Evropska poslanka Irena Joveva je bila v ponedeljek, 14. aprila 2025, gostja pogovorne oddaje Marcel na Televiziji Slovenija. V pogovoru z voditeljem Marcelom Štefančičem je spregovorila o raznoliki paleti tem, ki segajo od geopolitike in krize vrednot znotraj Evropske unije do kulturnih simbolov, kot je tekmovanje za pesem Evrovizije, aktualnem dogajanju v Srbiji in politični nestabilnosti v Bosni in Hercegovini.

Uvodoma je Joveva poudarila, kako pomembno je, da Evropska unija na novo razume svojo vlogo v hitro spreminjajočem se svetu. Opozorila je na potrebo po večji odločnosti in enotnosti pri odzivih na nepredvidljive poteze ameriške administracije:

»Želim si, da Evropska unija spremenjene razmere v ZDA in v mednarodnih odnosih vendarle izkoristi. Vedno govorimo, da smo najmočnejši, ko smo enotni. A potem se vsaka država članica obnaša sebično. Premalo je poguma, premalo odločnosti. Želim si drznejših ukrepov.«

Ob tem je poudarila, da evropski poslanci pogosto sprejemajo pomembne odločitve, a se te zatikajo v Evropskem svetu, kjer imajo glavno besedo vlade držav članic. Ravno ta razkorak med parlamentarnim pogumom in vladno previdnostjo, kot je dejala, zavira prepotrebne spremembe.

Odziv Unije na dogajanje v Gazi je označila kot eno najočitnejših manifestacij dvojnih standardov, ki jih po njenem mnenju EU ne bi smela tolerirati: »Glejte, Rusija je agresor, Ukrajina je žrtev. A odločnost, ki smo jo pokazali pri Ukrajini, pogrešam pri genocidu, ki se dogaja v Gazi. Te odločnosti dejansko ni, pa bi bilo zelo enostavno – tako kot smo sankcije uvedli proti Rusiji, bi jih morali tudi proti Izraelu. Embargo na orožje, suspenz pridružitvenega sporazuma in tako dalje.«

Poudarila je, da je nesprejemljivo, da so nekateri voditelji držav članic vnaprej napovedali, da ne bodo spoštovali naloga Mednarodnega kazenskega sodišča za aretacijo izraelskega premierja Benjamina Netanjahuja, ki je pred nedavnim obiskal Madžarsko.

Čeprav so pristojnosti Evropskega parlamenta omejene, je Joveva poudarila, da to nikakor ne pomeni, da smejo poslanci molčati. »Voditelji držav, ki sedijo na položajih, so precej močnejši od evropskih poslancev. A to ne pomeni, da smo tiho ali da ne kričimo. Jaz sem tudi prekršila marsikatero plenarno pravilo, ker sem kričala – tudi dobesedno. Sredi plenarne dvorane sem kazala fotografije palestinskih otrok, ki so umrli zaradi lakote, zaradi genocida, ki se dogaja.«

V tem kontekstu je utemeljila tudi svojo podporo pobudi, naslovljeni na Evropsko zvezo za radiodifuzijo, da naj se Izrael izključi iz letošnjega tekmovanja za pesem Evrovizije. Kot je dejala, je Evrovizija že dolgo več kot le glasbeno tekmovanje: »Že dolgo vemo, da Evrovizija ni samo glasba, ni samo umetnost, gre za absolutno politično prireditev s političnimi sporočili. In že zato Izrael tam zagotovo nima mesta. To enostavno ni prav.«

Dotaknila se je tudi razmer v Bosni in Hercegovini, ki jo kot regijo spremlja že vrsto let in kjer se Unija trenutno kaže nekoliko bolj odločno. Pri tem je znova poudarila pomen razlikovanja med posameznikom in celim narodom: »Treba je razumeti, da obsodba enega človeka še ne pomeni obsodbe celega naroda. A ta en človek drži za talce cel narod, pa še kakšen drug narod. Bosna in Hercegovina je iz treh narodov in vsi narodi imajo pravico do boljšega in lepšega življenja.«

Pogovor se je v zaključku posvetil tudi aktualnim razmeram v Srbiji. Na vprašanje, ali podpira predsednika Vučića ali študente, ki protestirajo za demokratične vrednote, je Joveva odgovorila brez ovinkarjenja: »Podpiram točno to, kar študentje zagovarjajo. To so stvari, ki jih zagovarja tudi Evropska unija – in to bi morala ta ista Evropska unija glasno in jasno povedati.«

Ob koncu je poslanka razkrila, da se že nekaj ur po oddaji odpravlja na pot v Strasbourg, kjer bo simbolično pričakala prav te srbske študente, ki se tja odpravljajo s kolesi.

Poleg evropske poslanke Irene Joveve sta v oddaji sodelovala tudi evropska poslanca Matjaž Nemec in Vladimir Prebilič. Celoten pogovor si lahko ogledate s klikom na povezavo.

Evropska poslanka Irena Joveva je v soboto, 12. aprila 2025, v imenu politične skupine Renew Europe v Naklu gostila dvodnevno izobraževalno srečanje »Renew Europe Goes Local – Slovenija: Osrednji del evropske zgodbe«. Dogodek je povezal evropsko in lokalno raven ter poudaril, kako ključno je sodelovanje pri uresničevanju skupnih vrednot in ciljev – od varovanja demokracije in vladavine prava do trajnostnega razvoja in socialne pravičnosti.

V uvodnem nagovoru je Joveva predstavila delovanje skupine Renew Europe v Evropskem parlamentu ter poudarila njen pomen za vsakdanjik ljudi v Sloveniji. Evropske politike morajo biti po njenem mnenju državljankam in državljanom dostopne, razumljive in predvsem – relevantne.

Dogodek je ponudil dragoceno priložnost za poglobljen vpogled v delovanje evropskih institucij, hkrati pa odprl prostor za razprave o aktualnih izzivih, ki presegajo državne meje. Udeleženci so razpravljali o strateških odnosih med EU in ZDA, varnostnih vprašanjih in krepitvi evropske obrambne zmogljivosti, o nujnosti zelenega prehoda ter o ključni vlogi transparentne in učinkovite komunikacije evropskih vsebi

n na lokalni ravni.

Joveva je izpostavila, da Evropska unija ne sme biti dojeta kot oddaljen birokratski aparat, temveč kot konkretna priložnost za razvoj – v okolju, zdravstvu, digitalizaciji in predvsem za prihodnost mladih. Lokalniodbori in državljani so pri tem bistveni soustvarjalci evropskih rešitev.

V ospredje je postavila tudi vrednote, ki jih sama dosledno zagovarja in so temelj političnega delovanja Renew Europe in Gibanja Svoboda: vladavina prava, človekove pravice, svoboda medijev, spoštovanje raznolikosti in solidarnost.

V nadaljevanju srečanja so se udeleženci ozrli tudi na globalna dogajanja – od ruske agresije na Ukrajino in konflikta v Gazi do geopolitičnih trenj v Aziji ter nevarnih pritiskov na demokratične institucije znotraj same Evropske unije.

Soočeni z vse bolj kompleksnim svetom se poraja ključno vprašanje: kako zaščititi odprto, svobodno in pravično družbo?

Za Jovevo odgovor ni v pasivnosti, temveč v aktivni udeležbi državljanov, gradnji zaupanja in povezovanju vseh ravni odločanja – lokalne, nacionalne in evropske.

Dogodek je jasno pokazal, da je sodelovanje med evropskimi institucijami in lokalnim okoljem ne le mogoče, temveč nujno. Ključno je, da temelji na dvosmernem dialogu, skupnih vrednotah in dolgoročni viziji. Renew Europe in Gibanje Svoboda ostajata zavezana Evropi, ki gradi na znanju, vključevanju, spoštovanju raznolikosti in zaupanju v skupno prihodnost.

Najprej … sem vam dolžna opravičilo. Nisem ena od tistih v tem poklicu, ki bi ji bilo težko reči oprostite, če je to pač na mestu. Tokrat preprosto je.

Oprostite. Opravičujem se vam, ker vam doslej nisem podrobneje razložila svojih stališč na področju evropske obrambe, predvsem pa stališč glede pretiranega osredotočanja nekaterih na oboroževanje in na vojni narativ, na katerega ne želim pristati.

Veste, da vselej trdno stojim za vsakim svojim stališčem in posledično vsakim svojim glasom – ne opravičujem se zaradi tega, da ne bo nesporazuma. Gre za to, da sem želela počakati na končne predloge tistega, ki tu pač odloča – to je Evropska komisija – in se po prebranem odzvati z glavo, ne čustvi. Čeprav sem vmes brala komentarje, da sem vojna hujskačka. Podpornica orožja. Da naj me “zadene prvi metek, ki bo izstreljen na slovenski zemlji”. Da kako si drznem kot mati!

Na te in podobne norosti se niti zdaj ne bom odzivala, se bom pa na neke druge … ne bom jim rekla nujno norosti, zagotovo pa določene ne dovolj premišljene poteze pristojnih, predvsem pri načinu komuniciranja sicer absolutno resnih razmer po svetu in tudi Evropi. A očitno obstajajo ljudje, ki se iz preteklih napak ne naučijo. Žal.

Torej … začnimo s prvotno predvidenim imenom načrta Evropske komisije za področje obrambe. “ReArm Europe Plan”. Ponovno oboroževanje Evrope. Za moje pojme povsem zgrešen izbor imena dokumenta, ki niti ni nujno v celoti tako zelo napačen ali slab. Če sem še včeraj mislila, da bom lahko pohvalila vsaj to, da so spremenili ime v “Readiness 2030”, torej pripravljenost, sem potem prebrala še “Preparedness Union Strategy” oziroma strategijo za pripravljenost Unije … in nato sem si, po ogledu videoposnetka glede slednje, premislila. Skratka: spremembi imena navkljub je komunikacija načrta – se opravičujem, strategije – spet popolnoma zgrešena.

Zdaj pa pojdimo k dejanski vsebini. K pomembnim dejstvom, ki vam bodo pojasnila tudi, zakaj se ne bom odzivala na zgoraj naštete norosti.

Dejstvo je, da Evropa mora znati poskrbeti zase. Varnost je še vedno ključna funkcija države. Toda dejstvo je tudi, da Evropska unija ni država. Čeprav bi si pogosto želela, da bi bila, v tem primeru morda niti ni slabo, da pač ni.

Tu pridemo do bombastične komunikacije in posledično še bolj bombastičnih naslovov “EU namenja 800 milijard za obrambo”. Običajno je v podrobnostih hudič, vendar je v tem primeru vse prej kot hudič.

Evropska unija NE namenja 800 milijard za obrambo, temveč gre za možnost zadolževanja, možnost PROSTOVOLJNIH POSOJIL državam članicam. Za tiste, ki želite še bolj natančno: gre za 150 milijard evrov posojil prek EU, preostali znesek pa bi šel po poti običajnega zadolževanja držav. Rahljajo se namreč pravila – škoda, da zgolj za ta namen, namesto (tudi) za investicije v infrastrukturo, raziskave in razvoj ali karkoli drugega, bolj pomembnega za ljudi.

Bom pa ponovila. Gre za posojila na prostovoljni osnovi.

Evropska unija je utemeljena na miru in 41. člen temeljne pogodbe jasno izključuje financiranje vojske. Drži, da so zadnja leta nastali manjši programi, ki preizkušajo interpretacijo tega člena, a gre bolj za koordinacijo pri skupnem naročanju oziroma krepitev obrambne industrije. Direktnih nakupov orožja Evropska unija NE izvaja. Govorim o Evropski uniji, ne o bilateralnih sporazumih držav članic ali instrumentih za koordinacijo izven evropskega proračuna. Obramba je v nacionalni pristojnosti držav članic; tudi po pogodbah EU.

Povedano (žal) ne pomeni, da se izdatki za obrambo ne bodo povečali. Rast delnic evropskih orožarskih podjetij je jasen dokaz. Pravila zadolževanja za več obrambe se, kot rečeno, rahljajo, omenjajo se “masivne investicije”. Toda pri arbitrarnem določanju nekih številk – pa naj bo to tri ali pet ali, če hočete, petintrideset odstotkov BDP – je treba biti previden.

Kot je treba biti previden pri neutemeljenem posploševanju. Včasih je enostavno treba počakati in si stvari prebrati. Načrte, strategije, resolucije … ne samo točno določena dopolnila oziroma amandmaje, ki jih je nekdo (čisto slučajno, kajne) izpostavil.

Ali dotični preverite, recimo, tudi to, kdo vsakič glasuje za in kdo proti v delih, ko se opredeljujemo do stališča, da morajo države članice EU nameniti najmanj 0,25 % svojega letnega BDP za vojaško pomoč? Ali pa, na primer, kdo je glasoval za in kdo proti za dopolnilo, da bi države članice morale dvigniti izdatke za obrambo na tri odstotke BDP?

Glasujem proti. Vsakič. Države so tiste, ki morajo določiti, kaj je primerno zanje in kaj ni. Ne moremo na vsako od njih gledati enako. Nekatere želijo obrambi nameniti več – tudi prav. Nekatere pač ne.

Varnost ni samo obramba. Varnost je življenje ljudi, varnost so tudi preostala tveganja, od naravnih nesreč do kibernetskih napadov. Tudi o tem govori novi načrt Evropske komisije, a kaj, ko zaradi zgrešene komunikacije danes vsi vemo le za “tri dni zaloge za bunker”.

Vem, da javno mnenje ni enako v vseh državah članicah, vendar me nihče ne bo prepričal v to, da je strašenje ljudi z vojnim narativom bolj smiselno od široko zastavljenega koncepta obrambe, z investicijami, ki bi bile lahko narejene tudi na večjem fokusu področij s civilnimi nameni.

Vem tudi, da ne živimo v idealnem svetu in zavedam se pomembnosti tega, da se EU mora znati postaviti na svoje noge. Ampak obramba, kljub pomembnosti, preprosto ne more biti edina oziroma izolirana stvar. Ne bi me motilo, če bi bil to zgolj del v naboru nujnih ukrepov skupnega zadolževanja. Jasno je, da v EU potrebujemo samozadostnost in veliko investicij, od javne infrastrukture do spodbud za zeleni prehod, konec koncev tudi investicije v tehnologijo. Nam bodo lastne rakete pomagale, če nam Američani “ukinejo” dostop do tehnoloških sistemov oziroma platform?

Ne, nisem glasovala proti Beli knjigi za obrambo, ker gre za širši koncept. In ne, ne glasujem proti resolucijam o Ukrajini. A hkrati tudi nisem in nikoli ne bom glasovala za vojno. Vedno sem in vedno bom na strani miru, na strani civilnega prebivalstva, na strani mednarodnega prava. Oprostite, ampak … komentarji, v katerih se namiguje nasprotno, so najmanj enako zgrešeni, kot je zgrešena komunikacija Evropske komisije.

– Irena

Evropska poslanka Irena Joveva je v petek, 21. marca 2025, obiskala Gimnazijo Celje – Center, kjer je v okviru projekta ”EPAS – Če bi odločal/a jaz?” sodelovala na okrogli mizi o duševnem zdravju mladih. Pred dogodkom je za radio Štajerski val spregovorila o pomenu projekta, duševnem zdravju, zanimanju mladih za politiko in aktualnih izzivih Evropske unije. Ob tem je poudarila pomen tovrstnih srečanj z dijakinjami in dijaki in izpostavila, da projekt EPAS pomembno prispeva k državljanski vzgoji mladostnikov.

“Ti projekti so odlični, predvsem kot del državljanske vzgoje. Mladim omogočajo, da iz prve roke slišijo naše poglede, postavljajo vprašanja in komentirajo. Pomembno je, da ostanemo v stiku – in to je eden tistih projektov, ki to res omogočajo.”

Osrednja tema pogovora v Celju je bilo duševno zdravje mladih – tema, ki jo je poslanka označila za tiho epidemijo. Joveva je ob tem izpostavila pomen sodelovanja strokovnjakov pri razpravi, saj prav preplet različnih strokovnih in političnih pogledov omogoča celovitejši in kakovostnejši dialog z mladimi.

V pogovoru za radio je poslanka izpostavila, da se je z epidemijo Covid-19 tudi v Evropskem parlamentu povečala pozornost do vprašanja duševnega zdravja. Ustanovitev posebnega odbora za javno zdravje v letu 2023, ki je kasneje postal stalni odbor, za poslanko predstavlja pomemben korak v pravo smer. Kljub omejenim pristojnostim Evropskega parlamenta na področju zdravja, pa za Jovevo ostaja ključno predvsem to, da se vzpostavi širši politični in družbeni konsenz o pomenu duševnega zdravja, ki bo vodil v konkretne ukrepe tako na evropski kot nacionalni ravni.

”Leta 2023 smo v Evropskem parlamentu ustanovili pododbor za javno zdravje, ki je medtem prerasel v stalni odbor z razširjenimi, tudi zakonodajnimi pristojnostmi. Čeprav področje zdravstva še vedno v največji meri ostaja v domeni držav članic, je pomembno, da Evropska unija vse bolj prepoznava pomen duševnega zdravja in ga umešča višje na politično agendo. Dejstvo, da se o tem danes več govori in tudi več ukrepa kot v preteklosti, je zagotovo korak v pravo smer.”

Na vprašanje o zanimanju mladih za politiko in EU je Joveva poudarila, da se mladih ne sme posploševati:

“Tisti, ki jih politika že zanima, so tukaj. Naša naloga pa je, da pridemo do vseh ostalih. To lahko storimo predvsem s tem, da smo jim dostopni, ter da ostanemo odprti in pristni.” Tudi s projekti kot je današnji lahko mladi vidijo, da Bruselj vseeno ni tako daleč, je še dodala.

Dotaknila se je tudi aktualnih geopolitičnih razmer in razprav o povečanju obrambnih izdatkov v EU:

“Naslovi, kot je ‘re-arm’, po nepotrebnem strašijo ljudi. Res je, da varnost postaja vse pomembnejša, a to ne pomeni, da moramo pozabiti na druga področja. Tudi zato sem glasovala proti predlogu, da bi morale vse države članice obvezno nameniti 3 % BDP za obrambo.”

Za konec je izpostavila, da varnost ni zgolj vprašanje orožja in vojske:

“Odpornost pomeni tudi kibernetsko varnost, varovanje okolja in kakovost življenja ljudi. Če bomo zanemarili ta področja, nas nobena vojska ne bo mogla zaščititi.”