Evropska poslanka Irena Joveva je bila v četrtek, 18. novembra, govornica in gostja spletne okrogle mize o človekovih pravicah in svobodi medijev, ki sta jo organizirala Evropski liberalni forum in Inštitut Novum. Spoštovanje človekovih pravic je neločljivi del demokracije, ki temelji na svobodnem izražanju različnih mnenj. Mediji pri tem odigrajo ključno vlogo, saj zagotavljajo pretok raznolikih in točnih informacij, ki dosegajo širok krog ljudi. V zadnjih letih upadata tako demokracija kot svoboda izražanja, mediji pa se vse pogosteje soočajo s pritiski na njihovo neodvisno delo. Ob tem razrast uporabe družbenih medijev omogoča tudi širjenje lažnih novic, napačnih informacij in manipulacij, kar je pandemija covid-19 žal še poslabšala. Razprava je tekla o pobudah za jasen in odločen odgovor demokratične skupnosti, ki so bile sprožene in obravnavane na ravni EU ter na mednarodni ravni, in o preučitvi predlogov ukrepov, ki bi jih bilo treba izvesti.

Irena Joveva se je uvodoma odzvala na zaskrbljenost glede stanja svobode medijev v Sloveniji in v EU. Ostro je obsodila politične in druge pritiske na novinarje in medije z željo po zatiranju neodvisnega poročanja. »Vse večji pritisk, pod katerim so novinarji danes, lahko na koncu pripelje do skrajnih primerov, kot so umori preiskovalnih novinarjev na Malti, Slovaškem, v Grčiji in drugod,« je poudarila. Verjame, da lahko le z neodvisnimi in objektivnimi informacijami najdemo prave rešitve za izzive, ki se pojavljajo. Meni, da tisk in novinarstvo nasploh ogrožajo tudi širši dejavniki, kot je padanje naklad klasičnih tiskanih medijev in prehod na digitalne platforme. Lokalnim medijem na globalnem trgu konkurirajo največje medijske hiše, uporabniki pričakujejo brezplačne informacije, stabilnih modelov financiranja digitalnih medijev pa še nismo izoblikovali. Na tem področju je izpostavila rešitev: »Vsaj v omejenem smislu to področje ureja direktiva o avtorskih pravicah, ki izdajateljem daje nekaj pogajalskih pravic, a za zdaj so napredek dosegle le velike države. Pripravljene in v delu imamo že veliko zakonodaje, vsa pa poskuša obravnavati različna vprašanja, da bi ustvarili celovit in horizontalen zakonodajni okvir z izvedljivo rešitvijo.«

Ob naštetih širših dejavnikih pa zaradi iliberalnih populistov, ki poskušajo uničiti svobodo medijev, ali komercialnih interesov lastnikov, ki pritiskajo na uredniško neodvisnost, prihaja tudi do upada medijske svobode.

“V Sloveniji je ta trend že viden. Janševa vlada pritiska na naše javne medije, kolikor le more, državni tiskovni agenciji je zadrževala financiranje, na javno radiotelevizijo namešča ustrežljive urednike in direktorja, usmerja prihodke od oglaševanja v lastne strankarske propagandne medije, hkrati pa ob vsaki priložnosti blati in diskreditira neodvisne kritične novinarje,”

je še povedala in izrazila zaskrbljenost tudi glede stanja na Madžarskem in Poljskem, kjer so javni mediji že globoko podrejeni. Računa, da bo na ravni EU sprejet pravni okvir z dovolj zaščitnimi ukrepi, ki bodo novinarjem in urednikom omogočili pogoje ter moč, da se prosto branijo in svoje delo opravljajo brez vmešavanja politike ali lastnikov njihovega medija.

»Ozračje v Sloveniji postaja vse bolj radikalno, kar zastruplja tudi odnose med ljudmi. Čutim stisko ljudi v težkih časih, zlasti med pandemijo covid-19. Pristojni odločevalci v civilni sferi bi morali reševati probleme in ukrepati čim hitreje, jasneje in odločneje,« je poudarila v odgovoru na vprašanje o ksenofobičnih napadih, nadlegovanju in ustrahovanju, katerih tarča je pogosto tudi sama. Takšne situacije in fiktivno ustvarjanje konfrontacije lahko namreč posamezniki ali mediji izkoristijo za osebna obračunavanja, ki napajajo njihovo volilno bazo in krepijo njihovo prepoznavnost. Ko ni več vsebinskih argumentov, gredo ljudje na osebno raven, kar pove veliko o njih samih.

Glede vprašanja o upadanju svobode tiska in medijev v nekaterih državah članicah EU je povedala, da se tega dobro zavedajo tako v Parlamentu kot v Komisiji. Ob direktivi o avtorskih pravicah je izpostavila še direktivo o avdiovizualnih medijskih storitvah, ki daje več uredniške neodvisnosti, obe pa bo treba v celoti prenesti v nacionalne zakonodaje držav članic. »Parlament si trenutno prizadeva za tako imenovano direktivo Anti-SLAPP za vzpostavitev pravnih varoval in zaščite novinarjev pred strateškimi tožbami, ko se zakonodaja zlorablja za utišanje novinarjev in drugih javnih nadzornikov,« je dodala poslanka, pri čemer je pomembno, da se sodnikom zagotovi mehanizem za hitro razrešitev takih pravnih zadev. »Drugi pomemben zakonodajni akt, ki bo predstavljen prihodnje leto, bo Akt o svobodi medijev, ki bo najbolj celovita zakonodaja za medije za zaščito neodvisnosti tako v zasebnih kot v javnih medijih. Tukaj konkretne rešitve še niso artikulirane, ustvaril pa naj bi popolno transparentnost oglaševanja medijev – zlasti državnih podjetij ter transparentnost lastništva,« je o zakonu, pri katerem želi sodelovati tudi sama, povedala poslanka. »Čas je, da medijski sektor obravnavamo tako, kot si zasluži, saj ima velik, če ne celo največji vpliv na samo demokracijo,« je zaključila.

 

Za nič na svetu ne bi zamenjala osmih let, ki sem jih preživela v novinarstvu. Pa če mi del politike (in njihovih podpornic ter podpornikov) to še tako meče pod nos, ponosna sem na svoj poklic “iz prejšnjega življenja”. Poklic, ki ga nikakor ne moreš dobro opravljati, če ga nimaš rad, a tudi ne, če nimaš dobrih pogojev za to. Poklic, ki je v zadnjih letih pod vedno večjimi pritiski.

V najbolj ekstremnih primerih se to izraža v umorih preiskovalnih novinark in novinarjev, tudi na tleh Evropske unije. Nedavno Giorgosa Karaivaza v Grčiji, pred tem Jana Kuciaka na Slovaškem, Daphne Caruana Galizie na Malti … Njihov skupni imenovalec? Preiskovanje in poročanje o korupciji ter zlorabah oblasti vplivnih posameznikov iz gospodarstva in politike. To je, kot rečeno, daleč najskrajnejši, toda niti pod razno ne edini način (poskusov) utišanja sedme sile.

SLAPP. Strategic Lawsuit Against Public Participation. Strateška tožba proti javni participaciji. Oziroma, če se mene vpraša, lahko kratico preberete tudi kot ‘slap’, v prevodu klofuto, ker to tudi dejansko je. Klofuta preiskovalnemu novinarstvu. Klofuta pravnemu sistemu. Zloraba.

Ko politične stranke ali korporacije serijsko tožijo novinarje, nevladnike ali predstavnike civilne organizacije zato, da bi jih obremenili oziroma izčrpali tako psihično kot finančno (s stroški sojenja) in – seveda – zato, da ti prenehajo obveščati javnost o njihovih ‘rabotah’. Redno sredstvo, ki nima nobene zveze z iskanjem pravice na sodišču, se pojavlja tudi v Sloveniji.

O tem pišem zato, ker smo v Evropskem parlamentu ta teden sprejeli – navajam – Krepitev demokracije ter svobode in pluralnosti medijev v EU: zloraba civilnopravnih in kazenskopravnih ukrepov za utišanje novinarjev, nevladnih organizacij in civilne družbe.
Dokument, ki sem ga kot predstavnica (poročevalka v senci) v imenu Renew Europe sooblikovala tudi sama. Dokument, s katerim zahtevamo zakonodajo, z vsemi vsebinskimi predlogi, ki jo bo v naslednjem koraku pripravila Evropska komisija, na podlagi tega našega poročila.

Kaj so tri glavne rešitve, ki sem jih predlagala?

– Sprejem evropske direktive ali, povedano drugače, zavezujoče zakonodaje za vse države članice, ki bo sodni veji oblasti omogočala vnaprejšnjo zavrnitev tožb, prepoznanih kot SLAPP; da torej v teh primerih niti ne pride do sojenja, ker bi to bistveno zmanjšalo pritisk tako na sodišča kot (oziroma predvsem) na ljudi, ki se jim to dogaja. Za lažje prepoznavanje teh primerov sem predlagala, da Evropska komisija ustvari podatkovno bazo in izobraževanje sodnikov, kako postopati.

– Prilagoditev regulacij Rome II in Brussels II na evropski ravni, kjer se v civilnopravnih in kazenskih zakonikih pojavlja ta pravna luknja, ki omogoča “forum shopping”. Gre za to, da tožnik lahko izbere sodišča v drugih državah članicah; tistih, kjer naj bi se mu domnevno zgodila materialna škoda zaradi “blatenja”. Ker imajo posamezniki in institucije dovolj sredstev, da tožijo v več državah hkrati, četudi je tožba evidentno neutemeljena (niti ni njihov cilj zmagati na sodišču), to dodatno obremenjuje tiste, ki so jih razkrinkali.

– Ustanovitev finančnega sklada, ki bi poleg izobraževanja sodnikov in splošnega ozaveščanja o strateških tožbah del sredstev namenil tudi žrtvam teh tožb in jim financiral nastale pravne stroške za obrambo. Ob tem bi bilo treba tudi prilagoditi nacionalne zakonodaje v državah članicah, da za blatenje ne bi bilo več mogoče prisoditi zaporne kazni. Madžarska (kakopak) je namreč za “širjenje dezinformacij v času epidemije” uzakonila zaporno kazen … da o drugih pritiskih na neodvisno poročanje niti ne govorim.

Predloge so ostale politične skupine sprejele in jih vključile v tekst, tudi na drugih pristojnih odborih. Kaj zdaj? Pričakujem, da bo Evropska komisija v kratkem pripravila direktivo, ki bo vključevala tudi te ključne poudarke. Prihajajoča zakonodaja bo zelo olajšala delo preiskovalnim novinarjem in drugim, ki poročajo o stvareh za javno dobro.

Se pa razume, da gre le za en delček v mozaiku potrebne evropske zakonodaje za učinkovit boj proti večplastnim grožnjam novinarstvu. Ogromno lahko vidimo že na primeru Slovenije, konkretno pri dejanjih aktualne vlade. Zgodbo STA že poznate, toda tu se ne konča. Spremljamo pritlehne poskuse politične podreditve RTV, širšo diskreditacijo celotnega medijskega prostora, žaljenje novinark in novinarjev od najvišjih predstavnikov politične oblasti.

Pod črto: utišati želijo kritike. In točno to je tudi SLAPP. In točno to je klofuta, ki je ne smemo več dopuščati.

– Irena

V petek, 12. novembra 2021, se je evropska poslanka Irena Joveva virtualno udeležila dogodka Young Changemakers Academy 2021, ki ga organizirata Evropski liberalni forum (ELF) in Evropska liberalna mladina (LYMEC). Otvorila je omizje, kjer so mladi izmenjali mnenja z evropskimi poslanci iz skupine Renew Europe ter spregovorili o aktualnih izzivih Unije in Konferenci o prihodnosti Evrope.

Evropska poslanka Irena Joveva je v svojem nagovoru uvodoma razložila, zakaj se je kot mlada oseba odločila stopiti na politični parket. Poudarila je, da jo je marsikaj v politiki zmotilo. Predvsem dejstvo, da glasovi mladih niso bili slišani oziroma so politiki govorili o mladih, vendar ne z mladimi. “V tem mandatu je veliko več mlajših poslancev kot prej, ki poskušamo skupaj pognati spremembe in prinesti nove, sveže ideje v politični svet. Pokazati, da v politiki nismo vsi isti.

Joveva je izpostavila pomembno tematiko, ki jo kot članica odbora za izobraževanje in kulturo skrbno spremlja – ureditev področja družbenih omrežij in zaščita medijev na splošno. Kot nekdanja novinarka je zelo zaskrbljena zaradi situacije v medijih v Evropi. “Soočamo se z vse bolj agresivnimi poskusi vlad, da utišajo svobodne medije na Poljskem, Madžarskem in žal tudi v moji domovini, Sloveniji, ki je zaradi političnega pritiska na medije in novinarje že pod drobnogledom evropskih institucij,” je dejala ter nadaljevala, da razpravam z obeh strani ni videti konca. “Nekateri neskončno poskušajo zaščititi svobodo medijev, drugi pa jo neskončno napadajo. Iskreno mislim, da je pritisk na tisk danes brez primere.” Dobre novice so, da se pripravlja nova evropska zakonodaja, akt o svobodi medijev. Nova zakonodaja bo naslovila številne vidike – od izzivov digitalizacije in sprememb v dostopu do informacij do ločitve javnih in zasebnih medijev ter ureditve medijskega trga. Akt o svobodi medijev pa je po mnenju Joveve ključen za naše demokracije.

Poslanka je nagovor sklenila s pozivom mladim k aktivnemu vključevanju v razprave o prihodnosti Evrope, tako z nacionalnimi kot evropskimi poslanci, saj imajo (mladi) veliko dobrih idej, mnenj in predlogov.

Akademija Young Changemakers je program, katerega cilj je pripraviti mlade, da aktivno sodelujejo v svojih skupnostih tako, da oblikujejo svojo prihodnost na določenih političnih področjih s projekti zagovorništva s tremi seminarji ter mrežno podporo z drugimi mladimi in visokimi političnimi osebnostmi z vsega sveta.

V petek, 5. novembra 2021, se je evropska poslanka Irena Joveva virtualno udeležila podelitve prestižne nagrade Evropskega parlamenta Državljan Evrope 2021, ki sta jo prejela predsednica Slovenskega združenja bolnikov z limfomom in levkemijo Kristina Modic ter predstojnik Kliničnega oddelka za hematologijo v UKC Ljubljana prof. dr. Samo Zver za projekt Za solidarnost in vseevropski zdravstveni napredek bolnikov z rakom. Nagrajenca sta organizirala uspešno akcijo zbiranja sredstev za nakup aparatur za napredno zdravljenje raka, s katero sta spodbudila solidarnost ter poudarila pomen dostopnosti do javnih zdravstvenih storitev. Obenem je akcija pomemben prispevek pri uresničevanju načrta za boj proti raku EU.

Evropska poslanka Irena Joveva je v svojem nagovoru uvodoma izpostavila, da smo zaradi medijskega poročanja ob tej akciji zbiranja sredstev vsi vedeli, kaj je CAR-T celična terapija, poleg tega so ljudje, kot že tolikokrat v takih primerih, ponovno stopili skupaj.  “Organizirala sta tako zelo uspešno akcijo zbiranja sredstev za nakup aparature oziroma na koncu aparatur za napredno zdravljenje raka, da sta pravzaprav presegla prvotni cilj, ker ste na koncu prišli do dveh naprav.” Poslanka se jima je zahvalila, ker se borita za bolnice in bolnike. “Manjka nam takih v tem današnjem svetu. Zato: Hvala, ker sta. Hvala, da sta tako srčna. Moj poklon.”

Na kratko je spregovorila tudi o aktualnih razmerah, ker je pandemija res razgalila obstoječe vrzeli v naših zdravstvenih sistemih. “V tem času je bilo namreč opravljenih kar 100 milijonov presejalnih testov manj kot običajno, s čimer so povezani tudi zaostanki pri diagnozi in zdravljenju raka.” V nadaljevanju je dejala, da se pojavnost raka pri nas povečuje in se žal pojavlja v vseh starostnih obdobjih. Poslanka je mnenja, da je ključnega pomena zgodnja prepoznava simptomov, posledično pa seveda čimprejšnja postavitev diagnoze ter pravočasen začetek zdravljenja, saj so to so tisti ključni momenti, ki obolelemu pogosto ne le rešijo življenje, ampak pripomorejo tudi k ohranitvi njegove kakovosti: “Pri raku res vsaka minuta šteje.”

Joveva je svoj nagovor sklenila s presojo, da naš zdravstveni sistem šepa na tem področju in so tovrstne akcije zbiranja sredstev nujne. “Lahko si samo predstavljam, koliko ljudem, ki so na te aparature čakali, ste oziroma še boste pomagali. Ravno zato menim, da bi bilo treba – ne le doma v Sloveniji – ampak tudi na evropski ravni okrepiti preventivo, raziskave, se osredotočati na individualno medicino ter izboljšati sodelovanje med oblikovalci politik, strokovnjaki in raziskovalci. In nedvomno je nesprejemljivo, da dostop do zdravljenja kjerkoli na svetu določa kraj rojstva ali socialni status.”

Evropska poslanka Irena Joveva je na evropsko komisarko za inovacije, kulturo, izobraževanje in mladino Marijo Gabriel naslovila odprto pismo, v katerem jo je seznanila z zmanjšanjem financiranja kulturnega sektorja v Sloveniji. V nadaljevanju si lahko preberete pismo v celoti:

“Na vas se obračam z namenom, da vas obvestim o dogajanju na področju kulture v Sloveniji. Vsi se zavedamo, da je kultura eden izmed pomembnejših vidikov Evropske unije, saj nas zgodovinski razvoj posameznih držav članic – in kontinenta kot takega – povezuje v celoto. Kulturne razlike, ki so se oblikovale, so prerasle v del posameznikove identitete evropskih državljanov, preko katere se razlikujemo, a nas v enaki meri preko kolektivnega razvoja tudi združuje. Področje kulture je znotraj Unije finančno podhranjeno že vrsto let, pandemija koronavirusa pa je finančno vrzel še dodatno poglobila. Medtem ko je Unija po svoji moči prek mehanizmov finančne podpore za kulturni sektor namenila dodatni dve milijardi evrov sredstev za podporo pri obnovi, odpornosti ter raznovrstnosti kulturnega in ustvarjalnega sektorja, ki jih brez krize najbrž ne bi, pa je v posameznih državah članicah moč opaziti reze v financiranje kulturnega sektorja v državnih proračunih. Tako je, na žalost, tudi v Sloveniji. Zavedam se, da je postavitev državnih proračunov v pristojnosti držav članic, a vendar je dodatno finančno izčrpavanje kulturnega sektorja izredno pomembna tematika, zato vas želim obvestiti o prihajajočih finančnih rezih v kulturnem sektorju v Sloveniji.

Stanje na področju kulture v Sloveniji je zaskrbljujoče. Evropski komisiji je že dobro poznano dogajanje okoli Slovenske tiskovne agencije, vzporedno pa se dogajajo tudi drugi procesi, ki so usmerjeni bodisi k spremembi medijske krajine bodisi k destabilizaciji nevladnega sektorja. Eden teh vzporednih procesov je bil sprejemanje Pravilnika o strokovnih komisijah, ki je potekal sredi epidemije (oktober 2020) in v nasprotju s stališčem Odbora za kulturo v Državnem zboru RS ter proti sklepu Nacionalnega sveta za kulturo. Edino za vlado pomembno določilo v pravilniku je bilo končno določilo o menjavi strokovnih komisij. Če so bile komisije v preteklem mandatu imenovane s transparentnim javnim postopkom, potem tega za aktualne strokovne komisije žal ne moremo reči. Posledice sporne spremembe pravilnika in nadaljnjega netransparentnega imenovanja komisij so bile kmalu jasne, in sicer že ob rezultatih medijskega razpisa za leto 2021, ko so iz financiranja izpadle številne lokalne radijske postaje (npr. Koroški radio, Radio Triglav itd.), pa tudi za kulturo pomembni specializirani mediji (revije Kino, Razpotja, Literatura itd.) ali na primer najstarejša študentska radijska postaja Radio Študent.

Namera aktualne vlade, da disciplinira kulturne organizacije, ki sledijo predvsem družbenemu dobru in lastnim uredniškim politikam, se kaže tudi ob sprejemanju aktualnega rebalansa proračuna za leto 2022. Z rebalansom se sicer povečujejo splošna sredstva za kulturo, a hkrati se bistveno znižujejo sredstva na postavki Spodbujanje kulturne ustvarjalnosti, ki je ključni vir financiranja nevladnih kulturnih organizacij (predvsem na področju uprizoritvene, vizualne, intermedijske in glasbene umetnosti). Sredstva se na omenjeni postavki razpolavljajo iz 6,4 na 3,6 milijonov evrov, kar poleg rezov v številne projekte na področju kulture pomeni tudi veliko težje vključevanje nevladnih organizacij v evropske projekte, saj preprosto ne bodo imele osnove v nacionalnem financiranju. Ogroža se tudi cel nabor vzporednih procesov, vse od skrbi za strokovnost področij (financiranje stanovskih organizacij), do negativnega vpliva na razvoj kadrov in publike.

Podobno se dogaja tudi na področju ljubiteljske kulture, kjer se proračun prav tako zmanjšuje za dobrega pol milijona evrov. Četudi vlada pojasnjuje, da je to zavoljo pravočasno, v letu 2021 izvedenega projekta, za katerega so bila rezervirana sredstva tudi v letu 2022, pa bi bilo treba ta sredstva razumeti kot končno, dolgo pričakovano normalizacijo na področju. Sredstva za ljubiteljsko kulturo namreč že vrsto let stagnirajo, kar se pozna tudi že na samem področju. Če je ljubiteljska kultura včasih predstavljala eno od ključnih osnov poklicnega NVO sektorja v kulturi, se sedaj bori zlasti za ohranjanje svojih projektov, kar ni vzdržno, predvsem pa ni razvojno.

Slovenija bi kot manjša članica EU toliko več pozornosti morala posvečati ravno nevladnemu sektorju v kulturi, ki bistveno prispeva tako k ohranjanju tradicije kot snovanju prebojnih umetniških praks. Aktualno znižanje naposled ni v soglasju niti z Novo evropsko agendo za kulturo (Bruselj, 22. maj 2018 COM(2018) 267 final), ki ima med drugim kot ključen cilj »izkoristiti ves potencial kulture za pomoč pri vzpostavitvi bolj vključujoče in pravične Unije, ki podpira inovacije, ustvarjalnost ter trajnostna delovna mesta in rast«. S krčenjem nevladnega sektorja iz naslova nacionalnega financiranja se ogroža tudi evropske cilje na področju kulture. Evropske smernice so del soglasja članic EU o skupni prihodnosti, vsakršno odstopanje brez zadostne utemeljitve pa pomeni odklon, ki ne prispeva k skupnim prizadevanjem EU.”

Izvirnik v angleškem jeziku je dostopen TUKAJ.

V torek, 26. oktobra 2021, je na odboru za kulturo in izobraževanje z evropsko komisarko Vero Jourovo potekala izmenjava mnenj o stanju svobode medijev. Komisarka je že v uvodnem nagovoru Slovenijo postavila ob bok Poljski in Madžarski ter izrazila zaskrbljenost nad “številnimi poskusi spodkopavanja trajnostnega financiranja in neodvisnosti Slovenske tiskovne agencije ter javnega medijskega servisa”. To skrbi tudi evropsko poslanko Ireno Jovevo, ki je v svoji razpravi izpostavila vse večje politične pritiske na medije, ki so očitni tudi v Sloveniji, ob tem pa nanizala več predlogov zakonodajnih rešitev, ki bi lahko pripomogle k zaščiti novinarjev in večji svobodi medijev. 

Uvodoma je evropska poslanka poudarila, da je trenutni pritisk na medije brez primere. Omenila je potrebo po Anti-SLAPP direktivi in razpravo o tako imenovanih izjemah pravil za uredniške medije, katere po njenem mnenju ne morejo veljati za vse medije enako. Joveva je tako predlagala uporabo delegiranih aktov za opustitev pravil za tiste medije, ki imajo dejansko uredniško neodvisnost, kar bi prineslo tudi pregled nad mediji samimi.

Glede akta oziroma zakona o svobodi medijev, ki se pripravlja, pa je predlagala uskladitev pravil in zakonodaj držav članic ter oblikovanje skupnega okvira za javne medije na ravni EU, ki bi zagotavljal tudi nadzor in zavezujoče zaščitne ukrepe za zagotavljanje svobode medijev. Po njenih besedah bi bila rešitev tudi v novih organih ali odborih EU, ki bi jih sestavljale regulativne agencije za nadzor medijev ali pa predstavniki tiska. To bi medijem omogočilo zaščito, ko bi šlo kaj narobe, kot je trenutno primer v Sloveniji s Slovensko tiskovno agencijo (STA). Izpostavila je tudi problematiko transparentnosti oglaševanja, predvsem v oglaševalskih poslih, kjer so vključena državna podjetja ali državna sredstva. Prav tako se je zavzela za zaščito zasebnih medijev pred sumljivimi prevzemi, kot se je to denimo s TVN zgodilo na Poljskem. Rešitev vidi v okrepljenem demokratičnem nadzoru vseh prevzemov, s čimer bi lahko preprečili tudi koncentracijo lastništva medijev. S tem se strinja tudi komisarka Jourova, saj je kocentracija lastništva širši medijski problem v Evropski uniji (izpostavila je aktualni francoski problem), predvsem sedaj v času pandemije, ko so manjši mediji postali finančno šibki. Lastništvo pa po mnenju komisarke ključno vpliva na način poročanja in pisanja.

Evroposlanki se zdi najbolj pomembna uvedba pravil, ki bi omogočila zaščito novinarjev pred njihovimi lastniki, upravnih odborov pred političnimi strankami in javnih medijev pred političnim vmešavanjem. Prepričana je, da je treba ustvariti pogoje za zaščito novinarjev, saj bodo ti le tako imeli moč svobodnega izražanja. Pri tem je najpomembnejše tudi to, da si Evropska unija pridobi dejansko moč glede zaščite medijev, v nasprotnem lahko le nemo opazuje dogajanje, kot je slovensko, pri čemer je na največji preizkušnji prav demokracija, je nagovor sklenila poslanka.

Komisarka Jourova pa je v odgovoru izrazila zaskrbljenost zlasti pri medijih, ki jih financira država, kjer je kot primer izpostavila madžarski primer KESMA fundacije. Tovrstni provladni mediji poročajo zgolj določene infomacije in na ta način ključno vplivajo na izid volitev, predvsem pa kažejo izkrivljeno sliko stanja demokracije. Komisarka je poudarila tudi odgovornost medijev kot takih, ki bi morali najprej “počistiti lastno dvorišče”. Ko želimo braniti medijski sektor in novinarje, moramo namreč biti prepričani, da branimo strokovnjake, ki imajo visoko integriteto in ki svoje delo opravljajo v interesu zaščite objektivnih dejstev, je dejala Jourova. Povedala je še, da obstaja jasna zahteva do držav članic, da zagotovijo financiranje javne radiodifuzije, pri čemer je znova izpostavila primer Slovenije. Komisarka se je dotaknila tudi preglednosti in ugotavljanja lastništva medijev, saj se ji zdi pomembno, da ljudje vedo, kdo stoji za njimi.

Video posnetek z izseki uvodnega nagovora komisarke, vprašanjem poslanke Joveve in odgovori Jourove si lahko ogledate spodaj:

Nazadnjaško. Sprevrženo. Ideološko. Represivno.

Nedopustno.

Teh pet besed pravzaprav povzame večino vladnega početja na Poljskem. Ne samo tam, vem, toda v tokratnem zapisu se želim osredotočiti na omenjeno državo, ker sta razprava in resolucija o tem na plenarnem zasedanju ta teden zasenčili vse drugo.

S tem mislim na nedavno politično sodbo poljskega nelegitmnega ustavnega sodišča. Politično zato, ker je zahtevo za presojo vložil sam predsednik vlade. Nelegitimnega pa zato, ker je 11 od 14 ustavnih sodnikov nastavila vladajoča desna populistična stranka PiS. Po tej sodbi sodeč so nekatere določbe temeljnih pogodb EU, se pravi tistih, ki jih je Poljska sprejela ob vstopu v EU, neskladne z njihovo ustavo.

Sodba je, skratka, zamajala pravne temelje Unije. Seveda gre za politično igro poljske vladajoče klike, saj nočejo upoštevati sodb Sodišča EU, ki je denimo razsodilo, da je njihov disciplinski režim za sodnike (t.i. “muzzle law”) neskladen z evropsko zakonodajo, ali Evropskega sodišča za človekove pravice, ki je razsodilo, da je njihovo ustavno sodišče nezakonito sestavljeno.

O razmerah na Poljskem so se na včerajšnjem vrhu pogovarjali tudi voditelji članic EU. Razpravljali, menda mirno (karkoli že to pomeni), dve uri, na koncu pa pristali na tem, da je – ne boste verjeli – potreben dialog. Predsedniki vlad držav, ki dejansko branijo demokracijo in vladavino prava, bi se morali bolj ostro postaviti za (svoja) načela.

In kaj se je par dni prej dogajalo na plenarki? Predsednica Evropske komisije je v dvorani Evropskega parlamenta sicer ostro nastopila proti dejanjem poljske vlade in – celo! – napovedala ukrepe. No … naj tokrat ne ostane pri “klasiki”. Večnih opozorilih, večnih pozivih, večni zaskrbljenosti. Možnosti za ukrepe, resda različno učinkovite, namreč obstajajo!

V Evropskem parlamentu smo tako izglasovali resolucijo, ki zahteva več odločnih ukrepov naenkrat:

  • da se sproži postopek za ugotavljanje kršitev v zvezi z zakonodajo zaradi poljskega nezakonitega sodišča;
  • da se končno sproži novo regulacijo, ki smo jo sprejeli konec leta 2020 in je v veljavi, povezuje pa izplačilo evropskega denarja z vladavino prava;
  • da se v Svetu končno premakne postopek famoznega 7. člena Pogodbe o EU, ki zamrzne glasovalne pravice tiste države, kjer je vladavina prava porušena;
  • da se ne odobri poljskega načrta za okrevanje in odpornost, dokler se te zadeve ne razrešijo.

Najbolj učinkovit bi bil zadnji ukrep. Gre namreč tudi za širšo sliko, veste. Sredstva Evropske unije so sredstva vseh državljank in državljanov v Uniji, ki ne bi želeli financirati koruptivne vlade na Poljskem zato, da ta s tem denarjem utrjuje oblast. Če takšne avtoritarne oblasti ne spoštujejo temeljnih vrednot, bodo pač morale razumeti zamrznitev sredstev.

Kot je treba razumeti, da te stranke – mednje tako politično kot ideološko sodi tudi SDS – ne branijo tradicionalnih vrednot, temveč so njihova negacija. Cilj? Podreditev družbe in vseh podsistemov za samovoljno vladanje in okoriščanje z javnimi sredstvi. Avtokracija je zgolj pot do kleptokracije. EU je dolgo, predolgo tolerirala avtoritarne režime ter upala, da se bo stanje razrešilo z dialogom, medtem pa se je vse skupaj samo še poslabšalo.

Ni skrivnost, da gremo z aktualno vlado tudi v Sloveniji po poti Poljske in Madžarske. Žal. Na Madžarskem in Poljskem bodo, tudi po najbolj optimističnem scenariju, posledice vseh razgradenj ostale še desetletja. Mi, ki smo na strani demokracije in vladavine prava, pa se moramo zavedati pogojev, ki so te politike pripeljali na oblast. Ne le socialni položaj in neenakost, ampak tudi duhovna izpraznjenost in razčlovečenost sistema, ki ljudem ni omogočil tistega, kar jim pripada: dostojno življenje in vključenost. Zato je res skrajni čas za odločne korake, na koncu pa bo vedno treba takšne politike še na volitvah vreči z oblasti. Ponavljam. Skrajni čas.

– Irena

 

V petek, 22. oktobra 2021, je bila evropska poslanka Irena Joveva govorka na virtualni otvoritvi kampanje “Time to act: Ne dovolite, da vas pandemija covida ustavi pri obvladovanju raka.” Pandemija je razgalila obstoječe vrzeli v naših zdravstvenih sistemih, še posebej pri presejalnih programih. V tem času je bilo namreč opravljenih kar 100 milijonov presejalnih testov manj kot običajno, s čemer so povezani tudi zaostanki pri diagnozi raka. Trenutni izzivi nas učijo, da sodi obvladovanje raka med prioritetne zdravstvene politike po vsej Evropi.

Poslanka je uvodoma opozorila na nenehno naraščanje števila obolelih za rakom, hkrati pa nas je pandemija soočila še z dodatnim zdravstvenim izzivom. Zdelo se je, da druge zdravstvene težave ne obstajajo. To je bolnikom z rakom povzročilo še dodatno breme tesnobe in negotovosti.

Izpostavila je prizadevanja odbora za boj proti raku (BECA), da se z rakom povezane tematike vrnejo na vrh evropske agende ter da se bolnikom in preživelim zagotovi podpora. Meni, da je treba okrepiti tudi preventivo, raziskave, osredotočanje na individualno medicino ter izboljšati sodelovanje med oblikovalci politik, strokovnjaki in raziskovalci pri reševanju tega vprašanja. “Preventiva je izredno pomembna. Testi, raziskave in zgodnja diagnoza lahko rešijo življenja. Dostop do teh bi moral biti omogočen vsem, ne glede na njihov socialni status ali kraj rojstva,” je še dodala Joveva. Prepričana je, da so se obstoječe neenakosti med prebivalci držav, pa tudi med državami članicami Unije, le še povečale,  zato se ji zdi dostop do zgodnjega preprečevanja in zdravljenja ključen, iz česar izhaja tudi zahteva po Evropskem registru rakavih neenakosti.

Kot je še povedala poslanka, v BECA poročilu odločno podpirajo uvedbo nove sheme za odkrivanje raka, ki bo državam članicam pomagala zagotoviti, da bo devetdesetim odstotkom prebivalstva Unije, ki izpolnjujejo pogoje za preglede raka dojk, materničnega vratu ter debelega črevesa in danke,  omogočen prvi pregled do leta 2025. Ob tem je izpostavila tudi pomen močnega evropskega trga zdravil, ki lahko vsem zagotovi enak dostop do zdravljenja. “Pandemija nas je naučila pomembne lekcije. Okrepiti moramo naše zdravstvene sisteme in sprejeti boljše politike, da bomo bolj pripravljeni na morebiten pojav nove krize, pa naj si bo finančne ali zdravstvene,” je še dodala.

“Nikoli se ne bom nehala boriti za bolnike in njihove družine, ker – prvič – vem, koliko ta bolezen lahko vzame, in – drugič – ker je to najmanj, kar lahko kot oblikovalka politik storim.”

Joveva je nagovor sklenila z ugotovitvijo, da se pravo delo šele pričenja.

V sredo, 20. oktobra 2021, je bila evropska poslanka Irena Joveva govorka na prvi Mednarodni konferenci »Življenje z rakom po raku«, namenjeni celostni rehabilitaciji bolnic in bolnikov z rakom. Na njej so ugledni domači in tuji govorci ter gostje odprli eno najbolj aktualnih in obenem doslej zelo spregledanih tem v celostni obravnavi teh bolnikov – temo življenja z rakom po raku.

Učinkoviti presejalni programi, vse boljša diagnostika, podprta z molekularno znanostjo, vedno večja izbira zdravljenja, ki postaja vse bolj prilagojeno bolniku, različne kampanje in aktivnosti ozaveščanja organizacij bolnikov … Vse to je korenito spremenilo statistiko preživetja bolnikov in vse več rakov postavilo na zemljevid dobro obvladljivih kroničnih bolezni.  Vse to je odličen napredek, ki pa obenem odpira nova vprašanja, predvsem o čim bolj kakovostnem življenju po zaključenem zdravljenju. Kako se vrniti na delo, katere so glavne potrebe ozdravljenih bolnikov v zdravstvenem, psihološkem, socialnem pogledu, kaj je s pravico do pozabe … so le nekatera od vprašanj, o katerih je na dogodku spregovorila tudi Joveva.

Poslanka je imela nagovor v prvem sklopu konference na temo uvoda v celostno rehabilitacijo bolnikov z rakom. Izpostavila je, da se življenje po raku pogosto zelo spremeni, tako za bolnika kot tudi za njegove bližnje, saj se življenje samo po sebi ne vrne na stare tirnice: “Prebolevniki pogosto ne morejo več dostopati do podpore, ki bi jo potrebovali, da se znova postavijo na noge, spopadajo se s telesnimi, čustvenimi, pa tudi finančnimi težavami, pogosto se spremenijo tudi odnosi znotraj družine, pestijo jih kronične težave, ki močno vplivajo na kakovost življenja, prisoten pa je tudi strah, da bi se rak ponovil. Številni se v tem času, ko bi potrebovali podporo, počutijo zapuščene.

Z namenom priprave osnutka predloga resolucije o krepitvi Evrope v boju proti raku je Evropski parlament ustanovil poseben parlamentarni odbor za boj proti raku, katerega članica je tudi Joveva. Prisotnim je naštela bistvene poudarke predloga resolucije, namenjene podpori prebolevnikom. Pojasnila je, da bo pomemben in nujen korak proti diskriminatorni obravnavi na številnih področjih, denimo pri sklepanju kreditnih pogodb ali zavarovalnih polic, sprejetje nacionalnih zakonodaj. “Nujno je tudi zagotavljanje podporne oskrbe, povrnitev estetske celovitosti in priznanje posledic zdravljenja raka. Države članice pa tudi pozivamo, da izboljšajo ponovno vključevanje oseb, ki so preživele raka, na trg dela ter olajšajo vrnitev otrok, ki so preživeli raka, v šolo,” je še povedala. Ob tem je dodala, da bi bilo treba Evropski agenciji za varnost in zdravje pri delu podeliti večja pooblastila, da bi imela pomembnejšo vlogo pri spodbujanju dobrih praks v državah članicah, kar zadeva vključevanje pacientov z rakom in oseb, ki so preživele raka, na delovno mesto ter njihovo zaščito pred diskriminacijo.

“V resoluciji prav tako izražamo podporo projektu uvedbe pametne kartice za preživele onkološke bolnike, na kateri bo povzeta njihova klinična zgodovina, kar bo olajšalo spremljanje in nadaljnjo oskrbo,” je še dejala poslanka in hkrati opozorila, da je treba spodbujati napredek, ki so ga že dosegli v Franciji, Belgiji, Luksemburgu in na Nizozemskem. Tam se osebam, ki so preživele raka, zagotavlja tako imenovana pravica do pozabe: “Želimo in zahtevamo, da najpozneje do leta 2025 vse države članice vsem evropskim bolnikom na osnovi skupnih standardov zagotovijo pravico do pozabe, in sicer deset let po zaključku zdravljenja, pacientom, ki jim je bila diagnoza postavljena pred 18. letom, pa pet let po zaključku zdravljenja.” 

Ob koncu je še poudarila pomembnost tovrstnih dogodkov, kot je bila ta konferenca, saj ji predstavljajo dragocen vir informacij, izkušenj in izzivov ter so hkrati v pomoč, da zna pri svojem delu iti naproti dejanskim potrebam bolnikov z rakom in tistim, ki so raka že premagali.

Pred dobrima dvema letoma so članice EU izvolile nov Evropski parlament. Mnogo evropskih poslancev je bilo ponovno izvoljenih, pridružili pa so se jim številni novi. Novi obrazi, kot radi poimenujemo novince na političnem prizorišču v Sloveniji. Med slednjimi je bila Irena Joveva, še malo pred evropskimi volitvami novinarka informativne oddaje 24 ur. Njena kandidatura je presenetila marsikaterega kolega. Postala je celo nosilka liste Marjana Šarca. »Rada bi gradila na ljudeh in na tem, da ljudje postanejo uslišani. Po marsikakšni raziskavi je Evropa preveč oddaljena od ljudi oziroma od posameznika. Jaz bi bila rada tista, ki bi to spremenila,« je pred volitvami pojasnjevala, zakaj se je odločila za vstop v politiko, ob tem pa poudarila, da v novinarstvu ne bo nikoli več.

Besedilo: Gašper Petovar

Mandat aktualnega sklica Evropskega parlamenta se približuje polovici. Zagotovo ste se že ozrli na preteklo delo, kako ga ocenjujete?

Sodelovala sem pri več kot ducat poročilih, bila sem del ožje fokusne skupine, kjer smo na predlog predsednika Davida Sassolija pripravili predloge reform naše inštitucije, pod črto, kljub delu od doma v zadnjem letu in pol sem bila zelo aktivna. V parlamentu smo praktično takoj ob nastopu mandata razglasili izredno stanje zaradi podnebnih sprememb, kar je vodilo v Zeleni dogovor. Ob pandemiji smo se odzvali solidno hitro (če primerjam z odzivi ob prejšnjih krizah), vzpostavili Mehanizem za okrevanje in odpornost, sprejeli varovalni mehanizem za evropska sredstva, povezana s stanjem pravne države. V skupini Renew Europe smo pri obeh mehanizmih imeli ključno vlogo. Potem so še reforma skupne kmetijske politike, nova strategija Od vil do vilic, vzpostavitev Bauhausa, napoved zdravstvene unije, več sredstev za solidarnostne enote, Erasmus+ in Ustvarjalno Evropo, zastavljeni so načrti digitalne Evrope z več zakonodajnimi dosjeji, na dnevni red prihajajo zakonodajni predlogi okoljskih politik v sklopu paketa Fit za 55 … Mirno lahko rečem, da je za nami – in za mano konkretno – dobra prva polovica mandata.

Je lažje biti politik ali novinar? Oziroma mati majhnega otroka?

Nehvaležno je izbirati, kaj od tega je lažje ali težje, ker to sploh ni bistveno. Vsaj zame ne. Z dojenčkom je seveda pestro, a to, da je v redu in zdrav, odtehta vse izzive, ki pač pridejo zraven. Podobno gledam tudi na svoj poklic. Tako nekoč v novinarstvu kot zdaj v politiki mi je na koncu vedno odtehtalo to, da smo nekaj dosegli s prispevkom ali s poročilom, zakonskim aktom, konec koncev že s samim pozivom.

Pandemija je zaznamovala velik del vašega mandata. Kako je v EP zdaj po letu in pol takih razmer?

V času pandemije smo seveda tudi mi delali na spletu od doma. Zdaj počasi prehajamo nazaj na klasične načine dela. Trenutno je sicer še možnost dela na daljavo prek t.i. hibridne oblike, a je delež fizične prisotnosti od septembra dalje že kar visok. Ko govorimo o oblikovanju evropskih politik, je fizična prisotnost resda pomembna, a vseeno računam na to, da bo parlament ohranil pozitivne delovne prakse, ki jih je prinesla pandemija, na primer plenarno glasovanje na daljavo. Zelo me je namreč motilo pogosto dvigovanje rok pri glasovanjih, ker sploh ni bilo registrirano, kako je kdo glasoval, kar ni prav.

Se vam zdi, da je dogajanje okoli pandemije v EP, v Svetu EU in Evropski komisiji nekoliko odrinilo na stran nekatere pomembne teme, ali morda prav ta kriza predstavlja prelomni trenutek prevrednotenja »zahodnega« načina življenja in ustvarjanja nove, drugačne prihodnosti Evrope?

Prej bi rekla, da je pandemija nekatere politike ali programske rešitve le dodala, širše procese integracije pa celo pospešila. Že sam že omenjeni sklad za okrevanje je radikalno spremenil ustroj EU, tu so tudi do nedavnega nezamisljivi premiki pri zdravstveni uniji. Predlogi nove zakonodaje, o katerih smo se pogovarjali pred krizo, pa so se razvijali naprej. Ta kriza je pravzaprav prelomni trenutek, a v samih rešitvah za pereče probleme, morda tudi načina bivanja Evropejcev, ne bi pa rekla prevrednotenja »zahodnega načina življenja«. Temeljne vrednote so po mojem pri večini prebivalcev ostale enake, četudi smo morali prilagoditi način bivanja in ponotranjiti določene spremembe.

Kako bo torej videti vsakdanje življenje Evropejcev čez petnajst ali dvajset let? Verjetno razmišljate o dobrih in tudi slabih možnostih?

Seveda. Vsakdanje življenje bo v večji meri, upam, vsaj v tem osebnem vidiku, videti podobno kot prej. Toda zavedati se moramo, da so se nekateri antagonizmi s koronsko krizo zaostrili, mislim predvsem na socialne razmere, pri čemer potrebujemo sistemske rešitve. Vemo, da je pod težo nujnosti možno izvesti marsikaj, a potrebna je politična volja.

Prav tako bo oziroma je že ključno podnebje. EU sicer dela velike korake naprej, a bo že zaradi svoje majhnosti v primerjavi s svetom izpustov in zaradi počasnih sprememb to premalo in prepozno. Slab scenarij je možen, če se na prihodnje sistemske šoke ne odzovemo s korenitimi spremembami in na vsak način ohranjamo status quo. Protislovja v družbi so prevelika.

Kaj je po vašem mnenju največja grožnja obstoju ali delovanju EU?

Četudi trenja obstajajo še drugje, žal največja grožnja EU prihaja od znotraj. Populisti cinično vzbujajo strah, izkoriščajo zgodovinske travme, namenoma delijo narod brez osnovne spodobnosti, zgolj zaradi sle po oblasti in moči. Morda se vam zdi to pretirano, vendar je EU, zaradi oblasti na Madžarskem in Poljskem, v manjši meri tudi pri nas in v Bolgariji, na resni preizkušnji. Zdaj, ko je EK pod vztrajnim pritiskom EP končno bolj asertivno nastopila proti kršenju vladavine prava, so se napetosti le še povečale. Seveda si ti režimi prizadevajo to predstaviti kot, ne vem, obrambo krščanske Evrope, suverenost lastne države, družinske vrednote, a to je preusmerjanje pozornosti. Niti ne gre za konservativne vrednote nasproti liberalnim. Gre preprosto za avtoritarizem nasproti liberalni demokraciji.

Pri utrjevanju oblasti so mediji med prvimi pod udarom. To se od osamosvojitve dalje kaže tudi v Sloveniji. Danes denimo desnosredinski vladi očitajo onemogočanje delovanja STA, strankarsko financiranje medijev v zasebni lasti, diskreditiranje in grožnje novinarjem. V preteklosti je bilo podobno. Leve vlade so na veliko menjavale urednike, grozili so novinarjem in se jih diskreditirali. Zakaj do tega prihaja?

Prvič, ne morem sprejeti, da bi to vlado označili kot desnosredinsko. Morda na papirju, a to pri katastrofalni praksi, ki jo izvaja, nič ne pomaga. Drugič, ne gre za očitke o onemogočanju STA, temveč za jasna prizadevanja si jo podredijo ali uničijo. To ni nobena skrivnost. S strankarskim financiranjem medijev pa tudi vemo, kako je. Brezsramna propaganda brez integritete novinarskega poklica, namenjena izključno diskreditaciji nasprotnikov. Spet ni skrivnost, kateri in čigavi so ti “mediji”. Če se to dogaja, pod katerokoli vlado, je treba na to opozoriti in preprečiti. V LMŠ smo ravno zato predlagali spremembe pri RTV, da bi politika izgubila odločilen vpliv na sestavo programskega sveta, STA pa bi brez pomisleka pustili popolno svobodo opravljanja poslanstva. Zakonsko jo tako ali tako imajo, pa vendar vlada ne spoštuje lastne zakonodaje. Ti dve hiši sta temelj slovenskega medijskega prostora.

Kar se dogaja v medijskem prostoru v zasebni lasti, pa je bolj zapleteno, s tem se strinjam. Koncentracija lastništva medijev je problem. Lokalni mediji so pogosto netransparentno podvrženi lokalni oblasti. Mediji v lastništvu podjetij v večinsko državnem lastništvu so tudi lahko odprti za vsiljeno uredniško politiko. Novinarje imamo v Sloveniji dobre, škoda pa je, če se morajo prilagajati preračunljivim interesom zasebnih lastnikov ali jim ne pustijo svobodno opravljati dela. S tem trpi novinarstvo, ki je že tako pod največjim pritiskom doslej.

Smo tudi mediji krivi za to situacijo, ker vlečemo z eno ali drugo stranjo in tako trpi objektivnost?

Najbrž se strinjava, da so mediji za družbo izjemnega pomena, saj imajo največjo možnost vpliva na oblikovanje javnega mnenja. Je pa res, da za to morajo podajati dejstva. Ko trpi objektivnost, se niža stopnja verodostojnih informacij, s čimer se ne manjša zgolj zaupanje prebivalcev politiki, temveč tudi medijem. Ko pa mediji namensko in zavedno poročajo izkrivljene informacije, pa so za nastale razmere nedvomno odgovorni.

A je medij lahko popolnoma neodvisen, če ga financirajo podjetja, ki imajo podporo ali ene ali druge politične opcije? Menite, da so pritiski na medije tudi z  grožnjo odpovedi oglaševanja pri nekem mediju?

Teoretično je lahko popolnoma neodvisen, a seveda se v praksi pogosto izkaže, da ni. Transparentnost oglaševanja, kdo sprejema odločitve za oglaševanje, kakšne so razlike prihodkov pri menjavi oblasti, večja odgovornost … To bi marsikaj izboljšalo. Problematično je zlasti oglaševanje podjetij v državni lasti, ki lahko pod pritiskom politike izvajajo »umazane posle« za tiste, ki so jih tja nastavili na vodilne položaje. Regulativne rešitve so možne, a na koncu so nujni nenapisani standardi spodobnosti in neodvisnost opravljanja funkcij tako na strani oglaševalcev kot novinarskih hiš.

Kaj pa se lahko naučimo iz primera Poljske in Madžarske?

Najbolj vredno bi se bilo naučiti zavrniti to politiko na volitvah, preden je narejena škoda prevelika. Velja ne le za nas v Sloveniji, temveč za vse v Evropi.

Imate tudi vi kdaj občutek, da EU obravnava vzhodne (nekdanje komunistične države) pokroviteljsko oziroma drugače kot zahodne dolgoletne članice? Ali veljajo za vse članice enaki vatli?

Veljajo in ne, nimam tega občutka. Žal je trenutno tako, da se je odklon od politične kulture bolj izrazito prikazal na Vzhodu, medtem ko je ta duh prisoten tudi na Zahodu. Pravzaprav je ta delitev na Vzhod in Zahod pretirana, poskus ustvarjanja narativa češ, levoliberalni Zahod nam poskuša odvzeti suverenost in »naš« način življenja. To ni res, to je cinična strategija relativizacije resničnih težav.

Kaj menite o katalonsko-španskem konfliktu? Zakaj EU ni obsodila politične obsodbe katalonskih voditeljev, med njimi so tudi osebe iz civilne družbe, tako kot obsoja Poljsko, Madžarsko, Romunijo in Bolgarijo, ko gre za zlorabo pravosodja.

Spet smo pri relativizaciji. Katalonsko-španskega konflikta ni moč enačiti z zlorabami pravosodja Madžarske ali Poljske. Tu gre za preplet pravnega in političnega in EU zaradi te občutljivosti ni obsodila obsodbe katalonskih voditeljev. Zadeva se bo razpletla na sodiščih, idealno pa bi bilo, da španski in katalonski politiki dosežejo dogovor. Obžalujem, pa da Evropski parlament ni dal jasnega sporočila, da je problem Katalonije rešljiv predvsem skozi politična sredstva. Osebno seveda zagovarjam pravico narodov do samoodločbe.

Slovenijo je pod drobnogled vzela tudi parlamentarna delovna skupina za spremljanje demokracije, pravne države in temeljnih pravic, ki v kontekstu razmer v zvezi z vrednotami EU ugotavlja stanje svobode medijev v Sloveniji, zlasti v okviru nujnih ukrepov proti kovidu-19. Kakšna je trenutna situacija glede tega?

Drži, podrobno pa dogajanje spremljajo tudi v Evropski komisiji. Delovna skupina bo čez nekaj dni prišla v Slovenijo, kar z vidika ugleda države seveda ni dobro. Koristilo tudi ni, da je aktualni premier na zaslišanju v Evropskem parlamentu s precej bizarnim nastopom pokazal, da pravzaprav nima argumentov za sporne ukrepe. Kot vem, bo delovna skupina opravila razgovore z različnimi deležniki in pripravila poročilo. Kaj sledi, bo odločila večina v Parlamentu.

Kako pa sicer komentirate trenutno politično stanje v Sloveniji? Kako nas doživljajo ostale države, ste pri svojem delu pogosto deležni vprašanj ali pripomb parlamentarnih kolegov glede dogajanja v domovini? Je Slovenija še spoštovana članica EU?

Trenutno stanje je vse prej kot spodbudno. Vlada s svojimi odločitvami sledi vsaj dvema članicama EU in s tem Slovenijo želi v popolnosti preoblikovati v iliberalno demokracijo. Tako nas, žal, vse bolj vidijo preostali. Vprašanj o stanju v Sloveniji je veliko, skrbi se pogosto izražajo tudi javno. Odgovoriti na vprašanje, ali je Slovenija še spoštovana članica, se ne da s preprostim da ali ne. Nedvomno smo v zadnjem letu izgubili veliko spoštovanja, je pa jasno vsem, kdo je odgovoren za to.

Polovica slovenskega predsedovanja EU je že mimo. Menite, da bo uspešno? Kaj konkretno, če sploh kaj, bo Slovenija od njega odnesla, smo izkoristili to priložnost za uveljavljanje ciljev, ki so pomembni za napredek in prihodnost Slovenije?

Na politični ravni je že jasno, da bo neuspešno, kar ni presenečenje. Pri širitvi EU na Balkan bi morda lahko naredili kakšen korak naprej, pa ne vem, če bodo. Je pa to pravzaprav edino, kar ostane. Na tehnični ravni, torej pri delu našega predstavništva v Bruslju, medtem pričakujem premike pri zakonodajnih dosjejih. Kjer vlada ne igra velike vloge, je Slovenija uspešna.

Med predsedovanjem si mediator v Svetu EU, večinoma na tehnični ravni, iščeš skupno stališče med članicami. Bi se pa seveda dalo na politični ravni spraviti v obtok nekatere ideje ali doseči preboj na področjih, pomembnih za prihodnost celotne EU, vendar mislim, da teh ambicij ali političnega kapitala aktualna vlada nima.

Kakšna pa bo prihodnost Zahodnega Balkana? Menite, da bo vrh EU-Zahodni Balkan pospešil odpravo določenih zadržkov držav članic?

Državljani Balkana, prav tako Evropejci, si zaslužijo boljše življenje. Reforme potekajo počasi, a tudi EU pošilja dvoumne signale. Konkretnejših premikov sicer ne pričakujem, toda v luči dolgotrajnega procesa bo vrh, upam, vendarle zbližal stališča članic. Strategija Slovenije je očitno šokirati članice z zelo ambicioznimi predlogi, kar je lahko neproduktivno. Če mi dokažejo nasprotno, bom pa vesela, ker potem vsaj pri tem ne bo treba kritizirati vlade.

Vrniva se k vašemu delu v EP. Dejavni ste v številnih odborih – na podlagi česa ste se odločali za izbor odborov, v katerih ste delujte, so vaša pričakovanja bila dosežena? Katerim temam posvečate največ pozornosti?

Sem ena od redkih, ki sedi v štirih odborih: za kulturo in izobraževanje; za okolje, javno zdravje in varnost hrane; za zaposlovanje in socialne zadeve; za boj proti raku. Prav tako sem dejavna v dveh delegacijah: skupnem parlamentarnem odboru EU – Severna Makedonija in delegaciji za odnose EU s Palestino. Za članstvo v vseh omenjenih sem se odločila na podlagi osebnih in poklicnih izkušenj, povedanega med kampanjo in tega, kaj postavljam v središče dela. Trenutno največ pozornosti posvečam področjem medijev, kulture, okolja, zdravja, mladih. Najbolj pomembno je, da dosegam in dosežem pričakovanja ljudi, to je tisto, kar imam vseskozi v mislih pri delu.

Ste tudi članica posebnega odbora BECA. Na vaših družbenih omrežjih je mogoče prebrati, da je bila odločitev zanj tudi osebne narave?

V odboru sem v čast mami Blagorotki, ki jo je po več kot desetletju boja premagala bolezen, s katero imamo tako ali drugače žal vsi opravka. BECA je namreč odbor za boj proti raku. Ustanovljen je začasno in počasi končujemo z delom. Res smo si prizadevali nastaviti celovito in usklajeno strategijo. Resolucija bo pripravljena do konca jeseni, nato nas čakata še plenarna razprava in glasovanje.

Veliko pozornosti posvečate tudi temam, ki zadevajo mlade. Na evropskem prizorišču ste ena izmed mlajših političark, a verjetno zato niste deležni drugačne, pokroviteljske obravnave starejših kolegov – ali pač?

Na evropski ravni ne, na nacionalni pač. Tega si ne jemljem k srcu, ker to pove vse o njih, o meni čisto nič.

Sestava tega sklica EP je precej drugačna od preteklega, je kar konkretno pomlajena. So mladi končno spregledali in se zavedajo pomena politične angažiranosti ali pa morda doslej k odločanju niso bili pripuščeni?

Rekla bi, da bolj to zadnje. Iz lastnih izkušenj in po veliko pogovorih z dijaki in študenti menim, da mladi glasujejo za mlade, ker nam bolj zaupajo, se z nami poistovetijo. Bližje smo jim, ker bolje poznamo njihove težave, predvsem pa zato, ker povečini znamo bolje komunicirati z njimi.

Tudi poslanska skupina Renew Europe, ki ji pripadate, je razmeroma mlada skupina, ki nadaljuje tradicijo nekdanje skupine ALDE evropskih liberalcev. Kako teče sodelovanje s poslanskimi kolegi znotraj skupine in z drugimi političnimi skupinami?

V bistvu je mlado le ime, saj razen francoske delegacije Renew Europe sestavljamo več ali manj članice ALDE. Odlično se razumem z vsemi iz naše skupine in zelo dobro tudi z veliko večino iz preostalih, če odštejem dve skrajni, ECR in zlasti ID, ki zaradi povečini zelo drugačnih stališč niti nista del procesov. Z njimi – no, vsaj s slednjimi – očitno raje sodeluje neka druga slovenska stranka.

Menite, da še obstajajo pravi liberalci, glede na to, da je tudi iz ust evropskih poslancev iz liberalnih skupin slišati vedno več nestrpnosti do drugače mislečih? Argument, da gre za opozarjanje, je težko sprejeti.

Obstajamo in veliko nas je. Ne vem, o katerih evropskih poslancih govorite, jaz ne poznam nobenega iz liberalne skupine, ki bi bil nestrpen do drugače mislečih. Verjetno ste pojem nestrpnosti zamešali z nestrinjanjem in opozarjanjem na kratenje temeljnih pravic in kršenje vladavine prava. Liberalne skupine že po naravi zajemajo različno misleče. V Renew Europe so ekonomsko gledano mnogi zelo na desni, drugi bolj na levi, toda stališča glede temeljnih svoboščin ter pravic in vladavine prava imamo vedno identična. Ne gre niti za to, da bi bili nestrpni do konservativnih ljudi, pač pa nastopamo proti uzurpaciji držav koruptivnih voditeljev, ki jih žene sovraštvo. Pri tem niti nismo edini. V Evropskem parlamentu se lepo vidi, da je takšna politika odklon in ne norma, tako desno- kot levosredinske stranke z večino okoli 80 odstotkov takšno politiko obsojajo in zavračajo. Največji trik teh populističnih strank je, da se predstavljajo kot zastopniki tradicionalnih vrednot, a so v resnici njihova negacija v vsem svojemu cinizmu.

Kje vidite mesto mladih v Konferenci o prihodnosti Evrope? So dovolj zastopani, slišani? Bo konferenca prinesla želene rešitve in spremembe?

Ne razumem, kako lahko svoje poglede o prihodnosti pri nas razlagajo 75-letniki in več. Z vsem dolžnim spoštovanjem, a če se pogovarjamo o prihodnosti, bi moralo biti logično, kdo naj ima glavno besedo. In v Konferenci o prihodnosti Evrope bi absolutno v ospredju morali biti mladi. Seveda upam, da bo projekt prinesel želene spremembe, a ideje o približevanju EU ljudem so se že prevečkrat razblinile, da bi si to tudi upala napovedati.

V novi finančni perspektivi je veliko več denarja namenjenega tudi programu Erasmus+. Vi ste bili poročevalka v senci pri sprejemanju programa Evropske solidarnostne enote, ki mladim omogoča prostovoljno delo za neprofitne organizacije po vsej Evropi. Kakšne priložnosti se v prihodnje torej odpirajo mladim?

Vesela sem, da sem tudi z lastnim delom dosegla, da bo Evropska solidarnostna enota okoli 350.000 mladim omogočala sodelovanje v solidarnostnih misijah. Mislim, da se zdaj pa res vsi zavedamo pomena prostovoljstva. Pri Erasmusu in solidarnostnih enotah je ključna dostopnost. Znanje in izobraževanje ne smeta postati izključna domena tistih, ki si ga lahko privoščijo.

Kaj bi pri svojem delu izpostavili, kaj počnete najraje, kaj so vaši največji uspehi?

Med meni osebno najpomembnejšimi uspehi so izdatno povečanje mladim namenjenih sredstev, priprava in – upam – skorajšnje sprejetje aktov o digitalnih storitvah in trgih, pa tudi priprava resolucije o krepitvi Evrope v boju proti raku. To so zakonodajne rešitve, pri katerih sem aktivno sodelovala, tudi kot poročevalka v imenu Renew Europe. Največ veselja pa mi pri delu prinaša stik z ljudmi, v idealnih razmerah na terenu, po novem se zadovoljim tudi z virtualnim. Ponosna sem na to, da ostajam prizemljena, dostopna, nasmejana in preprosta Irena. Iskreno verjamem, da naše delo zahteva veliko empatije, razumevanja in altruizma, pa tudi trdega dela, nenehnega učenja in vztrajnosti.

Pred kratkim ste postali tudi mama. Žal se še vedno ne dogaja pogosto, da političarke v času mandata zanosijo, je tako zaradi relativno majhnega števila mlajših političark ali bolj zaradi neurejene zakonodaje na tem področju?

Prvo je tudi posledica drugega. Eno je, če si otrok ne želijo, toda žal se marsikatera ženska, pa ne le v politiki, boji imeti otroka zaradi službe. To je nesprejemljivo. Vsem ženskam in delno moškim bi, ne glede na funkcijo, moral pripadati porodniški dopust; vsak(a) zase naj se potem odloča, ali in koliko ga bo koristil(a). V Evropskem parlamentu nas je v tem mandatu že kar precej mamic, to me resnično veseli. Ženska s kariero ni slaba mati in ženska, ki je mati, ni slaba uslužbenka. Pika.

Pred vami je še druga polovica mandata. Kakšne so vaše prioritete dela v bodoče? Katere so teme in problematike, ki bi jih želeli pri svojem delu nasloviti in nanje imeti vpliv?

Prioritete bodo v večji meri ostale enake. Znotraj odbora za kulturo si bom prizadevala dobiti čim večjo vlogo pri aktu medijske svobode, ki ga nujno potrebujemo, če želimo, da se EK na razmere, kot so v STA, lahko preneha odzivati le z večno zaskrbljenostjo in neuslišanimi pozivi. V odboru za okolje pa utegnem dobiti poročevalstvo v senci za Socialni podnebni sklad.

Glede na to, da ste bili prej novinarka, me zanima, kako se zdaj počutite, ko vam drugi novinarji postavljamo vprašanja? Vam je kdaj neprijetno? Ali ste se že navadili biti na drugi strani in vas nobeno vprašanje ne more več vreči iz tira?

Na začetku je bilo nenavadno, a to je že zdavnaj minilo. Nikoli pa mi ni bilo neprijetno govoriti z novinarji. Iz tira me kvečjemu vržejo kakšni odgovori tistih, ki mislijo, da jim nihče nič ne more in da vse vejo, ker nas zaradi takih ljudje mečejo v isti koš. Sama se vedno potrudim odgovoriti točno na tisto, kar se me vpraša, ne ovinkarim in če nečesa ne vem, to povem, ker to ne pomeni, da nimam pojma, ampak da bleferka pa res ne bom. Dovolj jih imamo v naši državi.

Objava: Reporter, 11. oktober 2021

Članek je dostopen TUKAJ.