Nazadnjaško. Sprevrženo. Ideološko. Represivno.

Nedopustno.

Teh pet besed pravzaprav povzame večino vladnega početja na Poljskem. Ne samo tam, vem, toda v tokratnem zapisu se želim osredotočiti na omenjeno državo, ker sta razprava in resolucija o tem na plenarnem zasedanju ta teden zasenčili vse drugo.

S tem mislim na nedavno politično sodbo poljskega nelegitmnega ustavnega sodišča. Politično zato, ker je zahtevo za presojo vložil sam predsednik vlade. Nelegitimnega pa zato, ker je 11 od 14 ustavnih sodnikov nastavila vladajoča desna populistična stranka PiS. Po tej sodbi sodeč so nekatere določbe temeljnih pogodb EU, se pravi tistih, ki jih je Poljska sprejela ob vstopu v EU, neskladne z njihovo ustavo.

Sodba je, skratka, zamajala pravne temelje Unije. Seveda gre za politično igro poljske vladajoče klike, saj nočejo upoštevati sodb Sodišča EU, ki je denimo razsodilo, da je njihov disciplinski režim za sodnike (t.i. “muzzle law”) neskladen z evropsko zakonodajo, ali Evropskega sodišča za človekove pravice, ki je razsodilo, da je njihovo ustavno sodišče nezakonito sestavljeno.

O razmerah na Poljskem so se na včerajšnjem vrhu pogovarjali tudi voditelji članic EU. Razpravljali, menda mirno (karkoli že to pomeni), dve uri, na koncu pa pristali na tem, da je – ne boste verjeli – potreben dialog. Predsedniki vlad držav, ki dejansko branijo demokracijo in vladavino prava, bi se morali bolj ostro postaviti za (svoja) načela.

In kaj se je par dni prej dogajalo na plenarki? Predsednica Evropske komisije je v dvorani Evropskega parlamenta sicer ostro nastopila proti dejanjem poljske vlade in – celo! – napovedala ukrepe. No … naj tokrat ne ostane pri “klasiki”. Večnih opozorilih, večnih pozivih, večni zaskrbljenosti. Možnosti za ukrepe, resda različno učinkovite, namreč obstajajo!

V Evropskem parlamentu smo tako izglasovali resolucijo, ki zahteva več odločnih ukrepov naenkrat:

  • da se sproži postopek za ugotavljanje kršitev v zvezi z zakonodajo zaradi poljskega nezakonitega sodišča;
  • da se končno sproži novo regulacijo, ki smo jo sprejeli konec leta 2020 in je v veljavi, povezuje pa izplačilo evropskega denarja z vladavino prava;
  • da se v Svetu končno premakne postopek famoznega 7. člena Pogodbe o EU, ki zamrzne glasovalne pravice tiste države, kjer je vladavina prava porušena;
  • da se ne odobri poljskega načrta za okrevanje in odpornost, dokler se te zadeve ne razrešijo.

Najbolj učinkovit bi bil zadnji ukrep. Gre namreč tudi za širšo sliko, veste. Sredstva Evropske unije so sredstva vseh državljank in državljanov v Uniji, ki ne bi želeli financirati koruptivne vlade na Poljskem zato, da ta s tem denarjem utrjuje oblast. Če takšne avtoritarne oblasti ne spoštujejo temeljnih vrednot, bodo pač morale razumeti zamrznitev sredstev.

Kot je treba razumeti, da te stranke – mednje tako politično kot ideološko sodi tudi SDS – ne branijo tradicionalnih vrednot, temveč so njihova negacija. Cilj? Podreditev družbe in vseh podsistemov za samovoljno vladanje in okoriščanje z javnimi sredstvi. Avtokracija je zgolj pot do kleptokracije. EU je dolgo, predolgo tolerirala avtoritarne režime ter upala, da se bo stanje razrešilo z dialogom, medtem pa se je vse skupaj samo še poslabšalo.

Ni skrivnost, da gremo z aktualno vlado tudi v Sloveniji po poti Poljske in Madžarske. Žal. Na Madžarskem in Poljskem bodo, tudi po najbolj optimističnem scenariju, posledice vseh razgradenj ostale še desetletja. Mi, ki smo na strani demokracije in vladavine prava, pa se moramo zavedati pogojev, ki so te politike pripeljali na oblast. Ne le socialni položaj in neenakost, ampak tudi duhovna izpraznjenost in razčlovečenost sistema, ki ljudem ni omogočil tistega, kar jim pripada: dostojno življenje in vključenost. Zato je res skrajni čas za odločne korake, na koncu pa bo vedno treba takšne politike še na volitvah vreči z oblasti. Ponavljam. Skrajni čas.

– Irena

 

0 replies

Leave a Reply

Want to join the discussion?
Feel free to contribute!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.