,

Valuta digitalnega sveta

Valuta digitalnega sveta. Najdragocenejša. Veste, kaj je to?

Vi. Vsi vi, ki trenutno brskate po spletu. Kolikokrat ste danes morali klikniti “sprejmi vse”?

Mantra aktualnega mandata je “deregulacija”. Poenostavljanje zakonodaje – sicer ne tako nedomišljeno, kot je nedavni “interventni” zakon doma, a vendarle – poenostavitve, ki na koncu vse prej kot poenostavijo.

Temu se v Bruslju reče “omnibus”: veliki paketi sprememb različnih zakonov. Nekateri prinašajo smiselne rešitve, drugi predvsem nove nejasnosti.

Trenutno sem ena od parlamentarnih pogajalk za dva takšna paketa. O tistem za srednje velika podjetja morda kdaj drugič, zdaj je pomembnejši t. i. “digitalni omnibus”.

Do velikega dela predloga imam zadržke. Je pa ena stvar, ki jo absolutno podpiram: ureditev kaosa s spletnimi piškotki.

Ni naključje, da je sistem danes postavljen tako, da človek prej obupa kot zaščiti svoje podatke.

Zakaj? Ker so naši podatki postali valuta digitalnega sveta. Več kot jih oddamo, bolj natančno nam lahko sledijo. Bolj natančno nas lahko profilirajo. In bolj natančno (berite: agresivno) nam lahko prodajajo oglase.

Ta teden smo začeli s pogajanji, ki bi to lahko bistveno spremenila.

Ideja je preprosta: svoje nastavitve glede zasebnosti uredimo samo enkrat – v brskalniku. Spletne strani pa to izbiro morajo spoštovati.

Ker gre za veliko spremembo – tudi za oglaševalsko industrijo in tehnološke gigante – sem v Evropskem parlamentu organizirala posebno razpravo o tej temi.

Na enem mestu smo zbrali stroko, predlagatelje zakona, civilno družbo in predstavnike nekaterih spletnih brskalnikov.

Industrija pogosto ponavlja, da je tak sistem škodljiv, prezapleten ali celo tehn

ično neizvedljiv. Sporočilo stroke je bilo jasno: ne drži.

Ni vprašanje, ali je mogoče zaščititi uporabnice in uporabnike na spletu. Vprašanje je predvsem, ali s(m)o pripravljeni interese ljudi postaviti pred interese tistih, ki služijo z našimi podatki.

Pogajanja bodo zahtevna. Lobiji zelo močni. A če so naši podatki najdragocenejša valuta digitalnega sveta, je najmanj, kar moramo zahtevati, to, da imajo ljudje nad njimi tudi dejanski nadzor.

In pri tem bom vztrajala.

/0 Comments/objavil/a
,

Za kulisami Evropskega parlamenta

Še danes se dobro spomnim občutka navdušenja, prepletenega z rahlo negotovostjo, ki me je spremljal od novice, da sem bil sprejet na pripravništvo, vse do prihoda v Bruselj. Pri študiju mednarodnih odnosov v Ljubljani se Evropska unija in njene institucije omenjajo praktično vsakodnevno. O njih se zares veliko učimo in razpravljamo, pa vendar se zdi Bruselj nekaj oddaljenega, skoraj tujega. Kot nekakšen svet visoke politike, kamor študenti ne spadajo. Ampak hitro se je izkazalo, da to nikakor ni res.

Že ko sem ob prihodu stopil iz letala, sem začutil neko pozitivno energijo. Po prvih korakih po mestu sem si rekel, da bom v najslabšem primeru dva meseca živel v živahnem in mednarodno naravnanem okolju, kot je Bruselj, ter imel priložnost raziskovati širšo regijo. Na srečo pa se je pripravništvo v Evropskem parlamentu izkazalo za veliko več kot le daljši izlet. Imel sem priložnost od blizu videti, kako poteka delo v tej kompleksi instituciji, kako delujejo evropske politične skupine in navsezadnje, kako se evropska demokracija izvaja v praksi. Obenem sem lahko tudi sam nekaj prispeval k delu poslanke in njene ekipe.

Da ne bom samo idealiziral: seveda sem potrdil tudi nekatera prepričanja o pomanjkljivostih evropske ureditve ter umazanih igrah, ki so žal neizogiben del politike. Vendar sem se tudi iz tega nekaj naučil in morda zdaj malce bolje vem, kako se temu zoperstaviti. Obenem pa sem spoznal nekatere izjemne ljudi, ki dokazujejo, da je evropski projekt še vedno živ in da se mnogi še vedno iskreno ter vztrajno borijo za boljši jutri. Prav ljudje so bili ključen del te izkušnje. Nova poznanstva, pogovori s somišljeniki, izmenjava mnenj z drugače mislečimi in vsakodnevni stiki z ljudmi iz najrazličnejših delov Evrope so mi pokazali, kako raznolik in hkrati povezan je lahko evropski prostor. Če te zanima katerokoli področje evropske politike, v Bruslju skoraj zagotovo najdeš ljudi s podobnimi interesi. Za vedno mi bodo v spominu ostala druženja s cimri, pogovori s sodelavci in srečanja z ljudmi, ki sem jih spoznal povsem naključno na različnih dogodkih.

Kot pripravnik sem se lahko udeležil številnih dogodkov v Evropskem parlamentu, hkrati pa se tudi v mestu vedno nekaj dogaja. Recimo vsakotedenska zabava na trgu Plux je nekaj res posebnega. Priznam, da sem imel pred prihodom do Bruslja določene predsodke, a mi je mesto v dveh mesecih močno priraslo k srcu. To je nedvomno kraj, kjer lahko mladi najdemo svoj prostor. Evropski parlament ni zgolj rigidna birokracija, kot si ga morda kdo predstavlja, temveč tudi prostor številnih ambicioznih mladih, študentov, pripravnikov in zaposlenih, ki želijo prispevati k evropski prihodnosti. Tam slišiš zanimive ideje, poglede in celo osebne zgodbe, ki ti ostanejo še dolgo po odhodu.

Poleg osebne izkušnje mi je bilo pripravništvo neprecenljivo tudi z vidika nadaljnje karierne poti, ne glede na to, ali me bo ta vodila znotraj evropskih institucij ali izven njih. Dalo mi je boljši vpogled v delovanje evropske politike, pomagalo razumeti, kaj takšno delo v praksi sploh pomeni, predvsem pa mi je pokazalo, da evropske institucije niso tako nedostopne, kot se morda zdijo od daleč.

Za to priložnost sem iskreno hvaležen. Posebna zahvala gre Roku in Žani za vse nasvete in podporo. Iz Bruslja sem odšel z veliko novimi izkušnjami, poznanstvi in spomini, predvsem pa z občutkom, da se tudi za kulisami velikih evropskih institucij skrivajo ljudje, zgodbe in priložnosti, ki lahko mlade spodbudijo, da si v evropskem prostoru upajo poiskati svoje mesto.

/0 Comments/objavil/a
,

Bruseljski mehurček: med idealizmom in birokracijo

Na pripravništvo pri evropski poslanki Ireni Jovevi sem se prijavila popolnoma spontano. Ko sem po selekcijskem postopku izvedela, da sem med izbranimi kandidati, sem občutila iskreno navdušenje in zavedanje, da gre za izkušnjo, ki te tako profesionalno kot osebno zaznamuje. Nekaj mesecev pred začetkom pripravništva sem se iz Slovenije preselila v Amsterdam, mesto, kjer se jeziki, kulture in identitete prepletajo skoraj tako hitro kot vreme. Mednarodno okolje mi zato ni bilo tuje, vendar Bruselj deluje kot precej bolj koncentrirana različica evropske skupnosti.

Nujna fotka z Ireno

Evropski parlament

Januarja sem se za dva meseca preselila v evropsko prestolnico in padla v tako imenovani bruseljski mehurček, ki deluje kot mednarodni politični mikrokozmos. Tam se življenje “evrokratov”, kot jim malce pejorativno rečejo Bruseljčani, odvija med plenarnimi zasedanji, odbori, političnimi usklajevanji, mreženjem in neskončnimi razpravami o geopolitičnih krizah.

Moje pripravništvo se je začelo ravno v obdobju, ko je ponovoletno zatišje pretresel novi val geopolitičnih kriz; pritiski ZDA glede ozemeljske celovitosti in suverenosti Grenlandije, venezuelska kriza, stopnjevanje napetosti na Bližnjem vzhodu ter pospešeno oblikovanje novega svežnja pomoči za Ukrajino. Vse bolj negotova geopolitična realnost je dodatno poglobila vprašanja o prihodnosti transatlantskih odnosov in evropske strateške avtonomije. Ob tem so postajale vse bolj očitne tudi notranje razpoke znotraj same Evropske unije. Še posebej fascinantno in hkrati nekoliko zastrašujoče je bilo opazovati, kako lahko notranjepolitični evroskepticizem posamezne države članice pomembno zavira širši evropski konsenz pri vprašanjih, ki presegajo nacionalne interese.

Eden pomembnejših osebnih uvidov med pripravništvom je bil, kako različno se znotraj Evropskega parlamenta interpretira demokracija. Pred prihodom v parlament si nisem predstavljala, da je znotraj institucije prisotnega toliko evroskepticizma, ki postaja vse izrazitejši tudi znotraj političnega diskurza Evropske unije. V takšnih trenutkih se še bolj zaveš pomena političnih akterjev, kot je Irena Joveva, ki kljub političnim antagonizmom in vse večji polarizaciji vztrajajo pri zagovarjanju temeljnih evropskih vrednot.

In potem je tu misija Strasbourg.

Moj najljubši del pripravništva je bila mesečna selitev Evropskega parlamenta iz Bruslja v Strasbourg. Nekaj skoraj absurdno simboličnega je v tem, da se celotna evropolitična sila enkrat na mesec z vlakom fizično preseli v drugo državo.

Strasbourški parlament je še bolj monumentalen, še bolj teatraličen in skoraj filmski. Opazovanje plenarnih zasedanj z višine tribun je eden tistih trenutkov, ko se zares zaveš, da sediš v prostoru, kjer nastajajo politične odločitve, ki vplivajo na več sto milijonov ljudi.

Razprave trajajo ves dan, kompromisi nastajajo počasi, urgentnost sveta zunaj parlamenta pa pogosto trči ob počasnost institucionalnih postopkov. Prav ta disonanca med politično realnostjo in birokratsko proceduralnostjo je ena najbolj fascinantnih značilnosti evropske politike.

Ena najbolj intrigantnih izkušenj je bilo tudi opazovanje politične dinamike med levim in desnim polom parlamenta. Pred prihodom sem si Evropski parlament predstavljala kot precej sterilno in diplomatsko institucijo, v resnici pa je politična polarizacija zelo glasna in izrazita. Med govori poslancev ni nenavadno, da skrajno desni poslanci ob nestrinjanju vzklikajo, se posmehujejo govorcem in njihov nastop spremljajo z ironičnimi komentarji. Iskreno me je presenetilo, da je v eni najmočnejših demokratičnih institucij na svetu takšno vedenje normalizirano kot del političnega performansa.

Z Niko Kovač iz I8M

Med pripravništvom sem spremljala plenarna zasedanja in odbore, pripravljala povzetke debat in razlage glasovanj za različne resolucije, prevajala članke ter pomagala z vsebinami za družbena omrežja. Ob tem sem imela priložnost od blizu spremljati delo naše poslanke Irene Joveve. V prostoru, kjer dokaj veliko performativnosti, njena neposrednost in komunikativnost hitro prideta do izraza.

V času mojega pripravništva se je med drugim odločalo tudi o evropski državljanski iniciativi “My Voice, My Choice” Inštituta 8. marec. Zanimivo je bilo spremljati njihove aktivnosti in zadnje korake pred odločitvijo Evropske komisije glede iniciative za varen in dostopen splav. Na moj zadnji dan pripravništva je Evropska komisija iniciativo podprla, kar je moji bruseljski izkušnji dalo še poseben simbolni zaključek.

Po pripravništvu Evropski parlament dojemam precej drugače kot prej. Ne več kot oddaljen birokratski aparat, temveč kot kompleksen politični prostor neprestanega usklajevanja interesov, vrednot, ideologij in kriz. Bruselj te hitro nauči, da evropska politika ni abstraktna. Je zelo resnična in v času vse globljih geopolitičnih napetosti verjetno nikoli pomembnejša.

Irena in celotna ekipa, hvala.

Maja Pejić

/0 Comments/objavil/a

Naša odgovornost leži v tem, da znamo biti kritični – tudi do zaveznikov

Evropska poslanka Irena Joveva se je v ponedeljek, 4. maja 2026, kot gostja MMC-jeve spletne klepetalnice v okviru tedna Evrope udeležila spletnega klepeta z evropskimi poslanci. ”Naša odgovornost leži prav v tem, da znamo biti kritični – tudi do zaveznikov. To pomeni: jasna obsodba kršitev mednarodnega prava, zaščita civilistov, pritisk za dosego premirja, diplomacija, pogum povedati vsem, kar jim gre – in tudi kaj konkretnega storiti,” je bila glede tega, kako vidi svojo zgodovinsko odgovornost, jasna poslanka.

Na uvodno vprašanje o pomenu medijev je Joveva poudarila, da novinarstvo predstavlja eno ključnih varovalk, ki pa je danes pod vse večjim pritiskom ekonomskih modelov, vpliva družbenih omrežij in tehnoloških velikanov ter širjenja dezinformacij. Ob tem je opozorila tudi na pomen jasnega razlikovanja med verodostojnimi mediji in propagandnimi glasili.

Kot je dejala, je nujno krepiti medijsko pismenost, tudi prek izobraževalnega sistema, pri čemer je za Jovevo cilj ”ozaveščati in krepiti medijsko pismenost (tudi prek izobraževalnih sistemov), da ljudje dobijo preverjene, pluaralne, a tudi kontekstualizirane informacije, ne pa samo hitrih in enosmernih vsebin, da o senzacionalizmu in raznoraznih manipulacijah ne govorim. Brez tega si, skratka, težko predstavljam neko zdravo, demokratično družbo v polnem pomenu te besede.”

Glede vloge evropskih poslancev pri zastopanju domačih pobud je poudarila, da svoje delo razume predvsem kot povezovanje evropske in lokalne ravni ter prenašanje pomembnih domačih tem v evropskih prostor.

”Morda ni vedno takojšnjih rezultatov, toda brez določenega pritiska, predvsem pa vztrajnosti, bi marsikatera tema zagotovo ostala preslišana. Konkreten primer, ki mi prvi pade na pamet, je v mojem primeru recimo slovenščina v digitalnem prostoru: morda se ne sliši kot lokalna zgodba, toda verjemite, da je. Tudi zaradi pritiska z moje strani so se zadeve premaknile, slovenščina je danes del sistema podjetja Apple, kar je zelo konkretna razlika v vsakdanjem življenju Slovenk in Slovencev.”

V nadaljevanju je beseda tekla tudi o tudi o zunanji politiki Unije, pri čemer se je Joveva strinjala, da je zaskrbljenost javnosti zaradi dvojnih vatlov zlasti v odnosu do Izraela, povsem upravičena.

”Tudi sama mislim (in sem tudi že večkrat povedala), da je EU prepogosto nedosledna, kar se res zelo pozna ravno v odnosu do Izraela. Naj tu dodam, da kritika države Izrael ni antisemitizem, kot tudi podpora nedolžnim Palestinkam in Palestincem ni podpora Hamasu. Želim, da je to jasno, da tu izenačevanja ne nameravam dovoliti, vsaj v mojem primeru ne.”

Na trditev, da Evropska unija ni več sprejeta kot mednarodni akter na geopolitičnem parketu, je Joveva pritrdila, da Unija v krizah velikokrat deluje prepočasno, predvsem premalo enotno:

”Dokler ne bomo imeli res enotne zunanje (in varnostne) politike, do odziv prepogosto razdrobljen. EU ni le “prosti trg”, je pa res, da je ravno na tem področju bolje integrirana kot na področju geopolitike. To se v krizah zelo pokaže. Rešitev? Več iskrenega sodelovanja, manj blokad (na podlagi nekih parcialnih interesov). Brez enotnosti EU res težko deluje kot nek resen geopolitični igralec.”

Glede vpliva Evropskega parlamenta na zunanjo politiko Unije je pojasnila, da imajo pri njenem vodenju sicer glavno besedo predvsem države članice in Evropska komisija, vendar lahko Parlament kljub temu zavzame jasno politično stališče ter izvaja pomemben politični pritisk. Ob tem je poudarila, da ima na voljo tudi določene finančne vzvode, ki jih mora biti pripravljen uporabiti, kadar gre za zaščito temeljnih načel in človekovih pravic.

O razlikah med slovenskim političnim prostorom in evropskim političnim prostorom je poudarila, da v Evropskem parlamentu, v nasprotju s prepričanjem domače javnosti delujejo tudi politične skupine, ki združujejo družbeni liberalizem in tržno usmerjeno gospodarsko politiko. Kot dober primer takšnega pristopa je navedla politično skupino Renew Europe, katera članica in podpredsednica je tudi sama.

”Pri nas (doma) se mi zdi, da morda morda še vedno preveč razmišljamo v smislu “ali-ali”. Kot, da človek mora izbrati paket: ali si družbeno liberalen in avtomatsko tudi ekonomsko na “levi”, ali pa obratno. Mislim, da ni ravno tako črno-belo, predvsem pa smo ljudje bolj kompleksni od nekih tako enostavnih političnih etiket. Iskreno – mislim, da tudi v Sloveniji ta prostor med ljudmi že obstaja, ga pa morda del politike še ni čisto ujel (da ne bo nesporazuma, tu ciljam na stranke, za katere s(m)o levičarji komunisti in ne vem kaj še vse:), ker je pač “lažje” na tak način graditi svoj politični program za lastne interese, deliti in polarizirati).”

Do celotnega klepeta lahko dostopate preko povezave.

 

/0 Comments/objavil/a

Famozna pručka

Famozna pručka.

Tisti, ki me spremljate že dlje časa, jo poznate. Še bolj jo seveda poznajo tisti, ki me sploh ne spremljajo.

Zelo uporabna reč, mimogrede. Včasih edini način, da vidiš – ali slišiš – malo več. V mojih in podobnih primerih pa zgolj “ukaz” snemalca, ker je kader na vklopih pač pomemben.

V resnici so te pručke kar dobra metafora za novinarstvo.

Ko danes, dan po svetovnem dnevu medijev, gledam nazaj na teren, mikrofone, diktafone in vse tiste trenutke, se spomnim predvsem tega: resnica nikoli ni bila udobna. Zanjo – in za njo – si moral stati. Včasih tudi dobesedno … in še vedno je tako.

Čeprav bi danes marsikdo pručko raje uporabil drugače. Ne zato, da bi videl dlje, ampak da bi lažje pogledal stran. Ali pa stopil malo višje. Nad ljudi, še raje nad dejstva.

In potem pridemo še do “kavčev”, ki čez noč postanejo naslovnice. Do klikabilnih zgodb, ki so pogosto prazne. Da se razumemo: niso problem objave o kavčih. Problem je, ko postanejo pomembnejši od vsega drugega.

Tudi sama sem bila osem let del tega sistema in vem, kako hitro te lahko potegneta tempo in/ali pritisk. Ampak prav zato odgovorno trdim, da mediji ne samo, da odražajo realnost. Soustvarjajo jo. Vsaka odločitev, kaj gre v naslov in prispevek – predvsem pa način – ima posledice.

Danes so tako tempo kot pritiski močnejši, bolj prefinjeni in pogosto bolj nevarni. Svoboda neodvisnih medijev v Evropi že dolgo ni več samoumevna. Kdor trdi drugače, si zatiska oči. Pručka očitno ni več v modi.

Zato vem, da je bil Evropski akt za svobodo medijev, ki sem ga sospisala kot del pogajalske ekipe, nujen odziv. Ali bomo državljanke in državljani še imeli dostop do preverjenih informacij – ali pa bomo prepuščeni propagandi in algoritmom.

Toda če ni politične volje, poguma in jasne drže, zakon ostane le mrtva črka na papirju.

Brez svobodnih medijev pa ni demokracije.

Včasih je treba stopiti na pručko – ali pa iz cone udobja, če želite – in jasno povedati tako, kot je.

Če že imamo pručko, naj služi temu, da se vidi dlje. Kot je služila meni. Naj ne služi temu, da se dejstva lažje preskoči. Kot služi nekaterim.

/0 Comments/objavil/a
,

“Patriotsko, ni kaj.”

Evropska poslanka Irena Joveva se je v sredo, 29. Aprila 2026, udeležila plenarne razprave o domnevnem vmešavanju Evropske komisije v demokracijo, na kateri je ostro kritizirala pobudnike debate in jih je označila za navidezne patriote, v resnici pa zagovornike tujih interesov: “Patrioti samo v imenu. V resnici pa branilci tujih interesov. Evropskih – niti pod razno.”

Uvodoma je poudarila, da so takšne obtožbe značilna taktika populistov, ki drugim očitajolastna dejanja ter izpostavila, da je pri tej debati morda še najbolj očitna propaganda.

V nadaljevanju je Joveva ocenila, da je Evropska komisija upravičeno zamrznila sredstva Madžarski zaradi suma korupcije ter poudarila, da evropski davkoplačevalci ne morejo financirati spornih praks. Ob tem je opozorila na primere dejanskega vmešavanja v politiko, med drugim sodelovanje tujih političnih akterjev v volilnih kampanjah.

Po njenih besedah težava ni v tem, da bi se komisija preveč vmešavala, temveč da ne ukrepa dovolj odločno proti zunanjim vplivom ter sklenila, da je opozarjanje na takšne pojave izraz resničnega patriotizma:

“To povedati je patriotsko, veste. Tole od predlagateljev pa … lep poskus, slab scenarij, igra  še slabša. Zelo jasno je, kdo v tej dvorani res brani Evropo in svoj dom – ter kdo ga prodaja. Patriotsko, ni kaj.”

/0 Comments/objavil/a
,

Mednarodno pravo, mir in zaščita ljudi – vse troje je mogoče

Evropska poslanka Irena Joveva se je v sredo, 29. aprila 2026, udeležila plenarne razprave o strategiji Evropske unije v odziv na krizo na Bližnjem vzhodu ter njene posledice na cene energentov in dostopnost gnojil. “Čas je, da si upamo biti odločni. Si upati razmišljati s svojo glavo. Zavzeti se za za mednarodno pravo, mir in zaščito ljudi v EU,” je v svojem nagovoru izpostavila.

“Mnogi verjamejo, da politika in integriteta ne gresta skupaj. Jaz verjamem, da gresta. Če si človek upa,” je uvodoma začela Joveva in ob tem poudarila, da prav pomanjkanje političnega poguma in doslednosti najvišjih predstavnic in predstavnikov Evropske unije vodi v njene neučinkovite odzive na globalne krize. “Naši odzivi na razmere na Bližnjem vzhodu so prepočasni, predvidljivi in predvsem neučinkoviti ter selektivni”, je še dejala. Po njenih besedah to samo zmanjšuje vpliv Unije kot globalnega akterja.

Kritična je bila tudi do izjav nemškega kanclerja Friedricha Merza glede politike ameriškega predsednika Donalda Trumpa, pri čemer je izpostavila, da prav takšna retorika normalizira nevarno zaostrovanje razmer:

“Ko Friedrich Merz govori o Donaldu Trumpu in njegovi vojni v Iranu na način, ki normalizira nevarno eskalacijo, to ni niti realpolitika. To je neodgovorno.”

Evropska unija po njenem ne sme pristajati na logiko zaostrovanja razmer niti legitimizirati nevarnih geopolitičnih potez, temveč mora prevzeti aktivnejšo vlogo pri umirjanju konflikta:

“Ne govorimo o geopolitični igri na daljavo. To je kriza. Kriza, ki jo ustvarjata genocidni izraelski premier in njegova “lutka”. ZDA in Izrael vodita vojne, prebivalke in prebivalci EU pa nosijo posledice. Evropejke in Evropejci plačujejo račun. Račun za računom so kaznovani za vojno, ki je nismo začeli.“

Zato je poudarila pomen enotne, odločne in samostojne zunanje politike EU, ki temelji na diplomaciji in enotni zunanjepolitični drži, zmanjševanju odvisnosti od tretjih akterjev ter doslednem spoštovanju mednarodnega prava:

“Čas je, da si upamo biti odločni. Imeti integriteto. Si upati razmišljati s svojo glavo. Zavzeti se za mednarodno pravo, mir in zaščito ljudi v EU. Vse troje je mogoče. Obljubim.”

Ozadje:

Zaostrene razmere na Bližnjem vzhodu, kjer je v veljavi krhka prekinitev ognja med ZDA, Izraelom in Iranom, še naprej pomembno vplivajo na svetovne trge nafte in zemeljskega plina ter prispevajo k rasti cen energije v Evropi in po svetu. Dodatno negotovost povzroča omejevanje pomorskega prometa skozi Hormuško ožino, kjer so motnje v ladijskem prometu za plovila, namenjena v ali iz iranskih pristanišč, privedle do zastojev v dobavnih verigah in do večje nepredvidljivosti logističnih tokov. To povečuje pritisk na razpoložljivost ključnih surovin, pomembnih tudi za Evropsko unijo, zlasti gnojil, ki so nujna za kmetijsko proizvodnjo in stabilnost prehranskih sistemov. Posledično se učinki geopolitičnih napetosti neposredno prenašajo v višje stroške življenja, slabšo cenovno konkurenčnost evropskega gospodarstva ter povečano tveganje za prehransko in energetsko varnost. Hkrati aktualne razmere razkrivajo strukturne ranljivosti Unije, zlasti njeno odvisnost od zunanjih virov energije in surovin ter omejeno sposobnost hitrega, usklajenega in učinkovitega odzivanja na kompleksne globalne krizne razmere.

 

/0 Comments/objavil/a

Med “je udobno” in “je prav” je velika razlika

Med “je udobno” in “je prav” je velika razlika.

Danes praznujemo dan, ko se je podrejanju reklo NE.

A danes žal spremljamo tudi tekmovanje nekaterih v tem, kako podrejanju reči DA in še prosim, Véliki, rešite nas.

Koga sploh briga, pred čim, če imamo velike besede o malem domoljubju. Koga briga, da se v ozadju dogajata delitev moči po osebnih – udobnih – interesih in razporejanje stolčkov.

Dobivamo “partnerstva”, kjer si enakopraven točno toliko, kolikor si podrejen. Priden.

Povezava zgodovinskega pomena praznika s sedanjostjo žal ni težka.

Danes so tu isti stari triki, samo malo bolj moderno zapakirani. Ne potrebujejo ne tankov ne uniform. Njihovo orožje sta diskurz in retorika, ki normalizirata manipulacije, relativizirata resnico in spodkopavata zaupanje v vse, ki nis(m)o … pridni.

V boju proti okupatorju se je reklo NE – jasno, brez kalkulacij in brez fig v žepu.

Zato danes praznujemo junaštvo vseh, ki so stopili na pravo stran zgodovine ter se borili in izborili za svoj obstoj. Svoj jezik. Pravico, da ostanejo svoji na svojem. V svobodni Sloveniji.

Smo sposobni prepoznati, da to ni stvar preteklosti, temveč zelo konkreten test sedanjosti?

  1. april ostaja točno to, kar mora biti – dan spomina in opomina, da se bistvene stvari, ki se morda še zdijo samoumevne, ne ohranijo same od sebe.

Ker je med “udobno je” in “prav je” … velika razlika.

Srečno, Slovenija!

/0 Comments/objavil/a
,

Privolitev: samo “da” pomeni “da”

Evropska poslanka Irena Joveva se je v ponedeljek, 27. Aprila 2026, udeležila plenarne razprave o pomenu zakonodaje o posilstvih na podlagi odsotnosti privolitve v Evropski uniji. “Privolitev. Preprost koncept, kolegice in kolegi. Nobenih različnih interpretacij ne more biti. Nikoli in nikjer,” je poudarila in dodala, da gre za koncept, kjer mora biti odgovor vedno nedvoumen.

Uvodoma je Joveva spomnila na Istanbulsko konvencijo, ki so jo podpisale vse države članice in ki jasno določa, da je posilstvo vsako spolno dejanje brez prostovoljne in jasne privolitve.

V nadaljevanju je bila Joveva kritična do tistih držav, ki konvencijo podpirajo zgolj deklarativno, a zaradi pomanjkanja politične volje njenih določb še niso v celoti prenesle v svojo kazensko zakonodajo:

“Te iste države tega ne bi imele v dejanski zakonodaji s kazenskimi posledicami. Češ, to je nacionalna kompetenca,” je opozorila in dodala, da gre v resnici samo za odločitev, ali se žrtve učinkovito zaščiti.

“Volja tistih, ki so očitno pozabili, da brez jasnega da – ni ničesar. Da tišina ni soglasje. Da strah ni soglasje. In da nezmožnost reči ‘ne’ nikakor ne pomeni ‘da’.”

V zaključku je Joveva poudarila, da odločanje o zakonodaji glede posilstva ne bi smelo biti predmet pravnih razprav, temveč mora biti usmerjeno v učinkovito pravno varstvo žrtev.

 

 

/0 Comments/objavil/a
,

Naša moč, naš planet.

Dan Zemlje. Danes.

Letos z zelo jasno temo: Naša moč, naš planet.

In zdaj bi lahko ostala pri lepih besedah o naravi in odgovornosti. Ali pa rekla: mar ni ta fotografija čudovita?

Realnost je žal malo manj romantična. Problem ni v tem, da ne vemo, kaj je prav. Problem je v tem, da prepogosto vemo. Ampak …

Ampak: v EU imamo danes več orodij kot kadarkoli prej. Konkretne okvire zakonodaje za zmanjšanje emisij, zaščito narave in ljudi, odgovornost industrije, preoblikovanje gospodarstva …

Ne razpravljamo več o tem, ali potrebujemo pravila. Razpravljamo pa po novem o tem, koliko smo jih še pripravljeni obdržati.

Tu so famozni “omnibus” paketi. Z enim recimo posegamo v dve ključni zakonodaji o poročanju podjetij in njihovi odgovornosti. V imenu poenostavitve dobivamo manj obveznosti in več fleksibilnosti.

Lepše povedano: manj pritiska za najbolj vplivne. Podobno imamo doma – “interventne načrte”: bogatim še več, ostalim 99 % pa … komu mar, ali kako že?

Marsikomu že zdavnaj ne gre več zgolj za kompromise in usklajevanja. Gre za cenen populizem. Za to, da je očitno danes moderno biti hinavec.

Kot so moderni poceni izdelki brez resnega nadzora nad tem, kaj vsebujejo. Trg imamo preplavljen z večnimi kemikalijami – snovmi, za katere že dolgo vemo, da nimajo kaj iskati v našem okolju.

(Mimogrede: če potegnete vzporednice z resničnimi osebami namesto izdelkov in snovi – nič narobe)

Uspeli s(m)o razvodeneti celo eno ključnih evropskih zakonodaj za zaščito gozdov. Celo tam, kjer vemo, da so posledice neposredne in merljive, smo torej pripravljeni stopiti korak nazaj.

In potem se vprašamo, zakaj ljudje izgubljajo zaupanje.

Del odgovora je tudi v tem, da se prostor vedno bolj odpira politikam, ki ponujajo enostavne odgovore na kompleksne probleme.

Tistim, ki odgovorno politiko predstavljajo kot nekaj, česar si “ne moremo več privoščiti”. V resnici pa je ravno obratno. Ne moremo si privoščiti, da je nimamo.

Vsaj okoljska politika ni ideološko vprašanje. Zrak in voda nista abstraktni temi! Zato “Naša moč, naš planet” ne bi smel ostati slogan. Moč obstaja. Vprašanje je samo, kdo in kako jo uporablja.

/0 Comments/objavil/a