Digitalizacija in podatki preoblikujejo svet. Sodobne tehnologije morajo zagotavljati največ prednosti prav za pacienta. Pacient mora biti v središču te transformacije, so povedali sodelujoči na konferenci z naslovom Dnevi eZdravja. Zbrane je med drugim nagovorila tudi evropska poslanka Irena Joveva.

Medicina pacientom ponuja vedno več raziskav, testov in pregledov, ki jih bomo lahko s pomočjo sodobne tehnologije pregledno uredili in jih učinkovito uporabljali. Pri tem bo tehnologija olajšala tudi delovne procese v medicini ter nam pomagala optimizirati vodenje zalog, doseči optimizacijo čakalnih dob in povečati preglednost sistema. To so seveda naše želje, resničnost ni tako idealna in da bi izboljšanje stanja v zdravstvu dosegli čim hitreje, je vzpostavitev evropskega podatkovnega prostora Komisija postavila kot eno od prednostnih nalog v obdobju 2019–2025 tudi na področju zdravstvenega sektorja.

Evropska poslanka Joveva je v svojem video nagovoru izpostavila, da bo skupni evropski prostor zdravstvenih podatkov spodbujal boljšo izmenjavo in dostop do različnih vrst zdravstvenih podatkov, kot so elektronske zdravstvene evidence, genomski podatki, podatki iz registrov pacientov itd., in sicer ne zgolj s podporo zagotavljanju zdravstvenega varstva, temveč tudi za zdravstvene raziskave in oblikovanje zdravstvene politike. Napovedala je, da več zainteresiranih strani s področja digitalnih tehnologij, zdravstva in zasebnega sektorja s Komisijo pripravlja novo Uredbo, in sicer Uredbo o uporabi sekundarnih zdravstvenih podatkov. Ta bo vključevala tudi številna pomembna zdravstvena področja, kot so evropski prostor zdravstvenih podatkov, farmacevtska strategija za Evropo, uredba Evropskega organa za zdravila do leta 2025 in Evropski načrt za boj proti raku.

Celoten nagovor si lahko ogledate spodaj:

Foto: Tamino Petelinšek/STA

V nedeljo, 11. julija, gremo na prvi malo daljši družinski izlet! Res malo daljši, ker še vedno ostajamo v Ljubljani, a vendarle bo to en ZELO pomemben izlet. Kam gremo, torej? Na referendumsko glasovanje!

Da je žalostno, da (celo) voda postaja spolitizirana, sem zapisala že pred meseci. Vodni viri so dobrina, ki je od vseh in za vse, tako kot sončna svetloba in zrak, ki ga dihamo. Voda je življenje in osnovna potreba vsakega živega bitja, zapravljanje in onesnaževanje čiste vode pa je ena najresnejših groženj svetu.

In medtem, temu navkljub, aktualna vlada Republike Slovenije poskuša uporabiti vse mogoče, še več, nemogoče birokratske ovire, da ljudem otežuje demokratično pravico glasovanja na referendumu o zakonskih spremembah, ki nedopustno posegajo v obstoječe omejitve za gradnjo objektov ob vodah ter omogočajo privatizacijo tega javnega prostora s škodljivimi posledicami za pitno vodo in vodne ekosisteme, pa tudi samega (obvodnega) prostora v Sloveniji.

Toda ne glede na vse ovire ste dokazali, da tokratna referendumska kampanja ni sama sebi namen. Dokaz za to so tudi vrste pred volišči za predčasno glasovanje, za skupen okoljski cilj.

“Ti meni si predraga znanka!
Ko z gorskih prišumiš dobrav,
od doma se mi zdiš poslanka,
nesoča mnog mi ljub pozdrav.”

Naj ta ljub pozdrav ne “splava po vodi”. Izkoristimo svojo pravico, sploh zdaj, za nekaj tako pomembnega. Vsak glas šteje! Predčasno ga lahko oddate še danes do 19. ure ali pa v nedeljo, 11. julija, kot bomo storili mi.

Čeprav še slabih 18 let ne bo mogla glasovati ali voliti (no, razen, če se vmes spremenijo kakšna pravila), bo moja hči v nedeljo zraven … in verjamem, da bo nekoč ponosna na dejstvo, da so njeni starši glasovali … PROTI !!!

Irena Joveva

Natanko dve leti po evropskih volitvah … nisem zrasla samo v trebuh. Sodelujem v štirih parlamentarnih odborih in štirih delegacijah, sem članica delovne skupine za reformo delovanja Evropskega parlamenta, ki jo je vzpostavil predsednik Sassoli, (bila) sem poročevalka v senci za več kot 15 poročil oziroma mnenj k poročilom, tudi že glavna poročevalka enega, sem (so)podpisnica ogromno amandmajev, ki so tako ali drugače izboljšali besedila dokumentov, ki smo jih sprejeli, napisali smo ogromno pisem, pobud in pozivov, odgovorili na veliko vprašanj, komentarjev in idej, upoštevam in poslušam ljudi, držim obljube, ne odstopam od svojih načel, sodelovala sem na mnogo dogodkih, organizirala več okroglih miz … Imam krasno ekipo, brez katere si uspešnega dela sploh ne predstavljam. Ni ga namreč malo, ne glede na epidemiološke razmere, a prav je tako. Na tem mestu se zahvaljujem vsakemu od njih, pa tudi vsakemu od vas! Srčno upam, da vidite in zaznavate naš trud, da upravičujem vaše zaupanje in vašo podporo.

Ker pa sva z gospodično že tik pred ciljno ravnino (no, pravzaprav že črto), vam ob tej priložnosti želim še sporočiti, da bom v prihodnjih tednih nekoliko manj aktivna na družbenih omrežjih. To ne pomeni, da bo delo zelo trpelo – ravno zaradi že omenjene super ekipe , prav tako pa ne pomeni, da grem za leto dni na porodniško in me kar nikjer ne bo. Sproti vas bom obveščala o dogajanju, o vsem pomembnem, zlasti o vseh večjih vsebinskih novostih, kolikor bom lahko, danes pa bom (z brezalkoholnim pivom!) nazdravila na še tri leta tega mandata. Volje je (tudi zaradi te ‘žverce’, ki jo nosim) samo še več, načrtov tudi, cilji so, razlogi so – vi ste. Hvala!

Irena Joveva

Prikazna fotografija: arhiv

Fotografija: Marko Delbello Ocepek

Evropska poslanka Irena Joveva je danes, 25. maja 2021, gostila okroglo mizo o položaju mladih v družbi, socialnih izzivih ter stanju po korona krizi. S sogovorniki Ronjo Gorenc Didanovič, študentko in podpredsednico European Youth Parliament Slovenia; Teo Jarc, predsednico Sindikata Mladi plus; Tadejem Jezernikom, študentom in vodjo razpisnega dela na Zvezi ŠKIS; Nikom Prebilom, poslancem LMŠ in podpredsednikom odbora za zadeve Evropske unije v državnem zboru; Marjanom Šarcem, poslancem in predsednikom stranke LMŠ je iskala odgovore o reševanju družbenega položaja mladih v Sloveniji ter kako se na evropski ravni približati mladim in jim pojasniti, kako jim EU lahko pomaga. Svoj del k razpravi je z videoposnetkom prispeval tudi Guy Verhofstadt, evropski poslanec Renew Europe in član Izvršnega odbora Konference o prihodnosti Evrope.

Evropsko poslanko Ireno Jovevo je zmotilo, da svoje poglede o prihodnosti razlagajo 75-in-več-letniki, saj da se je – z vsem dolžnim spoštovanjem do starejših – v tem primeru najprej treba ozreti na položaj mladih danes in potem pogledati naprej, skupaj z njimi: »Projekt Konference o prihodnosti Evrope, ki se je začel pred kratkim, je odlična priložnost za pregled stanja, iskanje rešitev in seveda njihovo implementacijo.« Delovanje in vzvode Konference o prihodnosti Evrope je predstavil tudi Guy Verhofstadt, ki je opozoril na hitro spreminjajoč se svet. Te spremembe Evropo v naslednjih desetletjih peljejo v povsem novo družbo: »Evropa ne bo preživela tega stoletja, če se ne spremeni in reformira.« Marjan Šarec je menil, da je participacija mladih v politiki pomembna, prav tako pa tudi zavedanje, da lahko samo s politiko kaj spremenijo: »Politične stranke morajo mlade uvrstiti na kandidatne liste na izvoljiva mesta in jim ponuditi možnost, da se izkažejo. Če te priložnosti ne dobijo, ne morejo pokazati, kaj vse zmorejo. Vprašanja o mladih se lahko uspešno naslavljajo le v stranki, ki ima pregled nad vsemi tematikami. ‘One issue parties’ pri tem niso uspešne, zato mora vsaka stranka v svojih vrstah imeti mlade.«

Ronja Gorenc Didanovič pa je izpostavila, da je  poznavanje delovanja Evrope in institucij med mladimi še vedno precej slabo, čemur botruje tudi občutek oddaljenosti mladih od odločevalskih procesov. »Vse se začne v izobraževalnem sistemu – če mlade od malega izobražuješ o zavedanju pomena politike, so dovzetnejši za njena sporočila. V nasprotnem jo enačijo s strankarstvom, bojem za oblast in zdrahami, namesto da bi o njej razmišljali kot o nekem širšem sistemu in nečemu, kar vpliva na naš vsakdan.« Moti jo, da se mlade zgolj sprašuje o mladinskih problematikah, namesto da bi se jih kot deležnike aktivno vključilo v odločevalske procese. Tea Jarc je medtem opozorila, da so mladi družbeno aktivni in odgovorni tudi na nepolitične načine, zato je v politiko treba vključiti civilno družbo: »Imamo nadpovprečen delež mladih, ki so prostovoljci in želijo pomagati na tak način. Bolj so odprti za različnost, sprejemanje in solidarnost. Včasih si mladi prostor izborimo tudi z ulico in protesti kot odgovor na to, v kaj se država spreminja.« Zaskrbljujoče se ji zdi, da so mladi vedno poraženci kriz, saj zaradi nerednih oblik zaposlitve prvi ostanejo brez služb in s tem tudi možnosti za reševanje stanovanjskega problema ali ustvarjanje družine: »Spodbujati bi bilo treba zaposlovanje mladih za nedoločen čas, usposabljanje na delovnem mestu, mentorske programe in krepiti zaupanje v to, da mladi niso strošek, ampak investicija.« S tem se polni državna blagajna, ustvarja dodana vrednost, okrevanje in gospodarska rast, je še dodala Jarčeva.

Tadej Jezernik v evropskih programih in politikah za mlade vidi dobre in dostopne priložnosti, ki pa jih je treba mladim bolje predstaviti in približati. Veliko težavo predstavlja stanovanjska problematika: »Imamo ogromno praznih stanovanj in hkrati stanovanja, katerih najemnina gre v nebo in so mladim povsem nedostopna, saj se vse začne pri tem, koliko denarja lahko mladi namenijo za stanovanja. V času pandemije smo bili s strani finančnih vladnih ukrepov zatirani in prepuščeni na milost in nemilost. Namenilo se nam je nekaj sto evrov in se nas odmaknilo na stran.« Tudi Gorenc Didanovičeva je opozorila na dejstvo, da so se številni mladi, ki so pred pandemijo živeli samostojno življenje, bili primorani vrniti v svoje otroške sobe pri starših. Način, kako je aktualna vlada reagirala na stiske mladih, se ji zdi žaljiv.

Nik Prebil je kot predstavnik mlajše generacije politikov opozoril na dejstvo, da vsi politiki niso enaki, kar pa lahko najlažje dokažejo z delom: »Odločevalci moramo pripraviti ustrezne politike, ki bodo učinkovite na dolgi rok. Slovenija potrebuje kvalitetna delovna mesta z visoko dodano vrednostjo. Kmalu bomo prešli skozi zeleni preboj in digitalno preobrazbo in nekatera delovna mesta bodo izgubljena ali jih bo treba transformirati.« Po njegovem mnenju je dobro, da se mladi izobražujejo in nabirajo izkušnje v tujini, a ključno je, da politika ustvari pogoje, ki bodo mladim tako zanimivi in privlačni, da se bodo želeli vrniti.

Sogovorniki so se strinjali, da je ključen problem podcenjujoč in pokroviteljski odnos do mladih ter neiskrena komunikacija. Poslanka Joveva je dogodek sklenila z besedami, da je treba zagovarjati načelo ‘nič o mladih brez mladih’.

Posnetek celotne okrogle mize si lahko ogledate TUKAJ.

Da razumeš, moraš tudi videti.

Medtem ko vlada Republike Slovenije na svoje poslopje brezsramno izobeša izraelsko zastavo, jaz na tem mestu poobjavljam svojo reportažo, ko sem pred tremi leti – še kot novinarka na POP TV – obiskala Jeruzalem, Betlehem, Hebron in Ramalo. V nadaljevanju je povzetek pisne reportaže, medtem ko video reportažo najdete na povezavi.

Začela bom s stavkom, da si nihče ne izbere, kje se bo rodil. In če se že mi, ki tam sploh ne živimo, ne zmoremo normalno pogovarjati ali – če hočete – dogovarjati o tem konfliktu … Kako potem sploh kdo lahko pričakuje kakršenkoli dogovor med Palestino in Izraelom? Če že mi, ki v resnici nimamo pojma o življenju tam, izrečemo en sam stavek o konfliktu, dobimo nalepko ekstremnega (beri: ali si nori sionist ali pa zlobni terorist), še preden taisti stavek končamo … Kako lahko pričakujemo karkoli od Palestincev in Izraelcev? Kdo je na koncu žrtev in ene in druge strani? Nedolžni.

En teden Palestine je bil dovolj, da vsakič, ko me kdo vpraša, kako je bilo, odgovorim z eno besedo: Bizarno. Potem si pa v glavi začnem sestavljati vprašanja. Takšna, ki si jih prej res nikoli nisem.

(1) Kako je mogoče, da za pot od Ramale do Jeruzalema, torej za deset kilometrov, potrebuješ dve uri? Ker v imenu varnosti moraš priti čez kontrolne točke?

(2) Kako je mogoče, da za nek ‘normalen’ vsakdan potrebuješ več kot sto različnih dovoljenj svojih sosedov? Ker potrebuješ enega za to, da v to soseščino sploh lahko prideš, pa drugega za delo, pa tretjega za samo vožnjo do tja … Ker v imenu varnosti potrebuješ dovoljenje, da sploh lahko živiš in obstajaš?

(3) Kako je mogoče, da te praktično ves čas spremljajo ne le kamere, ampak komaj polnoletni vojaki in vojakinje, za katere niti nisi prepričan, da vejo, kaj in zakaj to počnejo? Ker te v imenu varnosti morajo nadzorovati?

(4) Kako je mogoče, da se nekdo obnaša, kot da je cel svet njegov? Ker mu v imenu varnosti prav ta svet to dopušča?

Tako preprosto je to, vse v imenu varnosti … Kajne?

Še preden sem se v Palestino sploh odpravila, sem si postavila pogoj: ali posnamem pogovore tudi z Judi ali pa ne delam nikakršne reportaže. Posnela sem jih kar nekaj, izpostavila bom tri. Dva gospoda iz judovske četrti v Jeruzalemu, Azriela in Eyala, ter deklico, ki je bila na šolski ekskurziji in mi ni želela zaupati svojega imena.

Azriel in Eyal sta govorila praktično identično: “Kdo, mi in Palestinci, kako sobivamo? Super, nikoli nismo bolje živeli. Judje smo nazaj, vse je popolno. Radi se imamo, skupaj gradimo hiše in ceste. To so naši prijatelji …” Potem pa je sledil prvi ‘ampak’: “Saj veste, obstajajo tudi zlobni ljudje, ki želijo ubijati druge ljudi.” In drugi ‘ampak’: “Scenarij dveh držav? Dveh narodov? Ne, ne, ne. To pa ne. To deželo tukaj je Bog dal nam!” Vidite, tako zelo dobro se razumejo.

Z anonimno deklico sem se pogovarjala v Hebronu. Največjem palestinskem mestu na Zahodnem bregu, ki ponekod spominja na mesto duhov. Po nekoč glavnih, ljudi polnih ulicah, je Palestincem prepovedano gibanje. Iz starega središča se jih je zato izselilo na tisoče, medtem ko nekaj sto izraelskih naseljencev varujejo mladi vojaki. Tudi nas – ekipo novinarjev in snemalcev – so, hkrati pa nam niso dovolili posneti izjave niti enega mimoidočega. Zato sem imela ‘več sreče kot pameti’ pri pogovoru z 12-letnico, ker smo ravno naleteli na šolsko ekskurzijo in se je ulica ravno toliko ‘obljudila’, da vojska ni več tako pozorno spremljala dogajanja.

“To je Izrael in Hebron je naše mesto. Absurdno je, da Palestinci tukaj živijo, ker to je naše. Vojaki nas morajo varovati, da lahko hodimo po teh ulicah, ampak to je naša država. Palestinci nas poskušajo ubiti, enako je v mojem mestu. Res! Imajo puške, imajo nože, ubiti nas hočejo.” Prebrali ste dobesedni prepis pogovora z, ponavljam, 12-letnico.

Tudi pri Palestincih bom od posnetih pogovorov v tem delu izpostavila tri: osemletnega Muhameda, 20-letnega Tamerja in starejšega gospoda po imenu Mustafa.

Tamer mi je pojasnil, da vsak Palestinec to dogajanje preživlja oziroma doživlja po svoje, predvsem pa si vsak po svoje lajša vsakdan. On, na primer, to počne s profesionalnim igranjem: “Tako zelo veliko materiala imam, da včasih kar odmislim, da je to, kar igram, naša realnost.” Svojega otroštva se spominja predvsem po tem, da ga je mati raje zapirala in puščala doma, kot mu pustila gledati karkoli mučnega. Tako je bilo pač lažje.

“Da,” mi je na vprašanje, ali je srečen – v presenetljivo dobri angleščini – v Betlehemu odgovoril Muhamed, toda takoj dodal: “Tale zid mi pa vseeno res ni všeč. Saj veste, zakaj je tukaj tako, kajne? Veste, Izraelci streljajo na nas. Vojaki. Ubiti nas hočejo.” Tudi tokrat ste prebrali dobesedni prepis pogovora z, ponavljam, osemletnikom. Zveni znano?

Mustafa je medtem precej starejši in – verjeli ali ne – pogovarjala sva se v slovenščini. Študiral je namreč fizioterapijo v Ljubljani, kamor je prišel leta 1989, pet let pozneje se je vrnil v Palestino. Ker je želel pomagati sodržavljanom in delati doma, ne glede na vse je to njegov dom, pravi.

Med pogovorom sva stala na, kot mi je zagotovil, njegovem zemljišču. Kjer je imel oljke in razno zelenjavo, a so mu Izraelci vse uničili in prepovedali kmetovanje, ker gre za območje C (oziroma območje, kjer ima Izrael tako civilne kot varnostne pristojnosti). Ima ženo, sicer Banjalučanko, ki pa jo je spoznal prav v Ljubljani, je oče štirih otrok in je begunec. Čeprav živi v hiši, pravzaprav živi v enem od begunskih kampov v Palestini, kjer se je tudi rodil: “Če se rodiš beguncu, si pač tudi ti begunec.” Nasledstvo v pravem pomenu besede, torej.

Vedno slabše je, a vedno ostane tudi upanje, mi je med drugim dejal Mustafa. O tem, ali mu je žal, da je po končanem študiju sploh šel iz Slovenije, raje ne razmišlja, ker bi ga tisti ‘kaj pa, če’ samo razžiral. Kako majhen svet, je bilo prvo, na kar sem pomislila po pogovoru z njim … Majhen za nas, zanje pa tako zelo velik. Tisti svet, ki vse to vidi in ki bi lahko kaj ukrenil. Ne v imenu varnosti, ampak v imenu miru. Pa ne, da ne more. Noče.

… In kaj menim danes? Če mislite, da sem zdaj del tega ‘velikega sveta’, ker sem vmes postala evropska poslanka, se zelo motite. Na žalost nisem, še vedno pa moje mnenje o palestinsko-izraelskem sporu ostaja enako, kar velikokrat dam jasno vedeti tudi z uradnimi pozivi pristojnim, koncev koncev pa tudi kot nadomestna članica parlamentarne delegacije za odnose s Palestino. Nesprejemljivo je nasilno, nezakonito izseljevanje Palestincev iz njihovih domov. Še bolj nesprejemljivo je, da to počne narod, ki so ga drugi izseljevali. Nesprejemljive so nedolžne smrtne žrtve, na katerikoli strani že, za to ni nobenega opravičila. Najbolj nesprejemljivo v tem trenutku pa je, da slovenski premier napiše “Stojimo ob Izraelu.” Kdo je to ‘mi’? NE v mojem imenu!

Irena Joveva

Fotografija: osebni arhiv/posnetek zaslona