Da razumeš, moraš tudi videti.

Medtem ko vlada Republike Slovenije na svoje poslopje brezsramno izobeša izraelsko zastavo, jaz na tem mestu poobjavljam svojo reportažo, ko sem pred tremi leti – še kot novinarka na POP TV – obiskala Jeruzalem, Betlehem, Hebron in Ramalo. V nadaljevanju je povzetek pisne reportaže, medtem ko video reportažo najdete na povezavi.

Začela bom s stavkom, da si nihče ne izbere, kje se bo rodil. In če se že mi, ki tam sploh ne živimo, ne zmoremo normalno pogovarjati ali – če hočete – dogovarjati o tem konfliktu … Kako potem sploh kdo lahko pričakuje kakršenkoli dogovor med Palestino in Izraelom? Če že mi, ki v resnici nimamo pojma o življenju tam, izrečemo en sam stavek o konfliktu, dobimo nalepko ekstremnega (beri: ali si nori sionist ali pa zlobni terorist), še preden taisti stavek končamo … Kako lahko pričakujemo karkoli od Palestincev in Izraelcev? Kdo je na koncu žrtev in ene in druge strani? Nedolžni.

En teden Palestine je bil dovolj, da vsakič, ko me kdo vpraša, kako je bilo, odgovorim z eno besedo: Bizarno. Potem si pa v glavi začnem sestavljati vprašanja. Takšna, ki si jih prej res nikoli nisem.

(1) Kako je mogoče, da za pot od Ramale do Jeruzalema, torej za deset kilometrov, potrebuješ dve uri? Ker v imenu varnosti moraš priti čez kontrolne točke?

(2) Kako je mogoče, da za nek ‘normalen’ vsakdan potrebuješ več kot sto različnih dovoljenj svojih sosedov? Ker potrebuješ enega za to, da v to soseščino sploh lahko prideš, pa drugega za delo, pa tretjega za samo vožnjo do tja … Ker v imenu varnosti potrebuješ dovoljenje, da sploh lahko živiš in obstajaš?

(3) Kako je mogoče, da te praktično ves čas spremljajo ne le kamere, ampak komaj polnoletni vojaki in vojakinje, za katere niti nisi prepričan, da vejo, kaj in zakaj to počnejo? Ker te v imenu varnosti morajo nadzorovati?

(4) Kako je mogoče, da se nekdo obnaša, kot da je cel svet njegov? Ker mu v imenu varnosti prav ta svet to dopušča?

Tako preprosto je to, vse v imenu varnosti … Kajne?

Še preden sem se v Palestino sploh odpravila, sem si postavila pogoj: ali posnamem pogovore tudi z Judi ali pa ne delam nikakršne reportaže. Posnela sem jih kar nekaj, izpostavila bom tri. Dva gospoda iz judovske četrti v Jeruzalemu, Azriela in Eyala, ter deklico, ki je bila na šolski ekskurziji in mi ni želela zaupati svojega imena.

Azriel in Eyal sta govorila praktično identično: “Kdo, mi in Palestinci, kako sobivamo? Super, nikoli nismo bolje živeli. Judje smo nazaj, vse je popolno. Radi se imamo, skupaj gradimo hiše in ceste. To so naši prijatelji …” Potem pa je sledil prvi ‘ampak’: “Saj veste, obstajajo tudi zlobni ljudje, ki želijo ubijati druge ljudi.” In drugi ‘ampak’: “Scenarij dveh držav? Dveh narodov? Ne, ne, ne. To pa ne. To deželo tukaj je Bog dal nam!” Vidite, tako zelo dobro se razumejo.

Z anonimno deklico sem se pogovarjala v Hebronu. Največjem palestinskem mestu na Zahodnem bregu, ki ponekod spominja na mesto duhov. Po nekoč glavnih, ljudi polnih ulicah, je Palestincem prepovedano gibanje. Iz starega središča se jih je zato izselilo na tisoče, medtem ko nekaj sto izraelskih naseljencev varujejo mladi vojaki. Tudi nas – ekipo novinarjev in snemalcev – so, hkrati pa nam niso dovolili posneti izjave niti enega mimoidočega. Zato sem imela ‘več sreče kot pameti’ pri pogovoru z 12-letnico, ker smo ravno naleteli na šolsko ekskurzijo in se je ulica ravno toliko ‘obljudila’, da vojska ni več tako pozorno spremljala dogajanja.

“To je Izrael in Hebron je naše mesto. Absurdno je, da Palestinci tukaj živijo, ker to je naše. Vojaki nas morajo varovati, da lahko hodimo po teh ulicah, ampak to je naša država. Palestinci nas poskušajo ubiti, enako je v mojem mestu. Res! Imajo puške, imajo nože, ubiti nas hočejo.” Prebrali ste dobesedni prepis pogovora z, ponavljam, 12-letnico.

Tudi pri Palestincih bom od posnetih pogovorov v tem delu izpostavila tri: osemletnega Muhameda, 20-letnega Tamerja in starejšega gospoda po imenu Mustafa.

Tamer mi je pojasnil, da vsak Palestinec to dogajanje preživlja oziroma doživlja po svoje, predvsem pa si vsak po svoje lajša vsakdan. On, na primer, to počne s profesionalnim igranjem: “Tako zelo veliko materiala imam, da včasih kar odmislim, da je to, kar igram, naša realnost.” Svojega otroštva se spominja predvsem po tem, da ga je mati raje zapirala in puščala doma, kot mu pustila gledati karkoli mučnega. Tako je bilo pač lažje.

“Da,” mi je na vprašanje, ali je srečen – v presenetljivo dobri angleščini – v Betlehemu odgovoril Muhamed, toda takoj dodal: “Tale zid mi pa vseeno res ni všeč. Saj veste, zakaj je tukaj tako, kajne? Veste, Izraelci streljajo na nas. Vojaki. Ubiti nas hočejo.” Tudi tokrat ste prebrali dobesedni prepis pogovora z, ponavljam, osemletnikom. Zveni znano?

Mustafa je medtem precej starejši in – verjeli ali ne – pogovarjala sva se v slovenščini. Študiral je namreč fizioterapijo v Ljubljani, kamor je prišel leta 1989, pet let pozneje se je vrnil v Palestino. Ker je želel pomagati sodržavljanom in delati doma, ne glede na vse je to njegov dom, pravi.

Med pogovorom sva stala na, kot mi je zagotovil, njegovem zemljišču. Kjer je imel oljke in razno zelenjavo, a so mu Izraelci vse uničili in prepovedali kmetovanje, ker gre za območje C (oziroma območje, kjer ima Izrael tako civilne kot varnostne pristojnosti). Ima ženo, sicer Banjalučanko, ki pa jo je spoznal prav v Ljubljani, je oče štirih otrok in je begunec. Čeprav živi v hiši, pravzaprav živi v enem od begunskih kampov v Palestini, kjer se je tudi rodil: “Če se rodiš beguncu, si pač tudi ti begunec.” Nasledstvo v pravem pomenu besede, torej.

Vedno slabše je, a vedno ostane tudi upanje, mi je med drugim dejal Mustafa. O tem, ali mu je žal, da je po končanem študiju sploh šel iz Slovenije, raje ne razmišlja, ker bi ga tisti ‘kaj pa, če’ samo razžiral. Kako majhen svet, je bilo prvo, na kar sem pomislila po pogovoru z njim … Majhen za nas, zanje pa tako zelo velik. Tisti svet, ki vse to vidi in ki bi lahko kaj ukrenil. Ne v imenu varnosti, ampak v imenu miru. Pa ne, da ne more. Noče.

… In kaj menim danes? Če mislite, da sem zdaj del tega ‘velikega sveta’, ker sem vmes postala evropska poslanka, se zelo motite. Na žalost nisem, še vedno pa moje mnenje o palestinsko-izraelskem sporu ostaja enako, kar velikokrat dam jasno vedeti tudi z uradnimi pozivi pristojnim, koncev koncev pa tudi kot nadomestna članica parlamentarne delegacije za odnose s Palestino. Nesprejemljivo je nasilno, nezakonito izseljevanje Palestincev iz njihovih domov. Še bolj nesprejemljivo je, da to počne narod, ki so ga drugi izseljevali. Nesprejemljive so nedolžne smrtne žrtve, na katerikoli strani že, za to ni nobenega opravičila. Najbolj nesprejemljivo v tem trenutku pa je, da slovenski premier napiše “Stojimo ob Izraelu.” Kdo je to ‘mi’? NE v mojem imenu!

Irena Joveva

Fotografija: osebni arhiv/posnetek zaslona

0 replies

Leave a Reply

Want to join the discussion?
Feel free to contribute!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.