“Kaj pa ti veš, mula? Saj sploh nisi bila tam.”
… in podobni komentarji – pri čemer tistih še bolj prostaških niti ne bom delila, ker niso vredni oglaševanja – na katere sem se odločila odzvati.
Zato, ker sem bila. Bila sem v Izraelu. In bila sem v Palestini.
Si je kdo od vas morda lahko izbral, kje se bo rodil? Ve morda kdo od vas, ampak zares ve, kako je odraščati in živeti v deželi, kjer naj bi se – vsaj po Bibliji sodeč – cedila med in mleko?
Tudi jaz ne. Vem pa, kaj sem videla, slišala in doživela kot novinarka v tistem tednu aprila 2018.
Začela bom s pogovorom z dvema gospodoma iz judovske četrti v Jeruzalemu. Azriel in Eyal sta mi (skoraj, kot bi se dogovorila) identično pojasnjevala, da Palestinci in Judi sobivajo – navajam – super.
“Nikoli nismo bolje živeli. Judje smo nazaj, vse je popolno. Radi se imamo, skupaj gradimo hiše in ceste. To so naši prijatelji.”
Sledil je ‘ampak’: “Ampak, saj veste, obstajajo tudi zlobni ljudje, ki želijo ubijati druge ljudi.” S čimer se seveda človek težko ne strinja.
Potem pa je sledil še drugi ‘ampak’: “Ampak, scenarij dveh držav? Dveh narodov? Ne, ne, ne. To pa ne. To deželo tukaj je Bog dal nam! To je naše darilo od Boga!”
Toliko o super sobivanju. Že leta.
Ste kdaj slišali za Hebron? Največje palestinsko mesto na Zahodnem bregu, v resnici pa že dolgo časa mesto duhov. Po nekoč glavnih, ljudi polnih ulicah, je Palestinkam in Palestincem prepovedano gibanje. Iz starega središča se jih je zato izselilo na tisoče, medtem ko nekaj sto izraelskih naseljencev varujejo mladi vojakinje in vojaki. Tudi nas – novinarske in snemalne ekipe – so. Hkrati nam niso dovolili posneti izjav sicer redkih mimoidočih, toda povsem po naključju smo naleteli na šolsko ekskurzijo in se je ulica ravno toliko obljudila, da vojska ni več tako pozorno spremljala dogajanja.
“To je Izrael. Hebron je naše mesto. Absurdno je, da Palestinci tukaj živijo, ker to je naše. Vojaki nas morajo varovati, da lahko hodimo po teh ulicah, ampak to je naša država. Palestinci nas pa hočejo ubiti. Res!” Prebrali ste del mojega pogovora z dvanajstletnico. Dvanajstletnico.
Za Betlehem je najbrž marsikdo od vas vsaj slišal. Po krščanskem verovanju se je tam rodil Jezus Kristus. Idilična vasica, ki pa se nikakor ne sklada s trenutno podobo tega kraja.
“Srečen sem, ta zid tukaj mi pa vseeno res ni všeč. Saj veste, zakaj je tu tako, kajne? Izraelci streljajo na nas. Vojaki. Ubiti nas hočejo.” Prebrali ste del mojega pogovora s fantkom iz Betlehema. Starim osem let. Osem. Nekam poznano izražanje, kajne?
To sta otroka, ki si – kot nihče od nas – nista mogla izbrati, kje se bosta rodila. So pa (nekateri) odrasli izb(i)rali, kako bosta odraščala.
Tako lepo, a hkrati tako peklensko, mi je Palestino opisal eden od preostalih sogovornikov. Spet drugi mi je razložil nasledstvo v pravem pomenu besede: če se rodiš beguncu, si pač tudi ti begunec.
Moje mnenje o palestinsko-izraelskem sporu, zdaj vojni v Gazi, je ves čas enako. Kar je drugače v primerjavi z letom 2018, je zgolj to, da zdaj lahko s svojega položaja bolj opozarjam, pozivam, pišem, govorim, kritiziram, sprašujem, pritiskam. Počnem, kar lahko. V manjšini sem, vendar to ne pomeni, da sem bila, sem ali bom tiho. Nasprotno.
Ne le zdaj, že ves čas mandata. S peticijami. Resolucijami. Amandmaji. Pisnimi vprašanji pristojnim. S pozivi Evropski komisiji k spoštovanju temeljnih pravic in mednarodnega prava s pripravo usteznega pravnega akta v okviru skupne trgovinske politike. S pozivi Evropski komisiji k omejevalnim ukrepom zaradi kratenja temeljnih človekovih pravic (v povezavi z nezakonitimi naselbinami). Z vprašanji Evropski komisiji glede razmisleka o izključitvi Izraela iz programov, ki jih financira EU. S pozivi Evropski komisiji o vsaj vnovičnem pregledu izvajanja pridružitvenega sporazuma med EU in Izraelom v okviru njihovega nespoštovanja mednarodnega in humanitarnega prava. Z javno podporo ustanovitvi mednarodnega sodišča za vojne zločine nad otroki. Z obsodbo Hamasa. Z jasnim stališčem o potrebi po takojšnjem premirju in sankcijam zaradi nesorazmernih povračilnih ukrepov države Izrael v Gazi.
Ni normalno, da – v imenu varnosti – en narod potrebuje dovoljenja, da sploh lahko obstaja, kaj šele (pre)živi. Ni normalno, da te – v imenu varnosti – nadzorujejo komaj polnoletni vojakinje in vojaki.
Ni normalno, da narod, ki so ga nekoč drugi izseljevali in – se opravičujem izrazu, a ga bom uporabila – “trebili”, počne enako.
Ni normalen terorizem, seveda ni. In ni normalno bombardiranje vsepovprek. In toliko nedolžnih mrtvih. Na katerikoli strani že. Za to ni nobenega opravičila.
Ni normalno, da se nekdo obnaša, kot da je cel svet njegov. In ni normalno, da mu – v imenu varnosti – prav ta svet to dopušča.
– Irena Joveva
Celotni prispevek si lahko ogledate tukaj.
