Irena Joveva je 26. novembra 2020 v oddaji Radia Krka spregovorila o aktualni situaciji v Evropski uniji in tudi v Sloveniji, ki se pod vplivom koronavirusa soočata s številnimi zahtevnimi izzivi. Komentar je namenila tudi aktualnemu domačemu političnemu dogajanju ter nedopustnim ravnanjem trenutnega predsednika vlade.

Poudarila je, da so se institucije Evropske unije v primerjavi s preteklimi krizami tokrat odzvale bistveno hitreje. Evropska centralna banka je denimo nemudoma uvedla programe odkupovanja državnih obveznic in s tem znižala stroške zadolževanja držav, Komisija in Evropski parlament sta prerazporedila neporabljena sredstva za potrebe spopada s krizo – predvsem za zdravstvo, razrahljala so se pravila za državne pomoči podjetjem in proračunska pravila držav članic, izvajati so se pričeli skupni nakupi zaščitne opreme, prihajajočih cepiv, prerazporejanje bolnikov med državami članicami… “S to krizo so se porušile prenekatere dogme, ki so se do nedavnega zdele nepremostljive. Najbolj ključna je seveda vzpostavitev novega sklada za okrevanje in odpornost, kar pomeni, da se bo Unija skupaj, kot celota, prvič zadolžila v takšni meri in nato ta sredstva solidarno porazdelila po državah članicah,” je dodala.

Poslanka je bila medtem kritična do dogajanja na nekaterih področjih, ki so v izključni pristojnosti držav članic, in pri tem izpostavila predvsem zdravstvo: “Videli smo, kako so države sprejemale enostranske odločitve o mejnih nadzorih ali omejevanju prehajanja meja, izpodbijale so teste drugih držav, same nakupovale zdravstveno opremo po različni ceni, marsikje tudi sporno – vemo, kaj vse se je dogajalo pri nas. Družine so bile razdeljene po Evropi, nekatere vlade pa so zdravstveno krizo izkoristile tudi za sprejeme spornih zakonov za utrditev svoje avtoritarne vladavine.” A tudi na teh področjih se kažejo premiki, saj je Evropska komisija z idejo vzpostavitve zdravstvene unije posvojila predloge Evropskega parlamenta glede enotne metodologije za spremljanje epidemiologije in usklajenih ukrepov. Evropski parlament je tudi izpogajal trikratno povečanje sredstev za novi evropski program za zdravje. “Zaradi vsega tega moramo biti zadovoljni, da je Slovenija del Unije, saj bi bila brez zaledja situacija zagotovo slabša – predstavljajte si samo, kako bi bilo, če bi se morali sami pogajati za cepiva ali če ne bi obstajale različne varovalke, ki vsako oblast v državi vendarle brzdajo pred njeno samovoljnostjo,” je povzela.

V zadnjih dneh odmeva tudi uresničitev groženj Poljske in Madžarke glede veta, ki države članice oddaljuje od čim hitrejše potrditve dogovora o evropskih sredstvih. Po mnenju poslanke pomoč državljanom ne more biti izključno na plečih posamezne države članice:  “Revščina, socialna izključenost, neenakost in zelo težka situacija podjetij, predvsem manjših, so se marsikje samo še poglobile. Evropska sredstva so namenjena popravkom te socialne nepravičnosti, hkrati pa jih namenjamo za prihodnji razvoj v smeri Zelenega dogovora, digitalizacije in zaposlitev. Na ravni Unije je ustvarjen okvir, za katera področja naj se ta sredstva porabijo, na državah pa je, kako izvedejo same investicije.” Upa, da bo Slovenija uspešno črpala omenjena sredstva ter s planskim usmerjanjem omogočala razvoj, čeprav ima vtis, da se aktualna vlada s tem sploh ne ukvarja.

“Imamo klasični sedemletni proračun, vreden dobrih tisoč milijard evrov, zatem imamo  novi “pokoronski” finančni mehanizem za odpornost in okrevanje, ki je vreden 750 milijard evrov, in vpeljavo novih lastnih virov, ki so nujni, če ne želimo, da breme odplačevanja nosijo evropski davkoplačevalci. Sem bi, na primer, spadala obdavčitev velikih korporacij, onesnaževalcev. No, in še en del je ključen, kjer se pa seveda zapleta: To je pa vzpostavitev mehanizma izplačevanja sredstev s pogojevanjem z vladavino prava. To je bila tudi ključna zahteva Parlamenta, ker je po našem mnenju preprosto nujno zagotoviti, da se sredstev vseh Evropejcev ne bi zlorabljalo za korupcijo, hkrati pa preprečiti kršenja temeljnih pravic ali nazadovanje demokracije.”

Kar je tudi razlog, da Poljska in Madžarska grozita z vetom celotnega paketa dogovora. Državi sicer dobita veliko sredstev iz Unije, a če bosta grožnjo izpeljali do konca, bosta najbolj škodili svojim državljanom, kar pa je cena, ki so jo avtoritarni režimi za zavarovanje lastnih interesov pripravljeni plačati. “Mislim sicer, da bomo na koncu prišli do nekega dogovora – upam, da še pravočasno, toda brez pogojevanja z vladavino prava ne bo šlo, ker v Parlamentu dogovora brez tega ne bomo potrdili. V skrajnem primeru gremo lahko v medvladne dogovore, torej brez Poljske in Madžarske, ne bo pa gospod Janša pri teh pogajanjih noben posrednik, pa naj si to še tako zelo želi biti s svojimi pismi in zgodbicami o ukradenih volitvah,” je še povedala Joveva in pristavila, da različna politična opredeljenost ni nikoli razlog za njeno kritiko, saj je izmenjava mnenj na kulturni ravni del politike. A s trenutno vladno koalicijo nastaja ogromna škoda za državo in ljudi, saj ni sposobna normalne komunikacije, ne obvladuje drugega vala epidemije, predsednik vlade pa namerno neti ideološke spore ter s tviti in bizarnimi pismi sramoti Slovenijo v svetu.

“Moram iskreno povedati, da me je sram. Ne le kot evropsko poslanko, to bi bil še najmanjši problem, sram me je kot človeka, kot slovensko državljanko. In to izključno zaradi premierja, ki očitno obvlada samo manipuliranje in obešanje na neke čase, ki so že davno minili, trenutne situacije pa absolutno ne obvlada. Toda ljudje si zaslužijo odgovorno obnašanje, in to predvsem tistih, ki morajo prvi biti zgled. Ni vlada tista, zaradi katere spoštujem ukrepe, ker ta vlada ni zgled in si mojega spoštovanja v tem smislu ne zasluži. Ukrepe spoštujem zaradi sebe in zaradi ljudi okoli sebe, zaradi žrtev tega virusa, zaradi tistih, ki so ostali brez dohodkov, zaradi zdravstvenih in vseh ostalih delavcev in zaradi prostovoljcev, ki se z aktualnimi razmerami borijo ne glede na vse. Kar pa se dogaja na politični ravni, pa upam, da vodi v menjavo te vlade in posledično boljše čase.”

Ob koncu je, glede na dejstvo, da nas je letošnje leto v mnogih pogledih neprijetno presenetilo, zaželela zdravja, uvidevnosti, razuma, pravičnosti, spoštovanja in strpnosti ter predvsem boljše voditelje od trenutnih.

Evropski liberalni forum je organiziral panelno razpravo z naslovom »Po prvem valu: Učinek pandemije na človekove pravice«. Razpravljali so predvsem o spopadanju srednjeevropskih držav s pandemijo, kršenju človekovih pravic in demokratičnih vrednot ter svetovnih dolgoročnih posledicah pandemije covid-19. 

Na virtualnem pogovoru je evropska poslanka Irena Joveva uvodoma poudarila, da je bilo od začetka pandemije sprejetih več različnih ukrepov za omejevanje širjenja virusa. Žal pa smo priča tudi določenim potezam nekaterih vlad, ki so pandemijo zlorabile za izvrševanje represivnih ukrepov. »Trenutni predlog slovenske vlade, na primer, v tako imenovanem šestem protikoronskem zakonodajnem svežnju, vključuje globo v višini do 15.000 EUR za tiste, ki bi javno, na družbenih platformah, kritizirali in dvomili o vladnih ukrepih za reševanje koronske krize. Ukrep sicer (še) ni sprejet v parlamentu in upam, da ne bo, a vlada ga poskuša legitimizirati, češ da je takšna kritika oblika ogrožanja javnega zdravja. V resnici gre pa za jasen primer (poskusa) očitne zlorabe sedanje krize, sredstva represije nad državljani ter absolutno pretiran in nesorazmeren predlog ukrepa,« je izpostavila poslanka. Nadaljevala je, da je velik problem tudi zatiranje medijev in infodemija, s katero se soočamo. »Zagotoviti moramo, da pretok informacij zagotavljajo nepristranski in neodvisni novinarji. Lastništvo medijev in podajalcev informacij pa mora biti preverjeno in transparentno. Twitter in drugi socialni mediji ne morejo biti glavni vir informacij, saj te velikokrat niso preverjene.«

V prvem valu, ko nihče od nas zares ni vedel toliko o virusu, cepiva ni bilo nikjer na vidiku in nihče ni vedel, kaj lahko pričakuje, je strah pred neznanim v ljudeh vendarle vzbudil nekaj zaupanja politikom, njihovim informacijam in ukrepom, sprejetim za boj proti virusu. V drugem valu temu ni tako. Več populističnih politikov iz različnih držav je namreč medtem krizo izkoristilo za krepitev svoje moči.

Omejitve javne sfere, zasledovanje lastnih političnih interesov in nepravilno upravljanje je v populističnih režimih pripeljalo do neuspešnega soočanja s pandemijo ter kratenja demokratičnih vrednot in pravic, žal tudi do velikega števila žrtev. Z ukrepi si nekateri voditelji zgolj kupujejo čas in ne rešujejo nastalega problema.

Pandemija bo imela dolgotrajne učinke predvsem na gospodarskem sektorju in povečanem številu brezposelnih. Še posebej manjša, družinska podjetja, ki niso imela možnosti hitrega prilagajanja spreminjajoči se situaciji, sedaj potrebujejo manj delavcev, je dodala poslanka Joveva. Obdobje po pandemiji bo priložnost za skrajševanje oskrbovalne verige in povečanje samozadostnosti evropskega gospodarstva. Unija se je dogovorila o dodatnih sredstvih v okviru Sklada za odpornost in okrevanje po pandemiji, a vztrajanje pri blokadi sklada in večletnega proračuna s strani poljske in madžarske vlade bi pomenilo velik udarec za vseh 450 milijonov državljanov Evropske unije, je v zaključnem nagovoru omenila Irena Joveva. »Oba finančna mehanizma znašata 1.800 milijard evrov, ki ju je treba sprejeti do konca leta. Če ne bi mogli dostopati do takšne količine denarja, ki bi nedvomno izboljšala kakovost življenja ter ublažila učinke prihajajoče gospodarske krize, bi bilo to popolnoma neodgovorno in nezasluženo kaznovanje vseh Evropejcev.« Vsaka država EU potrebuje sredstva, vključno z Madžarsko in Poljsko. Toda njihove vlade so očitno pripravljene žrtvovati lastno blaginjo zaradi sistemskih kršitev vladavine prava, je še dejala poslanka.

Celoten pogovor, ki je potekal v angleškem jeziku, si lahko ogledate TUKAJ.

Informacijska točka Europe Direct Koroška je v duhu konference o prihodnosti Evrope na podlagi literarnega natečaja, ki je potekal od februarja do septembra 2020, organizirala literarno obarvan politični pogovor o aktualnem dojemanju družbeno-političnega stanja Evrope med Korošci. Na virtualnem dogodku so sodelovali evropski poslanci, med njimi tudi poslanka Irena Joveva, predstavništvo Evropske komisije v Sloveniji in člani komisije literarnega natečaja.

Komisija je razglasila tri najboljša dela, zmagovalno delo o želvici Sofiji pa je avtorica ob začetku pogovora tudi prebrala. Kratka zgodba naslavlja okoljsko tematik, poslanka Joveva pa je dejala, da gre za besedilo, ki bi ga morali ponotranjiti vsi.

V nadaljevanju je spregovorila o svobodi medijev in pomenu preiskovalnega novinarstva ter posvarila, da postaja svoboda medijev ogrožena tudi v demokratičnih družbah. V času pandemije imajo novinarji vse večje težave z dostopom do uradnih informacij, ki edine omogočajo ustrezno informiranost javnosti in odprt ter pluralen medijski prostor. Drugi izziv so viri. “Dobro preiskovalno novinarstvo zahteva čas in sredstva, kar postaja vedno bolj težavno. Korona kriza ta trend zgolj pospešuje in preiskovalno novinarstvo je pod vedno večjim pritiskom. Tveganja so velika, da bodo pomembne zgodbe, ki so v javnem interesu, ostale neizrečene.” Ob tem pa je v mnogih državah, tudi v EU, zaslediti še načrtno ustvarjanje ozračja sovraštva do medijev in novinarjev:

“Gre za ciljno voden proces, ki se v zadnjih letih stopnjuje, v njem pa prednjačijo mediji v lasti političnih strank. Ti izkoriščajo prazen prostor, ki so ga za sabo pustile krize, ekonomsko šibki medijski lastniki, spremembe v navadah uporabnikov medijskih vsebin itd. A če pade svoboda medijev, pade tudi demokracija. Če pade demokracija, je naslednja na vrsti – svoboda.”

Ob vseh priložnostih, ki nam jih ponuja digitalizacija, pa je evropska poslanka opozorila na dejstvo, da nekaj tehnoloških velikanov nadzoruje velik del našega življenja in neposredno ogroža demokratičnost naših družb, ob tem ko se večina naročnin steka v večje medijske hiše, hkrati pa veliko informacij na spletu dobimo brezplačno. Na vprašanje, ali denar lahko pomeni svobodo, pa je odgovorila: “Vsekakor denar ne prinaša občutka svobode. Veliko pomembnejše od kopičenja denarja so dobre investicije – in najboljša in najbolj donosna življenjska investicija je tista v um in znanje. Ne štejte zvezd. Postanite zvezda. Zvezda svojega umskega vesolja.”

Okroglo mizo o prihodnosti Evrope si lahko ogledate na tej  povezavi.

V četrtek, 12. novembra, je skupina evropskih poslancev s prvo podpisano Ireno Jovevo evropski komisarki za razvoj, raziskave, kulturo, izobraževanje in mladino Mariji Gabriel, naslovila pismo na temo problematike stanja v slovenski filmski industriji. Podpisniki pisma opozarjajo in pozivajo k pomoči za odblokiranje financiranja slovenske nacionalne filmske produkcije.

Nastala kriza, ki jo je s seboj prinesla pandemija COVID-19, je močno prizadela sektor filmske in avdiovizualne industrije, kar se odraža v izpadu dohodka vseh zaposlenih v sektorju po celotni Evropski uniji. Ob nenehnem opozarjanju na problematične razmere, znotraj katerih so se znašli, so nekatere države članice naredile pozitiven korak s sprostitvijo in povečanjem finančnih sredstev, namenjenih filmskemu sektorju. A vendar, kljub številnim opozorilom, primerom dobrih praks, pozivom slovenskih poslancev, sklicevanju sej pristojnega parlamentarnega odbora znotraj Državnega zbora RS, pozivanju predsednika vlade, ministra za kulturo in ministra za finance, aktualna slovenska vlada še vedno blokira sredstva, ki so znotraj proračuna Republike Slovenije namenjena javni agenciji Slovenski filmski center. Onemogočanje dostopa do sredstev je v Sloveniji popolnoma zaustavilo filmsko industrijo, zaradi česar trpijo tudi mednarodni projekti s številnimi državami po Evropi, medtem ko zaposleni v industriji niso prejeli plačila za že opravljeno delo od novembra 2019.

Nedopustno zavlačevanje in nenehno izogibanje prevzemu odgovornosti s strani vodilnih političnih akterjev v državi je zaposlene v filmski industriji postavilo v težke, neznosne osebne in družbene okoliščine. Zaradi neodzivnosti vlade in ker filmska in avdiovizualna industrija temeljita na ustvarjalnosti, kulturnem izražanju ter promociji evropskih idej in vrednot, smo evropsko komisarko pozvali k pomoči za odblokiranje financiranja slovenske nacionalne filmske produkcije.

Pismo si lahko preberete v originalu (angleškem jeziku): Letter on film industry in Slovenia

 

V petek, 6. novembra, je evropska poslanka Irena Joveva gostovala v oddaji “Slovenija, Evropska unija in svet” na Radiu Ptuj. Teme pogovora so bile aktualne razmere in dezinformacije v času pandemije, škoda, ki jo povzročajo, in regulatorji tega področja v EU, kjer bo ključno vlogo odigral Akt o digitalnih storitvah.

Bistvo tega mandata je, da je tokrat res unikum. Najprej izstop ene države iz Unije, nato pandemija. Normalno smo torej delali le pol leta, marca se je tudi za nas vse ustavilo, nato pa drastično spremenilo,” je uvodoma dejala evropska poslanka.

Kaj je v prvem letu mandata uspela postaviti v ospredje in uresničiti? Joveva je članica kar štirih parlamentarnih odborov, poročevalka v senci za več poročil, od Akta o digitalnih storitvah in umetne inteligence do krepitve svobode medijev in Evropske solidarnostne enote. Kmalu pa jo čaka eno bolj pomembnih poročil, saj bo glavna poročevalka za mnenje odbora za kulturo o sodelovanju državljanov pri sprejemanju odločitev v EU.

Pridobivam kredibilnost pri kolegih, zaupajo mi vedno bolj pomembna poročila, me vprašajo za mnenje in podporo … A vedeti morate, da se večina rezultatov pokaže šele pozneje, saj je zakonodajni proces dolg in ga težko pripišeš izključno sebi,” je pojasnila poslanka in ob tem izpostavila pomen mreženj za pridobivanje vpliva in doseganje ciljev.

V pogovoru sta se z novinarko dotaknili tudi aktualnih razmer v zvezi s pandemijo, v drugem delu oddaje pa je poslanka spregovorila o boju proti dezinformacijam, zlasti v sedanjih časih.

Dezinformacij je za moje pojme že od nekdaj preveč, že ena sama je preveč, so pa zdaj, v teh razmerah, res toliko bolj nevarne. Po eni strani zaradi digitalizacije dobe, v kateri živimo, po drugi pa – kar je še huje – nevarne za zdravje in življenja ljudi.

Ravno zato je po besedah Joveve zdaj toliko bolj pomemben Akt o digitalnih storitvah. Čeprav je bilo nekaj korakov že storjenih, tako s strani EU kot s strani velikih spletnih platform, je vse to še vedno premalo: “Twitter briše ali vsaj označi določene zavajajoče zapise, Facebook briše nevarne skupine, a potrebujemo jasno, zakonsko regulacijo. Pravila za moderiranje vsebin na spletu, ne le za dezinformacije, tudi za nezakonito vsebino, sovražni govor, širjenje teorij zarot …

Kot je povedala poslanka, je pri dezinformacijah pomembno, kdo stoji za njimi: “Meni se zdi najbolj problematično to, da politiki namerno izrabljajo te metode, strah in občutek nemoči ljudi, za doseganje svojih interesov. S tem pa politiki odvračajo pozornost od resničnih težav ljudi, ki bi jih morali rešiti skupaj. In to ravno tistih težav, zaradi katerih se ljudje počutijo izključene in razočarane, kar jih potem vodi v to, da pojasnila iščejo na spletnih straneh dvomljive kredibilnosti.

Ob tem je bila kritična zlasti do vladnega (ne)komuniciranja v Sloveniji. “Če vsak dan poslušaš od enega politika eno, od drugega govorca drugo, od vodje ne vem katere skupine spet nekaj tretjega, se ti seveda v enem trenutku začne zdeti vse sumljivo in, po domače povedano, ‘prešaltaš’ na dezinformacije, ker so na prvi pogled veliko bolj enostavne,” ugotavlja Joveva.

Kaj še lahko storimo? Zgolj Akt o digitalnih storitvah  in večja odgovornost platform namreč ne bosta dovolj. “Vedno bomo imeli manipulativne politike ali sisteme, ampak na nas samih bo, ali bomo – se opravičujem, ker bom uporabila to besedo, ampak jo bom – ali bomo res tako neumni in verjeli v nekaj, za kar bi nam že z letala moralo biti jasno, da gre za manipulacijo. Tu je ključno izobraževanje in osveščanje, ne le od tistih, ki izobražujejo, ampak tudi od nas, ki soodločamo in sooblikujemo odločitve in moramo prvi biti zgled,” je sklenila poslanka.

Celoten pogovor si lahko predvajate TUKAJ.

Še prehitro je prišel zadnji dan pripravništva v ekipi #teamJOVEVA. Kljub temu sem si (v res udobnem stolu v pisarni) vzela minutko za poslednjo kavico in premislek o celotni izkušnji.

Na kratko o moji prvi politični preizkušnji v Bruslju

V začetku septembra me je vlak pripeljal v Bruselj na mojo prvo politično (pre)izkušnjo – pripravništvo pri evropski poslanki Ireni Jovevi. Spomnim se, kako sem pred meseci ekipi #teamJOVEVA na razgovoru priznala svojo največjo slabost, to, da nimam nobenih izkušenj v politiki. Po izobrazbi sem namreč okoljska znanstvenica in se v politične vode nisem aktivno spuščala. Z nasmeškom so mi zatrdili, da to včasih niti ni tako slabo. To mi je vlilo malce več samozavesti, da sem suvereno pričela z delom v drugače tujih vodah.

Kaj ima rolkanje z vsem skupaj?

Kadar nisem bila primorana delati od doma zaradi priporočil glede COVID, sem stavbo Evropskega parlamenta zapuščala okoli 18.00 ure zvečer. Te večerne ure sploh ni bilo težko dočakati, saj je bilo zanimivega dela vedno dovolj. Za povrh je bila po delu ura za pivo na Pluxu (kratko pojasnilo: »Plux« naj bi bilo urbano ime za Place de Luxembourg, trg pred parlamentom, posejan z majhnimi restavracijami in bari. No, sem kasneje od domačinov izvedela, da ta vzdevek uporabljajo le tisti, ki so iz »EU mehurčka«). Od strogo varovanih vrat parlamenta in pozdrava varnostnika sem se vsak večer sprehodila čez dvorišče, ki se je ob sončnem zahodu spremenil v najbolj trendi urbani skejt park. No, po skoraj dveh mesecih opazovanja sem se končno opogumila in se po službi še sama malo zarolkala. Ob anksioznem prestopanju na majavi rolki me je spreletelo to, kar je sedaj naslov tega bloga. Zame je rolkanje kot politika. Da ne padeš in obdržiš ravnotežje, se moraš priučiti par trikov.

Glavni vhod v Evropski parlament (če ga bo še kdo iskal, tako kot sem ga sama)

Časopis v roke in beri (vsako jutro)

Že ob prvem pogovoru z asistenti sem opazila, da je v politiki ključno, da si na tekočem. In to ne (le) v smislu, kaj je tvoja kolegica objavila na Instagramu in kaj sosed meni o nošenju mask, ampak se gre za podrobno razumevanje političnega dogajanja v Bruslju, Sloveniji in svetu. V času neverjetnega toka informacij je pomembno izbrati verodostojne in nepristranske vire. Sama sem vzljubila prebiranje časnika POLITICO ob jutranji kavi in po enem tednu so vsi neznani izrazi in imena postali znani. Stalna ažurnost in procesiranje informacij s prve roke sta mi omogočila oblikovanje lastnega mnenja, ki mu sedaj veliko bolj zaupam. Kombinacija jutranje kave in časopisa je definitivno navada, ki je odpotovala z menoj po koncu pripravništva.

Dovolj dobro je boljše kot popolno

Mislim, da v politiki ni prostora za perfekcioniste. Mogoče le v primeru, če znajo biti dovolj hitri. Veliko večjo vrednost ima dokument, oddan v času, kot dokument brez slovničnih napak. Za nekoga, ki prepogosto prokrastinira in 90% časa le premleva o nalogi, je bila to grenka lekcija. V parlamentu je preprosto preveč različnih tem, nalog in dogodkov, da bi si dovolili tuhtati v nedogled.

Brez podpore ne bo nič

Kot znanstvenici so se mi kar zaiskrile oči, ko sem dobila priložnost razmisliti o kakšnem amandmaju na okoljsko zakonodajo, na primer načrtu za krožno gospodarstvo. Če na kratko povzamem: ko Evropska komisija izda predlog zakonodaje, ima parlament možnost vložiti spremembe k temu dokumentu oziroma amandmaje. Z magisterijem skoraj v žepu in naivno samozavestjo sem imela občutek, da sem res najboljši naslov za preoblikovanje predlogov okoljske zakonodaje. Seveda sem kaj kmalu pristala na realnih tleh, oziroma, kot me je vprašal neki politik: »So you can create amendments, but do you know how to make them pass?« In prav je imel. Poleg vsebine in smisla spreminjanja zakonodaje je še bolj pomembno zagotoviti podporo drugih poslancev in skupin.

Eden izmed mnogih zoom sestankov. A ta mi je še posebej pri srcu, saj smo ga organizirali na mojo pobudo.

Politiko se bere med vrsticami

Verjetno še najbolj pomembna lekcija, ki sem se jo naučila. Za vsakim amandmajem, govorom ali izjavo stoji določena zgodba, interes ali strategija, ki vpliva na interpretacijo. Nekateri poslanci imajo močne vezi z različnimi sektorji, na primer z industrijo, nevladnimi organizacijami, itd. Tekom pripravništva sem se tako naučila kritične interpretacije vsebine ter razumevanja različnih interesnih skupin.

Sem se torej naučila rolkat?

Naj zaključim. Po vseh teh lekcijah vas zagotovo zanima, če že obvladam rolko oziroma politiko. Glede rolkanja lahko iskreno povem, da sem očitno naravni talent in si do sedaj še nisem popraskala kolena. Glede politike nisem tako samozavestna. Dva meseca v Bruslju, od tega večino časa »od doma«, sta mi omogočila le površinsko razumevanje delovanja politike. Kljub oteženi komunikaciji in nesigurnih okoliščinah sem sem se veliko naučila. Poleg spoznavanja delovanja Evropskega parlamenta in političnih procesov (za katere mislim, da sem le popraskala po površini), sem se med drugim priučila nekoliko drugačnega načina dela. Potreben je bil miselni preskok, da sem razumela, kako napisati “dober” briefing, ki je zelo drugačen od klasičnega “znanstvenega” poročila.  Kljub temu je bilo to dovolj, da me je motiviralo za ponovno vrnitev v politične vode v prihodnosti. Tako da, se vidimo!

Sara

PS. Vse se da, če se hoče. Kljub temu, da se z Ireno nisva uspeli v živo spoznati, imava skupen selfie!

Skupna kmetijska politika Evropske unije (SKP) je ena izmed najpomembnejših politik, saj predstavlja partnerstvo med kmetijstvom in družbo, katerega namen je podpirati kmete, izboljšati kmetijsko produktivnost in zagotavljati stalno ponudbo hrane, kmetom zagotavljati ustrezne dohodke, ohranjati podeželje in krajine v EU ter pomagati pri soočanju s podnebnimi spremembami. Njeni začetki segajo v leto 1962, ko je bila oblikovana kot ena izmed prvih skupnih politik Evropske unije. Prvi predlog nove reforme SKP je Evropska komisija predstavila 1. junija 2018, a se zaradi neposredne odvisnosti SKP od novega večletnega finančnega okvira nadaljnja pogajanja niso pričela do julija 2020, ko so na zasedanju Sveta EU predsedniki vlad držav članic sprejeli soglasje glede novega proračuna za leta 2021-27. 

Ko govorimo o kmetijski reformi, se moramo zavedati, da gre za reformo izredno kompleksne politike, ki ji je namenjen velik del proračuna EU, ki neposredno zajema velik odstotek prebivalstva, medtem ko posredno zajema prav vsakega državljana Unije. Kompleksnost reforme se izraža tudi v dejstvu, da smo pri obravnavi v Evropskem parlamentu obravnavali tri zakonodajne resolucije: (1) o določitvi pravil o podpori za strateške načrte, ki jih pripravljajo države članice; (2) o financiranju, upravljanju in spremljanju skupne kmetijske politike ter (3). o vzpostavitvi skupne ureditve trgov kmetijskih proizvodov. Ob začetku razprave smo bili priča številnim kritikam s strani nevladnih organizacij in okoljskih aktivistov, ki so predstavljenemu predlogu komisije očitali zastarelost, neskladnost s cilji Zelenega dogovora (ZD) in celo, da sprejetje takšne oblike reforme pomeni »poljub smrti« našemu skupnemu boju proti podnebnim spremembam. Drži, prvotni predlog, ki je bil predstavljen leta 2018, je bil premalo ambiciozen z vidika skrbi za okolje in soočanja s podnebnimi spremembami, kar smo prepoznali tudi poslanci. Z namenom izboljšanja besedila in postavljanja višjih ciljev je bilo k resolucijam kumulativno vloženih 1941 (!) amandmajev. Sama sem podprla številne amandmaje, ki bi SKP naredili bolj skladno z ZD in zadali višje cilje zmanjševanja uporabe pesticidov ter ščitili biotsko raznovrstnost. Žal vsi niso bili sprejeti, a vseeno menim, da tokratna reforma prinaša največjo paradigmatsko spremembo po uvedbi okoljske razsežnosti v shemo subvencioniranja kmetij.

Kljub številnim očitkom in lobističnim pritiskom, ki so jih izvajali nekateri okoljski aktivisti, so bile vse tri zakonodajne resolucije na letošnjem drugem oktobrskem plenarnem zasedanju sprejete z veliko večino. Kompromisni teksti zajemajo številne spremembe, dovolite mi, da navedem najpomembnejše. Na novo se bodo uvedle tako imenovane eko-sheme. Gre za mehanizem spodbujanja k bolj okoljsko prijaznim kmetijskim praksam; kot nov način financiranja tistih kmetij, ki bodo pri svojem delovanju usmerjene k varovanju okolja in podnebja. Eko-shemam bo znotraj proračuna SKP zagotovljenih 30 % neposrednih sredstev iz prvega stebra financiranja in bodo za države članice zavezujoče, kmetije pa bodo morale dosegati zastavljene gospodarske cilje ob povečanju zelene porabe s 30 na 35 % v proračunu za razvoj podeželja. Države članice bodo sedaj morale pri pripravi nacionalnih strateških načrtov vključiti tudi podrobne kmetijske cilje, ki bodo morali biti skladni s prioritetami EU. Še več, sprejeli smo tudi, da lahko Evropska komisija pri pregledovanju pripravljenih nacionalnih strateških načrtov poda pripombe, priporočila ali celo uvede spremembe, v kolikor si v pripravljenih načrtih države članice ne bi zadostno prizadevale za usklajevanje SKP s sprejetimi cilji ZD. Glede na posredovane informacije pa naj bi v prihodnjem letu Komisija nadaljevala z načrti o podnebnem zakonu, katerim bodo strateški načrti SKP morali ustrezati, saj bodo države odgovorne za doseganje ciljev obeh pomembnih zakonodaj in njune medsebojne povezanosti. Reforma omogoča tudi prenašanje 15 % sredstev iz prvega stebra na drugi steber, v kolikor bodo sredstva namenjena za podnebne in okoljske cilje. Države članice bodo morale vsaj 30 % sredstev nameniti razvoju podeželja in skupno (z vsem že naštetim) nameniti 40 % za soočanje s podnebnimi spremembami. V reformo je vključena tudi skrb za ustvarjanje boljših pogojev mladim kmetom in manjšim kmetijam, cilj zmanjševanja uporabe pesticidov ter ustvarjanje boljših delovnih pogojev zaposlenih v sektorju.

Na področju financiranja medtem obžalujem, da je bil pri poročilu o financiranju, upravljanju in spremljanju sprejet amandma, ki v reformo vnaša hibridni model, ki bo zmanjšal prožnost, povečal upravno breme, ne bo izboljšal nadzora in ne bo kaznoval neuspehov. Sama sem se zavzemala za sprejetje izvedbenega modela, ki temelji na uspešnosti in bi vsem državam članicam zagotovil priložnost v okviru devetih ključnih ciljev skupnega sklopa kazalnikov in odobritve načrtov  s strani držav članic in Komisije, ob zagotavljanju nadaljnjega popolnega nadzora vseh odhodkov v skladu s finančno uredbo EU. To bi se storilo prek poročanja in nadzorovanja na podlagi uspešnosti za spodbujanje dejanske uporabe ekosistemov in uresničevanja višjih podnebnih sprememb in okoljskih ambicij zelenega dogovora ob hkratnem zmanjševanju dostopa do sredstev za preprosto lastništvo zemljišč.

V tokratni reformi je bila sprejeta tudi uporaba Nutri-Score sistema označevanja hranilnih vrednosti izdelkov ter o njihovem izvoru in načinu pridelave, ki bo od sedaj naprej veljal tudi za ustekleničena vina. Pri označevanju in poimenovanju hrane pa je veliko prahu dvignila razprava o možnosti prepovedi uporabe terminologije burger, klobasa, mleko, jogurt, maslo in sir za izdelke, ki so izdelani na rastlinski osnovi. Kontroverznost razprave izhaja iz stališča, da je omenjena terminologija namenjena zgolj izdelkom živalskega izvora. Sama menim, da je nesmiselno spreminjati termine, ki se v praksi uporabljajo že desetletja. Prepoved uporabe sicer za večino ni bila sprejeta, je pa bil sprejet amandma, ki bo omejeval uporabo terminov za nadomestke mlečnih izdelkov na rastlinski osnovi, za katere se bodo morale uporabljati alternativne možnosti, kot na primer »sirni nadomestek« ali »jogurtov izdelek«.

Z namenom doseganja stopnje vzdržnega, obnovitvenega kmetovanja ter težnje po doseganju ciljev o podnebni nevtralnosti reforma SKP uvaja tudi koncept tako imenovanega »kmetovanja ogljika«, zametke katerega smo videli že v Podnebnem zakonu. Gre za uporabo emisij CO2 med obnavljanjem degradiranih kmetijskih površin, katerih zgornja plast v EU vsebuje približno 14 milijard ton ogljika. Uporaba ogljika v zemlji ima namreč pozitiven učinek na obnovo organskih snovi v obdelovalnih tleh, saj veča biosko rodovitnost tal, kar pomeni, da lahko poljščine, pridelane na takšni zemlji, delujejo kot »ponori« za CO2, ki bi iz ozračja letno odstranili približno 51 milijard ton CO2 in jih shranili v zgornjo plast zemlje. V kolikor bo to uspešno, bo imelo pomemben učinek na varovanje okolja, a mnogi znanstveniki še vedno menijo, da bo v prihodnosti za zmanjševanje emisij CO2 ključno zmanjševanje živinoreje, ki v Evropi prinaša 10 % vseh emisij.

Sama bi si želela, da bi bila sprejeta kmetijska reforma bolj ambiciozna na področju varovanja okolja in težnje k doseganju ciljev Zelenega dogovora, a vendarle reforma vključuje cilje, ki bodo pripomogli k doseganju ogljične nevtralnosti do leta 2050. Pri tem pa je treba vzeti v obzir dejstvo, da sprejetje zakonodajnih resolucij v parlamentu nikakor ne pomeni, da je postopek zaključen in da je to besedilo končno. Mnogi strokovnjaki ocenjujejo, da smo zgolj na pol poti. Besedila sprejetih zakonodajnih resolucij so namreč zgolj izhodišča Evropskega parlamenta za trialoge – nadaljnja pogajanja s predstavniki Evropske komisije in Sveta, kjer bodo morali soglasno sprejeti novo, končno besedilo. Pogajanja predstavljajo dolgotrajen postopek in so pri zadnji reformi SKP zajemala 56 sestankov v razponu 18. mesecev, prva pogajanja pa naj bi se tokrat, glede na napovedi visokih diplomatov, začela že konec novembra.

Kljub temu, da v reformi SKP ni zakonodajnega zagotovila o usklajevanju politik s sprejetimi cilji ZD in strategijo o biotski raznovrstnosti, se te medsebojno ne izključujejo, ampak gredo z roko v roki. Kmetijska dejavnost je neposredno odvisna od varovanja okolja, skrbi za biotsko raznovrstnost in dostopa do vode. Dejstvo je, da če ne bomo poskrbeli za kvalitetne pogoje za opraševalce,  zmanjšali uporabe pesticidov, skrbeli za zmanjšanje emisij, bomo prišli do točke, ko kmetijska dejavnost ne bo več mogoča, SKP bo brezpredmetna in ostali bomo brez ključne proizvodnje hrane. Zato verjamem, da bomo ob zavedanju teh dejstev naredili korak v pravo smer – ne samo politika EU, ampak tudi vsi kmetje, gospodarstveniki in državljani, vsak po svojih zmožnostih, da bomo zmanjšali negativne učinke na okolje, saj skrb za okolje pomeni boj za boljši jutri.

Foto: Shutterstock

V torek, 27. oktobra 2020, so člani Odbora za kulturo in izobraževanje izmenjali mnenja s komisarko Marijo Gabriel ter podali svoja razmišljanja o razmerah na madžarski Univerzi za gledališko in filmsko umetnost.

Na ulicah madžarske prestolnice Budimpešte je zaradi prevzema vrhunske umetniške univerze s strani nacionalistične vlade na tisoče ljudi v znak protesta ustvarilo človeško verigo. Demonstranti se bojijo, da bo skrbniški odbor univerze pod vodstvom Attile Vidnyanszkyja, ki je blizu premierju Viktorju Orbanu, uničil njeno avtonomijo. Gre za zadnjo izmed bitk proti poskusom madžarske vlade, da bi si podjarmila neodvisne institucije, tudi kulturne. Demonstranti zahtevajo avtonomno delovanje univerze in svobodo za umetniška prizadevanja ter umetniško izobraževanje.

Univerza je že sedma institucija, ki je prešla pod nadzor zasebnih fundacij, pri katerih upravni odbor izbere madžarska vlada. Vlada sicer zanika, da bi omejevala svobodo izražanja in trdi, da bo privatizacija tej in ostalim univerzam prinesla večjo konkurenčnost.

Evropska poslanka Irena Joveva je študentom izrekla vso podporo in jim čestitala za njihovo moč, prizadevanja in boj za univerzo. “Upam, da se vam bo uspelo osvoboditi verig, ki vam jih poskuša postaviti vlada.” Univerza za gledališko in filmsko umetnost je namreč dala že ogromno briljantnih umetnikov in Joveva upa, da bodo to počeli še naprej. “Madžarska vlada že leta načrtno duši medijske svoboščine, demokracijo in svobodo govora, to je le najnovejši vrhunec,” je dodala.

Člani Odbora za kulturo in izobraževanje so se pogovarjali tudi z Attilo Vidnyanszkyem, ki je bil pred kratkim  imenovan za predsednika skrbniškega odbora. Napovedal je novo smer 155-letne ustanove, saj naj bi si na univerzi želel “drugačnega razmišljanja”. Dodal je, da bodo predavanja odslej potekala z večjim poudarkom na domoljubju in krščanstvu. Zato se evropska poslanka Joveva sprašuje, kaj naj bi to sploh pomenilo. “Je smisel vašega domoljubja zatiranje vsega, kar ni v skladu z vašimi idejami in vrednotami?” Nadaljevala je, da je skrivanje ideološke bitke pod fasado domnevno povečane konkurenčnosti nevarna poteza, ki smo jo v preteklosti že videli.

Evropska poslanka Joveva je imela vprašanje tudi za madžarskega državnega ministra za ekonomsko strategijo in regulacijo Laszla Gyorgyja. Njena vprašanja in celoten govor si lahko ogledate spodaj:

Če vas zanima nekaj več o tej tematiki, si lahko tukaj preberete članek v angleškem jeziku.

Ker menim, da si digitalna zakonodaja, ki jo pripravljamo v evropskih institucijah, zasluži veliko več kot dve minuti nagovora na plenarnem zasedanju ali en sam Facebook zapis, vam v naslednjem komentarju, pa četudi bo zato nekoliko daljši, želim pojasniti več ozadja in podrobnosti.

V zadnjih desetletjih smo doživeli velikanski tehnološki razcvet na spletu in s tem tudi bistvene spremembe načina bivanja (kako dostopamo do informacij, kako medsebojno komuniciramo itd.). Meja med ‘resničnim’ in ‘virtualnim’ se je razblinila, trenutna zdravstvena kriza pa je digitalno transformacijo samo še pospešila. Vsaka tehnološka revolucija prinaša nove možnosti in s tem bistveno vpliva na ustroj družbe. Guttembergov tisk je približal literaturo širšim množicam in s tem pripomogel h kultiviranju in razvoju družbe. Radio je omogočil neposredno prenašanje informacij državljanom, vendar je hkrati tudi postal orodje za širjenje Goebbelsove propagande, tako kot je Berlusconijevo lastništvo mreže televizij omogočilo predrugačenje italijanske politične krajine.

Kljub vsem prednostnim, ki jih prinaša vsaka tehnološka revolucija, se hkrati pojavljajo veliki izzivi pri brzdanju različnih interesnih sfer ter regulaciji novega polja naše vpetosti v svet. Vladajoče strukture so si pogosto prisvojile propagandna orodja in organizirano širjenje lažnih novic je bilo prisotno tekom velikega dela naše zgodovine,  pa vendar je tokratna situacija bistveno drugačna in bolj zaskrbljujoča, saj so ‘orodja’ precej bolj učinkovita, medtem ko regulacija – ali bolje rečeno demokratičen nadzor – občutno zaostaja za tehnološkim razvojem zasebnih internetnih družb. Nekaj tehnoloških velikanov namreč nadzoruje velik del našega življenja in neposredno ogroža demokratičnost naših družb, kar je svojevrsten paradoks, saj so ravno ta omrežja omogočila pluralnost mnenj, možnost javnega izražanja stališč, politikom pa neposredno informiranje državljanov.

Spomnimo se vmešavanja v zadnje ameriške predsedniške volitve, na referendumsko glasovanje o izstopu Velike Britanije iz Evropske unije, na organizirano širjenje lažnih novic in spodkopavanje zaupanja v Evropsko unijo s strani državnih akterjev, kot sta Kitajska ali Rusija. V najbolj ekstremnem primeru je spodbujanje k nasilju vodilo do etničnega čiščenja v Mjanmarju, ko je vojska uporabila socialna omrežja za širjenje svojih sporočil, ali nedavno v Etiopiji, ko so se po smrti glasbenika širile lažne novice in sovražni govor, kar je vodilo v nasilje, v katerem je življenje izgubilo vsaj 160 ljudi. Širjenje sporočil je vodilo tudi v nedavni umor francoskega učitelja Samuela Patya, ko je oče učenca objavil svoje neodobravanje učiteljeve lekcije o svobodi govora, ki so ga nato videli in širili islamistični skrajneži, dokler ga eden izmed njih ni obglavil.

Kaj je skupno vsem omenjenim tragedijam? To, da se je sovraštvo širilo po socialnih omrežjih. Pa vendar so ti grozljivi primeri zgolj (najbolj znane) skrajne oblike posledic. Rekla bi, da je sama narava socialnih omrežij oziroma vpeljava ‘poslovnega modela’ sledenju uporabnikov, analiziranju naših podatkov in prodaja naših ‘osebnosti’ najboljšemu ponudniku zgrešena, saj je rezultat tega to, da je splet postal globalni stroj nadzora, ki ga vodi zloraba osebnih podatkov na industrijski ravni, poganjajo pa ga vedno bolj napredni algoritmi, ki ciljno določijo uporabnika oglaševalcu. Eden izmed rezultatov tega je, da algoritem sam sistematizirano ponuja lažne novice, teorije zarot ali spodbujanje k sovraštvu tistim, ki so za to bolj dovzetni, večinoma pa ‘zgolj’ zlorabljajo uporabnikove strahove ali njihovo samopodobo za prodajo izdelkov ali storitev. Ni odveč pripomniti, da se lažne novice ali razdiralni skrajno desničarski populizem širi nekajkrat hitreje od preverjenih informacij medijev. Ključni element tega je, da se vsakemu svet prikazuje drugače, med ljudmi pa se širi polarizacija, nezaupanje v stroko ter neodvisne ustanove, informacijska manipulacija z velikimi posledicami v ‘resničnem svetu’ pa je prisotna na vsakem koraku.

V Evropskem parlamentu smo ta teden sprejeli tri poročila Akta o digitalnih storitvah, ki naslavlja te probleme, Evropska komisija pa bo v začetku decembra na podlagi naših izhodišč pripravila zakonodajni predlog. Glavni poudarki poročil zajemajo zahteve po transparentnosti algoritmov, označevanju (političnega) oglaševanja, označevanju zavajajočih in lažnih informacij, identifikacije oglaševalcev ter pravila za moderiranje in odstranjevanje spornih vsebin. Spletne platforme so sicer pred evropskimi volitvami prostovoljno vstopile v dogovor z EU za samoregulacijo ali t.i. Kodeks ravnanja EU glede dezinformacij, prav tako se postopoma prilagajajo zahtevam ter pozivom zakonodajalcev in javnih razprav glede hitrejšega odstranjevanja nezakonitih vsebin, prilagajajo svoje algoritme, da se sovražni govor ali lažne informacije (vsaj) ne širijo tako hitro,  označijo sporne informacije vodilnih politikov in nekatere škodljive teorije zarot, kot recimo QAnon, zanikovalce holokavsta ali škodljive informacije za javno zdravje, pa tudi odstranijo jih (četudi so se v preteklosti stalno izogibali odgovornosti in se izgovarjali na svobodo izražanja).

Vendar ni prav, da o tem, kaj ostane na spletu in kaj ne, odločajo izključno zasebne korporacije, zato v Aktu o digitalnih storitvah predlagamo jasna pravila za moderiranje vsebin na spletu, zahtevamo možnost pritožbenega mehanizma za uporabnike ter človekov nadzor nad algoritmi. Nedopustno je, da bi se odstranjevala vsebina, ki bi bila zakonita in bi zasebne korporacije igrale vlogo cenzorja. Pravzaprav se je pogosto zgodilo, da so socialne platforme sicer uspele odstraniti propagando ISIS v Siriji, vendar so zaradi napak v algoritmu hkrati odstranile tudi dokaze proti človečnosti, do katerih preiskovalci niso mogli več dostopati. Zahtevno je najti pravo mero med temeljnimi človekovimi svoboščinami, kot so svoboda govora, svoboda poročanja in pravica do zasebnosti na eni strani, ter varovanjem ljudi pred sovražnim govorom, dezinformacijami in manipulacijo na drugi strani. V vsakem primeru pa o tem ne morajo odločati zasebne korporacije, ki imajo hkrati tudi monopol nad vsemi našimi podatki. Zaenkrat jih sicer skrbno zadržujejo zase za svoj tržni monopol (kar je sicer tudi sporno), toda ne vemo, kako bi jih lahko avtoritarne vlade zlorabile za svoje interese, če bi jih morale identiteto uporabnikov razkriti vladajočim strukturam in kaj bi to pomenilo za svobodo na internetu.  Vsekakor pa moramo njihov monopol nad (vse bolj prevladujočim) javnim prostorom vrniti ljudem, jim omogočiti nadzor nad svojimi podatki, omogočiti možnost anonimnosti in zahtevati transparentnost glede tega, kako se jim prikazuje svet ter kako poskušajo različni akterji z njimi manipulirati.

Akt o digitalnih storitvah je korak v pravo smer. Dopolnil ga bo Akt o trgu digitalnih storitev, ki bo vpeljal orodja, s pomočjo katerih bi se prekinil tržni monopol nekaterih korporacij, ki izrabljajo svoj dominanten položaj, in omogočila rast tudi drugim, manjšim in srednjim podjetjem. Z drugimi besedami: Zagotovili bi enakovredne pogoje za konkurenčnost. Drugi del je omogočiti raziskovalcem in javnim ustanovam uporabo anonimiziranih podatkov za najrazličnejše namene v javno dobro. A sama arhitektura ali ustroj trenutne zasnove podivjanega kapitalizma na spletu, ki preži nad našimi slabostmi in omogoča manipulacijo, ostaja. Ostajajo tudi motivi najrazličnejših akterjev, bodisi držav za geopolitični vpliv bodisi materialnih koristi zasebnikov ali političnih strank, ki brez moralnih pomislekov za stanje naših demokracij izrabljajo strahove, jezo ali razočaranja ljudi za lastne partikularne koristi ter namenoma podpihujejo sovraštvo, delitve in namišljene bitke z duhovi preteklosti. Ostane nam tudi pravična obdavčitev digitalnih velikanov in uvedba digitalnega davka, za katerega čakamo dogovor na ravni OECD držav, čeprav se ZDA na vse moči trudijo, da do dogovora ne bi prišlo. V Evropi je nekaj držav zato poskušalo vpeljati davek na nacionalni ravni, dokler niso popustile pod pritiski. EU bo morala odplačevati dolg, ki si ga bo izposodila na finančnih trgih za ‘nepovratna sredstva’ državam članicam, digitalni davek pa je eden iz peščice, ki ne bi neposredno bremenil evropskih državljanov. Druga stvar pa je dogovor med založniki ter mediji in digitalnimi velikani, da plačujejo del zaslužkov za kakovostno vsebino medijev, ki se pojavlja na njihovih platformah. V Franciji in Nemčiji so že blizu dogovora, vendar potrebujemo zakonsko določena pravila, ki bi delovali na celotnem območju EU.

PREdolgo smo zgolj opazovali zaskrbljujoče trende, ukrepali pa bistveno PREpozno. Trenutno stanje ne bo dolgoročno vzdržno, pri tem pa se moramo vprašati tudi o širših vzrokih, zakaj ljudje posegajo po enostavnih razlagah za njihove slabe pogoje življenja, kot so revščina, naraščajoča neenakost, zlorabe moči, občutek obupa in izključenosti iz družbe.

Morda se nekatere ideje zdijo preveč utopične ali naivne. Toda naivnost so očitali mnogim, ki so v zgodovini človeštva premikali meje. Sama menim, da je edina pot ta, da storimo vse, kar lahko (poudarjam, storimo in ne le govorimo, da bomo), da ustvarimo varno okolje na spletu za vse ljudi, in postavimo demokratične omejitve tistim, ki imajo preveč moči.

Irena Joveva