,

”Tisti, ki nam je zares mar, smo storili vse, kar smo lahko.”

Evropska poslanka Irena Joveva je v ponedeljek, 10. julija 2023, na plenarnem zasedanju v Strasbourgu razpravljala o zaščiti novinarjev in zagovornikov človekovih pravic pred očitno neutemeljenimi ali zlorabljenimi sodnimi postopki – strateškimi tožbami za onemogočanje udeležbe javnosti (t. i. SLAPP tožbe). Med drugim je pozvala odgovorne in pristojne, naj najdejo rešitev tudi za novinarje, civilno družbo in nevladne organizacije, ki se soočajo s takšnimi tožbami (zgolj) v svoji državi, saj ta direktiva nanje očitno ne bo vplivala, kot bi v smislu zaščite morala. ”Tisti, ki nam je zares mar, smo storili vse, kar smo lahko,” je dodala. 

Uvodoma je Joveva pojasnila, da so novinarji, civilna družba in nevladne organizacije tri skupine, ki so za zdravo in demokratično družbo neprecenljive:

” In to so tri skupine, ki so, zaradi iskanja resnice in opozarjanja vladajočih na nepravilnosti, neprestano pod pritiskom strateških tožb. Najbolj podlim mehanizmom represivnih politikov, mimogrede.”

Kot je nadaljevala, jo veseli, da predlagana direktiva vključuje pravne varovalke za zaščito žrtev, mehanizme za zgodnje zavrnitve takšnih tožb in pozive k zbiranju podatkov. Toda hkrati je poslanka opozorila, da sicer dobra zakonska osnova varuje žrtve zgolj v primeru čezmejnih sodb, ki jih zagotovo ni tako veliko, kot jih je znotraj nekaterih držav.

”Nanje žal ta direktiva očitno ne bo vplivala, čeprav bi prav tam – na začetku omenjene tri skupine – takšno zaščito najbolj potrebovale. Zato pozivam odgovorne in pristojne, naj najdejo rešitev tudi zanje. Mi v tej hiši – tisti, ki nam je zares mar – smo storili vse, kar smo lahko.”

Celotno izjavo si lahko ogledate tukaj.

OZADJE:

Vse od atentata na malteško raziskovalno novinarko Daphne Caruana Galizia, proti kateri je v času njene smrti potekalo vsaj 47 sodnih postopkov, ki so bili posredno ali neposredno povezani z njenim poročanjem, se pojavlja izraz ‘SLAPP’. SLAPP oziroma strateške tožbe zoper sodelovanje javnosti so očitno neutemeljene in pretirane tožbe in druge pravne oblike ustrahovanja. Njihov glavni namen sta nadlegovanje in izčrpavanje tarč z namenom utišanja kritičnih glasov v družbi in posledično omejevanje udeležbe civilne družbe pri vprašanjih javnega interesa.

V Evropskem parlamentu so poslanke in poslanci večkrat pozvali k ukrepanju Unije proti pravnemu nadlegovanju novinarjev, medijskih hiš in aktivistov. Komisija je predlog predstavila aprila 2022, vključno z mnogimi ukrepi, ki so jih poslanci predlagali v resoluciji iz leta 2021. Po podatkih koalicije proti strateškim tožbam za onemogočanje udeležbe javnosti v Evropi (CASE) ima Malta največje število primerov na 100.000 prebivalcev, Slovenija pa se uvršča med 10 držav z največjim številom tovrstnih tožb tako v absolutnem merilu kot na število prebivalcev.

FOTO: Mathieu CUGNOT

/0 Comments/objavil/a
,

“Politične igrice so eno, toda neupravičeno blatiti eno državo je resnično nesprejemljivo.”

Politične igrice so eno, toda neupravičeno blatiti eno državo z neutemeljenimi trditvami zgolj in samo zato, da bi zadovoljili enega neliberalnega populista, je resnično nesprejemljivo. Mislim, da bi bilo pošteno do slovenskega naroda, da nam pojasniš, kako in kje ste “priča razpadu pravne države in političnemu prevzemu medijev v Sloveniji”? To bi bilo najmanj, kar lahko storiš. Dotlej pa te pozivam, da se vzdržiš blatenja moje države brez utemeljene osnove za to.

Prebrali ste odstavek elektronskega pisma, ki sem ga poslala vodji največje stranke v Evropskem parlamentu ter vsem njenim poslankam in poslancem. Veste, kdo je to?

Nekdo, ki se očitno požvižga na dejstva. Nekdo, ki očitno brez slabe vesti utrjuje populistično desnico in je glasnik njihovih absurdnih ter zmanipuliranih tez. Nekdo, ki sem mu napisala tudi: “Vem, da dobro veš, kdo so njihovi ideološki bratje in botri.”

Naj nam politična družina, ki nekritično prevzema sprevržene teze populističnih vojščakov, zato vsaj argumentira svoje navedbe. In kdo zares stoji za njimi. Dolžni so nam vsaj to, če že pavšalno blatijo našo državo. Vsakakor pa bi jim po vsem tem času moralo biti jasno, koga podpirajo tu v Sloveniji. Bolje bi bilo, če bi gradili na politični kulturi desnega pola v naši državi, ki je trenutno klavrna. Na evropski ravni vem, da (zaenkrat še) ni. A je skrajni čas za razmislek, ali bodo šli vsi po tej poti.

Veste, lahko smo liberalke, konservativci, leve, desni, spodnje, zgornji in kajvemkakšniševse, lahko se ne strinjamo o marsičem, a čisto vsi, čisto vsi bi morali stopiti skupaj pri najpomembnejšem: vladavini prava, obrambi naših liberalnih demokracij in – kar se mene tiče, je to na prvem mestu – resnicoljubnosti. In resnici na ljubo je prav žalostno gledati, kako radikalna krila teptajo zgodovinske vrednote spodobnosti, spoštovanja in človekovega dostojanstva, ki naj bi bile temeljne vrednote te največje politične družine. Kritičen premislek je na vselej na mestu. Dvojno preverjanje informacij, ki jih dobiš od prej omenjenih radikalnih kril, je še bolj na mestu.

Med prvimi sem, ki kritizirajo, ko je to na mestu. Ne zanimajo me navodila, ne zanimajo me parcialni interesi, ne zanima me pripadnost za vsako ceno. Nikomur drugemu kot ljudstvu. Toda, spoštovane in spoštovani, poročila Evropske komisije o stanju vladavine prava za letošnje leto v Sloveniji se preprosto ne da kritizirati. Razen, kakopak, če imaš takšna navodila. Ali interese. Ali ceno.

Ali pa živiš v neki vzporedni realnosti in predvsem preteklosti.

Vendar … dejstva pač ne lažejo. In to poročilo temelji na izključno dejstvih. Je rezultat temeljite analize in preverljivih informacij, ki Slovenijo na evropskem parketu končno in upravičeno spet umešča med stabilne demokratične države.

Da ne bo nesporazuma, tudi dosedanja poročila temeljijo na izključno dejstvih. Prejšnja dva, recimo, sta vsebovala izražanje velike zaskrbljenosti nad pospešenimi poskusi institucionalne razgradnje temeljnih institucij v državi … ugibajte, pod čigavo vlado.

Tokratno poročilo medtem jasno izpostavlja napredke. Po dveh letih prvič tudi na področju zagotavljanja medijske svobode. Izrecno je izpostavljena ureditev razmer na Slovenski tiskovni agenciji, izrecno je izpostavljen pomen sprememb zakona o RTV Slovenija za zagotavljanje politične neodvisnosti javnega servisa. Izpostavljeni so tudi napredki na področju civilne družbe in pravosodja.

Seveda določene kritike ostajajo. Seveda nerešena vprašanja ostajajo. Toda tudi ta se rešujejo. In – še bolj ključno – ta pač niso nastala v zadnjem letu.

To je ta razlika.

Med navodili. Interesi. Pripadnostjo. Med konzervativci, radikalci, liberalci. Med prejšnjo in sedanjo vlado.

To. Je. Ta. Razlika.

– Irena

/0 Comments/objavil/a
,

“Da, spet bom “sitnarila” z Aktom o svobodi medijev.”

Da, spet bom “sitnarila” z Aktom o svobodi medijev. A ko boste ugotovili, zakaj tokrat (vi samo berite dalje ), boste razumeli.

Vsi že veste, da sitnarim tudi na slovenskem trgu prisotnim multinacionalkam, ki pa hkrati diskriminirajo slovenski jezik. Z ekipo smo se ogromno ukvarjali s tem, kaj lahko storimo. Pošlješ pismo, pozivaš, se sestaneš, poveš… vse lepo in prav, toda žal ne dovolj.

Zakonodaja je tista, ki prisili k potrebnim spremembam. Zlasti tiste, ki suvereno rečejo “saj nam ni treba”. No, slej ko prej vam bo treba.

Tu pridemo najprej do nacionalne ravni. Ministrstvo za kulturo je v javno razpravo končno poslalo predvidene zakonodajne spremembe. V procesu bom v okviru svojih pristojnosti sodelovala tudi sama. Želim si ambiciozno, ostro, jasno novelo.

In potem pridemo še do evropske ravni. Do Akta o svobodi medijev. Člena 14. Določbe o koordinaciji regulatorjev. V to zakonodajo, ki bo uredba (to je pomembno, ker pomeni, da jo države morajo sprejeti točno tako, kot bo dogovorjena v pogajanjih), želim dodati določbo, ki bo preprosto prisilila tuja podjetja, da spoštujejo naš zakon, četudi uradno nimajo sedeža v recimo Sloveniji.

Kako? Tako, da bo s pomočjo te določbe recimo slovenski inšpektor, ki ugotovi, da Netflix diskriminira slovenščino, torej uradni jezik EU na trgu EU, lahko prek uradnih mehanizmov zahteval od inšpektorja v državi podjetja, kjer imajo pisarne ali sedež (v konkretnem primeru Netflixa na Nizozemskem), da zadevo uredi.

Računam na sprejem tudi te določbe, ker nič ne kaže, da bi imel kdorkoli drug od pogajalacev ta hip težave z njo. Seveda nas potem čakajo še pogajanja z državami članicami in Evropsko komisijo, ampak verjamem, da nam bo uspelo – da mi bo uspelo, ker se zavedam, kako zelo pomembno je! – in da bomo skupaj s slovenskimi zakonodajnimi spremembami tukaj KONČNO nekaj premaknili. Postavili slovenščino, kjer ji je mesto.

To je naš jezik, naša pravica in naša izbira.

In o tem sem govorila v danes objavljenem prispevku za oddajo 24ur na POP TV.

Pošiljam pozdrave iz Bruslja

– Irena

/0 Comments/objavil/a

“Ne smemo dopuščati diskriminacije slovenščine”

Evropska poslanka Irena Joveva je v torek, 4. julija 2023, v informativni oddaji 24UR na POPTV komentirala novelo zakona o javni rabi slovenščine ter prihajajočo novo evropsko zakonodajo, ki bi utegnila razreševati tudi vsaj del problematike diskriminacije slovenskega jezika v digitalnem okolju. Kot je pojasnila, bo namreč Evropski akt o svobodi medijev, pri oblikovanju katerega sodeluje kot ena od parlamentarnih pogajalk, v določenem delu urejal tudi ponudnike pretočnih vsebin na evropskem trgu. “Dejstvo je, da ne smemo dopuščati diskriminacije slovenščine,” je bila odločna.

Po besedah poslanke bo v Evropski akt o svobodi medijev, v členu 14, predvidoma vključena tudi določba o koordinaciji regulatorjev, s čimer bi preprosto prisilili tuja podjetja (konkretno ponudnike pretočnih vsebin, kot so Netflix, Disney+ in Amazon Prime), da spoštujejo nacionalno zakonodajo in vse uradne jezike Evropske unije, četudi v neki državi članici – recimo Sloveniji – uradno nimajo pisarne oziroma sedeža.

V prispevku je Joveva na primeru razložila, da bo tako lahko slovenski inšpektorat ob ugotovljeni nepravilnosti oziroma kršitvi z vidika diskriminacije slovenščine, kot enega od uradnih jezikov Evropske unije, na podlagi določenih mehanizmov zahteval od inšpektorata iz druge države članice, recimo v primeru Netflixa nizozemskega, da te zadeve uredijo.

Prispevek si lahko pogledate tukaj.

/0 Comments/objavil/a
,

Odločajte se … inteligentno

-“Kako bi se opisal v enem stavku?”

-“Kot pozitivno naravnan in radoveden posameznik, ki si prizadeva pomagati drugim.”

Prebrali ste moj prvi in predzadnji “pogovor” s trenutno najbolj znanim orodjem umetne inteligence.

To področje se razvija tako hitro, da je meni osebno strašljivo. Izogniti se ji ne moremo več, zato je prav, da o njej pridobimo ustrezna znanja, predvsem pa ustrezno regulacijo. Ker spreminja naša življenja; žal ne samo v dobrem smislu.

Postaviti je treba pravila, zato smo v EU kot prvi na svetu pripravili in na zadnjem plenarnem zasedanju Evropskega parlamenta potrdili uredbo, s katero želimo preprečiti zlorabe ter zagotavljati varno, pregledno, sledljivo, nediskriminatorno in okolju prijazno umetno inteligenco. Ki mora biti pod človeškim nadzorom.

Poznate zgodbo o Ostržku, kajne? Z njim je razvoj umetne inteligence enkrat, na odboru za kulturo, primerjala profesorica s področja intelektualne lastnine Emilia Rosato. Umetna inteligenca bo vse bolj podobna ljudem, je dejala.

Zato moramo biti previdni. Če ste pozorno prebrali ta zapis, ste na začetku opazili, da sem “klepet” z umetno inteligenco opravila prvič in predzadnjič. Tukaj je še – zaenkrat – zadnji:

-“Kaj je tvoje glavno sporočilo mladim, ki uporabljajo tvoje stavke?”

-“Spoštujte druge, razvijajte kritično razmišljanje in izkoristite možnosti za učenje, ki jih ponuja tehnologija. Bodite odgovorni uporabniki, ki se zavedajo varnosti na spletu ter prispevajte k pozitivnemu in konstruktivnemu okolju komunikacije.”

Meni je sicer bolj všeč svet, kjer je vse, kar počnem – vključno z najljubšim, pisanjem – stvaritev človeških, mojih razmišljanj. Še bolj mi je (bil) všeč svet, v katerem smo lahko takoj ugotovili, kaj je umetno in kaj ni.

Umetna inteligenca ne potrebuje le podatkov, potrebuje zlasti ideje. A ideje pridejo od človeka. VI bodite pozitivno naravnani in radovedni ter pomagajte drugim. O uporabi teh orodij pa se, prosim, odločajte inteligentno.

Pa lepo poletje, draga mladina!

Irena

Preostale poslankine dnevnike si lahko preberete tukaj.

/0 Comments/objavil/a

Odbor s priporočili za boljšo pripravljenost EU na področju zdravstva

Posebni parlamentarni odbor za pandemijo COVID-19, katerega članica je tudi evropska poslanka Irena Joveva, je sprejel priporočila za izboljšanje kriznega upravljanja in pripravljenosti Evropske unije na morebitne prihodnje izredne zdravstvene razmere. Poslanke in poslanci so analizirali vpliv pandemije, ocenili učinkovitost ukrepov na EU in nacionalni ravni ter pripravili posebna priporočila za odpravo vrzeli in slabosti v odzivu.

Ključni predlogi na področju zdravja, ki jih je predložil posebni odbor, vključujejo večje naložbe v zdravstveno varstvo, uvedbo načrtov za nadzor nastajajočih zdravstvenih groženj, izvedbo stresnih testov nacionalnih sistemov zdravstvenega varstva, večjo preglednost skupnih javnih naročil, izboljšanje strateške avtonomije Evropske unije glede ključnih farmacevtskih sestavin in zdravil ter razvoj strategije Unije za reševanje morebitnih podobnih pandemij v prihodnosti.

Za zaščito demokracije in temeljnih pravic poslanke in poslanci Evropskega parlamenta zahtevajo boljšo zaščito pravice do obveščenosti in svobode izražanja, okrepljeno krizno komunikacijo in pregledne postopke odločanja, parlamentarni nadzor na ravni tako EU kot posameznih držav članic pri sprejemanju zakonodaje za izredne razmere ter konkretne ukrepe za podporo marginaliziranim skupnostim, manjšinam in prikrajšanim ljudem v času krize.

Za odpravo socialnih in gospodarskih posledic krize poročilo posebnega odbora med drugim poziva k zadovoljevanju potreb vse številčnejšega starejšega prebivalstva in k določitvi standardov za delo od doma po vsej Evropski uniji.

V zvezi s priporočili za ukrepanje na svetovni ravni poslanke in poslanci pozivajo k povečanju mednarodnih naložb in okrepitvi mednarodnih zdravstvenih predpisov.

Poročilo posebnega odbora, ki je s tem tudi zaključil svoje delo, bo Evropski parlament predvidoma sprejemal na julijskem plenarnem zasedanju v Strasbourgu.

/0 Comments/objavil/a
,

“Izzivi se poglabljajo, mi pa se očitno nismo naučili nič”

Evropska poslanka Irena Joveva je v sredo, 14. junija 2023, na plenarnem zasedanju v Strasbourgu razpravljala o izvajanju in uresničevanju ciljev trajnostnega razvoja. Med drugim je poudarila, da skrajni čas za akcijo in ukrepanje, saj je leto 2030 za vogalom. Izzivi se poglabljajo, mi pa se očitno nismo naučili nič, je dodala. 

Vse od podpisa agende za trajnostni razvoj želi Unija postati vodilna sila doseganja zastavljenih ciljev. Do leta 2030 jih želimo doseči, kajne?

Kot je nadaljevala Joveva, so v tem mandatu z zelenim dogovorom začeli s koraki v pravo smer, vendar se je zgodila pandemija. Nato se je vzpostavilo skupno reševanje zdravstvenih problematik, a je na kontinent vstopila vojna, z njo energetska in finančna kriza. Poslanka je izrazila zaskrbljenost, saj na težave, ki se vrstijo, nismo pripravljeni.

Medtem pa se večajo neenakosti in poglabljajo okoljski, zdravstveni, finančni, prehranski, socialni izzivi. Morali bi se naučiti, da takšnih vsevključujočih izzivov ne moremo rešiti z majhnimi, razdrobljenimi sektorskimi rešitvami. Očitno se nismo.

Joveva je izpostavila še dejstvo, da je leto 2030 za vogalom, strategije in finančnega načrta za implementacijo agende pa še vedno ni, kljub pozivom Evropskega parlamenta Evropski komisiji k pripravi že lani.

Naj bo tokratni poziv bolj uspešen, ker je čas za akcijo. Za ljudi, planet, blaginjo in  nenazadnje za mir in svobodo.

Ozadje:

Letošnje poročilo je nadaljevanje lanskoletnega, v katerem je bil cilj okrepiti izvajanje ciljev trajnostnega razvoja na področju upravljanja, financ in mednarodne diplomacije. Vsebuje odločne pozive k dolgo pričakovani strategiji na visoki ravni za izvajanje ciljev, okrepljeno civilno družbo, izboljšano spremljanje in mobilizacijo sredstev. Poročilo je treba razumeti kot prizadevanje Evropske unije pred udeležbo na letnem srečanju na visoki ravni, ki ga organizira Evropska komisija – politični forum julija letos, ki se bo osredotočil na pospešitev uresničevanja zastavljenih ciljev, okrevanje po pandemiji in celostno izvajanje strategije Agenda 2030.

Nagovor v celoti si lahko ogledate tukaj.

Foto: Genevieve ENGEL

/0 Comments/objavil/a
,

“Kaj pa izkušnje, imate?”

– “Kaj pa izkušnje, imate?”

Kolikokrat, mislite, da mladi slišijo to vprašanje, ko se prijavljajo na neko delovno mesto?

Vsi smo bili nekoč tam. Kdo te bo pa vzel v službo brez izkušenj? Da, delovne izkušnje so dragocene. Toda računov – dobesedno dragocenih – ne plačajo.

V Evropskem parlamentu se ogromno pogovarjamo o mladih. Sprejemamo dokumente, resolucije, poročila, zakone, uredbe, direktive …

… potem pa pridemo do pripravništev. Ste vedeli, da na ravni Evropske unije sploh nimamo sprejetih standardov njihovega opravljanja? Vrsto let se je ta problematika reševala, a nikoli zares rešila. Trajalo je, z vzponi in padci, toda KONČNO je tukaj: danes smo v Evropskem parlamentu sprejeli zakonodajno (!) resolucijo o kakovostnih pripravništvih.

Saj razumem, da pripravnice in pripravniki kdaj pa kdaj skuhajo kavo, urejajo papirje … toda od pripravništva morajo dobiti tudi kaj zares uporabnega ZASE. Zato je kakovost pripravništev nujna. Enotna postavitev skupnih standardov. Je. Nujna.

Nujna pa je tudi – plača. Pripravništva morajo biti plačana. Vsa! Če boj proti modernemu suženjstvu temelji na ustreznem plačilu, tu ne sme biti popolnoma nič drugače.

Nekakovostna in predvsem neplačana pripravništva so izkoriščevalska. Prvič, opravljanje pripravništva v resnici pomeni opravljanje dela redno zaposlenega delavca. Drugič, mladi so dostikrat primorani opravljati neplačano pripravništvo prek oblik mehke prisile. Bodisi zato, ker njihov izobraževalni program od njih zahteva opravljanje prakse za uspešen zaključek, bodisi zato, ker jim ob vstopu na trg delovne sile potencialni delodajalci rečejo “Kaj pa izkušnje, imate?”, še preden uspejo priti do svoje prve zaposlitve. Paradoks v vsem svojem sijaju.

Nekakovostna in predvsem neplačana pripravništva so tudi nepravična. Ohranjajo krog “privilegij privilegiranim”. Zakaj? Ker si opravljanje neplačanega pripravništva običajno lahko privoščijo samo ljudje srednjega in višjega sloja, ki jim ni treba skrbeti za kritje najemnin, hrane, prevoza in vseh ostalih življenjskih stroškov. Če pa si študent(ka) ne more privoščiti brezplačnega dela, je avtomatsko prikrajšan(a) za pridobivanje spretnosti, ki bi mu/ji omogočile boljšo zaposlitev v prihodnosti.

In še to: delodajalci mnogokrat pozabijo, da pripravništva ne koristijo samo mladim. Slednji so polni energije in želje po dokazovanju. Imajo nove, sveže ideje, delodajalcem pa predstavljajo bazen mladih talentov. Zaposljivih mladih talentov. S pritrdilnim odgovorom na vprašanje teh istih delodajalcev: “Kaj pa izkušnje, imate?”

Zato sem ponosna na danes sprejeto besedilo. Storili smo izjemno pomemben korak k boljšim pogojem za VSE mlade. Komisijo pozivamo k pripravi zakonodajnega okvira, za katerega – zavoljo zagotavljanja enakosti in pravic mladih – resnično upam, da ga bomo na dnevni red dobili čim prej.

– Irena

Foto: EP/Philippe Stirnweiss

/0 Comments/objavil/a

‘‘Želim, da mladi vplivajo na odločitve, ki jih sprejemamo.”

Evropska poslanka Irena Joveva je v četrtek, 1. junija 2023, v Evropskem parlamentu v Bruslju sprejela predstavnice Šolskega centra Celje z dijakinjami in dijaki, ki delujejo v okviru projekta Erasmus+ Jean-Monnet z namenom poučevanja, učenja, raziskav in razprav o različnih vidikih Evropske unije. Ob srečanju je spregovorila tudi za njihov podkast, kjer je poudarila, da skuša mlade ozavestiti, da tudi oni vplivajo na odločitve, ki se sprejemajo tudi oziroma predvsem zanje.

Pogovor so pričeli o mladih in njihovem odnosu do Evropske unije, pri čemer je poslanka dejala, da bodo prihajajoče evropske volitve te, na katerih bodo prvič glasovali tudi že tisti, ki so bili rojeni v Evropski uniji. Izpostavila je, da se marsikomu zdijo prednosti in dobrobiti Evropske unije samoumevne, a da niso, hkrati pa je za to odtujenost kriv tudi del politike.

‘‘Ne želim biti pokroviteljska do mladih, želim pa, da se zavedajo, da lahko tudi oni vplivajo na odločitve, ki jih sprejemamo mi. Na koncu koncev so te odločitve pomembne za njih, oni so tisti, na katerih svet stoji.’’

Zato se ji zdi še posebej pomembno, da v politiko vstopajo ljudje, ki jim je mar in da pride do resnične vključitve ljudi vseh starosti, saj da različne generacije na stvari gledajo različno, prinašajo drug(ačn)o energijo ter zanos za spremembe. Dodala je, da je na politiki, da to tudi dejansko udejanja. Sama se zavezuje vodenju z dobrim zgledom, kjer vsak dan znova želi dokazovati, kaj vse se da z namenom približati Evropsko unijo mladim kot tudi vsem drugim, s tem ko jih posluša in tudi sliši.

Poslanka je pojasnila, kako izgleda njen delovnik, saj najmanj dvakrat tedensko potuje v tujino in nazaj v Slovenijo, medtem ko ima doma dve leti staro hčerko. Priznala je, da ni lahko in zagotovo predstavlja izziv, a je tudi to vzela v zakup. Na vprašanje o svojih zadnjih aktivnostih v zvezi s slovenščino pri podjetju Apple je medtem odgovorila, da se zgodba sicer razpleta počasi, a gotovo hitreje, kot bi se sicer, brez pritiskov. O vnovični kandidaturi na prihajajočih evropskih volitvah prihodnje leto pa je povedala:

‘‘Želim si, da ljudje ocenijo moj mandat. Ljudje so tisti, ki morajo to narediti. Predvsem pa si želim, da ga ocenijo na podlagi vseh petih let in ne na podlagi zadnjega meseca ali leta. Delam popolnoma isto, kot sem delala na začetku, tako delam zdaj in tako bo tudi zadnji mesec kampanje.’’

Pogovor je poslanka zaključila s sporočilom za dijakinje in dijake ter jim položila na srce, naj bodo vztrajni pri svojih ciljih, radovedni, aktivni, toda hkrati spoštljivi, kulturni in uvidevni do vsega in vseh – soljudi, živali in sveta.

Celotnemu pogovoru lahko prisluhnete tukaj pod številko 8. (Irena Joveva).

 

/0 Comments/objavil/a
,

”Nihče ni bolj slep od tistega, ki noče videti.”

Nihče ni bolj slep od tistega, ki noče videti.

Ko sem to prebrala v kriminalnem romanu, s katerim sem si te dni krajšala letalske poti, me je prešinilo: to je začetek mojega obširnejšega zapisa o naši nedavni misiji ugotavljanja dejstev na Poljskem.

V nadaljevanju si boste lahko prebrali nekoliko več podrobnosti o vladavini Zakona in pravičnosti, ki zakon in pravičnost razume po izključno svojih merilih in pravilih. Prikladno ime so si izbrali, mar ne?

Ti ljudje sicer zelo dobro vidijo, vendar zgolj in samo – sebe. In nihče ni bolj slep od tistih, ki tega nočejo videti. Ki takšne ljudi, takšno politiko podpirajo. Slepo podpirajo.

“Ne vem, zakaj se smejite, to ni lepo,” mi je rekel poljski minister za izobraževanje. Seveda se nisem smejala, kdo bi se smejal njegovemu bizarnemu monologu, ampak do tja še pridem. Gospoda (iz) Zakona in pravičnosti je zmotilo, ker sem ga ves čas gledala naravnost v oči in mu zelo jasno dala vedeti, kaj si mislim.

Njega pa ni zanimal dialog, niso ga zanimala naša vprašanja. Zanimalo ga je le, kako nam odpredavati stališča poljske vlade in odgovoriti na … no, nič.

  1. ‘Izobraževanje in znanost sta stvar naše notranje politike.’
  2. ‘Akademska svoboda in neodvisnost? Da, da, obstajata.’
  3. ‘Poljska vlada ne financira raziskav, ki mažejo dobro ime Poljske.’
  4. ‘Kot minister pač lahko odločam, kaj se bo financiralo in kaj ne.’

To so njegove dobesedne navedbe. Roko na srce, v tem pogledu naše srečanje z njim ni prineslo novih ugotovitev … razen dodatne, dokončne potrditve, koliko se je poljska vlada dejansko oddaljila od že osnovnih demokratičnih standardov.

Govorili smo namreč tudi s kar nekaj akademiki. Poleg očitkov o nujnosti reforme šolskega sistema so zelo jasno obrazložili, kako oblast izkorišča šolski sistem v politične namene. V prevodu: zase.

Taktika je v resnici sila preprosta. Prvič, ne daš denarja, ker, saj veste, “kot minister pač lahko odločam”. Drugič, vseskozi za vse kriviš (v tem primeru) lokalne oblasti oziroma tiste, ki pač niso del Zakona in pravičnosti.

“Vloga javnih medijev je predstavljati javne osebnosti. Glavne osebnosti, pravzaprav. In to so vladajoči in imajo pač več medijskega prostora. To ni bizarno, to je naravno,” pa mi je rekel predsednik poljskega medijskega regulatorja, ko sem ga vprašala, kaj meni o tem, da so v samo drugem četrtletju 2021 z Zakonom in pravičnostjo povezani politiki v etru javne televizije dobili skoraj 147 ur prostora, medtem ko so poslanci Državljanske platforme, opozicije, dobili točno 28 ur in 23 minut.

Zelo uravnoteženo … oprostite, naravno. “Ali lahko pojasnite, kako ste kot regulator obravnavali to dejstvo,“ sem ga vprašala.

Tudi njega ni zanimal dialog, je pa z odgovori v bistvu prav tako samo potrdil, da poljski medijski regulator ni nič drugega kot podaljšana roka – Zakona in pravičnosti. Tega se niti ne trudijo kaj dosti prikriti:

  1. ‘Poljska je demokratična država. Vsak lahko dela, kar hoče.’
  2. ‘Medijska svoboda in neodvisnost? Obstajata.’
  3. ‘Moja vloga je usmerjati na pravo pot tistega, za katerega se odločim, da dela narobe.’
  4. ‘Predsedujoči ima pravico disciplinirati medije, če se odloči, da ne delajo v skladu z akti.’

Zanimivo, kajne? Človek bi mislil, da uravnoteženo poročanje pomeni tudi pluralnost stališč (dezinformacije in propaganda izvzeti, seveda). Da se potem lahko državljanke in državljani odločajo sami. No, poljski regulator vztraja pri ukrepanju zgolj takrat, ko nek medij graja vlado. Javni mediji, ki so tam že v popolnosti na liniji vladnega narativa, menda niso del problema.

Menda so del problema neodvisni kritiki, ki jim oblast na vse mogoče načine želi vsaj otežiti delo, če že ne omogočiti istega.

Govorili smo namreč tudi z novinarji, predstavniki medijev. Tistimi, ki so se odzvali, seveda, ker smo povabili še predstavnike javnih medijev, pa niso želeli priti. Le zakaj …

… In tistimi, ki še vztrajajo. Ki še stojijo. Ki se ne spreminjajo v lojalne, pardon, “prave” Poljake. Ki dobivajo na stotine tožb Zakona in pravičnosti, z vseh funkcij po malo, nato gre pa vse skupaj še malo na sodišča, kjer marsikdo več kot očitno služi – Zakonu in pravičnosti.

Vse to so njihove taktike, popolnoma iste vsepovsod pod takimi oblastniki. Določajo smernice, ustvarjajo narativ. Prevzemajo počasi, toda vztrajno. Ker lahko.

Lahko bi vam povedala še marsikaj. Lahko bi vam povedala tudi, da na Poljskem v šolah trenutno nimajo predmeta ‘državljanska vzgoja’. Preimenovali so ga v ‘zgodovina in sedanjost’. Teme, kot so demokratične vrednote ali pravice otrok, očitno niso več del poučevanja.

Lahko bi vam povedala tudi kaj o resnično absurdnih stališčih poljskega varuha pravic otrok, ki so vse prej kot sprejemljiva stališča … varuha. Pravic. Otrok.

Lahko bi vam povedala tudi, da je 15-letni sin ene političarke storil samomor. Zlorabil ga je pedofil, na koncu pa se je ta fant ubil zato, ker so določeni javni mediji na Poljskem brez pomisleka razkrili njegovo identiteto. Identiteto žrtve, da ne bo nesporazuma. In da ne bo še enega nesporazuma: ne, ni bil sin nekoga iz Zakona in pravičnosti.

In tukaj bom postavila piko, ker mislim, da ste do tega trenutka vsi že razumeli.

Razen tistih, ki nočejo videti.

Irena

/0 Comments/objavil/a