Odziv evropskih poslancev Irene Joveve in Klemna Grošlja (Renew Europe/LMŠ) na današnji nagovor predsednice Evropske komisije Ursule von der Leyen o stanju v Evropski uniji:
“Danes smo slišali ponovitev marsičesa že povedanega v preteklih nagovorih. Gotovo so najpomembnejša sporočila, vezana na okrepitev naporov pri globalnem cepljenju zoper COVID-19, kjer EU igra pomembno, če ne celo ključno vlogo. Skupni evropski pristop k cepljenju državljank in državljanov EU je, kljub nekaterim začetnim težav, ena večjih zgodb o uspehu EU ter kaže, da s skupnimi močmi lahko dosežemo veliko.
Predsednica komisije je izpostavila tudi začetek uresničevanja programa HERA oziroma pripravljenosti na bodoče zdravstvene nepredvidene izzive, pri čemer pa ni jasno opredelila, kako se bo financiralo nov projekt v višini 50 milijard EUR do leta 2027.
Prav tako pomembno naznanilo je začetek krepitve evropske neodvisnosti pri proizvodnji polprevodnikov, ki so postali resna cokla gospodarskemu okrevanju in napredku. Obenem pozdravljava napovedan zakonodajni okvir o minimalnem obdavčevanju podjetij, saj meniva, da moramo vsi pravično prispevati k razvoju družbe in da je sedanje stanje izogibanja plačevanju davkov nesprejemljivo. Kar ni razvidno iz samega nagovora, pa je, kako bo to konkretno (poleg opredelitve minimalne davčne stopnje) implementirano, da bo učinkovito, pravično in predvsem dosegalo predvidene javnofinančne učinke.
Poglavitno sporočilo von der Leynove je vezano na prepoved izdelkov, proizvedenih s prisilnim delom, na skupnem evropskem trgu. Povsem se namreč strinjava z njeno navedbo, da človekove pravice niso naprodaj; za nobeno ceno.
Prihajajoče leto 2022 je medtem predsednica razglasila za leto evropske mladine, ki bo okrepljeno z novim program ALMA, katerega glavni cilj bo okrepitev mobilnosti in zaposlenosti mladih na evropskem trgu dela. Upava, da ta težko pričakovana pobuda ne bo zgolj povečala zaposlenosti mladih, temveč bo hkrati izboljšala njihove kompetence in konkurenčnost v gospodarstvu ter hkrati prispevala k večjemu pretoku idej znotraj EU in krepitvi pripadnosti mladih ideji EU.
Tudi ideja Podnebnega socialnega sklada prihaja v pravem trenutku, ko se veliko državljank in državljanov EU sooča z visokimi cenami energije oziroma s tveganjem energetske revščine, pri čemer pričakujeva, da bo ta sklad tudi mehanizem za pospešitev prehoda na nefosilne vire energije. V ta okvir prav tako sodi podvojitev sredstev za biotsko raznolikost.
Spet pa je v nagovoru manjkal jasen okvir financiranja vseh navedenih pobud, saj je bil del nagovora, vezan na t. i. lastne vire, katerim mnoge države članice nasprotujejo oziroma imajo zadržke, zelo nejasen in nedorečen.
Medtem pozdravljava napovedan zakon o svobodi medijev, od katerega veliko pričakujeva, saj – kot je vidno v številnih državah članicah, žal vključno s Slovenijo – svoboda medijev ni samoumevna.
Z razočaranjem pa ugotavljava, da je bila predsednica v delu nagovora, vezanem na vladavino prava, uporabo mehanizma pogojevanja sredstev in na splošno glede odnosa držav članic do vladavine prava zelo nekonkretna, tako kot doslej s svojimi dejanji. Očitno je, da bo ta naloga, kljub nekaterim velikim besedam v nagovoru, ostala na ramenih Evropskega parlamenta.
Razen ponovitve že znanih stališč glede širitve na Zahodni Balkan Ursula von der Leyen na žalost ni povedala nič dramatično novega. Presenetljivo je bila tudi nedorečena glede skupne evropske obrambe, je pa na nek način zelo pomenljivo sporočilo, da bo pobudo o Evropski obrambni uniji vodilo francosko predsedstvo.
Kar se tiče Slovenije, je pomembno izpostaviti, da je predsednica v uvodu med drugim poudarila povezanost, če ne celo pogojenost sredstev iz okvira Načrta za okrevanje in odpornost z izvedbo pokojninske reforme. Zanimivo bi bilo vedeti, h katerim drugim strukturnim reformam se je v okviru tega načrta zavezala aktualna vlada, saj gre nenazadnje za prihodnost slovenske države ključne, če ne celo usodne zaveze.
Pod črto, glede na izzive, pred katerimi je EU, je bilo povedanega veliko, tudi dobrega, toda meniva, da nagovor predsednice ni izpolnil upravičeno visokih pričakovanj pomembnega dela, če ne celo večine poslank ter poslancev in bojiva se, da tudi ne pričakovanj (vsaj tako kažejo merjenja javnega mnenja) evropskih državljank in državljanov.
Sodelujem v štirih parlamentarnih odborih in štirih delegacijah, sem članica delovne skupine za reformo delovanja Evropskega parlamenta, ki jo je vzpostavil predsednik Sassoli, (bila) sem poročevalka v senci za več kot 15 poročil oziroma mnenj k poročilom, tudi že glavna poročevalka enega, sem (so)podpisnica ogromno amandmajev, ki so tako ali drugače izboljšali besedila dokumentov, ki smo jih sprejeli, napisali smo ogromno pisem, pobud in pozivov, odgovorili na veliko vprašanj, komentarjev in idej, upoštevam in poslušam ljudi, držim obljube, ne odstopam od svojih načel, sodelovala sem na mnogo dogodkih, organizirala več okroglih miz … Imam krasno ekipo, brez katere si uspešnega dela sploh ne predstavljam. Ni ga namreč malo, ne glede na epidemiološke razmere, a prav je tako. Na tem mestu se zahvaljujem vsakemu od njih, pa tudi vsakemu od vas! Srčno upam, da vidite in zaznavate naš trud, da upravičujem vaše zaupanje in vašo podporo.
, prav tako pa ne pomeni, da grem za leto dni na porodniško in me kar nikjer ne bo. Sproti vas bom obveščala o dogajanju, o vsem pomembnem, zlasti o vseh večjih vsebinskih novostih, kolikor bom lahko, danes pa bom (z brezalkoholnim pivom!) nazdravila na še tri leta tega mandata. Volje je (tudi zaradi te ‘žverce’, ki jo nosim) samo še več, načrtov tudi, cilji so, razlogi so – vi ste. Hvala!
Evropsko poslanko Ireno Jovevo je zmotilo, da svoje poglede o prihodnosti razlagajo 75-in-več-letniki, saj da se je – z vsem dolžnim spoštovanjem do starejših – v tem primeru najprej treba ozreti na položaj mladih danes in potem pogledati naprej, skupaj z njimi: »Projekt Konference o prihodnosti Evrope, ki se je začel pred kratkim, je odlična priložnost za pregled stanja, iskanje rešitev in seveda njihovo implementacijo.« Delovanje in vzvode Konference o prihodnosti Evrope je predstavil tudi Guy Verhofstadt, ki je opozoril na hitro spreminjajoč se svet. Te spremembe Evropo v naslednjih desetletjih peljejo v povsem novo družbo: »Evropa ne bo preživela tega stoletja, če se ne spremeni in reformira.« 
Marjan Šarec je menil, da je participacija mladih v politiki pomembna, prav tako pa tudi zavedanje, da lahko samo s politiko kaj spremenijo: »Politične stranke morajo mlade uvrstiti na kandidatne liste na izvoljiva mesta in jim ponuditi možnost, da se izkažejo. Če te priložnosti ne dobijo, ne morejo pokazati, kaj vse zmorejo. Vprašanja o mladih se lahko uspešno naslavljajo le v stranki, ki ima pregled nad vsemi tematikami. ‘One issue parties’ pri tem niso uspešne, zato mora vsaka stranka v svojih vrstah imeti mlade.«
Ronja Gorenc Didanovič pa je izpostavila, da je poznavanje delovanja Evrope in institucij med mladimi še vedno precej slabo, čemur botruje tudi občutek oddaljenosti mladih od odločevalskih procesov. »Vse se začne v izobraževalnem sistemu – če mlade od malega izobražuješ o zavedanju pomena politike, so dovzetnejši za njena sporočila. V nasprotnem jo enačijo s strankarstvom, bojem za oblast in zdrahami, namesto da bi o njej razmišljali kot o nekem širšem sistemu in nečemu, kar vpliva na naš vsakdan.« Moti jo, da se mlade zgolj sprašuje o mladinskih problematikah, namesto da bi se jih kot deležnike aktivno vključilo v odločevalske procese. 
Tea Jarc je medtem opozorila, da so mladi družbeno aktivni in odgovorni tudi na nepolitične načine, zato je v politiko treba vključiti civilno družbo: »Imamo nadpovprečen delež mladih, ki so prostovoljci in želijo pomagati na tak način. Bolj so odprti za različnost, sprejemanje in solidarnost. Včasih si mladi prostor izborimo tudi z ulico in protesti kot odgovor na to, v kaj se država spreminja.« Zaskrbljujoče se ji zdi, da so mladi vedno poraženci kriz, saj zaradi nerednih oblik zaposlitve prvi ostanejo brez služb in s tem tudi možnosti za reševanje stanovanjskega problema ali ustvarjanje družine: »Spodbujati bi bilo treba zaposlovanje mladih za nedoločen čas, usposabljanje na delovnem mestu, mentorske programe in krepiti zaupanje v to, da mladi niso strošek, ampak investicija.« S tem se polni državna blagajna, ustvarja dodana vrednost, okrevanje in gospodarska rast, je še dodala Jarčeva.
Tadej Jezernik v evropskih programih in politikah za mlade vidi dobre in dostopne priložnosti, ki pa jih je treba mladim bolje predstaviti in približati. Veliko težavo predstavlja stanovanjska problematika: »Imamo ogromno praznih stanovanj in hkrati stanovanja, katerih najemnina gre v nebo in so mladim povsem nedostopna, saj se vse začne pri tem, koliko denarja lahko mladi namenijo za stanovanja. V času pandemije smo bili s strani finančnih vladnih ukrepov zatirani in prepuščeni na milost in nemilost. Namenilo se nam je nekaj sto evrov in se nas odmaknilo na stran.« Tudi Gorenc Didanovičeva je opozorila na dejstvo, da so se številni mladi, ki so pred pandemijo živeli samostojno življenje, bili primorani vrniti v svoje otroške sobe pri starših. Način, kako je aktualna vlada reagirala na stiske mladih, se ji zdi žaljiv.
Nik Prebil je kot predstavnik mlajše generacije politikov opozoril na dejstvo, da vsi politiki niso enaki, kar pa lahko najlažje dokažejo z delom: »Odločevalci moramo pripraviti ustrezne politike, ki bodo učinkovite na dolgi rok. Slovenija potrebuje kvalitetna delovna mesta z visoko dodano vrednostjo. Kmalu bomo prešli skozi zeleni preboj in digitalno preobrazbo in nekatera delovna mesta bodo izgubljena ali jih bo treba transformirati.« Po njegovem mnenju je dobro, da se mladi izobražujejo in nabirajo izkušnje v tujini, a ključno je, da politika ustvari pogoje, ki bodo mladim tako zanimivi in privlačni, da se bodo želeli vrniti.
