Ker menim, da si digitalna zakonodaja, ki jo pripravljamo v evropskih institucijah, zasluži veliko več kot dve minuti nagovora na plenarnem zasedanju ali en sam Facebook zapis, vam v naslednjem komentarju, pa četudi bo zato nekoliko daljši, želim pojasniti več ozadja in podrobnosti.

V zadnjih desetletjih smo doživeli velikanski tehnološki razcvet na spletu in s tem tudi bistvene spremembe načina bivanja (kako dostopamo do informacij, kako medsebojno komuniciramo itd.). Meja med ‘resničnim’ in ‘virtualnim’ se je razblinila, trenutna zdravstvena kriza pa je digitalno transformacijo samo še pospešila. Vsaka tehnološka revolucija prinaša nove možnosti in s tem bistveno vpliva na ustroj družbe. Guttembergov tisk je približal literaturo širšim množicam in s tem pripomogel h kultiviranju in razvoju družbe. Radio je omogočil neposredno prenašanje informacij državljanom, vendar je hkrati tudi postal orodje za širjenje Goebbelsove propagande, tako kot je Berlusconijevo lastništvo mreže televizij omogočilo predrugačenje italijanske politične krajine.

Kljub vsem prednostnim, ki jih prinaša vsaka tehnološka revolucija, se hkrati pojavljajo veliki izzivi pri brzdanju različnih interesnih sfer ter regulaciji novega polja naše vpetosti v svet. Vladajoče strukture so si pogosto prisvojile propagandna orodja in organizirano širjenje lažnih novic je bilo prisotno tekom velikega dela naše zgodovine,  pa vendar je tokratna situacija bistveno drugačna in bolj zaskrbljujoča, saj so ‘orodja’ precej bolj učinkovita, medtem ko regulacija – ali bolje rečeno demokratičen nadzor – občutno zaostaja za tehnološkim razvojem zasebnih internetnih družb. Nekaj tehnoloških velikanov namreč nadzoruje velik del našega življenja in neposredno ogroža demokratičnost naših družb, kar je svojevrsten paradoks, saj so ravno ta omrežja omogočila pluralnost mnenj, možnost javnega izražanja stališč, politikom pa neposredno informiranje državljanov.

Spomnimo se vmešavanja v zadnje ameriške predsedniške volitve, na referendumsko glasovanje o izstopu Velike Britanije iz Evropske unije, na organizirano širjenje lažnih novic in spodkopavanje zaupanja v Evropsko unijo s strani državnih akterjev, kot sta Kitajska ali Rusija. V najbolj ekstremnem primeru je spodbujanje k nasilju vodilo do etničnega čiščenja v Mjanmarju, ko je vojska uporabila socialna omrežja za širjenje svojih sporočil, ali nedavno v Etiopiji, ko so se po smrti glasbenika širile lažne novice in sovražni govor, kar je vodilo v nasilje, v katerem je življenje izgubilo vsaj 160 ljudi. Širjenje sporočil je vodilo tudi v nedavni umor francoskega učitelja Samuela Patya, ko je oče učenca objavil svoje neodobravanje učiteljeve lekcije o svobodi govora, ki so ga nato videli in širili islamistični skrajneži, dokler ga eden izmed njih ni obglavil.

Kaj je skupno vsem omenjenim tragedijam? To, da se je sovraštvo širilo po socialnih omrežjih. Pa vendar so ti grozljivi primeri zgolj (najbolj znane) skrajne oblike posledic. Rekla bi, da je sama narava socialnih omrežij oziroma vpeljava ‘poslovnega modela’ sledenju uporabnikov, analiziranju naših podatkov in prodaja naših ‘osebnosti’ najboljšemu ponudniku zgrešena, saj je rezultat tega to, da je splet postal globalni stroj nadzora, ki ga vodi zloraba osebnih podatkov na industrijski ravni, poganjajo pa ga vedno bolj napredni algoritmi, ki ciljno določijo uporabnika oglaševalcu. Eden izmed rezultatov tega je, da algoritem sam sistematizirano ponuja lažne novice, teorije zarot ali spodbujanje k sovraštvu tistim, ki so za to bolj dovzetni, večinoma pa ‘zgolj’ zlorabljajo uporabnikove strahove ali njihovo samopodobo za prodajo izdelkov ali storitev. Ni odveč pripomniti, da se lažne novice ali razdiralni skrajno desničarski populizem širi nekajkrat hitreje od preverjenih informacij medijev. Ključni element tega je, da se vsakemu svet prikazuje drugače, med ljudmi pa se širi polarizacija, nezaupanje v stroko ter neodvisne ustanove, informacijska manipulacija z velikimi posledicami v ‘resničnem svetu’ pa je prisotna na vsakem koraku.

V Evropskem parlamentu smo ta teden sprejeli tri poročila Akta o digitalnih storitvah, ki naslavlja te probleme, Evropska komisija pa bo v začetku decembra na podlagi naših izhodišč pripravila zakonodajni predlog. Glavni poudarki poročil zajemajo zahteve po transparentnosti algoritmov, označevanju (političnega) oglaševanja, označevanju zavajajočih in lažnih informacij, identifikacije oglaševalcev ter pravila za moderiranje in odstranjevanje spornih vsebin. Spletne platforme so sicer pred evropskimi volitvami prostovoljno vstopile v dogovor z EU za samoregulacijo ali t.i. Kodeks ravnanja EU glede dezinformacij, prav tako se postopoma prilagajajo zahtevam ter pozivom zakonodajalcev in javnih razprav glede hitrejšega odstranjevanja nezakonitih vsebin, prilagajajo svoje algoritme, da se sovražni govor ali lažne informacije (vsaj) ne širijo tako hitro,  označijo sporne informacije vodilnih politikov in nekatere škodljive teorije zarot, kot recimo QAnon, zanikovalce holokavsta ali škodljive informacije za javno zdravje, pa tudi odstranijo jih (četudi so se v preteklosti stalno izogibali odgovornosti in se izgovarjali na svobodo izražanja).

Vendar ni prav, da o tem, kaj ostane na spletu in kaj ne, odločajo izključno zasebne korporacije, zato v Aktu o digitalnih storitvah predlagamo jasna pravila za moderiranje vsebin na spletu, zahtevamo možnost pritožbenega mehanizma za uporabnike ter človekov nadzor nad algoritmi. Nedopustno je, da bi se odstranjevala vsebina, ki bi bila zakonita in bi zasebne korporacije igrale vlogo cenzorja. Pravzaprav se je pogosto zgodilo, da so socialne platforme sicer uspele odstraniti propagando ISIS v Siriji, vendar so zaradi napak v algoritmu hkrati odstranile tudi dokaze proti človečnosti, do katerih preiskovalci niso mogli več dostopati. Zahtevno je najti pravo mero med temeljnimi človekovimi svoboščinami, kot so svoboda govora, svoboda poročanja in pravica do zasebnosti na eni strani, ter varovanjem ljudi pred sovražnim govorom, dezinformacijami in manipulacijo na drugi strani. V vsakem primeru pa o tem ne morajo odločati zasebne korporacije, ki imajo hkrati tudi monopol nad vsemi našimi podatki. Zaenkrat jih sicer skrbno zadržujejo zase za svoj tržni monopol (kar je sicer tudi sporno), toda ne vemo, kako bi jih lahko avtoritarne vlade zlorabile za svoje interese, če bi jih morale identiteto uporabnikov razkriti vladajočim strukturam in kaj bi to pomenilo za svobodo na internetu.  Vsekakor pa moramo njihov monopol nad (vse bolj prevladujočim) javnim prostorom vrniti ljudem, jim omogočiti nadzor nad svojimi podatki, omogočiti možnost anonimnosti in zahtevati transparentnost glede tega, kako se jim prikazuje svet ter kako poskušajo različni akterji z njimi manipulirati.

Akt o digitalnih storitvah je korak v pravo smer. Dopolnil ga bo Akt o trgu digitalnih storitev, ki bo vpeljal orodja, s pomočjo katerih bi se prekinil tržni monopol nekaterih korporacij, ki izrabljajo svoj dominanten položaj, in omogočila rast tudi drugim, manjšim in srednjim podjetjem. Z drugimi besedami: Zagotovili bi enakovredne pogoje za konkurenčnost. Drugi del je omogočiti raziskovalcem in javnim ustanovam uporabo anonimiziranih podatkov za najrazličnejše namene v javno dobro. A sama arhitektura ali ustroj trenutne zasnove podivjanega kapitalizma na spletu, ki preži nad našimi slabostmi in omogoča manipulacijo, ostaja. Ostajajo tudi motivi najrazličnejših akterjev, bodisi držav za geopolitični vpliv bodisi materialnih koristi zasebnikov ali političnih strank, ki brez moralnih pomislekov za stanje naših demokracij izrabljajo strahove, jezo ali razočaranja ljudi za lastne partikularne koristi ter namenoma podpihujejo sovraštvo, delitve in namišljene bitke z duhovi preteklosti. Ostane nam tudi pravična obdavčitev digitalnih velikanov in uvedba digitalnega davka, za katerega čakamo dogovor na ravni OECD držav, čeprav se ZDA na vse moči trudijo, da do dogovora ne bi prišlo. V Evropi je nekaj držav zato poskušalo vpeljati davek na nacionalni ravni, dokler niso popustile pod pritiski. EU bo morala odplačevati dolg, ki si ga bo izposodila na finančnih trgih za ‘nepovratna sredstva’ državam članicam, digitalni davek pa je eden iz peščice, ki ne bi neposredno bremenil evropskih državljanov. Druga stvar pa je dogovor med založniki ter mediji in digitalnimi velikani, da plačujejo del zaslužkov za kakovostno vsebino medijev, ki se pojavlja na njihovih platformah. V Franciji in Nemčiji so že blizu dogovora, vendar potrebujemo zakonsko določena pravila, ki bi delovali na celotnem območju EU.

PREdolgo smo zgolj opazovali zaskrbljujoče trende, ukrepali pa bistveno PREpozno. Trenutno stanje ne bo dolgoročno vzdržno, pri tem pa se moramo vprašati tudi o širših vzrokih, zakaj ljudje posegajo po enostavnih razlagah za njihove slabe pogoje življenja, kot so revščina, naraščajoča neenakost, zlorabe moči, občutek obupa in izključenosti iz družbe.

Morda se nekatere ideje zdijo preveč utopične ali naivne. Toda naivnost so očitali mnogim, ki so v zgodovini človeštva premikali meje. Sama menim, da je edina pot ta, da storimo vse, kar lahko (poudarjam, storimo in ne le govorimo, da bomo), da ustvarimo varno okolje na spletu za vse ljudi, in postavimo demokratične omejitve tistim, ki imajo preveč moči.

Irena Joveva

V petek, 16. oktobra 2020, je potekal spletni pogovor z novinarji pred drugim oktobrskim plenarnim zasedanjem Evropskega parlamenta, kjer bodo tokrat v ospredju reforma skupne evropske kmetijske politike ter razprava in glasovanje o predlogih parlamenta glede vsebine akta o digitalnih storitvah in pravilih o umetni inteligenci.

Evropska poslanka Irena Joveva je izpostavila, da bo tokrat največ pozornosti namenjene digitalni agendi. Že dalj časa se namreč pojavljajo pozivi, da bi Unija postala digitalno suverena in s tem nadoknadila zaostanek za Kitajsko in ZDA. Akt o digitalnih storitvah (DSA) bo naslovil mnogo perečih težav, s katerimi se Unija in družba nasploh soočata v vedno bolj digitalnem okolju našega življenja. »Na plenarnem zasedanju bomo sprejemali iniciativno poročilo (INL – legislative initiative report), ki sicer ni zakonodajno, a bo imelo politično težo. Iz tega dokumenta bo namreč Komisija razbrala in upoštevala predloge, ki imajo večinsko podporo Evropskega parlamenta,« je povedala Joveva ter nadaljevala, da bodo sprejemali tri ločena poročila: odbora za notranji trg in varstvo potrošnikov (IMCO), odbora za pravne zadeve (JURI) ter odbora za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve (LIBE). Poslanka je bila poročevalka v senci pri mnenjih na vsa tri poročila v odboru za kulturo in izobraževanje (CULT).

V nadaljevanju je poslanka spregovorila o načrtih Komisije, ki bo svoj zakonodajni predlog izdala predvidoma v začetku decembra.

»Bistveni poudarek naj bi bila t.i. ‘ex ante’ pravila, ki bi preprečevala velikim internetnim korporacijam, da bi postale t.i. ‘gatekeeper’, torej bi samovoljno preprečevale dostop manjšim tekmecem na trgu. Manjšim podjetjem bi, skratka, omogočili vsaj osnovne pogoje za konkuriranje tehnološkim velikanom.«

Še bolj pomemben pa je po besedah Joveve monopol nad medčloveškimi odnosi oziroma podatki: »Nekoč je veljal rek “povej mi, s kom se družiš in ti povem, kdo si”, danes pa velja “pokaži mi svoj “feed” in povem ti, kdo si”«. DSA bo odgovor na dogajanje z algoritmi dejavnosti uporabnikov, ki se odvija predvsem na socialnih omrežjih. Poslanci poskušajo znotraj DSA urediti področje transparentnosti teh algoritmov, na primer označevanja (tudi političnega) oglaševanja glede na izvor in plačilo objave, označevanje in odstranjevanje spornih ali zavajajočih informacij, moderiranje vsebin na spletu itd. Vse to ob primerni ravni zagotavljanja svobode govora in svobode poročanja ter spoštovanja pravic posameznikov in zasebnosti. »Ključna je razlika med nezakonito vsebino, kot sta otroška pornografija ali terorizem, ter škodljivo vsebino. Ilegalno vsebino bodo platforme dolžne takoj odstraniti, med tem ko bodo za  škodljivo vsebino določena jasna pravila postopanja.«

V zaključku je evropska poslanka Joveva sporočila, da ostaja odprto marsikatero vprašanje, na primer kako izslediti krivce, ki so ilegalno ali škodljivo vsebino naložili na spletne platforme. Ob tem pa dodaja, da so v parlamentu oziroma odborih storili korak v pravo smer pri urejanju vsakodnevno spreminjajočega se digitalnega področja.

Irena Joveva je v sredo, 14. oktobra 2020, kot govornica na Regijskih dnevih novinarjev otvorila panelno razpravo z naslovom »Dezinformacije, družbena omrežja in novinarstvo: razumevanje in boj proti lažnim novicam«. Gre za srečanje, ki je namenjeno neodvisnim medijskim platformam, preiskovalnim novinarjem ter strokovnjakom Zahodnega Balkana in Turčije. Razprava je bila osredotočena na preverjanje dejstev in izmenjavo informacij v času globalne krize.

Novinarjem je uvodoma izrazila poklon za njihovo delo, ki prispeva k demokraciji na Balkanu. Izpostavila je vpliv trenutne zdravstvene krize na medijski svet, saj je pandemija covid-19 s seboj prinesla tudi nov termin ‘infodemija’.

»Lažne novice, teorije zarote in dezinformacije sicer niso nič novega, a jim v današnjem času socialni mediji pomagajo, da dosežejo množice. Zakonodaja zelo hitremu dogajanju na spletu ne sledi, uvajanje regulacij in zakonov poteka počasneje od razvoja tehnologij.«

Izpostavila je tudi problematiko lažnih novic: »Ko identificiraš dezinformacijo in jo poskušaš popraviti, popravek nikoli ne doseže toliko ljudi, kot jih je dosegla laž. Izmišljene novice so kar 70% bolj učinkovite od resničnih novic.« Poslanka ugotavlja, da postaja svoboda medijev ogrožena tudi v demokratičnih državah, kar je posledica dejstva, da mediji počasi prehajajo v last političnih struj. Še posebej zaskrbljujoče je stanje na Balkanu. V nasprotju s preteklostjo, ko je bilo virov informacij malo, a so bili ti kredibilni, današnji čas omogoča poplavo objav povsem izmišljenih novic, ljudje pa žal nimajo dovolj časa, da bi jih preverjali. Rešitev vidi v izobraževanju ljudi o socialnih medijih, o branju in razumevanju novic in vsebin na spletu ter v transparentnosti lastništva medijev, ki novice objavljajo.

Evropski parlament in Evropska unija kot celota si zelo prizadevata v boju proti perečemu vprašanju dezinformacij in lažnih novic, storjenih je bilo več korakov. V Evropskem parlamentu sta bila ustanovljena Odbor za dezinformacije in neformalna Delovna skupina evropskih poslancev za medije, ki obravnavata tovrstna vprašanja. Evropska komisija je leta 2018 okrepila in oblikovala Akcijski načrt proti dezinformacijam, trdo delajo na oblikovanju Zakona o digitalnih storitvah ter Akcijskega načrta za demokracijo.

Nagovor je zaključila z mislimi: »Vsi, civilna družba, novinarji in zakonodajalci, moramo sodelovati pri krepitvi medijev in neodvisnega kakovostnega novinarstva. Na panelih, kot je današnji, kjer si izmenjujemo različne ideje in poglede, se lahko vsi veliko naučimo.«

Panelno razpravo, ki je potekala v angleškem jeziku, si lahko ogledate TUKAJ.

Evropska poslanka Irena Joveva je v sredo, 30. septembra 2020, virtualno gostila neformalno debato s strokovnjaki in predstavniki NVO glede strateškega načrta Slovenije oziroma potrebe ekološkega kompromisa za doseganje podnebne nevtralnosti. Poslanka je želela s pogovorom predvsem izpostaviti pomen dialoga, v prvi vrsti s stroko, in nujnost komuniciranja. Okoljska in podnebna kriza sta namreč nekaj, kar se tiče vseh nas, zato je prav, da zlasti odločevalci (s)poznamo različne plati in slišimo različna mnenja, saj bomo le tako lahko dosegli cilj: z uravnoteženimi kompromisi.

Poslanka je sogovornikom uvodoma pojasnila ključne aktualne zadeve, ki se sprejemajo na evropski ravni, pri čemer se je osredotočila zlasti na podnebni zakon, ki predvideva cilj evropske podnebne nevtralnosti do leta 2050. Joveva se zavzema za čim bolj ambiciozen, a še vedno realen vmesni cilj, in sicer cilj 60-odstotnega zmanjšanja izpustov toplogrednih plinov do leta 2030 (v primerjavi z ravnmi iz leta 1990).

Pojasnila je, da bo precej sredstev iz evropskega proračuna, pa tudi vseh dodatnih “pokoronskih” finančnih mehanizmov, namenjenih področju okolja in narave. Po mnenju poslanke bi jih morali v večji meri zagotoviti za spremembo družbene paradigme, saj gre za edinstveno priložnost za Evropo. A eno je obstoj sredstev, drugo pa njihovo koriščenje: sama izvedba in poraba v praksi bo torej na državah članicah, ob čemer se zdi, da Slovenija nima splošne strategije razvoja. Ker pa je znano, da je del strategije Slovenije za dosego cilja podnebne nevtralnosti tudi umeščanje hidroelektrarn (HE) in vetrnih elektrarn (VE) v zavarovana območja Natura 2000, je poslanko Jovevo med drugim zanimalo, do kakšnega ekološkega kompromisa moramo – če moramo – priti.

Pripravljalec okoljske študije za Nacionalni energetski in podnebni načrt Slovenije (NEPN) Jurij Stritih je dejal, da je umeščanje novih projektov HE in VE v okolje ne le nepotrebno, ampak tudi degradirajoče za okolje, ob hkratnem nespoštovanju okoljske zakonodaje. Po njegovem mnenju je treba izpostaviti sončno energijo kot glavno alternativo, ki se je ne jemlje resno.

Kar nekaj sodelujočih je ob tem izpostavilo, da bi se sončne elektrarne lahko zelo učinkovito namestilo na strehe industrijskih zgradb, nakupovalnih centrov, parkirišč … Dr. Tomislav Tkalec (društvo Focus) je dodal, da bi v Sloveniji glede sončne energije šlo za več razpršenih projektov, ki znaten energetski učinek pokažejo šele kumulativno, kar lahko predstavlja investicijsko oviro.

Glede vetrnih elektrarn je Tomaž Mihelič iz DOPPS (Društvo za opazovanje in preučevanje ptic Slovenije) sporočil, da te v večjem delu Slovenije sploh ne predstavljajo znatne grožnje pticam. Kritična so le nekatera slemena, kot posledica lege Slovenije v Evropskem prostoru med Dinaridi in Južnimi Alpami. Strinjal se je s Stritihom, da je pomembno zagotoviti študijo občutljivih območij, ki jih je v Sloveniji torej zelo malo, da bi se premišljeno umestilo vetrne elektrarne v okolje brez večjih negativnih učinkov na ptice, s tem pa tudi olajšalo postopke energetskim investitorjem.

Doc. dr. Boštjan Surina (Fakulteta za matematiko, naravoslovje in informacijske tehnologije Univerze na Primorskem) pa je izpostavil problematiko zavajanj in dezinformacij s strani vlade in investitorjev, ki želijo HE in VE predstaviti javnosti in lokalnim prebivalcem v čim lepši luči, pri čemer pa so nekorektni. Senka Šifkovič Vrbica, okoljska pravnica, je medtem omenila, da je v primeru gradnje HE v zavarovanem območju potrebno zagotoviti izravnalne ukrepe, torej zagotoviti nadomestne habitate. Pri tem je dr. Urša Koce (DOPPS)  izpostavila projekt HE Brežice, ki je bil izpeljan na podlagi zagotavljanja izravnalnih ukrepov. Njihova študija stanja okolja in habitatov, ustvarjenih zaradi izravnalnih ukrepov, je namreč pokazala, da so bili ti ukrepi neučinkoviti. Damjan Vinko (magister bilogije, bivši član sveta NVO pri ministrstvu za okolje) pa je bil kritičen glede možnosti prevlade druge javne koristi nad javno koristjo ohranjanja narave, ki je po njegovih besedah glede na evropski pravni red lahko le izjema in nikakor ne pravilo.

Po mnenju udeležencev nam v Sloveniji nam najbolj manjka konkretna, dolgoročna strategija za prihodnost. Ključno je ugotoviti obstoj alternativ, ki so koristne za gospodarstvo, hkrati pa nimajo katastrofalnih učinkov na okolje in naravo. Prav tako so si bili enotni, da za doseganje podnebnih ciljev ni treba žrtvovati okoljskih ciljev, saj da lahko dosegamo oboje. Vsi so se strinjali tudi z mnenjem poslanke Joveve, da je poleg komunikacije ključna še transparentnost.