V tretji številki revije Visions for Europe (Vizija za Evropo) lahko na štirih straneh preberete intervju z evropsko poslanko Ireno Jovevo na tematiko EdTech oz. izobraževalne tehnologije in njene prihodnosti v Evropi. Zakaj se v luči pandemije temu področju namenja še več pozornosti? Intervju je potekal v angleškem jeziku, prevod pa si lahko preberete spodaj.
Vprašanje 1: Sektor izobraževalne tehnologije (EdTech) je ključnega pomena za prihodnost naših otrok in Evrope.
o Kaj bi lahko Evropa storila za spodbujanje sektorja EdTech?
Sektor je bil zrel za revolucijo že veliko preden nas je svetovna pandemija vse prisilila k vsakodnevni uporabi virtualnega prostora. To turbulentno obdobje je prehod na spletno učenje zgolj pospešilo. Kljub negativnemu vplivu izbruha covida-19 na gospodarstvo je začelo povpraševanje po EdTechu naraščati, in sicer kot rezultat naraščajočega povpraševanja po e-učenju, virtualnih učilnicah in drugih rešitvah digitalne tehnologije za neprestano izvajanje izobraževalnega procesa. Nenadne prilagoditve v izobraževalnih sistemih in procesih spodbujajo zainteresirane strani k vlaganju v sodobne tehnologije in k prilagajanju razvijajoči se tehnološki krajini v izobraževalnem sektorju.
Mislim, da je Evropa potrebovala ta udarec pandemije, ki nas je prisilil, da dodobra premislimo, kakšna bo prihodnost izobraževanja. V Evropski uniji smo podprli Akcijski načrt za digitalno izobraževanje 2021-2027. Zgraditi moramo evropsko partnerstvo za izobraževanje, ki združuje države članice, evropske institucije in različne zainteresirane strani v izobraževanju. Seveda ob sočasnem zavedanju, da digitalno izobraževanje nikakor ne nadomešča učiteljev, ampak gre zgolj za nabor orodij, ki lahko pomagajo povečati kakovost in inovativnost izobraževanja ter učenja v digitalni dobi.
Vprašanje 2: V času pandemije šolanje na domu pogosto ni bilo uspešno zaradi tehnologije.
o Kaj smo se iz tega naučili?
V času pandemije smo se veliko naučili, tudi o pomanjkljivostih, ki jih predolgo časa nismo ustrezno naslavljali ali pa smo jih celo spregledali.
Velik izziv so predstavljali nerazpoložljivost in pomanjkanje upravljanja tehnološke infrastrukture ter iskanje pravega ravnovesja med zaslonom in časom brez zaslona. Pandemija je še dodatno poglobila družbeno obstoječe vrzeli ter najbolj prizadela tiste iz socialno ogroženih okolij. Pomanjkanje dostopa do ustrezne tehnologije je učencem onemogočalo dostop do izobraževanja, vlade pa niso bile pripravljene takoj zadovoljiti teh potreb učencev, saj so bile izgubljene pri iskanju načinov za spopadanje s pandemijo in z zdravstveno krizo. Tudi delo institucij EU je bilo nekaj časa moteno, ker prav tako niso bile pripravljene na prehod na spletno delo.
Svet je marca letos razpravljal o vprašanjih, kot so organiziranje virtualnega učenja in poučevanja, nadgradnja obstoječih sistemov informacijske tehnologije, zagotavljanje poštenega dostopa do izobraževanja in usposabljanja brez ogrožanja kakovosti ter zagotavljanje različnih vrst prilagojene podpore študentom, učiteljem in družinam. Na vseh teh stvareh bi morali delati že zdavnaj, saj ni bilo mogoče vse vzpostaviti vsega naštetega ob sočasnem obvladovanju pandemije ter vzporednem zagotavljanju podpore in nadgradnje sistemov v vseh evropskih regijah. Na primer: Po podatkih Eurostata je imela EU28 povprečno 89 odstotkov dostopa do interneta v gospodinjstvih (v raziskavo je bilo vključeno tudi Združeno kraljestvo), potem pa so bile tu še države članice, kot je Bolgarija, le z 79 odstotki v primerjavi s 97 odstotki na Nizozemskem. V Franciji pet odstotkov učencev sploh ni imelo dostopa do interneta ali računalnikov. Digitalno vrzel med državami članicami in znotraj njih je treba premostiti hitreje, enakovreden dostop do tehnologije pa postaviti kot prednostno nalogo, za primer, če se bomo morali kdaj znova poslužiti spletnega izobraževanja. Mnogi otroci so zaradi pandemije izgubili dostop do zdravih obrokov. Približno 15,5 odstotkov učencev v EU živi v prenatrpanih domovih, kar je še dodatno oteževalo njihov učni proces. Starši so bili pogosto preobremenjeni in prezaposleni z usklajevanjem domače pisarne in podporo otrokom pri njihovem izobraževanju od doma. Zato bi moralo otroško jamstvo EU, ki smo ga podprli, pomagati pri izkoreninjenju revščine otrok. Prehod na šolanje na domu ni bila lahka naloga. Komisija je za spodbujanje inovacij v izobraževanju organizirala vseevropski hackathon, Impact EdTech. Znova se je vzpostavila ideja o evropski izobraževalni platformi in delamo na idejah za iskanje varnih načinov za opravljanje izpitov na daljavo. Države članice so po vzoru Estonije delile svoje najboljše prakse kariernega vodenja na daljavo, ki so ga zagovarjale še pred pandemijo in so s tem samo nadaljevali nadgrajevanje obstoječih programov, čeprav so ljudje tudi takrat raje imeli osebna srečanja.
Nekateri projekti izmenjave, kot sta ERASMUS+ in Evropska solidarnostna enota (ESC), so bili močno prizadeti, saj temeljijo na bivanju v tujini. Ko sem delala na prenovi programa ESC, smo poskrbeli, da bo naslednji program bolj odporen, da smo vključili klavzulo o višji sili in študentom, katerih program je bil prekinjen, omogočili, da ga nadaljujejo. Zaradi pandemije smo se marsičesa naučili po težji poti, vendar smo pridobili veliko dobrih lekcij. Vedno radi poudarjamo, da nikogar ne puščamo za sabo. Pandemija pa je pokazala, da so najbolj ranljivi tisti, ki se običajno izgubijo v krizah, kot je bila ta, zato moramo okrepiti vsa svoja prizadevanja, da v bodoče res nikogar ne pustimo za sabo.
Vprašanje 3: Mnoge države opažajo nov porast okužb z virusom covid-19.
o Kako bi se lahko Evropa pripravila na šolanje na daljavo med novo možno zaporo?
Študija Inštituta za javno politiko in upravljanje je pokazala, da je odporen izobraževalni sistem tisti, ki se lahko prilagodi in preoblikuje ob stiskah. Ker nobena država članica ni imela strategije za zmanjševanje posledic nesreč in njihovega vpliva na izobraževalne sisteme, bi si morali v prihodnje prizadevati za usklajen sistem, ki bo okrepil sodelovanje med ustreznimi zainteresiranimi stranmi. To pomeni, da potrebujemo dostopen pretok znanja, praks in medsebojnega učenja glede kontinuitete izobraževanja v času krize. Načrtovano evropsko središče za digitalno izobraževanje (predstavljeno v Akcijskem načrtu za digitalno izobraževanje) bi lahko služilo kot platforma za komunikacijo ter kot središče razvoja novih rešitev in pristopov, ki učinkovito združujejo navadno izobraževanje v učilnici ter virtualno izobraževanje.
Šole, ravnatelji in učitelji bi morali začeti delovati po načelih upravljanja s hitrim odzivom in veliko mero fleksibilnosti ter prilagajanja potrebam učencev. Uspeh bo v veliki meri odvisen od učiteljev in njihove pripravljenosti prilagoditve ustreznim pedagoškim in digitalnim veščinam ter njihovi sposobnosti, da v času spletnega učenja na daljavo ohranijo pozornost in motivirajo svoje učence. Hkrati moramo spodbujati in ohranjati duševno zdravje mladih, zlasti tistih, ki se soočajo z neenakostmi.
Pandemija nam je pokazala, da obstaja pomanjkanje razpoložljivih orodij za spletno učenje in pomanjkanje spretnosti uporabe digitalnih tehnologij. Vlagati moramo v tehnološko infrastrukturo in inovacije, ki bi morale podpreti zapolnitev digitalne vrzeli in zagotoviti dostop do izobraževanja za vse družine. Financiranje na ravni EU je treba ponovno pretehtati in ponovno prednostno prerazporediti. Sredstva iz instrumenta za okrevanje in odpornost se lahko uporabijo tudi za digitalno preoblikovanje izobraževalnih sistemov, vendar je odvisno od držav članic, ali bodo ta stredstva res uporabile za izobraževalni sektor. Morale bi ga!
Vprašanje 4: ZDA in Kitajska vlagajo velike vsote denarja v tehnologijo, zlasti v EdTech.
o Jim Evropa še vedno lahko konkurira v EdTech sektorju, je naš izobraževalni sistem sploh konkurenčen?
Na poti inovatorjev in EdTech podjetij stoji veliko izzivov, ki jim je treba posvetiti pozornost, da bi lahko Evropa izdelala bolj kakovostne rešitve za boljšo podporo evropskim učencem in učiteljem. Eden od izzivov je ta, da je posamezen izobraževalni sektor vsake države precej majhen, obenem pa vsak deluje na drugačen način. Obstajajo javni in zasebni sistemi z različnimi izpiti. V EU je izobraževanje še vedno v pristojnosti države članice. Verjetnost, da bi bilo to področje poenoteno, kot je v ZDA ali na Kitajskem, je majhna. Namesto da bi EdTech podjetje pridobilo eno odobritev za izobraževalni sistem, kot je to praksa v ZDA, mora to podjetje v Uniji zaprositi za 27 dovoljenj. To predstavlja ogromno oviro za vsakogar, ki bi si želel narediti resnično velik vpliv na evropskem izobraževalnem prostoru.
EdTech sektor potrebuje ustrezno podporo in naložbe za uspeh. Prebrala sem, da je bilo lani manj kot tri odstotke vseh svetovnih izdatkov v izobraževanju, namenjenih digitalni tehnologiji. Po napovedih HolonIQ se bo to v naslednjih petih letih povečalo zgolj na pet odstotkov. To pomeni, da obstaja veliko prostora za izboljšave. Evropa lahko tekmuje v sektorju EdTech, ker morajo evropska EdTech podjetja že od prvega dne razmišljati in delovati mednarodno. Brez mednarodnega dosega je nemogoče postati “samorog (unicorn)”. Samorog je zasebno podjetje, katerega cena je ocenjena na več kot milijardo dolarjev. Izraz samorog se večinoma pripisuje startup podjetjem. Zato morajo evropska podjetja in startupi začeti ta mednarodni proces že na samem začetku svoje dolge poti. Medtem ko se njihovi ameriški in kitajski konkurenti osredotočajo izključno na domači trg, evropski EdTechi razmišljajo širše. Da bi dolgoročno uspeli kot akter na svetovnem trgu, morajo že od samega začetka razmišljati globalno.
Zagotovo še vedno velja, da imajo naši prezaposleni učitelji radi pripomočke, ki jim prihranijo čas. Vendar prava vrednost tehnologije izhaja iz njene sposobnosti, da pomaga učencem in odraslim, da se naučijo več in hitreje. Čeprav učenci/dijaki/študenti običajno niso neposredni kupec izobraževalne tehnologije, se vlade in korporacije vse bolj zavedajo, da lahko tehnologija pospeši učenje. Zato je bilo leta 2019 ustanovljeno Evropsko združenje EdTech, katerega cilj je sodelovati pri povečanju čezmejnega povezovanja in inovativnosti v izobraževanju v Evropi, da bi dosegli bolj kakovostno, celostno in dostopno izobraževanje za vse.
Vprašanje 5: Pravkar ste postali mati.
o Kako si predstavljate prihodnost izobraževanja svojih otrok v Evropi?
Imam novorojenko, ki me vsak dan veliko nauči o življenju in svetu.
Zanjo bi si želela enako kot želim današnjim otrokom – da rojstni kraj ne določa kakovosti izobraževanja, ki ga bo otrok dobil, in njihovih poklicnih možnosti v prihodnosti.
EU bi morala imeti pri izobraževanju več pristojnosti, kot jih ima sedaj. Verjamem, da smo se iz pandemije naučili nekaj dobrih lekcij, na primer, da lahko učenci en dan v tednu ostanejo doma in na ta način sledijo svojemu učnemu načrtu, ali pa imajo morda doma kakšne ustvarjalne naloge s svojimi sorodniki. Človeškega stika nikoli ni mogoče nadomestiti in prepričana sem, da otroci zrastejo v bolj socialne osebe v učilnicah, ob neposrednih stikih z drugimi otroki. To je za njihovo socializacijo neizogibno in jih pripravlja na življenje v družbi. Želim si enotnega učnega načrta izobraževanja o evropskem državljanstvu, kjer se bo tehnologija uporabljala za pogovore z učenci iz vse Evrope in za izmenjavo znanja, spretnosti ter idej. Digitalne spretnosti je treba spodbujati že od malih nog, saj je otrokova ustvarjalnost zelo pomembna za rast osebnosti. Sama sem ljubiteljica jezikov in upam, da se bo v bodoče v šolah učilo več jezikov, saj je jezikovna raznolikost ena lepših posebnosti Unije. ERASMUS+ in ESC bosta še vedno zelo priljubljena programa. Vsak učenec pa se bo imel priložnost učiti v tujini ter iz prve roke videti in doživeti, kaj pomeni Evropa. Znanje in izobraževanje morata biti dostopna vsem in ne smeta postati izključna domena tistih, ki si ga lahko privoščijo. Upam, da se bomo še naprej osredotočali na vseživljenjsko učenje, poklicne spretnosti, programe izmenjave, prekvalificiranje in nadgrajevanje, hkrati pa bomo izobraževanje ustvarili bolj vključujoče za vse.
Vprašanje 6: Če bi imeli eno željo …
o Če bi lahko spremenili eno stvar v EU, kaj bi to bilo?
Izbrala bi dve stvari, ki zadevata delovanje institucij: znebila bi se pravila soglasja v Svetu in imela bi en sam sedež Evropskega parlamenta.
Problem soglasja je, da so številne pomembne odločitve blokirane zaradi ene ali dveh vlad illiberalnih demokracij ali manjših političnih vprašanj posamezne države članice. En sedež Evropskega parlamenta pa bi nam prihranil veliko časa in denarja, ki bi ga lahko uporabili za druge namene.
Vprašanje 7: Na podlagi naslova naše revije …
o Kakšne druge vizije imate za Evropo?
Na kratko: več Evrope in manj nacionalizma. Pandemija je pokazala, da se ena država sama ne more spoprijeti s takšnimi globalnimi izzivi, predvsem, ker bolezni in nesreče ne poznajo meja. S skupnimi močmi in znanjem smo ustvarili močan odziv. Računam na manj neenakosti in Evropo, ki je vodilna v svetu na področju rasti, priložnosti, inovacij in napredka. Da bo Evropa srečen in varen kraj za življenje vseh. Moja vizija je bolj združena Evropa, ki ima močnejši glas v svetu. Upajmo, da bo tudi Zahodni Balkan del EU in bo s tem uspešno zaključen še en evropski projekt. Da bomo skupaj cenili in praznovali naše raznolikosti ter se učili drug od drugega. Želim si Unijo, ki je bližje svojim državljanom, kjer so oblikovalci politik pravi predstavniki svojih državljanov. Konferenca o prihodnosti Evrope je korak v pravo smer, vendar je treba narediti še veliko. Želim si več mladih političnih voditeljev, saj so za vodenje evropskega projekta potrebne nove ideje in energija. Želim si, da lahko z vsakodnevnim sodelovanjem dosežemo boljšo Evropo za nas vse.
Leave a Reply
Want to join the discussion?Feel free to contribute!