Pomembno je, da dobiš izkušnje. Potrebuješ izkušnje. Kdo te bo pa vzel v službo brez izkušenj? Izkušnje, izkušnje, izkušnje… Dragocene delovne izkušnje. Seveda so lahko dragocene, toda dobesedno dragoceni so lahko tudi računi. In izkušnje jih ne plačajo.
Evropska komisija je letošnje leto posvetila mladim. Imejmo Evropsko leto mladih, so rekli. Super! Prav je, da so mladi postavljeni v osrčje oblikovanja politik na evropski ravni. Že brez pandemije, ki jih je oropala številnih priložnosti, bi morali biti.
O mladih se v Evropskem parlamentu precej pogovarjamo. Tudi precej dokumentov, resolucij, poročil, aktov, zakonodaj v zvezi s tem sprejemamo. Na tokratnem plenarnem zasedanju smo glasovali o poročilu z naslovom Krepitev vloge mladih v Evropi: zaposlovanje po pandemiji in socialno okrevanje. Nastalo je ravno zaradi imenovanja letošnjega leta za Evropsko leto mladih.
V osnovi je dokument zelo dobro izhodišče za mlade. Obravnava pomen krepitve evropske mladine, naložbe vanje, oblikovanja konkretnih programov za odpravljanje brezposelnosti mladih in spodbujanja novih rešitev za njihovo socialno vključenost. Mladim ponuja priložnosti za lažje vključevanje na trg dela, ustvarjanje spretnosti za prihodnost ter vključevanje in spodbujanje dostopa do izobraževanja.
Super! Toda v poročilu se žal skriva ogromna črna pika. Opravljanje neplačanih (!!!) pripravništev. O tem sem govorila v prvem odstavku tega zapisa.
Problematika reševanja neplačanega pripravništva se v EU rešuje že vrsto let, a se nikoli zares ne reši. Veliko vlogo pri tem igrajo zagovorniki principa laissez-faire ali ekonomskega (neo)liberalizma, češ da država ne more in ne sme posegati v gospodarstvo. Zagovorniki neplačanega pripravništva svoje stališče utemeljujejo z argumentom – pazite to –, da se mladi za takšno obliko dela odločijo sami. 🤨
Takšni ljudje navidezno smatrajo vsako posameznico in posameznika na trgu kot enakopravnega, ampak hkrati pa namensko pozabijo na očitne neenakosti med njimi.
Dejstvo je, da so mladi so v času izobraževanja – in pozneje, v času iskanja prvih zaposlitev – postavljeni v zelo neprijeten položaj. Primorani so opravljati neplačano pripravništvo prek oblik mehke prisile. Bodisi zato, ker njihov izobraževalni program od njih zahteva opravljanje prakse za uspešen zaključek, bodisi zato, ker ob vstopu na trg delovne sile potencialni delodajalci od njih zahtevajo delovne izkušnje, še preden uspejo priti do svoje prve zaposlitve. Paradoks v vsem svojem sijaju.
Pripravništvo ni izbira. Med vsemi mladimi v EU je kar 50 odstotkov takih, ki opravljajo neplačano pripravništvo. In ker vemo, da opravljanje pripravništva v resnici pomeni opravljanje dela redno zaposlenega delavca, so tej polovici mladim kratene pravice, saj jih delodajalci izkoriščajo.

Še več, neplačana pripravništva ohranjajo krog »privilegij privilegiranim«. Zakaj? Ker si opravljanje neplačanega pripravništva običajno lahko privoščijo samo ljudje srednjega in višjega sloja, ki jim ni treba skrbeti za kritje najemnin, hrane, prevoza in vseh ostalih življenjskih stroškov. Če pa si študent ne more privoščiti brezplačnega dela, je avtomatsko prikrajšan za pridobivanje spretnosti, ki bi mu omogočile boljšo zaposlitev v prihodnosti. To ga torej že v osnovi postavi v neenakovreden položaj. Toliko o argumentu enakosti posameznikov na trgu dela.
Mladi MORAJO imeti enake možnosti. In korak v pravo smer je PLAČANO pripravništvo.
V tem mandatu smo že naredili pomemben korak v smeri odprave neplačanih pripravništev oktobra 2020, ko smo o tem glasovali v okviru Resolucije o jamstvu za mlade. Takrat sem bila ponosna, da smo s kar 574 glasovi podprli odpravo neplačanega pripravništva. Danes pa sem globoko razočarana. Najprej zato, ker je poročilo v osnovi sploh dovoljevalo opravljanje neplačanih pripravništev, še bolj pa zato, ker dopolnilo, s katerim smo pozivali k njegovi prepovedi, včeraj ni bilo izglasovano.
Res neverjetno. Res je sramotno, da smo ravno v času trenutnih razmer stopili tak korak nazaj.
Če se že mladim posvečajo leta, potem moramo še toliko bolj dokaz(ov)ati, da nam je mar. Tokrat nam ni uspelo. Toda verjamem, da nam – tistim, ki nam je RES mar – nekoč bo.
– Irena

Tudi Irena Joveva pri svojem delu največ pozornosti posveča mladim, saj so po njenih besedah enakopraven, enakovreden in nujen član razvite in moderne družbe ter si zaslužijo tudi takšno obravnavo. »Vedno več je mladih, ki redno občutijo osamljenost in stres. Strokovnjaki poudarjajo predvsem stresne motnje, kot sta tesnobnost in depresija, pa tudi motnje prehranjevanja, anksiozne motnje ter motnje vedenja in čustvovanja. S pandemijo in ukrepi zaradi nje je teh motenj samo še več,« je povedala, hkrati pa izpostavila tudi vpliv in pritiske staršev ter družbenih omrežij. Kot poročevalka v senci bo v imenu skupine Renew Europe sodelovala pri nastajanju Poročila o vplivu zaprtja izobraževalnih, kulturnih, mladinskih in športnih dejavnosti zaradi pandemije COVID-19 na otroke in mlade v EU ter vanj vključila nujnost zagotavljanja pravočasne pomoči mladim v duševni stiski in povečanje informiranja družbe o duševnem zdravju.
Andrej Naterer je predstavil izsledke raziskave Mladina 2020, ki so pokazali zaskrbljujoče trende: »Stres med mladimi se je povečal za več kot dvakrat, povedali so, da ga občutijo večino dni v tednu. Potrojil se je delež mladih, ki so osamljeni. Covid je prispeval k osamljenosti, a ne bistveno, osamljenost se je namreč povečevala že pred njim in ko bo minil, bo ostala in se še povečevala. Med mladimi pa se veča tudi prisotnost strahov.«
Andreja Poljanec se je dotaknila tudi vidika okolja in vrstnikov, saj je ravno povezanost z družino in prijatelji eden od pogojev, da pri mladostnikih ne vzniknejo duševne motnje. Želi si sprememb učnih načrtov na vseh nivojih šolanja, ki bi te, ki se strokovno ukvarjajo z mladino, opremili s sodobnimi znanji in veščinami dela z mladimi. Naterer je omenil tudi raziskave, ki so pokazale, da se je naša senzibilnost do stresa povečala, hkrati pa se povečujejo pritiski družbe. Aktivnosti, ki so v preteklosti delovale proti stresu, ga zdaj še povečujejo: »Tudi to ima namreč v zdajšnjem času element kompetitivnosti. Če se ukvarjaš s športom, je vedno nekdo boljši, če se ukvarjaš z jogo, vedno nekdo naredi več asan.« Ugotovitve so pokazale, da so prva obrambna linija dobri odnosi v družini, sledijo odnosi v razširjeni družini ter dobri odnosi v soseski in s prijatelji. Prav porast egoističnih vedenj, ki smo jim priča v zadnjih letih, pa nas ločuje in povečuje stres. Rešitev je v izboljšanju odnosov ter v zavestnem umiku impulzov, ki povzročajo stres, med drugim tudi nenehne prisotnosti na spletu. Da je depresija bolezen neurejenih bližnjih odnosov, je povedal tudi Selaković, a poudaril tudi pomen lastne angažiranosti: »Treba se je vprašati, če je res vsa krivda v starših, v materi, kapitalizmu? Če misliš tako, potem ne sprejemaš odgovornosti za lastno življenje.«
Obema, odkar sta v politiki, največ zadovoljstva prinaša odziv ljudi na delo. Joveva se drži predvolilne obljube, da je tu za ljudi, ki so jo poslali v Bruselj: »Ko veš, da si nekomu pomagal, odgovoril na vprašanje ali da si pomagal še bolj konkretno, poslal vprašanje komisiji, kaj vprašal druge kolege politike, da si na zasedanju odprl temo, da si z dopolnili lahko konkretno posegel v zakonodajo.« Šarec pa je pristavil: »Oba z Ireno izhajava iz delavsko kmečkega okolja, ni nama bilo z rožicami postlano in veva, da se je treba za vsako stvar potruditi. Nič nama ni bilo dano. Zato v politiki delava na enak način. Ne maram snobizma, »hohštapleraja«, vedno sem bil najbolj vesel, ko sem lahko z ljudmi imel neposreden stik.« Po njegovih besedah politika razgali to, kar tudi v resnici si.
Epidemija covid-19 medtem ni razgalila le težav v zdravstvu, pač pa tudi zmedo v ukrepih, ki jih je narekovala vlada. Z Jovevo sta se strinjala, da je v pandemiji klecnila predvsem komunikacija oblasti z državljani. Šarec pri obvladovanju epidemije zagovarja predvsem mehkejše ukrepe, kot so razdalja, maske, higiena rok in kašlja, samotestiranje vseh, tudi cepljenih, in dosledno spoštovanje karanten. Obveznega cepljenja pa ne podpira. Dodal je še, da zato s strankami, ki so proti vsem covid ukrepom, v LMŠ ne bi mogli sodelovati, četudi bi se komu zdelo všečno.
S prvim ‘lajvom’ začnem predvidoma ta konec tedna, imela bi jih na tedenski ravni, v nadaljevanju bom imela zraven tudi sogovornika ali sogovornico. Torej … če imate idejo za gosta ali gostjo, idejo za tematiko ali pa že zdaj kakršnokoli vprašanje v zvezi z mojim delom ali EU na splošno, mi pošljite sporočilo! Naj vam ne bo nerodno. To, da sem evropska poslanka, ne pomeni, da sem kaj več od vas. Pomeni samo, da sem na položaju, na katerega ste me izvolili vi, zaradi vas sem tu, kjer sem in ZA VAS sem tu, kjer sem.
Pereče vprašanje v novinarstvu je vse pogosteje njihova zaposljivost, saj poklic zadnjih nekaj desetletij slovi po nekonvencionalnih oblikah zaposlovanja, predvsem po prekarnem delu. Joveva je prepričana, da tudi zato veliko dobrih novinarjev zapušča delovna mesta in menjuje poklice. Kot je pojasnila, je poleg soočanja z vedno več negotovostmi težava tudi v tem, da so razmere vedno slabše. Na povečano stanje stresa, s katerim se soočajo novinarji, pa vpliva tudi prenovljena oblika poklica, ki jo je prinesla digitalna revolucija.
Sodelujoči so spregovorili še o pomembnosti kakovostnega novinarstva in izobrazbe, ki jo nekatere države urejajo tudi s podeljevanjem novinarskih licenc, ki so za opravljanje poklica ključnega pomena. S tem se novinarjem doda še en nivo odgovornosti za kvalitetno opravljanje poklica. Poslanka je dejala, da bi lahko takšno podeljevanje licenc morda pripomoglo k dvigu ravni poročanja in onemogočilo kar vsakemu možnost opravljanja tega dela, kar nekateri zaradi razširjenosti družbenih omrežij počnejo.