Leto 2019 je bilo za temnolaso Gorenjko z Jesenic, v Ljubljani živečo Ireno Jovevo, polno vzponov in padcev, solz in smeha. S partnerjem Juretom sta se že veselila dojenčka, saj sta si močno želela, da bi njuna dvojina postala množina. Vendar pa jima ta sreča (še) ni bila namenjena, saj je imela spontani splav. Še preden je odžalovala, pa je prišlo povabilo takratnega premierja Marjana Šarca za kandidaturo za poslanko v Evropskem parlamentu. Pogumno se je lotila novega izziva in bila navdušena, da je bila 26. maja 2019 izvoljena v parlament, ravno na dan, ko so ji zdravniki napovedali datum poroda. Na materinsko srečo je morala počakati še dve leti, zdaj pa se z ljubko hčerko Milo, ki je nedavno praznovala prvi rojstni dan, udeležuje evropskih parlamentarnih sej. Posebej za Jano nam je razkrila svoje delo in dodala še, kako ga združuje z materinstvom.
Kar nekaj časa smo se dogovarjali za tole zgodbo, saj je Irenin urnik dodobra natrpan, potem pa je cela njena družina še zbolela za korono. Irena je poleg dela v parlamentu članica Odbora za kulturo in izobraževanje, Odbora za okolje, javno zdravje in varnost hrane, je v Odboru za zaposlovanje in socialne zadeve, bila je tudi v Posebnem odboru za boj proti raku, kar je poseben poklon njeni mami, ki je umrla pri njenih dvajsetih letih. Ko smo se končno ujeli, je bila ravno sredi pakiranja. V teh dneh jo je čakala kopica obveznosti – med drugim delovna misija v Severni Makedoniji, sicer domovini njenih staršev, ki sta se deset let pred njenim rojstvom s trebuhom za kruhom preselila na Jesenice, kjer je Irena odraščala v tipični delavski družini in kot pravi, čeprav živi v Ljubljani, še vedno njenem najljubšem mestu, kamor se rada vrača k očetu in prijateljem iz otroštva.
Ponosna na svoje korenine
»Nikoli ne bi zamenjala otroštva. Bili smo sosedje, človek človeku. Ne glede na to, od kod je kdo prišel. Zato nikoli ne bom izgubila vere v to, da je sobivanje kljub razlikam mogoče. Pri nas doma smo negovali obe kulturi, tako slovensko kot makedonsko. In to mi je dalo veliko širino,« pove Irena, ki je bila od malega neznansko radovedna. Veliko tega je potešila z branjem, knjige je dobesedno »požirala«, kasneje pa je to nadgradila še s pisanjem. Že v osnovni šoli je odkrila svojo novinarsko žilico in sodelovala pri ustvarjanju časopisa makedonskega kulturnega društva Detelina. Brez težav in treme pa je stopila na oder in uživala v vodenju različnih kulturnih prireditev. Z domovino njenih staršev je povezana tudi smer študija mednarodnih odnosov na FDV, kjer si je pridobila tudi naziv magistre. »Študij mi je dal teoretično znanje, poznavanje domačega in mednarodnega političnega sistema. Novinarstvo pa me je prestavilo v realnost. Osem let sem kot novinarka spoznavala in preverjala ustroj našega političnega sistema od blizu,« pravi Irena, ki je pred enajstimi leti pristala v notranjepolitičnem uredništvu STA in je za svoje delo dobila še nagrado Društva novinarjev Slovenije čuvaj/Watchdog za debitantko leta. V obrazložitvi so zapisali, da je iznajdljivo in pronicljivo dekle, ki poroča strokovno in celovito ter razumljivo tudi tistim, ki kompleksnih vsebin ne spremljajo vsakodnevno. Že kmalu so jo povabili na POP TV v uredništvo 24 ur. V kratkem času je postala ena od ključnih v ekipi. »Poročala sem o zunanjepolitičnih, evropskih temah, o migracijah, o arbitraži, o protestih po Evropi… In teme, o katerih poročaš, moraš tudi poznati. Verjamem v poslanstvo poklica, ki sem ga opravljala. Zanimalo me je predvsem, kako dogajanje v družbi vpliva na življenje ljudi. Bila sem znotraj sistema kot novinarka. O politiki sem poročala, nikoli pa razmišljala, da bi šla v politiko. Sebe sem velikokrat ujela v razmišljanju, kako je možno, ko politiki govorijo, da se ne da nič premakniti, spremeniti. Nato pa je prišlo povabilo Marjana Šarca. Ni se mi zdelo prav, da se toliko tarna in nič ne stori. Razglabljala sem, zakaj se ne da. Kljub temu, da odločitev ni bila enostavna, saj sem bila z vsem srcem predana novinarstvu, in zavedanju, da če se odločim za vstop v politko, enostavno ne bi bilo več higienično iti nazaj v novinarstvo, sem jo sprejela,« pripoveduje Irena in dodaja, da je bil to zelo močan premik iz cone znanega in udobja, iz sistema poročanja v sistem spreminjanja.
Pogumno v nove izzive
»Čeprav sem vedela, da bo veliko dela, da je sistem velik, si nisem niti predstavljala, kaj me čaka. Ko si enkrat tam, v tako veliki instituciji kot je evropski parlament, se zaveš in kdaj pa kdaj razumeš določene ljudi, ki pravijo, da so spremembe težke. Na začetku sem se malo izgubljala že fizično – ena zgradba palamenta je v Strasbourgu, druga v Bruslju, pisarne so v veliko nadstropjih. Da si boste lažje predstavljali, za koliko ljudi gre: nas poslancev je 705, vsak ima še po dva ali tri asistente in tu so še ostali strokovni sodelavci. Dela se res po cele dneve. Velikokrat sem na telefonu, ki ima funkcijo štetja korakov, opazila, da sem mimogrede iz pisarn do pisarn na sestanke naredila več kot 10.000 korakov v nekaj urah. V visokih petah je to še dodaten izziv,« se smeji Irena, ki se ni ustrašila svoje mladosti. S svojimi 30 leti ob izvolitvi leti namreč ni najmlajša. Pa tudi ne edina novinarka. V parlamentu namreč sedi kar nekaj mlajših kolegov, nekateri so bili ob izvolitvi stari dobrih 20 let, ravno tako tudi nekdanjih novinarjev. Še posebej dragoceno pa ji je to, da je parlament sestavljen iz starejših in mlajših kolegov, vsak od njih ima svoje prednosti: starejši modrost in izkušnje, mlajši pa drugačno gledanje in energijo.
»Ne pozabimo, da se v parlamentu pogovarjamo o prihodnosti, prihodnjih generacijah, zato se mi ne zdi prav, da o tem odločajo le starejše generacije,« pravi Irena, ki je v treh letih svojega mandata ponosna na kopico manjših zmag in premikov. Denimo vsega, kar so storili v zvezi s korono. Iz nič so ustanovili zgodovinski sklad za okrevanje in odpornost – finančni mehanizem za pomoč članicam pri okrevanju po koroni, v kar so vložili res veliko energije. »Ponosna pa sem na svoje delovanje v odborih, kjer dosegamo pomembne premike. Vesela sem, da bom v sklopu tega za kulturo pomagala pripraviti in izpeljati evropski akt o medijih, ki je v pripravi. Da se ga dejansko sprejme in ne ostane samo pri priporočilih,« pove poslanka, ki je srčno vesela, da ji pri njenem delu že leta ob strani stoji partner Jure, producent športnega programa na POP TV.
Ljubezen na delovnem mestu
»Okoli najine ljubezni ni kakšne posebne zgodbe. Spoznala sva se na delovnem mestu leta 2015, potem ko smo bili cele dneve v službi. V začetku naslednjega leta pa sva si postala še bolj všeč in par. Ne boste verjeli, toda nikoli nisva ugotovila točnega datuma, kdaj sva »začela hoditi«. Midva nisva nikoli funkcionirala na tak način, niti ne na obletnice in druge formalne mejnike. Enostavno sva skupaj in se imava fino. Podpirava se pri tem, kar počneva. Ves čas imava vsega toliko, da ne utegneva razmišljati še o poroki. Sva skupaj, kot da je tudi obred že za nama,« pravi Irena, ki ni, ne glede na to, kaj je počela in v kateri službi je bila, nikoli dvomila, da bo nekega dne mama in imela družino. Žal pa ji ni šlo vedno vse gladko. »To je bila moja tretja nosečnost. Pred tem sem imela dva spontana splava. Enega že precej prej, ko sem bila še na POP TV, in sem ravno zatem stopila v politiko. Drugič iti skozi splav je bilo še težje in žalostno obdobje. Ženske o tem tako težko govorijo, četudi niso »krive« za to, kar se jim je zgodilo, je vse ovito v toliko negativnosti in je tabu tema. Zato mi tudi ni težko govoriti o tem. V začetnih mesecih korone, ko sem odžalovala zadnji spontani splav in sem bila spet zdrava, sva sklenila spet poskusiti postati starša. Kljub pozitivnemu testu se nisem upala veseliti dojenčka in sem tudi odlašala z obiskom ginekologinje, saj se je strah zažrl v moje telo. Vedela sem, da se moram izogibati stresu, a nekaj je na razumski ravni, drugo pa je tisto, kar se zažre v nas in razum tu skoraj nima moči. Na prvem pregledu je bilo vse v redu, pa na drugem tudi, tudi v tretje se je videlo, da dojenček lepo raste in napreduje, jaz pa sem se počasi začela veseliti tega, da bom končno mama,« se spominja poslanka. Četudi je bila korona naporna za vse, je šla Ireni na nek način na roke, saj je parlament večino časa delal na daljavo, tako je tudi ona delala od doma iz Ljubljane. Kljub številnim obveznostim sta se z Juretom tudi veselila dojenčka in pripravila vse potrebno za njegov prihod.
Mila je vsa srca osvojila
Sredi lanskega junija, natančneje, 16. junija, je končno k sebi stisnila svojo hčerko, za katero se je že od takrat, ko se je začela zavedati, da si želi družine, vedela, da bo Mila. »Lani junija je bila še kopica omejitev, zato sem bila toliko bolj vesela, ko je bil Jure lahko navzoč pri rojstvu Mile v naši domači jeseniški porodnišnici. Hčerko in mene je lahko še stisnil k sebi, nato pa obiski niso bili dovoljeni. Videl naju je šele čez čas, ko naju je odpeljal iz porodnišnice,« se spominja. Prvi dnevi so bili prekrasni. Počasi so se navajali eden na drugega, Irena pa si je vzela tri mesece porodniškega dopusta. Na srečo zelo zaupa svojim sodelavcem, poleti pa je bilo tudi v parlamentu nekaj počitnic. Sama je opravila najbolj nujne stvari, bila ves čas dosegljiva po telefonu, septembra pa se je že vrnila na delo.
»Tako kot druge ženske sem tudi sama ugotovila, kako te spremeni materinstvo. Če se ti prej zdi, da si ves čas zaposlen, da ves čas delaš in nimaš prostega časa, ti otrok vse to postavi na glavo. V hipu se naučiš zorganizirati in postati turbo učinkovit. Treba je pač dodobra izkoristiti trenutke, ko spi. Tudi sama nisem izjema. Zdaj res maksimalno izkoristim ves čas,« iskreno pove Irena, ki je aprila šla z Milo prvič na pot v parlament v Strasbourg. »Takrat sem bila malo v stresu, pa tudi dvomih, kako bo, kaj pričakovati. Vse skrbi so bile zaman. Mila je zelo radoveden in zvedav otrok, ki se ne boji ljudi. Bila je navdušena nad novimi stvarmi in ljudmi. Zelo je družabna, zato sem jo brez težav vzela s seboj na eno od glasovanj. Tudi kolegi in kolegice so bili navdušeni. Obkrožili so naju, čestitali, pozdravljali, želeli so jo videti in spoznati, bilo je super. Mila je dobro prestala glasovanje. V parlamentu pa je nekaj najbolj normalnega, če otroka pripelješ s seboj. Nihče te ne gleda prav nič čudno, nasprotno, celo spodbujajo,« se smeji Irena, ki se je že zdavnaj odločila tudi o tem, da je ne kariera ne služba ne bo ovirala pri tem, da postane mama, saj se to ne izključuje. Ženska ni slaba uslužbenka, če je mama in nisi slaba mama, če delaš. Zato se zavzema tudi za to, da bi imele ženske čim lažje pogoje tako za družino kot službo.
Velika mala popotnica
Mila je bila zdaj že trikrat z mamo v Strasbourgu. Seveda pa to ne bi bilo mogoče, če Irene Jure ne bi podpiral pri njenem delu, saj gredo na pot vsi trije. Takrat, ko je ona v parlamentu, on popolnoma obvlada skrb za dojenčico, ko pa ga opravi, so vsi trije skupaj. Žal pa so bila zadnja tri leta tako zahtevna, da v Bruslju in Strasbourgu sploh še ni uspela biti turistka. Niti nima gor stanovanja, temveč, ko gre na sestanke in zasedanje parlamenta, prespi v hotelu ali airbnb. Veliko poslancev ima življenje organizirano tako, da delajo od ponedeljka do četrtka, nato pridejo domov, v ponedeljek pa se spet vračajo v službo. Ravno tak ritem ima tudi Irena. In ker ne želi biti ločena od svoje hčerke, sta se z Juretom dogovorila, da se bodo na pot, kadar bo potrebno, zaenkrat odpravljali vsi trije. Tako je naš klepet minil med pakiranjem za pot v Severno Makedonijo, kmalu bo spet pakirala stvari odhod v litovski Kaunas, ki je letos evropska prestolnica kulture, in še znova na plenarno zasedanje v Strasbourg. Proti koncu julija pa se bo vrvež umiril in bodo imeli čas tudi za počitnice. »Ne glede na to, da so meni Jesenice še vedno zelo ljube in prekrasen konec Slovenije, kjer poznam vse kotičke, lepo mi je tudi v Ljubljani, a sem zelo rada tudi v Kobaridu, od koder prihaja moj Jure. Tako ni dvoma, kje bomo preživeli letošnje počitnice – v okolici Kobarida je veliko skritih kotičkov, kjer se bomo dodobra spočili, nasmejali in si napolnili baterije za nove izzive,« v smehu sklene mlada mama.
Leave a Reply
Want to join the discussion?Feel free to contribute!