Bili sta le dve možnosti. Ali potrditi digitalna covidna potrdila … ali pa dopustiti državam članicam, da ločeno in arbitrarno (še naprej) vzpostavljajo (vsaka) svoje omejitve. Iskreno menim, da sta obe možnosti slabi, toda hkrati sem prepričana, da je druga precej slabša in tudi nevarnejša. Izključno zato sem glasovala za uvedbo omenjenih potrdil.

Torej … ne zato, ker se bomo s temi potrdili, vsaj pri potovanjih, “vrnili v normalnost”. Tega mnenja ne delim. Nazaj v “normalnosti” bomo, ko nič od tega ne bo več potrebno.

In še manj zato, ker potrdilo “ne bo diskriminiralo”. Tudi tega mnenja ne delim. Za necepljene in neprebolevnike namreč testi ne bodo (nujno) brezplačni, kar je seveda čista diskriminacija. Pa veste, kdo je kriv za to, da tega pogoja – in še kakšnega, ki smo ga neuspešno zahtevali – v uredbi glede uvedbe potrdil ni? V tem konkretnem primeru Evropski parlament pač ne. Krive so države članice (=vlade).
Zato je prav, da vam podrobneje pojasnim, zakaj je uvedba potrdila po mojem mnenju manjše zlo od “rešitve”, ki bi prevladala v nasprotnem primeru.

V Evropskem parlamentu smo poleg brezplačnih testov zahtevali standardizirane in skupne kriterije. Zahtevali smo dodatne zaščite osebnih podatkov. Zahtevali smo, da države članice na svoji, torej državni ravni, ne smejo dodati nobenih (drugih) omejitev glede prostega gibanja ljudi. Zahtevali smo časovno omejitev potrdil na največ leto dni. Zahtevali smo izčrpno poročanje Evropske komisije o vpeljavi sistema na vsake tri mesece.

Kaj se je zgodilo? Z nekaterimi zahtevami smo uspeli (denimo s skupnimi kriteriji, z zaščito, s časovno omejitvijo), s ključnimi pa žal ne, ker na pogajanjih Svet (=države članice) prav pri teh ni bil pripravljen popuščati: pri brezplačnih testih VSAJ za pridobitev potrdila in pri PREPOVEDI vzpostavitve dodatnih zahtev ali omejitev. Pogajalci Sveta so namreč pogajalcem Parlamenta grozili s končanjem pogovorov in posledično uveljavitvijo ločenega sistema. Ker bi nas s tem zaobšli in – prepričana sem – sprejeli veliko slabši dogovor od trenutnega, je bilo treba najti kompromis. Do tega so pogajalci prišli z zapisom, da mora biti testiranje “cenovno dostopno”, z napovedjo, da bo Evropska komisija za to zagotovila najmanj 100 milijonov evrov, in z na žalost nezavezujočim zagotovilom, da naj bi se države vzdržale dodatnih restrikcij.

Kako bo sistem deloval v praksi, tačas ni jasno. Sama imam dvomov precej; že zato, ker razmere po državah niso enake. Nekatere imajo na primer testiranje že zdaj brezplačno, spet druge višje cene za to od tretjih, medtem ko četrte države upoštevajo samo PCR teste, pete pa tudi hitre. Na tem mestu je seveda treba poudariti, da v primerih slednjih ne gre za tiste krasne in super uporabne teste, ki jih imamo v Sloveniji po zaslugi naših ‘kripto fantov’.

Ogromno je (še) nelogičnosti, prav tako nejasnosti, je pa že v tem trenutku jasno, da se v uredbi ne upoštevajo vsi pomisleki. Čeprav večinsko odgovornost za to nosijo države članice, moram jasno zapisati, da smo za “izkupiček” delno odgovorni tudi v Evropskem parlamentu, in sicer zato, ker smo marca izglasovali obravnavo uredbe po nujnem postopku. Sama sem takrat glasovala proti, ker smo si s tem odvzeli možnost izboljšanja uredbe, zavrnili smo temeljitejši postopek, ki bi omogočil primerno razpravo na parlamentarni ravni. Že takrat sem zapisala, da bodo ta potrdila slej ko prej realnost, in če smo že vedeli, da bodo, potem bi jih vsaj oblikovali tako, da ne bodo nikomur kratila nobenih pravic.

Sklepam, da se bodo pod ta zapis vsuli takšni in drugačni komentarji. Nič nimam proti dostojnemu izražanju mnenj, imam pa veliko proti manipulacijam, dezinformacijam, sprenevedanjem, zlorabi dejstev in izkrivljanju resnice. Zato se v polemike in “prepričevanje prepričanih” ne bom spuščala. Zaključila pa bom točno tako, kot sem zaključila v marčevskem zapisu: Učinkovitost teh potrdil bo odvisna od zaupanja državljank in državljanov vanj. Manj kot bo zaupanja, manj bo občutka odgovornosti ter zavedanja, brez katerega preprosto ne bo šlo: kakorkoli bomo že potovali, bo na koncu vsak od nas tisti, ki se bo odločal, kako bo ravnal. Pametno ali nespametno. S potrdili ali brez.

Irena Joveva

V ponedeljek, 24. maja, je skupina evropskih poslancev, med katerimi je bila tudi Irena Joveva, predsedniku Evropskega sveta Charlesu Michelu, predsednici Evropske komisije Ursuli Von der Leyen, visokemu predstavniku Evropske unije za zunanje zadeve in varnostno politiko ter podpredsedniku Evropske komisije Josepu Borrellu ter evropski komisarki za promet Adini Valean poslala pismo na temo stanja v Belorusiji. Podpisniki pozivajo k takojšnjemu ukrepanju proti nelegitimnemu režimu Aleksandra Lukašenka in ugrabitvi letala Ryanair FR4978 ter ugrabitvi in aretaciji beloruskega novinarja Romana Protaseviča in njegove partnerice Sofije Sapego.

Člani delovne skupine za medije v Evropskem parlamentu v pismu opozarjajo, da gre za dejanje, ki ga lahko kvalificiramo kot terorizem pod pokroviteljstvom države. Ostro obsojajo ugrabitev Protaseviča in njegove partnerice ter naslovnike pozivajo, da zahtevajo njuno takojšnjo izpustitev. Poleg njune prisilne aretacije na krovu letala, registriranega v EU, ki je letelo med dvema glavnima mestoma Evropske unije, je Lukašenkov režim nezakonito pridržal tudi potnike in posadko letala Ryanair FR4978. Beloruska predsedniška tiskovna služba je potrdila, da je Lukašenko osebno zahteval uporabo vojaškega lovca MiG-29 beloruske vojske za prisilno spremstvo potniškega letala, registriranega v EU, do letališča Minsk. Ta ukrep je bil izveden na podlagi lažne varnostne zahteve in je ogrozil življenja vseh, ki so bili na krovu letala. Uporaba takšnih nevarnih tehnik zastraševanja, začasno pridržanje potnikov in posadke na beloruskem ozemlju ter nasilna ugrabitev in aretacija Protaseviča in njegove partnerice so nesprejemljivi, zato podpisniki pozivajo k ukrepom proti odgovornim za ta dejanja.

Dejanja beloruskega režima so brez primere in nevzdržna, saj beloruski zračni prostor za evropska potniška letala ne more več veljati za varnega. Podpisniki pozivajo k takojšnji prekinitvi letov nad beloruskim zračnim prostorom, prekinitvi vseh letalskih povezav med EU in Belorusijo, k takojšnjemu zaprtju EU zračnega prostora za vsa v Belorusiji registrirana letala, od Mednarodne organizacije za civilno letalstvo pa zahtevajo, da Belorusiji odvzame članstvo.  Poleg tega pozivajo k preiskavi kršitev mednarodnih letalskih pravil in tega nezaslišanega piratskega dejanja.

Podpisniki menijo, da je bilo to dejanje terorizma pod pokroviteljstvom države brutalen napad na EU in je ogrozilo varnost EU ter potnikov in posadke na potniškem letalu, registriranem v EU. Gre za nezakonito in nezaslišano piratstvo in ugrabitev, ki ga je treba obravnavati z močnim in enotnim evropskim odzivom v obliki razširjenih sankcij do Aleksandra Lukašenka osebno, pa tudi do vseh odgovornih za ta dejanja.

Pismo si lahko v originalu (angleškem jeziku) preberete na tej POVEZAVI.

Dijakinje in dijaki, člani Dijaške skupnosti Ljubljana, so v petek, 21. maja, organizirali spletni pogovor “Dijaki Evropske unije”. Na razpravi sta poleg evropske poslanke Irene Joveve sodelovala še Nastja Orel, članica odbora Evropskega mladinskega parlamenta Slovenija, ter Petar Mrdović, mladinski delegat Republike Slovenije pri Svetu Evrope. Spregovorili so o Evropski uniji, priložnostih za pripravništva in osveščanju mladih. 

Uvodoma so se v pogovoru dotaknili najbolj aktualnih zadev, in sicer prihajajočega predsedovanja Slovenije Svetu Evropske unije. Poslanka Joveva je dijakinjam in dijakom pojasnila, kaj sploh pomeni predsedovanje svetu EU: “Šestmesečno predsedovanje državi, ki predseduje, prinaša nekaj prednosti in priložnosti, prinaša pa tudi neke vrste privilegiran dostop do informacij. Čeprav mora biti država seveda nevtralna in nepristranska pri pogajanjih, lahko to predsedovanje vendarle izkoristi za izpostavljanje nekih določenih prioritet. Slovenija bo v tem času postala središče, kjer se bodo odvijali sestanki na vseh ravneh.” Izrazila je pričakovanje, da aktualna slovenska vlada predsedovanja ne bo izkoristila za uresničevanje ideoloških oziroma strankarskih interesov. Želi si, da bo Slovenija to predsedovanje uspešno izpeljala, da se po koncu “ne bomo za glavo držali še bolj, kot se sedaj“.

Joveva je dejala, da prednosti članstva v Uniji vidimo, če Slovenijo primerjamo z na primer katerokoli državo Zahodnega Balkana: “Če pustim ekonomske prednosti ob strani, imamo boljše okoljske in živilske standarde, ker smo del Unije. Prost pretok delovne sile, blaga, storitev, kapitala. Večja socialna zaščita, zaščita čovekovih pravic ter zaščita manjšin in ranljivih skupin. Če pogledamo s povsem praktičnega področja je tu še uporaba mobilnih naprav in mobilnih podatkov. Uporaba teh v drugi državi članici je za nas povsem samoumevna in se ne oziramo na to, če potujemo, ker je cena povsod enaka kot doma.”

Prav tako je Joveva izpostavila, da imajo sovrstniki mladih v državah Zahodnega Balkana težji dostop do programov za mlade, kot sta Erasmus+ in Evropska solidarnostna enota, ter do pripravništev v evropskih organih. “Možnosti za različna pripravništva je res ogromno, a hkrati je tudi konkurenca velika. Mladi iz EU, pa tudi širše, se prijavljajo na razpisna mesta za pripravništva v vseh institucijah in agencijah EU. Sicer so vsa pripravništva objavljena na portalu epso.europa.eu. Lahko so krajša ali daljša, trajajo pa največ pol leta, a žal v tem trenutku zaradi epidemioloških ukrepov mladi ne dobijo povsem pristne izkušnje.”

Poslanka je mladim svetovala, da te ponujene priložnosti izkoristijo, se udeležijo izmenjave v okviru programa Erasmus+, saj bodo pridobili številna znanja in vpogled v delo na evropski ravni. Tudi sama ima odprta mesta za opravljanje pripravništva, ampak je žal zaradi trenutne situacije zaenkrat v njeni pisarni delala zgoljena pripravnica, pa še to v epidemiji primernih razmerah, ko je bil Evropski parlament skoraj mesto duhov. “Takoj, ko se vzpostavi normalen način dela, bomo s pripravništvom nadaljevali in prijavil se bo lahko kdorkoli. Prednost bodo imeli mladi, ki podobnih izkušenj še niso imeli.”

V nadaljevanju je beseda tekla o osveščanju mladih o EU in delu njenih organov. “Tisti, ki ste organizirali ta pogovor, in tisti, ki poslušate, ste vključeni in se pomembnosti informiranja že zavedate. Nagovarjati in vključevati moramo tiste, ki jih danes ni.” Joveva vidi najboljši način osveščanja v družbenih omrežjih, saj mladi te platforme vsakodnevno uporabljajo. Ključen se ji zdi tudi način komunikacije. “Tematike je treba razlagati na čim bolj enostaven način. Če bi pod neko objavo napisala “danes sem bila na trialogu o ESC-ju”, s tem ne povem veliko. Treba je poljudno pojasniti, kaj je trialog (pogajanja) in kaj je Evropska solidarnostna enota (ESC). Tudi prek projektov, kot je Poslančev dnevnik, se trudim evropske tematike razložiti na preprost način, v razumljivem jeziku. Vztrajam pri tem, da če ne znaš v eni minuti ali na eni strani povedati bistva neke najbolj zapletene tematike, se nisi dovolj pripravil ali je pač ne poznaš dovolj dobro.”  Evroposlanka je dijakinjam in dijakom zaupala, da se raje sama potrudi pri svojih zapisih na družbenih omrežjih in so to dejansko njena besedila, pa čeprav jih zaradi tega ne objavlja vsak dan. Ključno se ji zdi, da so politiki v osveščanju iskreni in nepokroviteljski.

Za konec je Joveva dijakinjam in dijakom še položila na srce, naj bodo radovedni. “Sprašujte in ostanite aktivni še naprej. Osveščajte se s kritičnim prebiranjem različnih portalov in uporabite tehten premislek. Če nekaj, kar preberete, deluje preveč dobro ali preveč enostavno, da bi bilo realno, potem gre zagotovo za lažno novico. Prihodnost je v vaših rokah!”

PreviousNext

Evropska poslanka Irena Joveva je gostila okroglo mizo o slovenskem kmetijstvu po pandemiji, ki je razkrila vse razsežnosti in pomen problema prehranske samooskrbe. Na vprašanja, kako bo Slovenija preobrazila svojo kmetijsko politiko, za kakšne projekte in kako uspešno bo črpala evropska nepovratna sredstva iz naslova Skupne kmetijske politike (SKP), kako regulirati odkupne cene in kako veliko odgovornost pri tem nosi predelovalna industrija, so  odgovarjali agrarni ekonomist iz Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani dr. Aleš Kuhar, strokovnjak s področja SKP dr. Aleš Krisper, predsednik Odbora za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano DZ Edvard Paulič in predsednik LMŠ Marjan Šarec, po video povezavi pa je sodelovala tudi evropska poslanka Ulrike Müller (Renew Europe), članica Odbora za kmetijstvo in razvoj podeželja v Evropskem parlamentu.

Evropska poslanka Irena Joveva je uvodoma pojasnila, da v zadnjem desetletju v kontekstu prehranske samooskrbe govorimo o prehranski suverenosti: »Ta pomeni predvsem pravico ljudi do zdrave hrane, lokalno pridelane po ekološko sprejemljivih trajnostnih metodah in skladno s kulturo prehranjevanja posameznega področja.« SKP je ena najstarejših politik Evropske unije in zajema kar 40 % celotnega evropskega proračuna, v prihodnosti pa bo ta v še večji meri skrbela za zaščito okolja, živali, podnebja in ohranjanja zdravih tal in vode, je dodala. »Nov predlog Skupne kmetijske politike bo iz sistema, ki nagrajuje spoštovanje pravil, prešel v sistem, kjer bo nagrajena uspešnost,« pa je v svojem nagovoru poudarila evropska poslanka Ulrike Müller.

»Nacionalni strateški načrt, ki omogoča črpanje sredstev iz instrumenta Skupne kmetijske politike, se od prejšnjih razlikuje v dveh pomembnih elementih – uveljavlja status aktivnega kmeta, zakonodaja pa ne podpira več neaktivnega kmeta. To pomeni, da mali kmetje ostanejo v prvem stebru brez neposrednih plačil, uvaja pa se zelo aktivna politika na področju združevanja,« je v razpravi opozoril Aleš Krisper, ki v številčnih majhnih kmetijah vidi velik potencial za pridelavo dodatnih količin zelenjave, možnost oživitve podeželja pa vidi tudi v razvoju javne infrastrukture, ki bi privabila mlade družine in oživila medgeneracijsko izmenjavo.

Pomemben vir sredstev za preobrazbo kmetijstva bi lahko bil tudi Sklad za okrevanje in odpornost. Podlaga za črpanje teh sredstev je Nacionalni načrt za okrevanje in razvoj, ki na žalost za kmetijske projekte in ukrepe predvideva zgolj 38 milijonov evrov. Poslanec Edvard Paulič je bil kritičen: »Najbolj zaskrbljujoče je, da so iz načrta izpadli projekti krožnega gospodarstva, namakalnih sistemov, oroševanja in drugih sistemskih rešitev, ki bi dvignile konkurenčnost slovenskih kmetijskih gospodarstev.«

Agrarni ekonomist Aleš Kuhar medtem največjo težavo vidi v tem, kako Slovenci doživljamo kmetijstvo: »Kmetijstva ne percipiramo kot ekonomski sektor, a je v svoji osnovi prav to. Je del oskrbnega sistema, ravno tako kot gozdarstvo, brez katerega ne bi imeli pohištva. Kmetijstvo niti ne proizvaja hrane, ampak surovine. Kmetje so ekstremno pomemben dobavitelj surovin in osredotočiti se moramo na to, kako izluščiti kmete, ki so sposobni narediti ta ekonomski preskok, hkrati pa poskrbeti za nek varnostni okvir za vse male kmetije, ki v to verigo niti ne želijo vstopiti.«

Da je v Sloveniji tako veliko majhnih kmetij, je treba pripisati tudi kulturnemu okolju, je menil predsednik LMŠ Marjan Šarec: »Velik problem je (ne)pravočasno predajanje kmetij, saj se mladi kmet, ki je poln idej in elana, pogosto naveliča čakanja in kmetija počasi ugasne.«

Sogovorniki so se strinjali, da je problematika nizkih odkupnih cen večplastna. »Razumeti moramo, da je diktator kupec, za njim je trgovec, ki je še večji diktator, kmet pa je zadaj, v šibkem položaju. Potrošnike moramo ozaveščati in jim razložiti, kaj je kvalitetna hrana. Tista za 0,99 evra to ni,« je izpostavil Kuhar. Kmetje bi morali izdelke intenzivneje ponujati tudi na lokalnih tržnicah, kjer lahko s ceno lažje konkurirajo trgovskim verigam, saj je posrednikov manj. Prav tako kmetijstvo potrebuje dobro podporno infrastrukturo, ki bo omogočila kulturo sodelovanja, saj bo le povezovanje kmetom omogočilo odločnejši nastop na živilsko-prehrambnem trgu, katerega del so. »Zavedati pa se je treba tudi zelo razširjenega črnega trga, do katerega so, med drugim, pripeljale tudi slabe odkupne cene,« je dodal Šarec. Surovine namreč predstavljajo manj kot petino cene izdelka, ki ga kupimo v trgovini, kar polovico si vzame trgovina. Sogovorniki vidijo priložnost tudi v nagovarjanju mladih potrošnikov, ki na nakupovanje hrane gledajo drugače od starejših generacij. Ob tem je Paulič opozoril tudi na pomen varuha odnosov v verigi preskrbe s hrano, ki ima premalo pooblastil: »Nastavek je odličen, izvedba pa slaba. Naloga politike je, da varuha opolnomoči do te mere, da bo lahko tudi v praksi res nekaj spremenil.«

Ob koncu so sodelujoči opozorili še na pomen razvoja ekološkega kmetovanja, ki ga kmetje morajo videti kot priložnost za razvoj na številnih področjih in kot tržno nišo. Gre namreč za trg, ki je na letni ravni vreden 50 milijonov evrov. Najpomembnejši pa je vidik sodelovanja, širšega konsenza in upoštevanja mnenj vseh vpletenih – kmetov, strokovnjakov in politike.

Posnetek okrogle mize si lahko ogledate TUKAJ.

Pisarna Evropskega parlamenta v Ljubljani je v sklopu spletnih razprav Studio Evropa pripravila razpravo ob dnevu svobode tiska na temo svobode evropskih medijev.  Nedavni umor grškega novinarja Giorgosa Karaivaza v Atenah je že četrti tovrstni primer v EU v zadnjih petih letih, kar nakazuje na konstantno nazadovanje medijske svobode v več državah Unije. Pandemija covida-19 je še dodatno razgalila že prej obstoječe probleme v medijski industriji in ponudila vladam po vsem svetu krinko za nadaljnje poslabševanje negativnih trendov na področju medijske svobode, varnosti novinarjev in medijskega pluralizma.

Evropska poslanka Irena Joveva je v svoji razpravi uvodoma izpostavila, da je zavlačevanje izplačil Slovenski tiskovni agenciji (STA) svojevrsten cinični manever aktualne vlade: »Še ena v vrsti stvari, iz katerih se vlada dela norca, seveda je to neupravičeno in nesprejemljivo. Spraševali so Evropsko komisijo glede dovoljenja izplačevanja državne pomoči. Dobro so vedeli, kakšen bo odgovor, ki so ga sedaj tudi dobili, a se še vedno ni nič zgodilo.« Po njenem mnenju je žalostno, da se obstoj STA, tudi simbola slovenske samostojnosti, postavlja pod vprašaj nekaj tednov pred obeležitvijo 30. obletnice ne le naše države, ampak tudi STA. »To je vse v tem vladnem duhu podreditve medijev, začenši z javnimi. Gre za ‘copy paste’ madžarskega modela,« je dodala Joveva. S tem se je strinjala tudi evropska poslanka Tanja Fajon, ki je dejala, da jo žalosti, da se mora na dan svobode medijev javnost ukvarjati z zbiranjem pomoči za preživetje medijev.

Javne medijske službe obstajajo z razlogom, da objektivno poročajo ter so hkrati kritični do dejanj in ravnanj v družbi. Zaradi te kritičnosti so novinarji v zadnjih letih vse bolj izpostavljeni grožnjam, še zlasti na spletu, pa tudi prekarnemu delu in samocenzuri zaradi političnih pritiskov, pa je poudarila direktorica Evropske federacije novinarjev (EFJ) Renate Schroeder.

Evropski poslanec Milan Zver je medtem izjavil, da v Sloveniji ni nobenih pritiskov na novinarje, saj da na sodiščih ali v kazenskih postopkih ni nobenega primera pritiska na novinarje. S to izjavo se ni mogel strinjati vodja deska EU/Balkan, Novinarji brez meja (RSF) Pavol  Szalai, ki je opozoril na dejstvo, da se pritisk ustvarja prek objav na družbenih omrežjih. »Gre za verbalne napade, neutemeljene obtožbe, spletno nadlegovanje, nenazadnje tudi lažne informacije, ki se prek družbenih omrežij širijo hitreje od resničnih. Žal še ni sistemskih ukrepov, da bi se tovrstne informacije preverjalo na način, kot se to počne v tradicionalnih medijih, kjer imajo mediji poleg pravic tudi dolžnosti. Novinarstvo je najboljše cepivo proti neresničnim informacijam.« Ob tem je Joveva pristavila, da je dovolj, če se pogleda Twitter profil predsednika vlade in drugih članov aktualne vlade, da se najde primere napadov na novinarje in medijske hiše.

PreviousNext

Spregovorili so tudi o novi evropski zakonodaji, ki jo je na zadnjem zasedanju odbora za kulturo in izobraževanje omenil komisar Thierry Breton. Poslanka Joveva je razložila, da imajo evropske institucije omejene pristojnosti tako pri pritiskih na države članice, ki kratijo svobodo medijev, kot tudi pri ukrepih. Prepričana je, da bi pobudo za pripravo predlogov moral prevzeti Evropski parlament. »Čas nas prehiteva. Tudi politiki, ki izkoriščajo to zadnje pandemsko leto, občutek nemoči, konec koncev tudi strah ljudi, za svoje interese in cilj podrejanja, v prvi vrsti javnih medijev in nato vsega preostalega.« Strinjala se je s predstavnikom novinarjev brez meja, da bo nova medijska zakonodaja na ravni Unije potrebna tudi zaradi digitalizacije. Potrebno bo ločiti javne in zasebne medije. Treba je zagotoviti vzdržen poslovni model seveda z upoštevanjem že do sedaj sprejete zakonodaje in tudi zakonodajnega paketa aktov o digitalnih stortivah ter o digitalnem trgu.

»Žalostno je, da je potrebno regulirati medijski trg, a orodij danes enostavno ni dovolj in nekatere vlade v EU so v podrejanju medijev šle predaleč, zato je treba medijski sektor obravnavati ločeno in ga urediti na evropski ravni,« je v zaključni besedi še pojasnila poslanka Joveva.

Video posnetek razprave si lahko ogledate tukaj.