Piškotki, zasebnost in vprašanje, kdo ima nadzor

Če vsaj malo sledite evropski politiki, ste zagotovo že slišali za Maria Draghija. Po njegovem (pri)poročilu, kar nekakšni Bibliji tega mandata, si je Evropska komisija zadala cilj, da Unijo naredi bolj konkurenčno. A od samega poročila – nastalega še pred začetkom aktualnega mandata Komisije, mimogrede – niti približno ni bilo narejenega toliko, kot bi si mnogi želeli.

Kvečjemu nasprotno. Velik del priporočil ostaja predvsem na papirju – in to še posebej tista, ki bi lahko dejansko prinesla največje spremembe. Deloma zato, ker države članice ne želijo posegov v svoje pristojnosti ali partikularne interese, deloma pa tudi zato, ker se politična ambicija prepogosto ustavi pri “poenostavitvah”, ki so v praksi pogosto daleč od poenostavitve.

Tem poenostavitvam in “poenostavitvam” se danes v Bruslju reče omnibus. Gre za velike pakete sprememb različnih zakonov. Niso sicer tako nedomišljeni, kot je nedavni “interventni” zakon v Sloveniji, a vendarle pogosto tudi bruseljski omnibusi ne prinesejo toliko poenostavitev, kot jih obljubljajo.

V Evropskem parlamentu sem za svojo politično skupino Renew Europe trenutno poročevalka za dva takšna zakonodajna paketa. Eden zadeva ustanovitev nove kategorije srednje velikih podjetij, ki naj bi dobila nekoliko manj administrativnih bremen. V teoriji se to seveda sliši super, v praksi pa bodo učinki po moji oceni precej omejeni. Predvidene številke prihrankov so močno prenapihnjene, namesto manj birokracije pa bi lahko številna podjetja na koncu potrebovala zlasti več pravnikov in svetovalcev, da bodo sploh razumela nove spremembe. A o tem morda drugič.

Drugi paket, ki ga imam v imenu skupine načez, je t. i. digitalni omnibus. Gre za enega zahtevnejših zakonodajnih predlogov tega mandata, saj posega v več različnih evropskih zakonov hkrati. Do določenih delov predloga imam precej zadržkov, je pa v njem tudi nekaj rešitev, ki jih podpiram zelo jasno. Ena od njih je vprašanje spletnih piškotkov.

Vsi poznamo tista pojavna okna na spletnih straneh, kjer nas skoraj povsod pričaka vprašanje, ali želimo sprejeti ali zavrniti piškotke. Sistem je danes postavljen tako, da uporabnico ali uporabnika prej utrudi, zmede ali pripravi do tega, da klikne “sprejmi vse”, kot pa da bi mu dejansko omogočil informirano in svobodno odločitev.

To žal ni naključje.

Več podatkov kot oddamo, bolj natančno nam lahko sledijo, nas profilirajo in nam prodajajo ciljano oglaševanje. Naši podatki so postali ena najdragocenejših valut digitalnega sveta.

Predlog sprememb, o katerem smo se v parlamentu pred dnevi že začeli uradno pogajati, bi to lahko pomembno spremenil. Ideja je pravzaprav precej preprosta: uporabnik bi svoje preference glede zasebnosti nastavil že v samem brskalniku, spletne strani pa bi morale to izbiro spoštovati. To pomeni manj neskončnega klikanja po pojavnih oknih in manj manipulativnih praks, katerih cilj je predvsem pridobiti čim več soglasij za sledenje.

Sprememba bi bila velika – ne samo za uporabnike, temveč tudi za tehnološka podjetja in oglaševalsko industrijo. Google je denimo v pogovorih opozarjal, da bi lahko takšne spremembe povzročile več deset milijard evrov škode. Nekateri predstavniki industrije trdijo tudi, da je takšen sistem tehnično praktično neizvedljiv.

Prav zato sem se odločila, da v Evropskem parlamentu organiziram posebno strokovno razpravo o tej temi, posvečeno izključno členu zakonodaje, ki to ureja. Gre za t. i. avtomatizirane signale za izražanje preferenc glede zasebnosti.

Na razpravi so sodelovali predstavniki Evropske komisije, Evropskega nadzornika za varstvo podatkov (EDPS), organizacij za zaščito digitalnih pravic in potrošnikov, predstavniki brskalnikov Mozilla in DuckDuckGo ter številni strokovnjaki s področja prava in tehnologije. Dogodek smo organizirali skupaj z organizacijo NOYB, katere ustanovitelj Max Schrems je sodeloval tudi kot panelist.

Max Schrems je danes eno najprepoznavnejših imen na področju digitalnih pravic v Evropi. Njegove pravne pobude so med drugim pripeljale do dveh pomembnih sodb Sodišča EU, ki sta razveljavili pravne podlage za prenos osebnih podatkov evropskih državljanov v ZDA.

Pomemben del razprave je bil namenjen vprašanju, ali je predvidena rešitev tehnično sploh izvedljiva. Strokovnjaki so bili jasni: je. Obstajajo sicer različni načini implementacije in številne tehnične nianse, vendar sama ideja ni neizvedljiva. Profesor dr. Max von Grafenstein je denimo predstavil projekt “Consenter”: to je poseben digitalni agent, ki bi lahko v imenu uporabnika komuniciral njegove preference glede zasebnosti.

Seveda bo treba v nadaljnjih pogajanjih paziti, tudi še na kakšna druga vprašanja. Kako preprečiti, da bi spletne strani uporabnike kaznovale zaradi zavrnitve sledenja? Kako zagotoviti, da s tem ne bi dodatno utrdili dominantnega položaja največjih brskalnikov? In kako preprečiti, da bi velike platforme pravila obšle?

To so vprašanja, na katera bomo morali v pogajanjih še odgovoriti.

A sama verjamem, da digitalna zasebnost ne sme biti privilegij ljudi, ki imajo dovolj časa, znanja in potrpljenja za desetine klikov po pojavnih oknih. Če mora človek za zaščito svoje zasebnosti skoraj doktorirati iz “piškotkov”, potem sistem že dolgo ne deluje več v korist ljudi.

Pogajanja bodo zahtevna. Lobiji zelo močni. Vendar … če so naši podatki postali ena najdragocenejših valut digitalnega sveta, potem je najmanj, kar lahko zahtevamo, to, da imajo ljudje nad njimi tudi dejanski nadzor.