Evropska poslanka Irena Joveva je v ponedeljek, 11. julija 2025 v intervjuju za črnogorski neodvisni časopis Monitor spregovorila o številnih aktualnih temah – od glasovanja o nezaupnici predsednici Evropske komisije, razmer na Bližnjem vzhodu in v Srbiji, do obrambnih izdatkih za NATO, nedavno sprejete sporne resolucije o ohranjanju spomina na žrtve povojnega komunističnega obdobja v Sloveniji, medtem ko se je v zaključku dotaknila evropske perspektive Črne gore in možnosti njenega vstopa v Evropsko unijo.

Uvodoma se je Joveva dotaknila glasovanja o nezaupnici predsednice Evropske komisije Ursule von der Leyen. Spomnila je, da je bila do njenega vodenja komisije kritična že od samega začetka, predvsem zaradi pomanjkanja transparentnosti pri sklepanju ključnih dogovorov, kot je bil tisti glede dobav cepiv s podjetjem Pfizer:

“Tako pomembni dogovori, kot so nakupi cepiv se ne morejo sklepati prek SMS sporočil. Način, kako je predsednica Evropske komisije vodila ta proces, danes ne moremo več spremeniti, lahko pa jasno povemo, da pri javnem denarju ne sme biti prostora za skrivnosti.”

V nadaljevanju je bila tudi kritična glede razmer na Zahodnem Balkanu. Pri tem je opozorila, da nekateri politični akterji v regiji še naprej zavestno in vztrajno ohranjajo vzdušje etničnih delitev, pri čemer pogosto uporabljajo strah, sovraštvo in zgodovinske manipulacije kot politično orodje za utrjevanje svoje oblasti. Ob tem je opozorila, da odgovornost za ohranjanje takšnega stanja ne nosijo zgolj lokalni voditelji – pomemben del krivde pripisuje tudi Evropski uniji, katere pristop do regije že dolgo spodkopava lastna načela.

“Politika EU do Zahodnega Balkana že leta temelji na ideji “stabilnosti za vsako ceno”. Ta se pogosto zanaša na ohranjanje geopolitičnega ravnotežja zavoljo zaščite donosnih ekonomskih interesov – celo takrat, ko to pomeni zavestno molčanje ob avtoritarnih praksah.”

 

Glede povečanja obrambnih izdatkov zveze NATO je ocenila, da to ne predstavlja zmage ameriškega predsednika Donalda Trumpa, temveč odraža vse močnejšo voljo večine držav članic EU, da v vse bolj negotovih časih dodatno vlagajo v lastno varnost. Zato bo po oceni Joveve ključno, da Unija ne ostane odvisna od ameriških zaveznikov, temveč da doseže resnično strateško avtonomijo – tako glede gospodarske odpornosti kot tudi na področju obrambe.

Beseda je nanesla tudi na nedavno sprejeto resolucijo Evropskega parlamenta o ohranjanju spomina na žrtve povojnega komunističnega obdobja v Sloveniji, pri čemer je obsodila poskuse politizacije zgodovine. Kot je nadalje izpostavila, je povsem nesprejemljivo, da se tako občutljive in kompleksne zgodovinske teme sprevračajo v predvolilno politično orožje ene same opozicijske stranke, ki gradi svoj politični kapital celo na potvarjanju zgodovinskih dejstev.

V tem kontekstu se je odzvala tudi na pomanjkanje odločnejšega odziva EU na sporni koncert Thompsona v Zagrebu. Spomnila je, da je Evropa nekoč jasno, odločno in za vse čase zavrnila poveličevanje skrajnih ideologij, kot sta nacizem in fašizem: ”Zato ni na mestu, da se takšne pojave ignorira. Treba je jih je uradno obsoditi. Problem ni toliko v samem Thompsonu, kot je v družbeni normalizaciji ideologij, ki bi morale ostati nepreklicno obsojene. Žal so k tej normalizaciji prispevala tudi družbena omrežja in senzacionalistični mediji. Posebej nesprejemljiva pa je bila prisotnost nekdanjega slovenskega premierja, sicer samooklicanega ”domoljuba”, ki je očitno užival v skladbah izvajalca, ki vsak koncert začne z utaškim pozdravom.”

Joveva je komentirala tudi razmere na Bližnjem vzhodu, kjer je opozorila, da smo priča najbolj dokumentiranemu genocidu v sodobni zgodovini. Ob tem je izrazila obžalovanje, da velike sile še ne kažejo dovolj pripravljenosti, da dosežejo prekinitev ognja in vzpostavo pravičnega ter trajnega miru.

“Nekatere države članice EU, zlasti Nemčija, so se odločile, da ne bodo stopile v obrambo šibkejših. Raven vsiljenega proizraelskega odnosa tako postaja vse bolj zaskrbljujoča. Čeprav razumem zgodovinsko odgovornost, ki jo nosi Nemčija, pa način, kako poskuša “popraviti” svoje napake iz preteklosti, vodi v povsem drugo skrajnost.”

V zaključku je na vprašanje o možnosti vstopa Črne gore v EU izrazila zadovoljstvo nad vidnim napredkom te države, ki se odraža tudi v letnem poročilu o napredku predvsem v zadnjem letu. Kot posebno spodbudno je ocenila enotnost vseh političnih akterjev glede evropskega članstva, pri čemere je poudarila, da je uradna Podgorica postala simbol, da je evropska perspektiva Zahodnega Balkana še vedno živa. Ob tem je izrazila trdno prepričanje, da bo Črna gora postala 28. članica Evropske unije.

Intervju je v celoti dostopen na naslednji povezavi.

“Se človek lahko navadi na vojno? Lahko, seveda. Jaz sem se navadil. Ne maram je, ampak sem se. Živim prilagojeno obstoječim razmeram, delam, razmišljam, jem … Toda – se človek lahko navadi in ostane normalen? To je že težje vprašanje. O Irmi je odločil nekakšen petek. Že zdavnaj sem pozabil, da obstaja nekaj, kar se imenuje petek, potem vikend, potem prazniki in podobne stvari, mesec avgust pa je idealen za sončenje, plavanje in podobne radosti brezskrbnih ljudi. Za nas to ne obstaja. Dodelili so nam drugo vrsto športa. Igro s smrtjo. Tvojo ali tujo, ampak v igri je vedno samo eno – obstajati ali ne obstajati. Kot da je to nekaj. Kaj je pomembno? Preživeti za vsako ceno? Tudi to ni pomembno. Pomembno je živeti kot človek, če pa ne gre, potem ni nič več pomembno. Niti živeti ne. Zato pojdi in naredi, kar lahko, da ostaneš človek. Sicer ne bo nič pomembno.”

Prebrali ste odstavek iz knjige, ki jo berem že mesece. Pa niti ne zato, ker si ne bi mogla vzeti tistih nekaj minut pred spanjem, ampak zato, ker je osebna zgodba avtorja Sarajevske princeze, zdravnika Eda Jaganjca, tako zelo pretresljiva, da …

… da je težko dojeti. Je res tako težko biti človek v nečloveških razmerah? Kako je mogoče, da nič ni sveto, niti življenje otrok, mladih?

In danes, ko številni – v prvi vrsti prav mladi – pogumno vstajajo proti avtokraciji, proti potvarjanju zgodovine in proti razčlovečenju, je ključno razumeti, da ima zločin v Srebrenici ime. Genocid. To ni mnenje, pač pa dejstvo, potrjeno na sodiščih.

Z odgovornostjo posameznikov – ne naroda.

To je zahteva po odgovornosti – ne kolektivni krivdi.

To je spoštovanje do žrtev – in do vseh, ki si tudi znotraj Srbije ali kjerkoli drugje na tem svetu želijo družbo brez zanikovanja, brez manipulacij in brez glorificiranja zločincev.

To je zahteva, naj se ne obračajo glave takrat, ko mednarodno humanitarno pravo velja samo še na papirju.

Ko je celo lakota smrtonosno orožje.

Ko otrok v Gazi, ki išče samo požirek vode, ne ve, če bo preživel.

Ko bolnišnica ali begunska taborišča niso več zaščita ali zatoščišče, pač pa potencialna past.

Ko mednarodna skupnost zamuja trenutek, da bi ta grozodejstva preprečila. Tako kot že tolikokrat. Tako kot pred 30 leti. Spet.

Mednarodno-pravni red se ne podira samo pod težo bomb, ampak tudi pod težo ravnodušnosti. Dehumanizacije. In s pogledom stran.

“Zato pojdi in naredi, kar lahko, da ostaneš človek. Sicer ne bo nič pomembno.”

Živjo! Sluzasta izdajalska podgana tukaj.

Menda. Menda nimam lastnega mnenja. Pa ravno jaz, ja …

Veste, če nekdo pri nekem glasovanju pritisne “nič”, to ne pomeni, da nima lastnega mnenja. Vsaj ne nujno. Včasih – v mojem primeru vedno – pomeni, da sem skrbno premislila ter se z mirno vestjo in stoodstotnim zavedanjem odgovornosti odločila, da bom pač pritisnila “nič”. Ni se zgodilo prvič, najbrž tudi ne zadnjič.

Vam pa z veseljem razložim, zakaj. Upam, da boste prebrali predvsem tisti, ki me označujete za … tisto zgoraj.

Torej: danes smo glasovali o nezaupnici Evropski komisiji. Ne samo Ursuli von der Leyen, temveč celotni Evropski komisiji. Prva pomembna podrobnost.

Gremo dalje. Predsednica komisije nima moje podpore. Mimogrede, nima je že od samega začetka tega mandata in je nikoli ni – očitno pa tudi nikoli ne bo – dobila. Njena (ne)dejanja na številnih področjih – od neetične, povsem zgrešene politike do genocida v Gazi, paktiranja z avtoritarnimi režimi ter dostikrat zelo očitne podpore tem istim, zlasti na Zahodnem Balkanu, do pretirane koncentracije moči, češ “moja je zadnja in ne morete mi nič” … vse to kaže, da se marsikje stvari pomikajo v napačno smer.

Je bilo to zapisano v predlogu nezaupnice, kaj mislite? Sploh veste, kdo jo je vložil? Skrajni desničarji. Manipulatorji, populisti, ki jim je mar zgolj zase in za nič drugega. Njihove kritike so selektivne (strinjam se zgolj s tisto glede netransparentnosti pri nakupu cepiv, kar tako ali tako vsakič javno povem – tudi z glasovanji!), njihova odgovornost pa … o, saj res, ni je. Nič.

Veste, Evropska unija je več kot ena oseba. Predvsem pa je več kot plen za neo******* (vstavite poljubno nadaljevanje besede), ki jo rušijo zaradi gradnje odra za lastne, tako zelo poceni, zlasti pa tako zelo nevarne politične točke.

Ne nameravam govoriti v imenu ostalih, toda verjemite mi, da se je vsak od nas devetih evroposlank ali poslancev iz Slovenije danes odločil izključno taktično. Verjemite mi. Tudi jaz sem se. Ampak moja taktika je, da mi na kraj pameti ne pade podpirati skrajnežev, hkrati pa mi še manj na kraj pameti pade podpreti predsednico komisije.

Šla sem proti svoji politični skupini. Za svojim stališčem stojim. Vedno. Brez omahovanja. Seveda se z mojim glasovanjem lahko ne strinjate. Prepričanih ne bom prepričevala. Nima smisla. A če vas do konstruktivne razprave loči le en živalski samostalnik ali pridevnik z nekaj čudovitimi dodatki … kaj je to? Nič. S to razliko, da je bil moj nič vsebinski. In – verjeli ali ne – načelen še toliko bolj.

 

EP/Laurie DIEFFEMBACQ

Evropska poslanka Irena Joveva se je v torek, 8. julija 2025, udeležila plenarne razprave o poročilu Evropske komisije glede napredka Severne Makedonije za leti 2023 in 2024. ”To poročilo je poročilo o evropski poti ene države kandidatke. Poti naroda, ki je bil tolikokrat ponižan in nalagan … pa je še vedno boljši od marsikaterega znotraj Unije,” je ob tem izpostavila.

Uvodoma je Joveva poudarila, da je omenjeno poročilo namenjeno spremljanju evropske poti države kandidatke, ki je bila na tej poti večkrat izpostavljena neupravičenemu pogojevanju, političnim blokadam in poniževanjem. Kljub vsem oviram pa makedonski narod po njenih besedah ostaja bolj dosleden evropskim vrednotam kot marsikdo znotraj same Unije.

Pri tem je jasno izpostavila, da poročilo ni in ne sme postati prostor za razpravo o obstoju makedonskega naroda, jezika ali identitete:

“Čeprav me ta del besedila v poročilu seveda ne moti, podpiram ga in ne bom glasovala za njegov izbris, moram kljub temu biti fer in makedonskemu narodu sporočiti: vem, da boli. Mene tudi. Ampak ne pristajajte na narativ politike, ki bo govoril, da vam je Evropski parlament s tem odvzel identiteto ali jezik. Ni res.“

Hkrati je Joveva obsodila politične manipulacije in populistične interpretacije, ki zlorabljajo občutljiva vprašanja identitete ter pri tem zavirajo tako širitveni proces Evropske unije kot tudi zaupanje v njene institucije. Tistim, ki z zavestnim zavajanjem nasprotujejo pravičnosti, pa je odločno sporočila: “Makedonski jezik je avtentičen, vaši poskusi pa moderna fikcija. Identiteta, ki je preživela stoletja, ne bo izginila zaradi enega glasovanja in vašega lobiranja.“

Svoj nagovor je zaključila z mislijo, da makedonski narod za svoj obstoj ne potrebuje nikogaršnjega dovoljenja: “Da pa bi to končno prepoznali tudi tisti, ki še vedno dvomite … za to potrebujete predvsem poštenost, integriteto in pogum. Vem.“

Foto/EP: Brigitte HASE

Evropska poslanka Irena Joveva je v torek, 8. julija 2025, sodelovala na plenarnem zasedanju Evropskega parlamenta v razpravi o stanju glede izvajanja evropskega akta o svobodi medijev v državah članicah Evropske unije.

Uvodoma je Joveva poudarila, da predstavlja Evropski akt o svobodi medijev enega ključnih zakonodajnih dosežkov prejšnjega mandata Evropskega parlamenta, ki je nastal kot odziv na konkretne primere političnih pritiskov na medije – tudi na izkušnji Slovenije. »Nastal je tudi zaradi napadov Janševe vlade na STA in RTV. Žal. Če to doživiš, veš, kako pomembno je imeti evropske varovalke,« je pojasnila.

Ob tem je opozorila, da do začetka polne uveljavitve akta sicer preostaja še natanko en mesec, vendar se številne države članice nanj še vedno ne pripravljajo dovolj resno ali pravočasno. Komisijo je zato pozvala, naj nemudoma sproži postopke pred Sodiščem EU proti vsem državam, ki z implementacijo zamujajo:

»Od sprejetja (zakona) je medijska svoboda marsikje po EU nazadovala, merim predvsem na Slovaško, mediji pa niso imuni pred napadi oblasti nikjer. Pri svobodi medijev je enako kot pri katerikoli svobodi: ko jo zadušiš, jo težko vzpostaviš nazaj. Pomena svobode pa se zaveš, ko jo izgubiš.«

V zaključku je ocenila, da besedilo akta vsebuje številne pomembne določbe, ki bi lahko učinkovito zaščitile novinarje in uredništva pred političnimi posegi, zasebnimi interesi in neomejenim vplivom digitalnih platform. Vendar kot je dodala, brez jasne odločenosti institucij, zlasti Evropske komisije, da te določbe tudi dejansko uveljavijo, vsebovane varovalke ostajajo zgolj načelna zagotovila brez pravega učinka.

Evropska poslanka Irena Joveva se je v ponedeljek, 7. julija 2025, udeležila plenarne razprave v Evropskem parlamentu, kjer je navzoče nagovorila pred glasovanjem o resoluciji “o ohranjanju spomina na žrtve povojnega komunističnega obdobja v Sloveniji”. “Tako zelo ljubijo svoj dom, da so ga “spremni” prodati. Včasih tudi zamenjati. Podobno, kot bi zamenjali zgodovinska dejstva,” je ob tem poudarila.

Uvodoma je Joveva opozorila, da medtem ko po svetu divjajo vojne, genocid in obenem spremljamo razpad liberalne ureditve, pri čemer je enakost postala samo še iluzija, so nekateri poslanci v Evropskem parlamentu predlagali zgodovinsko netočno resolucijo, s katero želijo povojno obdobje v Sloveniji, spisati na novo. Ob tem je spomnila tudi na manipulacije, ki so spremljale postopek njenega sprejemanja:

“In s čim se ukvarjajo kolegi na desni? V Evropski parlament z zlorabo postopkov prinašajo zgodovinsko netočno resolucijo, ki bi povojno obdobje v Sloveniji, obdobje izpred 80 let spisala na novo in to z rokami neonacistovi n neofašistov.”

V nadaljevanju je obsodila nevarno politično instrumentalizacijo zgodovine in opozorila na cinizem najnižjega ranga:

“To, da resolucijo potrjujejo recimo tisti, ki na avstrijskem Štajerskem s himno preizprašujejo slovensko ozemlje. In recimo tisti, ki so konec tedna na koncertu kričali, da so ”spremni”. Slovenski ”domoljubi” torej tako zelo ljubijo ta svoj dom, da bi ga prodali.”

V zaključku je opozorila, da so takšna dejanja, ki jih nekateri z navdušenjem razglašajo za dosežke, v resnici izraz politične sprevrženosti, kjer ne gre za spoštovanje žrtev ali dostojanstva, temveč zgolj in samo za preračunljivo spreminjanje preteklosti v skladu z  lastnimi interesi:

“Oni so ”spremni”. Začeli so z revizijo zgodovine, nadaljevali bodo z uničenjem vsega samoumevnega v Uniji.”

Imam povtorno da vi kažam nešto.

Da, prvi del zapisa bo v makedonskem jeziku. Z razlogom … ki ni nujno sodoben. Ali pač?

Dali mislite deka stvarno postojat “moderni” jazici? Jazikot e živo suštestvo, znam, no za mene toa “moderen jazik” e na primer sleng, koj postojano se menuva ili se prilagoduva na mladite i ponekogaš e teško da mu se sledi. A možebi samo sum stara. Ili “staromodna”, sekako ne “moderna”, neli?

A što e so jazikot na eden narod? Eden jazik može da ima nekolku verzii, znam, no toa – ispravete me ako grešam – se narekuva dijalekt. Megjutoa, ne postoi situacija vo koja što eden jazik, formalno priznat jazik, odednaš stanuva “moderen”. Čisto poradi toa što nekoj, ete, rešil da go nareče taka. Se e vo duhot na dobrososedskite odnosi, neli?

Zošto go pišuvam seto ova. Zatoa što idnata nedela, na plenarnata sednica vo Evropskiot parlament, ke glasame za izveštajot na – citiram – “Evropskata komisija za Severna Makedonija” za poslednite dve godini.

Toa se sosema normalni, tradicionalni godišni izveštai, so edinstvena cel: da bidat profesionalni, fer i zasnovani na kriteriumite za napredokot na zemjata kandidat. Toa se izveštai koi što NIKOGAŠ ne treba da stanat alatka za razjasnuvanje na raboti koi nemaat NIKAKVA vrska so kriteriumite za procesot na pristapuvanje.

Nakratko: originalnata verzija na tekstot na izveštajot, postignat vo pregovorite na političkite grupi, e realna. Ama odredeni političari ne bi bile političari da ne pravat drama vo vrska so se što e povrzano so makedonskiot narod, jazik i identitet.

Tie sakaa vo tekstot go vklučat zborot “moderen”. Moderen makedonski jazik. Se e vo duhot na dobrososedskite odnosi, neli?

E pa, nema da može. Da vi kažam … mnogu dobro razbiram deka politikata e prašanje na kompromisi, koi ne se nužno sekogaš najdobri. Ja razbiram i emocionalnosta do koja doagja koga stanuva zbor na odredeni temi.

No nikogaš nema i ne sakam da razberam kako evropskite instituciii možat tolku lesno da stanat prostor kade – pod izgovor na parlamentarizam, pa i na evropeizacija – cvetaat nacionalistički revizionistički idei. Prostor kade što institucionalnata mokj se koristi za ednostrani obidi na primeni ne samo na minatoto, tuku duri i na segašnosta. Ili modernosta, ako sakate.

Dali navistina sekogaš morame da birame strani? Dobro, ajde, pak ke birame strani. Eve, jas ja biram stranata kade što identitetot na nacijata e ostaven na mir. Kade što jazikot na nacijata e ostaven na mir.

Od srce i posakuvam se najdobro i najubavo na tatkovinata na moite roditeli. No za žal, tamu e se osven toa. Interesite na političarite – od site strani! – ne treba da bidat parohiski, nacionalistički interesi i manipulacii. Nivniot interes treba da bide narodot. I ne, ne samo edniot. I ne, ne dvata naroda. Tuku … site.

*

Začela sem z dobesedno maternim, zaključila bom z maternim. Torej:

Ali po vašem mnenju obstajajo “sodobni” jeziki? Seveda je jezik živa stvar, a zame je sodoben jezik recimo sleng, za katerega se mi zdi, da se pri mladini vedno znova spreminja oziroma prilagaja in mu je včasih težko slediti. Morda sem pa samo stara. Ali “starodobna”, bi nekdo rekel.

Kaj pa jezik določenega naroda? Seveda je jasno, da ima jezik lahko več različic. Toda temu se – kolikor vem – reče narečje. Prepričana pa sem, da ne more nek jezik, ki je formalno priznan, kar naenkrat postati “sodoben”. Ker se je nekdo pač odločil, da ga je menda bolj primerno tako poimenovati. Vse v duhu dobrososedskih odnosov, kajne?

Zakaj vam vse to pišem. Zato, ker bomo naslednji teden na plenarnem zasedanju glasovali o poročilih – navajam – “ Evropske komisije o Severni Makedoniji” za minuli dve leti. Gre za običajna, tradicionalna letna poročila, katerih edini namen mora biti strokovna, poštena in na merilih temelječa ocena napredka države kandidatke. Gre za poročila, ki ne smejo nikoli postati orodje za razčiščevanje stvari, ki nimajo nobene zveze s kakršnimikoli merili pristopnega procesa.

Skratka, originalna različica poročila, dosežena po pogajanjih s političnimi skupinami Evropskega parlamenta, je zelo realna. A seveda določeni politiki ne bi bili politiki, če ne bi delali drame – kot vedno, ko je govora o makedonskem narodu, jeziku in identiteti.

V besedilo so želeli vključiti besedo “sodoben”. Sodoben makedonski jezik. Vse v duhu dobrososedskih odnosov, kajne?

Ne bo šlo. Absolutno razumem, da je politika stvar kompromisov, ki niso nujno vedno najboljši. Razumem tudi občutljivost nekaterih tematik.

Nikoli pa ne bom razumela, kako lahko evropske institucije tako zlahka postanejo prostor, kjer – pod pretvezo parlamentarizma in celo evropeizacije – uspevajo nacionalistične revizionistične ideje. Prostor, kjer se institucionalna moč zlorablja za vsiljevanje enostranskih interpretacij ne le zgodovine, ampak celo sedanjosti.

Se mora res vedno končati pri izbiranju strani? V tem primeru izbiram stran, na kateri se identiteta naroda pusti pri miru. Na kateri se jezik naroda pusti pri mir

Domovini svojih staršev iz dna srca želim vse najboljše in najlepše, a žal je tam trenutno vse prej kot to. Interesi politikov – na obeh straneh! – ne bi smeli biti parcialni, nacionalistični interesi in manipulacije. Njihov interes bi moral biti narod. In ne, ne samo eden. In niti ne samo oba, temveč … vsi.

– Irena

To ni domoljubje – to so nepotrebne in škodljive provokacije, ki niso v duhu EU.

Prav je, da je vsaka država ponosna na svojo zgodovino, jezik, simbole in tradicijo. To bogastvo je temelj evropske raznolikosti in skupne identitete. A zgodovinska dejstva so jasna – in tudi njihove posledice, pogosto boleče, so znane. Ravno zato bi morali danes, ko se evropski prostor vse pogosteje sooča z nevarnimi nacionalističnimi težnjami, potvarjanjem zgodovine in izključujočo retoriko, pokazati več politične zrelosti in odgovornosti.

Za tovrstne enostranske provokacije, ki poglabljajo nezaupanje in razdvajajo evropsko skupnost, ni prostora.

Da ne gre “zgolj” za vprašanje simbolike, najbolj občuti prav slovenska narodna skupnost v Avstriji, ki že dolgo upravičeno opozarja na svoj vedno bolj nezavidljiv položaj.

Verjameva, da so takšne poteze določenih avstrijskih politikov koraki nazaj in verjameva, da obstajajo druge možnosti in priložnosti za izkaz domoljubja.

Evropa ne more in ne sme postati prizorišče tekmovanja, kdo bo bolj agresivno vsiljeval svojo interpretacijo preteklosti. Evropa temelji na sodelovanju, spoštovanju in odgovornosti. Provokacije, ki služijo ozkim notranjepolitičnim interesom na račun skupne evropske prihodnosti, v Uniji – Uniji, ustvarjeni ravno z namenom preprečevanja ozemeljskih teženj in sovražnega nacionalizma – nimajo mesta.

Photographer: Laurie DIEFFEMBACQ

Photographer: Laurie DIEFFEMBACQ

“Ne morete si predstavljati, kako zelo toksično je vse skupaj. Obupno je, ‘veliki mačo’ pa izgublja občutek za realnost.”

“Mislili smo, da ne more biti slabše, a je več kot očitno lahko. Niti trohice nadzora ni več nad tem, kar počne oblast. Počasi, korak za korakom, dan za dnem, mesec za mesecem, leto za letom so ustvarili sistem s praktično neomejeno močjo.”

“Ni lahko. Ni lepo. Še težje bo. Še grše bo. Toda … če je volja ljudi dovolj močna, se jih ne da ustaviti. In ta volja je tudi tukaj končno vse bolj močna. Upanje o(b)staja.”

Vse to in še več smo poslušali na naši misiji ugotavljanja dejstev na Madžarskem. Videli na lastne oči, kaj se dogaja z z evropskimi sredstvi financiranimi projekti. Javno dobro? Ma, kakšno javno dobro. Vse je to moje! No, pa od moje družine in prijateljev,

ajde, to še gre. Ampak … javno? Da bi ljudje imeli kaj pozitivnega od tega? Od česarkoli, kar počnemo? Pozabite.

Tako nekako razmišlja – in predvsem funkcionira – madžarska oblast. Vendar veste, kaj? Upanje resnično vselej um

re zadnje. In demokracija na Madžarskem ni umrla. Še.

Zato je bila ta misija, na kateri sem bila, tako zelo pomembna. Ker je prav ta misija žal dodatno potrdila, da se madžarski oblasti preprosto ne sme popuščati.

Ker se politična odločnost Evropske unije, s katero smo na žalost morali tudi zamrzniti denar, ki ga je madžarska oblast dobivala, v zadnjem obdobju krha. Razlog? Preračunljivost, seveda. Politične igrice, ki sem jih sicer že vajena, a to ne pomeni, da bom nanje pristajala.

Kot ne bom pristajala na “biti tiho”, ko nekdo krati temeljne človekove pravice . Celo takšno, kot je svoboda zbiranja.

Tudi zato na tem mestu jasno in glasno izražam polno podporo Paradi ponosa, ki bo jutri v Budmipešti. Z vsem srcem in dušo.

Aja, pa še to: saj ste dojeli, kdo je ‘veliki mačo’, kajne? Tisti, ki podcenjuje moč volje ljudi. Zato gre moje sporočilo slednjim: imate to! Pokažite jutri.

Imate to.

Na dan, ko ves svet spremlja nor(č)ije voditeljev, ki mislijo, da je ta isti ves svet izključno njihov …

… na predvečer dneva državnosti, ki so ga sanjale mnoge generacije pred nami. Tiste, ki so z vztrajnostjo in pogumom položile temelje naši Republiki Sloveniji …

… se je danes treba ukvarjati s poskusi revizije zgodovinskih dejstev.

Super, res.

Odbor za peticije Evropskega parlamenta je danes potrdil resolucijo o “ohranjanju spomina na žrtve povojnega komunističnega obdobja v Sloveniji”. Besedilo, ki je vse prej kot iskreno ali uravnoteženo soočanje s preteklostjo.

Besedilo, ki namensko zamolči ključni kontekst druge svetovne vojne. Da, danes se ukvarjamo z drugo svetovno vojno.

Super, res.

Besedilo, ki odpor proti okupatorju poenostavljeno izenačuje z “nasiljem komunistov”.

Besedilo, ki ponuja prirejeno različico zgodovine. Prav tisto, na kateri SDS že od svojega začetka gradi svojo retoriko razdvajanja, očitno pa tudi svoj politični program in (pred)volilno kampanjo.

In kaj je največja ironija? Resolucijo so izglasovali tudi s pomočjo glasov strank, kot so nemška AfD, italijanski Bratje Italije, avstrijski Svobodnjaki in madžarski Fidesz. Toliko o spravi.

Zakaj pa, če je lažje enostavno prezreti določena zgodovinska dejstva, druga pa prirediti tako, da nudijo selektivno amnezijo ter za piko na i še zlorabiti parlamentarne postopke.

Super, res.

Ironično je tudi to, da so v končno besedilo resolucije vključeni predlogi prav naše politične skupine Renew o obsodbi kolaboracije in revizionizma ter nedopustnosti instrumentalizacije zgodovine v politične namene, kar je super super, res (tokrat mislim resno), ampak tudi zato je celotna resolucija v bistvu kontradiktorna in skregana že s samo logiko, kaj šele zgodovinskimi dejstvi.

Da ne bo nesporazuma: nihče ne upravičuje ali zanika povojnih pobojev. Toda tak način zlorabe zgodovine za razvnemanje čustev še vedno travmatičnih zgodovinskih dogodkov v politične namene je preprosto nizkoten in izprijen.

Želela bi si, da bi to poglavje enkrat za vselej zaprli, toda ravno ta resolucija je še dokaz več, da stranki SDS to oziroma sprava ne ustreza. Slovenija se kljub poskusom blatenja v zvezi s tem nima česa sramovati, saj boj za svobodo naroda proti nacističnemu okupatorju ne bo nikoli ne moralno ne zgodovinsko napačen!

Ima pa EU pred seboj trenutno veliko izzivov. Takih … malo mlajših od 80 let. Zato, dotični kolegice in kolegi, dajte svoj položaj v največji skupini Evropskega parlamenta raje izkoristiti za kaj pozitivnega v interesu Slovenije in EU.

Mislim, da bi vam dobro delo se vsaj malo iskreno, brez zgodovinskega revizionizma, ideoloških delitev in teorij zarote, ukvarjati s sedanjostjo in prihodnostjo. Predvsem pa bi dobro delo naši čudoviti državi. Ker to bi bilo pa res …

… super, res.