Foto: Bor Slana (STA)

Naložbe v moderne tehnologije za zeleni prehod. Sliši se logično, da ciljamo k temu, kajne? Pa vam povem nekaj: trenutno lahko energetska podjetja, ki vlagajo v fosilna goriva, našo državo tožijo, ker jim naše strateške usmeritve jemljejo dobiček. Skregano z logiko, mar ne?

Začnimo na začetku. ECT je okrajšava, ki označuje mednarodno pogodbo o energetski listini (t. i. Energy Charter Treaty). Sliši se super, saj smo skupaj močnejši in na mednarodnem parketu radi sodelujemo. Energetika je nekaj, kar potrebujemo vsi – tako v zasebnem življenju kot za naše gospodarstvo. Vse bi ‘štimalo’, če omenjena pogodba ne bi dovoljevala, da se naložbe tujih podjetij v fosilno industrijo zavaruje pred izpadom dobička. Ne le, da so zavarovane trenutne naložbe … zavarovane so tudi vse hipotetične izgube dobička za nekaj let vnaprej, nekatere celo dve desetletji. Dobička, ki ga še ni bilo in ga morda tudi ne bi bilo. Dobička, ki je sam po sebi izropan iz narave. Dobička, ki ne bo spodbujal okolju prijaznejše usmeritve.

Še najbolj absurdno pri tej pogodbi pa je, da se vsak spor med podjetji in državo po tej pogodbi rešuje mimo sodišč – tako slovenskih kot mednarodnih – prek zasebnih arbitražnih tribunalov. Mimo oči. Mimo ustave. Mimo zaščite interesov državljank in državljanov.

Če podam na primeru: britansko podjetje Ascent Resources toži našo državo, češ da je Slovenija z zakonodajnimi spremembami oškodovala njihovo naložbo, kar so ocenili na pol milijarde evrov škode. Pol milijarde. Petsto milijonov. Spor pa se je začel tako, da je agencija Republike Slovenije za okolje (ARSO) za črpanje plina v Petišovcih zahtevala presojo vpliva na okolje, podjetje pa je ocenilo, da bi jim to najbrž vzelo dobiček. Najbrž. Narobe svet!

Zato toplo pozdravljam napoved ministra za infrastrukturo Bojana Kumra, da Slovenija namerava izstopiti iz omenjene pogodbe. Ta namreč ovira zeleni prehod in je v nasprotju tako s strateškimi zavezami Pariškega sporazuma kot s podnebno politiko EU. ECT že dolgo več ne služi svojemu namenu, temveč ga izkoriščajo le ogromna podjetja, ki se jim po njihovo “godi krivica”. Je krivica to, da dolgoročno gledano želimo preiti k tehnologiji, ki ne onesnažuje okolja? Je krivica to, da želimo spodbuditi razvoj in finančne vložke v zeleni prehod? Oba odgovora sta, kakopak, negativna.

Bili so tudi poskusi, da bi se pogodba v osnovi spremenila. Evropske države so se zaman trudile, da bi v pogodbo vnesle nekaj smisla in jo pripravile na podbnebna spoznanja. Če se drugi ne zavedajo posledic, ki jih pogodbe, kot je ta, nosijo za seboj … pa dobro. Mi smo opozorili in poskusili spremeniti stvari na bolje. Naleteli smo na gluha ušesa – in zatorej izstop. Pred nami so to storile Italija, Nizozemska, Poljska, Francija, tudi Belgija se nagiba k temu. Zdaj je nastopil čas za Slovenijo.

Podjetja se morajo začeti zavedati, da ne delujejo le z namenom čistega dobička, temveč tudi za dobrobit ljudi, družbe, okolja, planeta. Dobiček ni samo denar. Dobiček je tudi naša zapuščina – tako tehnološka, gospodarska kot tudi okoljska. Na slednjo vedno znova pozabljamo.

Kot so šli spori po tej pogodbi v preteklosti mimo nas, je zdaj čas, da gremo mi mimo te pogodbe.

So long, ECT!

0 replies

Leave a Reply

Want to join the discussion?
Feel free to contribute!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.