagolj. Dokumentarec prikazuje migracije in grozote s katerimi se vsakodnevno soočajo begunci na pragu Evrope.

Imel sem tudi možnost spremljanja dveh novembrskih in ene decembrske plenarne seje, žal od daleč, saj mi pogoji (beri Covid-19) niso dovoljevali, da bi se lahko zasedanja plenarne seje udeležil ‘v živo’ iz Strasbourga. To ostaja trenutno moja edina neuresničena želja tega kratkega pripravništva. Delo v bruseljskem parlamentu v času plenarnih sej v Strasbourgu je zelo zanimivo, saj tukajšnji parlament postane skoraj kot mesto duhov.

Izven delovnika sem imel čas, da sem na dolgo in široko raziskal Bruselj, obiskal mesto Bruges, različne muzeje, kot je železniški muzej Train World in razstavo Orient Express ter Parlamentarium (multimedijsko središče, ki podrobno opiše kaj je EU, njegovo delovanje, vidnejše zgodovinske osebnosti in dogodke itd.), spoznal skupino slovenk in z njimi preživel večer v  precej pekoči indijski restavraciji, se udeležil koncerta bošnjaškega glasbenika Damirja Imamovića, obiskal parlamentarno savno, jedel pristne bosanske čevapčiče in se na polno prepustil priložnostim, ki jih ponuja evropska ‘prestolnica’.

Sam Bruselj je sicer zelo različen od klasičnih slovenskih mest. Prva razlika je nedvomno velikost, saj mesto velja za metropolo, na ulicah se mešajo različne narodnosti in jeziki, arhitekturno pa je nekakšna mešanica klasičnega in modernega. Čarobnost mestu dajejo vse tiste male ulice, majhne pekarne ob robu cest in francoščina na vsakem koraku. A priznam, da kar se tiče čistoče je razlika s slovenskimi mesti neprimerljiva. V prid Slovenije vsekakor.

Še vedno se pozna, da smo globoko sredi epidemije covida, saj je nošenje mask v vseh zaprtih prostorih, tudi v parlamentu, obvezno. Pred EP imamo postavljen tudi testni center za redno testiranje, saj je pogoj PCT tudi tukaj še vedno v veljavi.

Kar sem tudi še opazil v Bruslju je velika pogostost protestov. Tako tistih proti-kovidnih, ki se zadnje čase odvijajo po več mestih v Evropi, kot ostalih, ki naslavljajo druge akutne probleme v družbi (od boja za čistejše okolje, do različnih sindikalnih združenj itd.) in se odvijajo skoraj tedensko. Veliko protestnikov smo tako imeli pred parlamentarnim trgom na Place du Luxembourg (aka Plux).

Omenjeni trg je sicer znano zbirališče predvsem ob četrtkih, ko se v bližnjih pubih, restavracijah in barih zberejo ljudje iz vseh vetrov in se družijo ob glasni glasbi in pivu ali dveh. 😉 Ko smo že pri pivu. Bruselj je znan po svoji široki paleti različnih piv, ki jih je zagotovo potrebno poskusiti v času ko si tukaj. Tudi sam se jim nisem izognil in sem se rade volje ‘žrtvoval’ za testiranje. Čakajo pa me še preizkusi belgijskih vafljev, saj mi za to belgijsko ‘znamenitost’ žal še ni uspelo najti časa ali teka. Nedvomno pa bo moja prva izbira tisti z jagodami, čokolado in smetano. 😉

Aljaž Debeljak

Še prehitro je prišel zadnji dan pripravništva v ekipi #teamJOVEVA. Kljub temu sem si (v res udobnem stolu v pisarni) vzela minutko za poslednjo kavico in premislek o celotni izkušnji.

Na kratko o moji prvi politični preizkušnji v Bruslju

V začetku septembra me je vlak pripeljal v Bruselj na mojo prvo politično (pre)izkušnjo – pripravništvo pri evropski poslanki Ireni Jovevi. Spomnim se, kako sem pred meseci ekipi #teamJOVEVA na razgovoru priznala svojo največjo slabost, to, da nimam nobenih izkušenj v politiki. Po izobrazbi sem namreč okoljska znanstvenica in se v politične vode nisem aktivno spuščala. Z nasmeškom so mi zatrdili, da to včasih niti ni tako slabo. To mi je vlilo malce več samozavesti, da sem suvereno pričela z delom v drugače tujih vodah.

Kaj ima rolkanje z vsem skupaj?

Kadar nisem bila primorana delati od doma zaradi priporočil glede COVID, sem stavbo Evropskega parlamenta zapuščala okoli 18.00 ure zvečer. Te večerne ure sploh ni bilo težko dočakati, saj je bilo zanimivega dela vedno dovolj. Za povrh je bila po delu ura za pivo na Pluxu (kratko pojasnilo: »Plux« naj bi bilo urbano ime za Place de Luxembourg, trg pred parlamentom, posejan z majhnimi restavracijami in bari. No, sem kasneje od domačinov izvedela, da ta vzdevek uporabljajo le tisti, ki so iz »EU mehurčka«). Od strogo varovanih vrat parlamenta in pozdrava varnostnika sem se vsak večer sprehodila čez dvorišče, ki se je ob sončnem zahodu spremenil v najbolj trendi urbani skejt park. No, po skoraj dveh mesecih opazovanja sem se končno opogumila in se po službi še sama malo zarolkala. Ob anksioznem prestopanju na majavi rolki me je spreletelo to, kar je sedaj naslov tega bloga. Zame je rolkanje kot politika. Da ne padeš in obdržiš ravnotežje, se moraš priučiti par trikov.

Glavni vhod v Evropski parlament (če ga bo še kdo iskal, tako kot sem ga sama)

Časopis v roke in beri (vsako jutro)

Že ob prvem pogovoru z asistenti sem opazila, da je v politiki ključno, da si na tekočem. In to ne (le) v smislu, kaj je tvoja kolegica objavila na Instagramu in kaj sosed meni o nošenju mask, ampak se gre za podrobno razumevanje političnega dogajanja v Bruslju, Sloveniji in svetu. V času neverjetnega toka informacij je pomembno izbrati verodostojne in nepristranske vire. Sama sem vzljubila prebiranje časnika POLITICO ob jutranji kavi in po enem tednu so vsi neznani izrazi in imena postali znani. Stalna ažurnost in procesiranje informacij s prve roke sta mi omogočila oblikovanje lastnega mnenja, ki mu sedaj veliko bolj zaupam. Kombinacija jutranje kave in časopisa je definitivno navada, ki je odpotovala z menoj po koncu pripravništva.

Dovolj dobro je boljše kot popolno

Mislim, da v politiki ni prostora za perfekcioniste. Mogoče le v primeru, če znajo biti dovolj hitri. Veliko večjo vrednost ima dokument, oddan v času, kot dokument brez slovničnih napak. Za nekoga, ki prepogosto prokrastinira in 90% časa le premleva o nalogi, je bila to grenka lekcija. V parlamentu je preprosto preveč različnih tem, nalog in dogodkov, da bi si dovolili tuhtati v nedogled.

Brez podpore ne bo nič

Kot znanstvenici so se mi kar zaiskrile oči, ko sem dobila priložnost razmisliti o kakšnem amandmaju na okoljsko zakonodajo, na primer načrtu za krožno gospodarstvo. Če na kratko povzamem: ko Evropska komisija izda predlog zakonodaje, ima parlament možnost vložiti spremembe k temu dokumentu oziroma amandmaje. Z magisterijem skoraj v žepu in naivno samozavestjo sem imela občutek, da sem res najboljši naslov za preoblikovanje predlogov okoljske zakonodaje. Seveda sem kaj kmalu pristala na realnih tleh, oziroma, kot me je vprašal neki politik: »So you can create amendments, but do you know how to make them pass?« In prav je imel. Poleg vsebine in smisla spreminjanja zakonodaje je še bolj pomembno zagotoviti podporo drugih poslancev in skupin.

Eden izmed mnogih zoom sestankov. A ta mi je še posebej pri srcu, saj smo ga organizirali na mojo pobudo.

Politiko se bere med vrsticami

Verjetno še najbolj pomembna lekcija, ki sem se jo naučila. Za vsakim amandmajem, govorom ali izjavo stoji določena zgodba, interes ali strategija, ki vpliva na interpretacijo. Nekateri poslanci imajo močne vezi z različnimi sektorji, na primer z industrijo, nevladnimi organizacijami, itd. Tekom pripravništva sem se tako naučila kritične interpretacije vsebine ter razumevanja različnih interesnih skupin.

Sem se torej naučila rolkat?

Naj zaključim. Po vseh teh lekcijah vas zagotovo zanima, če že obvladam rolko oziroma politiko. Glede rolkanja lahko iskreno povem, da sem očitno naravni talent in si do sedaj še nisem popraskala kolena. Glede politike nisem tako samozavestna. Dva meseca v Bruslju, od tega večino časa »od doma«, sta mi omogočila le površinsko razumevanje delovanja politike. Kljub oteženi komunikaciji in nesigurnih okoliščinah sem sem se veliko naučila. Poleg spoznavanja delovanja Evropskega parlamenta in političnih procesov (za katere mislim, da sem le popraskala po površini), sem se med drugim priučila nekoliko drugačnega načina dela. Potreben je bil miselni preskok, da sem razumela, kako napisati “dober” briefing, ki je zelo drugačen od klasičnega “znanstvenega” poročila.  Kljub temu je bilo to dovolj, da me je motiviralo za ponovno vrnitev v politične vode v prihodnosti. Tako da, se vidimo!

Sara

PS. Vse se da, če se hoče. Kljub temu, da se z Ireno nisva uspeli v živo spoznati, imava skupen selfie!