Srečanje s predstavniki kampanje ”The Future We Want”

Evropska poslanka Irena Joveva se je 22. novembra 2024 odzvala vabilu predstavnic platforme SLOGA, ki v okviru kampanje ”The Future We Want” opozarjajo na nujnost ukrepanja na področju hitre mode. Ta ima izjemno škodljive posledice tako za okolje kot za mentalno zdravje mladih, zaradi česar zahteva od vseh odločevalcev pozornost in sistemske rešitve.

V razpravi smo osvetlili zaskrbljujoče prakse multinacionalk, ki delujejo v modni industriji. Posebej smo izpostavili izkoriščanje delovne sile v državah v razvoju, kjer so delovne razmere pogosto nehumane, plače pa prenizke za dostojno življenje. Ob tem smo opozorili na uničujoče posledice hitre mode za okolje – od prekomerne porabe vode pri proizvodnji tekstila do trajnega onesnaževanja okolja z mikroplastiko in škodljivimi kemikalijami.

Del razprave smo namenili tudi problematiki samega oglaševanja hitre mode, saj je ta zasnovana na ustvarjanju umetne potrebe po nenehnem nakupovanju. Predstavniki platforme SLOGA so izpostavili, da je oglaševanje eden ključnih motorjev hitre mode. Poleg tradicionalnih oglaševalskih kanalov multinacionalke vse pogosteje sklepajo dogovore z vplivneži na socialnih omrežjih, ki njihove izdelke promovirajo mladim. Ti vplivneži pogosto nevede ali zavestno spodbujajo neodgovorno potrošnjo in hkrati predstavljajo nerealne ideale telesne podobe in življenjskega sloga.

Srečanje s predstavnicama platforme SLOGA.

Izpostavili smo, da ravno stalno spreminjajoči se modni trendi mlade potiskajo v nenehno  sledenje novim trendom in produktom, kar lahko negativno vpliva na njihovo samopodobo. Ta pogosto vodi v motnje hranjenja, občutke nezadostnosti in anksioznost. Obenem pa mladim z nerednimi prihodki ravno nenehno nakupovanje povzroča finančni stres.

Strinjali smo se, da mora problematika hitre mode zavzeti višje mesto na agendi Evropskega parlamenta in Evropske komisije. Poslanka Joveva je poudarila, da se v okviru svojih pristojnosti že zavzema za odgovorno potrošnjo in trajnostne prakse kjer je le možno. V okviru svojega dela bo tudi v prihodnje podprla vse zakonodajne pobude, ki bodo ustrezno naslovile problem oglaševanja hitre mode, zaščitile mlade pred njenimi negativnimi vplivi in spodbudile bolj trajnostne prakse v tekstilni industriji.

Z oddajo podpisa podpore je poslanka tudi simbolično podprla kampanjo in ob tem izrazila prepričanje, da je javna ozaveščenost prvi – a pogosto tudi najtežji korak na poti k spremembam.

/0 Comments/objavil/a

”Bom naročila več kosov. Kaj ma veze?”

“Bom naročila več kosov. Kaj ma veze? Pa več velikosti. Kaj ma veze? Vsaj ena stvar mi bo všeč, ostalo pač vrnem. Ali pa kar vse. Oni vrnejo denar in to je to.”

Ne, ni moj citat. Sem pa prepričana, da je citat marsikoga.

In ne, nisem popolna. Tudi jaz kdaj kupim kaj, česar ne potrebujem. In tudi jaz kdaj kupim kaj kljub zavedanju, da se za proizvodnjo tega lahko skriva ne nujno lepa ali pravična delavska zgodba. A vseeno se vedno bolj trudim biti vedno bolj ozaveščena.

Verjamem, da ste že slišali za izraz “hitra moda (“fast fashion”). Veste, da gre večina vrnjenih izdelkov neposredno v sežig, ker jih je ceneje proizvesti na novo? Ali pa to, da je za proizvodnjo ENE SAME bombažne majice potrebnih 2700 litrov sladke vode? Toliko vode spije ena oseba v dveh letih in pol!

Kaj pa to, da kupimo 60 % več oblačil kot 15 let nazaj, hranimo pa jih pol manj časa? Veste, da se v nova oblačila reciklira zgolj EN odstotek rabljenih, ostalo konča na odpadih?

Bom ponovila: nisem popolna. A če bi vsak od nas kupoval z vsaj enim od zgornjih vprašanj v mislih … bi bili morda vsaj malo bliže tej popolnosti.

Poceni je zdaj. Drago je za prihodnost.

Če vas ne gane planet, naj vas vsaj gane zdravje. In zdaj si bom privoščila nekaj, česar načeloma nikoli ne počnem. A brez slabe vesti, ker nikoli nisem in ne bom. Ne naročajte stvari prek tujih, običajno kitajskih spletnih veletrgovin. Ni problem (samo) v njihovem agresivnem oglaševanju, temveč v tem, da so izdelki (lahko) zdravju škodljivi.

Do rušenja duševnega zdravja, ki ga to ustvarjanje občutka nujnosti in pripadnosti povzroča predvsem mladim, sploh prišla nisem.

Toda ne bom zaključila pesimistično, ker upanje vendarle o(b)staja. Dokaz za to so tudi prostovoljke in prostovoljci iz platforme Sloga. Danes so mi predstavili projekt “The Future We Want” (Prihodnost, ki jo hočemo) in strinjali smo se, da je hitra moda eden največjih izzivov našega časa. Tekstilna industrija je tretja največja na svetu in civilna družba je (tudi) tu tista, ki ne le dviguje ozaveščenost …

… tudi sooblikuje EU zakonodajo. Določeni koraki so že bili narejeni, določeni še morajo biti. Sploh ni dvoma, da bo tudi ta pot polna izzivov, a moja podpora je tu – popolna.

/0 Comments/objavil/a

”Se še spomnite Vanuatuja?”

Na odboru za državljanske svoboščine smo pravkar potrdili poročilo, kjer sem se v imenu svoje politične skupine zavzemala (in uspela!), da se za državljan(k)e Vanuatuja, ki želijo vstopiti v schengensko območje, uvede trajna vizumska obveznost.

”Zlati potni listi” tako ne bodo zadostovali – ali, če želite, služili kot vstopnica – za prost prehod na ozemlje Evropske unije. V Uniji ta temelji predvsem na zaupanju v poštenost in preglednost nacionalnih postopkov podeljevanja državljanstva. Z današnjo odločitvijo smo to znova jasno potrdili.

Verjamem, da smo s tem ukrepom vsaj v tem primeru zaprli vrata pranju denarja, korupciji in varnostnim tveganjem. Vendar ne smemo ostati zgolj pri Vanuatuju. Podobne sheme obstajajo celo v nekaterih državah članicah Unije. Le z uvajanjem enotnih in strožjih meril – tako navzven, za države kot je Vanuatu, kot znotraj naših lastnih meja – lahko učinkovito odgovorimo na davčne utaje, zmanjšamo nevarnost korupcije in odpravimo varnostna tveganja.

 

/0 Comments/objavil/a

Statistika o nasilju nad ženskami je glasna, čeprav je družba (pre)pogosto tiha.

Evropska poslanka Irena Joveva se je danes, 19. novembra 2024, preko video povezave udeležila strokovnega posveta o boju proti nasilju nad ženskami in otroki, ki je potekal v Gledališču Park v Murski Soboti. Dogodek je zbral številne strokovnjake in zainteresirano javnost, Joveva pa je v svojem nagovoru izpostavila ključne izzive in nujnost ukrepanja na tem področju.

”Verjamem, da se vsak izmed nas po tiho zaveda, koliko nasilja nad ženskami obstaja v naši družbi, a le malo ljudi o tem tudi govori,” je uvodoma poudarila poslanka in dodala, da je statistika nasilja vse prej kot tiha.

V nadaljevanju je Joveva predstavila podatke, ki osvetljujejo razsežnost problema. Spomnila je na ocene Svetovne zdravstvene organizacije, po katerih je ena od treh žensk na svetu žrtev fizičnega ali spolnega nasilja, medtem ko je ena od dveh žensk od 15. leta starosti dalje doživela spolno nadlegovanje.

”Te številke so realnost. Realnost, ki je prepogosto spregledana, preslišana ali celo namensko prezrta, tako v družbi kot med odločevalci,” je opozorila Joveva.

Poslanka je izpostavila, da Evropska unija te težave jemlje resno in da so grozljivi podatki že spodbudili tudi konkretne zakonodajne ukrepe.

”Ravno v letošnjem letu smo sprejeli direktivo o boju proti nasilju nad ženskami in nasilju v družini, ki bo pomembno vplivala in izboljšala varnost žensk.”

Nova direktiva, je po oceni Joveve, prinesla celosten pristop k reševanju problema. Naslovila je kriminalizacijo fizičnega in psihičnega nasilja, z jasnimi opredelitvami kaznivih dejanj, kot sta spletno zalezovanje in kibernetsko nadlegovanje je okrepila zaščito v digitalnem okolju, ter od držav članic zahtevala pripravo novih akcijskih načrtov za boj proti nasilju.

”Njen namen je jasen: zagotavljanje varnosti pred vsemi oblikami nasilja in kaznovanje storilcev nasilja,” je pojasnila Joveva.

Kot je v svojem nagovoru še dodala, pa zakonodajni ukrepi sami po sebi ne zadostujejo brez sprememb v družbi:

”Iskreno si želim, da bo dosežen še pomembnejši napredek, ki ga ne more zagotoviti noben zakonodajni ukrep, temveč ga lahko dosežemo s stranskim učinkom ukrepov prek pomembnega družbenega premika. Govorim o zagotavljanju okolja, znotraj katerega se bodo vse žrtve bodisi ženske bodisi otroci počutili dovolj varne, da o nasilju spregovorijo, ga prijavijo in poiščejo pomoč,” je ob tem poudarila.

Kot ključno rešitev je poudarila pomen odprtega dialoga ter usposobljenega osebja v zdravstvenih ustanovah, ki pogosto predstavljajo prvi stik z žrtvami nasilja. Ob tem je pohvalila organizacijo današnjega posveta in izpostavila, da tovrstni dogodki ter veliko zanimanje zanje vračajo upanje in dokazujejo, da je družbeni premik ne le potreben, temveč tudi mogoč.

Ob koncu je Joveva zagotovila, da bo tudi v prihodnje vztrajno zagovarjala pravice žensk in otrok ter se zavzemala za zakonodajo, ki bo zagotavljala najvišje standarde zaščite.

”Želim vam uspešen posvet in vam zagotavljam, da bom še naprej v sklopu svojega dela v Evropskem parlamentu velika zagovornica zaščite žensk in otrok pred nasiljem, predvsem pa se bom borila za zagotavljanje zakonodajnih varovalk, ki bodo služile kot temelj najvišjih standardov pravnega varstva,” je sklenila.

Poleg evropske poslanke Irene Joveve, so na posvetu sodelovali še Župan Mestne občine Murske Sobote, Damjan Anželj, direktorica Centra za socialno delo Pomurje, Sandra Babič in direktor Policijske uprave Murska Sobota, Damir Ivančić.

 

 

/0 Comments/objavil/a

”Ponosen in izredno čustven trenutek …”

Ponosen in izredno čustven trenutek …

… ko sem izvedela, da me je specializirana zdravstvena platforma OncoDaily uvrstila med 100 vplivnih žensk oziroma mnenjskih voditeljic na področju onkologije.

“Vsaka ponazarja predanost inovacijam in opolnomočenju ter navdihuje spremembe po vsem svetu na področju boja proti raku.”

V Evropskem parlamentu sem si vselej prizadevala za izboljšanje kakovosti življenja bolnic in bolnikov z rakom ter rešitve, ki bi omogočile lažje in dostopnejše zdravljenje. V čast mi je, da je moj boj opažen.

Ta je zate, mami.

-Irena

/0 Comments/objavil/a

“Kako ste?”

“Kako ste?”

-“Mi? Mi smo dobro. Kako ste vi? Kako kaj vaša vest?”

Prebrali ste odlomek iz knjige pogovorov s prebivalkami in prebivalci Gaze (Daybreak in Gaza), ki sta mi jo avtorja predstavila ta teden.

Ko pisanje postane njihov glas.

In ko to postane tudi umetnost.

Za vojno in genocidom, ki se dogaja v Palestini, stojijo resnični ljude. Njihove življenjske zgodbe so prepletene z nepopisno bolečino, a tudi s težko popisnim upanjem.

Ta teden smo – kot vsako leto – imeli na obisku sodelujoče v projektu reportažne gledališke predstave. Palestinski umetnice in umetniki so v Evropskem parlamentu oživeli resničnost, ki je mnogi ne vidijo. Ali ne želijo videti. Pa vendar se odvija … vsak dan. Vsak dan bolj. Povedali in prikazali so resnico. O bolečini. Izgubi. Nepravičnosti. Upanju.

 

 

 

 

 

Njihove predstave spremljam že dolgo. Tudi zato, ker se Palestina (zame) ne dogaja “šele” od lanskega 7. oktobra. A hkrati moram priznati, da je njihov ogled (zame) vsako leto težji. Predvsem zato, ker vsako leto znova izpostavlja dejstvo, da kot skupnost zanje ne storimo dovolj. Daleč premalo. Tam so še vedno roke, ki čakajo na našo pomoč. Nasmehi, ki še vedno iščejo mir.

Ljudje, ki ne izgubljajo upanja, medtem ko mi izgubljamo … sebe.

Na dan predstave sem se pogovarjala tudi s predstavnikom EU za Zahodni breg in Gazo, Alexandrom Stutzmannom. Tisti, ki razumemo, ki ostajamo ljudje, delamo vse, kar je v naših močeh, toda žal smo dobro leto pozneje še vedno daleč od rešitve. Razmere pa so vedno slabše. Vedno bolj nasilne, genocidne.

Tistim, ki tega ne želijo videti … ki so tiho … na tem mestu sporočam samo še naslednje: “Tiho bodite, ko otroci spijo. Ne, ko se jih pobija.”

 

/0 Comments/objavil/a

”Izvršna podpredsednica Evropske komisije za ljudi, veščine in pripravljenost.”

Izvršna podpredsednica Evropske komisije za ljudi, veščine in pripravljenost.

Kako se vam sliši?

Najbrž je šlo za dobronamerno novo poimenovanje resorja, toda meni se ne zdi najbolj posrečeno. Kaj je narobe z zaposlovanjem, socialnimi pravicami in izobraževanjem? To so namreč področja, ki jih bo ta resor pokrival.

Zato sem se tega komisarskega zaslišanja udeležila z vnaprejšnjim predsodkom, priznam. A ker mi je vendarle jasno tudi, da ni pravično soditi knjige po platnicah, moja minutka za vprašanja seveda ni bila povezana z imenom, pač pa s tistim, kar edino šteje: vsebina.

Se boste, spoštovana kandidatka, zavezali k predlogu zavezujočega mehanizma EU za zagotovitev ustreznega minimalnega dohodka? Kaj pa k vzpostavitvi vseevropske obveznosti prilagajanja plač inflaciji?

Ne morem reči, da sem z njenimi odgovori stoodstotno zadovoljna, a tega niti nisem pričakovala. Še.

Romunka Roxana Minzatu je v odgovoru meni – in tudi sicer – povedala marsikaj pozitivnega. Napovedala je močnejša orodja in pobude, recimo pri kakovostnih delovnih mestih in evropskem jamstvu za otroke. Posredno je napovedala tudi pritisk na države članice, ki jim področje sociale ni ravno ključna prioriteta.

Če bo postala komisarka, bom seveda skrbno spremljala uresničevanje njenih napovedi. Ker … jaz sem tudi pripravljena. Veščine za to imam tudi. In, če smo že pri resorju za ljudi – zdaj pa mislim povsem resno – naj bo potem ta dejansko namenjen prav njim. Torej: vam.

Lep pozdrav iz Bruslja!

  • ⁠ ⁠Irena
/0 Comments/objavil/a

”Sem vam rekla, da ne bo drame?”

Sem vam rekla, da ne bo drame?

Dvomov nikoli ni bilo. Resnično nikoli. Tisti, ki so jih želeli sejati, so se ušteli. Nič novega. Ali pomembnega. Pomembno je to, da je Marta Kos danes spet dokazala, da je izjemno kompetentna, sposobna, vsebinska kandidatka in prava izbira za komisarski resor širitve EU.

Nobeno presenečenje ni, da je dobila podporo vseh. No – vseh, ki štejejo. In medtem ko eni zdaj govorijo o taktiziranjih (kdo o čem), so drugi preprosto dobri. Ah, kaj dobri. Odlični! Izredno sem ponosna na njen nastop in dosežek. Verjamem, da bom to v naslednjih petih letih lahko povedala še večkrat.

Ker Marta je … Kos. Tako ali drugače.

-Irena

/0 Comments/objavil/a

”Moja mimika vedno pove vse. Je komentar potreben?”

Moja mimika vedno pove vse. Je komentar potreben?

V bistvu je. Za nami je dobra polovica komisarskih zaslišanj. Ena bolj, druga manj vsebinsko polna. Večina dosedanjih kandidatk in kandidatov je šla čez parlamentarna sita brez večjih težav. Eni bolj, drugi manj zasluženo.

Medtem, ko vsi nestrpno pričakujemo jutrišnjega z Marto Kos (vnaprej sicer opozarjam: drame ne bo), bom v tokratnem zapisu povzela tistega, kjer sem sama postavila vprašanje. Pravzaprav si ga je gospod kandidat postavil sam. Se pa tega ni zavedal. Ker me še ni poznal, ni mogel vedeti, da nimam težav z grizenjem (kislih) jabolk. Zdaj ve tudi on.

“Notranji mejni nadzor mora biti skrajna in zgolj začasna možnost,” je povedal Avstrijec Magnus Brunner, kandidat za komisarja za notranje zadeve in migracije.

Je devet let dovolj začasno? Njegova država je tista, ki je tak nadzor na meji s Slovenijo uvedla leta 2015. Odtlej se dogaja domino efekt povsod po schengenskem območju, seveda tudi pri nas. Zato me je zanimalo, če mi gospod kandidat lahko da podatke o tem, kako učinkovite te notranje mejne kontrole sploh so. Konec koncev bo to eno njegovih glavnih področij v prihodnji Evropski komisiji. In … ali sploh lahko imamo delujoč enotni trg, če omejimo eno najpomembnejših svobod – gibanja?

Še glede enih podatkov sem ga vprašala: njihove izmenjave pri upravljanju meja v povezavi z novimi tehnologijami in umetno inteligenco. V odgovorih je desetkrat povedal, da je zaščita temeljnih pravic in zasebnosti pomembna. Uganite, ali je povedal tudi, kako namerava to zagotoviti.

Uganili ste.

“Vem, da so vas že spraševali o teh stvareh, vendar človek pač še vedno upa na odgovore,” sem zaključila.

In ostalo je pri upanju.

A gospod zelo verjetno bodoči komisar me vendarle mora še malo spoznati. To, da je uspešno prestal zaslišanje (saj veste, odloča večina), ne pomeni, da bodo kritike izginile. Ali da se bom zadovoljila z neodgovori. Pomeni samo to, da bom – ko/če bo na položaju – spraševala toliko bolj. Ker takrat izgovorov “nimam podatkov” in “dve minuti sta premalo časa” pač ne bo moglo biti več.

 

/0 Comments/objavil/a

”Evropska unija v malem – ampak še vedno pred njenimi vrati.”

Evropska unija v malem – ampak še vedno pred njenimi vrati.

Pred tednom, ko se začenjajo komisarska zaslišanja, sem vam dolžna še poročilo s prejšnjega. Tokrat bo nekoliko daljše.

Na začetku zapisa ste prebrali stavek, s katerim bi lahko opisali državo, v kateri morajo trije konstitutivni, pa tudi tako imenovani “ostali” narodi znati … no, predvsem želeti … sobivati in sodelovati. Marsikdaj tudi sklepati kompromise – četudi to (pre)pogosto ni lahko.

V tokratnem mandatu sem med drugim del delegacije EU za odnose z Bosno in Hercegovino. Minuli teden smo se mudili v Sarajevu, na zasedanju medparlamentarnega odbora EU-BiH.

Pravi prijatelji so iskreni. Pohvalijo, ko je to na mestu. Ne morem reči, da napredka ni (bilo). Ogromno stvari je, okrog katerih se politiki v BiH ne strinjajo in se očitno nikoli ne bodo. Precej manj stvari je, okrog katerih so praktično soglasni – in vsaj ena od teh je izredno pomembna: Evropska unija.

Tudi slednja je odgovorna za spiralo nezaupanja in prepočasnosti, da smo si na jasnem. A po letošnjem marcu, ko je BiH dobila (pre)dolgo pričakovano zeleno luč za začetek pogajanj, se v tej državi ni zgodilo veliko.

Pravi prijatelji namreč tudi kritizirajo, ko je to na mestu. Določene reforme so preprosto nujne. Ustavni in volilni sistem, ki neposredno diskriminira “ostale” državljanke in državljane, je nesprejemljiv. Sistem grozljive segregacije, z dvema šolama pod eno streho, je nesprejemljiv! Takšno ločevanje otrok ne bo pomagalo ne prihodnosti ne iskrenemu sožitju v tej državi. Enako velja za poveličevanje vojnih zločincev, zanikanje genocida in zgodovinski revizionizem.

Takšnih tematik leta 2024 res nihče ne bi smel več poslušati, kaj šele kakorkoli udejanjati. Tisti, ki to podpihujejo, točno vedo, zakaj to počnejo. In verjemite, da tega ne počnejo zaradi interesa države ali ljudi.

Dovolj težav imamo s sedanjostjo, recimo soočanjem s podnebnimi spremembami. Tako so agendo našega medparlamentarnega srečanja žal narekovale tudi tragične posledice nedavnih poplav v BiH. In prav ob srce parajočem opustošenju, ki ga je narava pred mesecem dni pustila za seboj, se kaže pomembnost dodelitve statusa kandidatke, z večjim in hitrejšim dostopom do določenih skladov in mehanizmov. Seveda se je spet izkazala solidarnost, kot vselej, tudi iz naše Slovenije, ampak hkrati se deset let po katastrofalnih poplavah na severu te iste države sprašujem: se dovolj dela na preprečevanju takšnih prizorov ali se zgolj reagira na nastalo škodo?

Eno je zahtevati pomoč po nesreči, drugo – velikokrat še pomembnejše – je preventiva. Zavest o varovanju okolja v BiH je izjemno nizka. Nezakonita sečnja, navsezadnje nelegalen kamnolom, za katerega se je vedelo, črna gradnja, korupcija … zrak, ki je v zimskih mesecih eden najbolj onesnaženih v Evropi, včasih celo na svetu. Medtem ko po Neretvi plava na tisoče plastenk, je ozaveščenost o recikliranju še daleč.

Kot je daleč neko vsesplošno zavedanje, da nek spol ni vreden več samo zato, ker je pač nek točno določen spol. Zato sem na sestankih – na pobudo civilne družbe – prav posebej izpostavila vprašanje femicida in nasilja nad ženskami. Ker gre za nekaj, kar se v regiji še vedno obravnava patriarhalno in pokroviteljsko, kot stvar izoliranih in zasebnih incidentov, kar pa niti pod razno ne drži. Gre za globok družben problem. Vedno bolj zaskrbljujoč.

In čeprav je pravna kvalifikacija umorov žensk nujna, sama po sebi ne bo dovolj. Ne bo šlo brez odgovornega in učinkovitega ukrepanja vseh institucij, brez sistemskih sprememb v družbi. Femicid je pogosto le zadnja faza dolgotrajnega nasilja, ki se običajno odvija za zaprtimi vrati.

Začela sem z vrati, očitno bom z njimi tudi zaključila. Da, tudi meni gredo na živce fraze v smislu “vrata EU so vam odprta”. Ker se jih je izreklo prevečkrat, ko se potem ni zgodilo nič. Ampak tokrat vendarle nekoliko bolj verjamem, da se bo. Na obeh straneh. Zakone bo BiH morala spreje(ma)ti in izvajati sama, svoj del “naloge” pa mora opraviti tudi EU.

LP s poti v Bruselj,

– Irena

/0 Comments/objavil/a