Joveva za N1: “Politika je umetnost možnega.”

Evropska poslanka Irena Joveva je v sredo, 10. septembra 2025 v intervjuju za srbski N1 spregovorila o razmerah v Srbiji, ter na kakšen način se, čeprav še vedno prepočasi, odnos EU do Srbije spreminja. “Vse je mogoče, če obstaja politična volja. V Evropskem parlamentu obstajajo mehanizmi in obstajajo še druge stvari, ki jih lahko storimo in jih tudi bomo,” je bila glede prijemov, ki so na voljo Uniji, odkrita Joveva.

“Ni me presenetilo, da Ursula von der Leyen v svojem govoru ni omenila Srbije, ker to niti ni bilo pričakovano. Vendar je treba pogledati širšo sliko in okoliščine. Von der Leyen je leta gradila podobo voditeljice, ki lahko vodi EU skozi različne krize, a je zdaj doživela resen padec verodostojnosti. Na primer, po 700 dneh je v svojem govoru prvič omenila Gazo. Torej je razlog za padec njene verodostojnosti tudi v tem, da nima stališča do Srbije,” je za N1 dejala evropska poslanka Irena Joveva.

Vendar pa po besedah ​​Joveve to ne spremeni dejstva, da bodo evropski poslanci v Evropskem parlamentu, med njimi tudi komisarka Marta Kos, storili vse, kar bodo lahko za Srbijo.

“Stališče komisarke za širitev Kos je njeno stališče. Marta Kos je iz upravičenih razlogov zaostrila svojo retoriko do uradnega Beograda. Če pogledamo situacijo in vse, kar se dogaja v Srbiji, ter izjave Marte Kos, je jasno, da Von der Leyen zelo dobro ve, kaj govori. In poleg tega, da Ursula Von der Leyen vedno ve, kaj bo rekla Marta Kos, to dejansko pomeni, da se nekaj dogaja, in da je to začetek drugačnega uradnega stališča Evropske komisije do Srbije.”

Dejala je, da je prepričana, da se bo morala von der Leyen odločiti med gospodarskimi in človeškimi, demokratičnimi interesi, in da dejstvo, da v svojem zadnjem govoru ni omenila Srbije, ne pomeni, da se njeno stališče ne spreminja.

“Mislim, da se njen odnos spreminja, ker Marta Kos nikoli ne bi dala takšnih izjav o Srbiji, ne da bi Von der Leyen vedela zanje,” je bila mnenja evropska poslanka.

Na vprašanje, kaj je bilo ključnega pomena in kaj je vplivalo na spremembo smeri poslancev Evropskega parlamenta in Evropske komisije v smeri uradnega Beograda, je bila Joveva jasna:

“Stvari so v Srbiji šle predaleč in tega preprosto ni več mogoče ignorirati, četudi gre za visoke uradnike evropskih institucij. Vse to v Srbiji traja že dolgo. Ursula je prvič po 700 dneh nekaj rekla o Gazi, ampak ko to rečem, mislim, da za Srbijo ne bo potrebovala toliko. Dejstvo pa je, da se nekaj spreminja, zato se naš pritisk in pritisk ljudi v Srbiji ne smeta ustaviti. Ko gre za predsednika Srbije Aleksandra Vučića, problem ni le v tem, da ne zna nadzorovati svojega odnosa do poslancev Evropskega parlamenta. Veliko večji problem je način, kako ravna s svojim ljudstvom in mislim, da se tega v Evropi vsi vedno bolj zavedajo.”

Glede mehanizmov, ki jih ima Evropski parlament za pritisk na režim v Beogradu in pomoč študentom in državljanom, ki protestirajo, je Joveva pojasnila, da dojema politiko kot umetnost možnega:

“Vse je mogoče, če obstaja politična volja. V Evropskem parlamentu obstajajo mehanizmi in obstajajo še druge stvari, ki jih lahko storimo in jih tudi bomo. Zagotovo bo. Morda nova resolucija, neka uradna misija Evropskega parlamenta za Srbijo, pritisk ali nadzor nad obljubami srbskih oblasti, morda bodo to zahteve v zvezi s finančnimi sredstvi, neka oblika sankcij, vse je mogoče. Nekatere od teh stvari je lažje doseči, nekatere pa težje, ker moramo dobiti dovoljenje vseh 27 držav članic. Ampak to moramo storiti.”

V nadaljevanju je izpostavila, da imajo kritike, ki jih slišimo iz Evropskega parlamenta, zdaj večjo težo, ker so se okoliščine v Srbiji spremenile na slabše.

“Zdaj moramo sprejeti jasne korake, postaviti roke in ne smemo dovoliti, da oblasti v Srbiji uporabljajo EU kot krinko. Ekonomske vrednote so za nekatere posameznike še vedno pomembnejše od demokracije, in to v Evropski komisiji, vendar se tudi to spreminja. Vse bolj je očitno, da Vučić ni več dejavnik stabilnosti, niti za Ursulo von der Leyen. To ni več tako, ker je postal vir vseh nestabilnosti. Zato nekatere ekonomske vrednote niso več tako pomembne. In četudi von der Leyen morda osebno ne želi spremeniti svojega odnosa do njega, bo morala to spremeniti.”

Zaključila je z mislijo, da je prepričana, da bodo srbski študenti uvrščeni med prve tri predloge glede nagrade Saharov. Čeprav gre za predlog evropske poslanske skupine Renew Europe, je prepričana, da ta skupina ni edina, ki jih je nominirala za nagrado, saj to, kar počnejo ni pomembno le za Srbijo, temveč za nas vse.

 

Intervju je v celoti dostopen na naslednji povezavi.

/0 Comments/objavil/a
,

Chat control. Chat control. Chat control.

Chat control. Chat control. Chat control.

Sem dobila vašo pozornost? Dobro.

Tisti občutek, ko se manipulacije in laži vrnejo kot bumerang tistim, ki pač manipulirajo in lažejo, ker drugega tako ali tako ne znajo. Tisti občutek, ko pride “tvojih pet minut”.

Saj bi bil super občutek, če ne bi bila tema resnično preveč občutljiva, da bi se na njej nabirale cenene politične točke. To pišem zato, ker ne bom dopustila podtikanj, sploh pa ne takšnih po potrebi, ker nekomu to odgovarja za neke politične programe. To pišem zato, ker od svojih stališč, principov in načel nikoli nisem in ne bom odstopala.

To pišem zato, ker sem en dan sramota, ki podpira spolne predatorje in se hkrati razglaša za veliko zagovornico otrok, svojo hčerko pa celo javno izpostavlja za potrebe svoje kandidature, drug dan pa sem … nič. Nič nisem, medtem ko so oni kar naenkrat vsi veliki zagovorniki pravice do zasebnosti. Tudi tisti oni, ki so glasovali ZA izjemo pri podaljšanju pravil, s katerimi se je omogočal dostop do zasebne – ponavljam, zasebne – komunikacije. A to ni bil “chat control”? Absolutno je bil. In absolutno sem bila takrat edina proti.

Na fotografijah imate dokaze. Na eni strani moje izjave, na drugi bizarne trditve določenih, tudi politikov, ki mislijo, da lahko govorijo in napišejo karkoli – pri čemer sploh ni pomembno, ali je res ali ne. Tistih, ki svoja stališča prilagajajo trenutnim aplavzom ali – še huje – lastnim koristim.

Zato … da, to je mojih pet minut. Pet minut, ki so v resnici večne – ker sem dosledno proti splošnemu nadzoru zasebnih komunikacij. Dosledno PROTI “chat control” uredbi. Dosledno ZA svoja stališča, vedno in povsod.

/0 Comments/objavil/a

Joveva se je na BSF zavzela za večjo vlogo Evropskega parlamenta

Evropska poslanka Irena Joveva se je 2. septembra 2025 na Blejskem strateškem forumu udeležila panela Evropa izbira – ustvariti enotnost ali se soočiti s fragmentacijo, kjer je skupaj z drugimi sogovorniki razpravljala o prihodnosti Evropske unije v vse bolj razdeljenem svetu.

Uvodoma je Joveva poudarila, da je delo v tem mandatu posebej zahtevno zaradi naraščanja populizma in vračanja nevarnih idej, za katere je verjela, da sodijo v davno preteklost. Čeprav se je strinjala, da vizija za prihodnost Evrope obstaja, pa ni prepričana, da je ta tudi zares skupna.

”Če bi bilo tako, bi premogli dovolj politične volje, da izvedemo vsaj nekatere potrebne reforme znotraj Evropske unije. Tako pa vidimo, da lahko že ena država članica ali samo en voditelj in vsaj enega takšnega zagotovo imamo, ki ne deli te skupne vizije zadostuje, da se blokirajo ali pa v dobri meri zaustavijo oziroma upočasnijo pozitivne spremembe.”

Tako je kot eno ključnih izzivov izpostavila potrebo po institucionalnih reformah. ”Paradoks je, da je Evropski parlament edina neposredno izvoljena institucija med tremi ključnimi, pa kljub temu razpolaga z najmanj pristojnostmi. Če želimo Unijo, ki bo delovala bolj učinkovito in demokratično, je nujna reforma, ki bi Parlamentu kot instituciji, kjer odloča večina, zagotovila večjo vlogo in težo pri sprejemanju odločitev.”

Na vprašanje o moči mladih je izpostavila, da ni nujno izbirati med glasnostjo in spodobnostjo: ”Lahko si glasen, spodobno poveš resnico in si slišan.” Dodala je, da je naveličana netransparentnosti in kadar se ne pove, kako stvari stojijo ter kako zelo je Evropska unija zaskrbljena ali kako globoko neko zadevo obžaluje, pa tudi neskončnih razprav brez kakršnihkoli dejanskih rezultatov. Kritično je opozorila na pasivnost EU v primeru Bosne in Hercegovine, Srbije ter ob tragediji v Gazi: ”Če na papirju tako ponosno promoviraš svoje vrednote, načela in vladavino prava, potem pa ne ukrepaš, ko je to potrebno, ljudje upravičeno izgubijo zaupanje in EU izgublja kredibilnost.”

Ob zaključku je poudarila, da ni boljše alternative od Evropske unije kot take, a da mora ta dokazati, da svoje vrednote ne zagovarja le v teoriji, temveč predvsem v praksi.

Na okrogli mizi so poleg evropske poslanke Irene Joveve sodelovali tudi nekdanji veleposlanik EU v ZDA Joao Vale de Almeida, nekdanji zunanji minister Severne Makedonije Nikola Dimitrov ter predstavnik ABP Aart Jan de Geus.

/0 Comments/objavil/a

Dostojanstvo

Dostojanstvo. Kaj je to? Še bolj pomembno: Kje je?

Osnova vsega, osnova človeka, je danes prva poteptana. Teptajo jo tisti ljudje, ki to niso. Tisti “ljudje”, ki teptajo ljudi, ki pa to so … a so razčlovečeni. Kakšen paradoks.

Svet beži. Beži pred odgovornostjo, pred skupnimi rešitvami, beži od reda, varnosti in stabilnosti, ki smo jih še včeraj imeli za samoumevne. Beži pred dostojanstvom.

Dostojanstvo je rdeča nit jubilejnega največjega slovenskega diplomatskega dogodka, ‘Pobegli svet’ pa njegov letošnji slogan.

Nisem prvič del Blejskega strateškega foruma BSF, toda tokratni je zame vendarle poseben. Pred devetimi leti, takrat še kot novinarka in panelistka na Blejskem strateškem forumu za mlade, si namreč niti predstavljala nisem, da bom nekoč del velikega odra BSF. Svet beži, čas pa tudi. Na jutrišnjem panelu bomo razpravljali o tem, kam in kako naprej v času, ko Evropa (znova) stoji na razpotju.

Čeprav bo te dni na Bledu veliko govora o strateških vprašanjih prihodnosti sveta in Evrope, pa to ni današnji največji dogodek. V resnici je danes največji dan za tiste, ki stopajo čez šolski prag. Naj bo njihov prvi korak pogumen, njihova pot varna in njihova radovednost brezmejna. Naj bodo oni tisti, pred katerimi svet ne bo bežal tako, kot beži nam.

Naj bodo oni tisti, ki bodo razumeli, da dostojanstvo ni “nekaj več”, pač pa je preprosto temelj človeka. Dostojanstvo je lahko “lepa obleka”, ki v resnici ni nujno posebna, lahko pa je tudi “navadna” majica, ki je v resnici vse prej kot navadna. Jaz, na primer, sem bila danes na Bledu oboje.

/0 Comments/objavil/a
,

[CHAT CONTROL]

“Dvoličnosti levičarjev se ne da prikriti. Evropska poslanka in nosilka liste Svoboda Irena Joveva je pred kratkim v Bruslju glasovala proti podaljšanju ukrepa za boj proti spolni zlorabi otrok na spletu, obenem pa se javno zavzema za pravice otrok v Gazi. Sama “opozarja” na porast “desnega populizma”, medtem pa sprevrženo “neopazno” glasuje za spolne predatorje, na soočenjih pa se prikazuje kot borka za pravice ljudi. Je levičarjem tako pomembna sprevržena LGBT agenda in seksualizacija otrok, da bi dovolili celo zlorabo otrok in pedofilijo?”

Prebrali ste del enega članka enega “medija”. Saj veste, tistega prvega v službi “resnice”. Bilo je proti koncu maja 2024. Dobra dva tedna pred evropskimi volitvami. Realnih argumentov za blatenje nikoli niso imeli, zato so si jih pač izmišljevali. Ali zmanipulirali. Bilo je lažje udariti pod pasom, češ “Joveva, političarka in mati, podpira spolno zlorabo otrok”.

In danes? Danes kar naenkrat razumejo, da je resničen boj proti pedofiliji možen tudi brez vohunjenja za čisto vsemi. Danes seveda tudi kar naenkrat ne omenjajo, da sem takrat proti temu glasovala edina iz Slovenije. Šlo je za rahljanje pravil, neposredno povezanih z uredbo CSAM, ki jo danes vsi poznate kot “chat control”.

Takrat so me o tem spraševali celo na naši nacionalni televiziji. Prišla sem na mladinski dogodek o prihodnosti EU, dobila pa vprašanja v smislu, če sem res glasovala proti boju zoper spolno zlorabo otrok. Takrat sem bila ogorčena, priznam. Ogorčena, ker je nekemu propagandnemu aparatu – kot že tolikokrat – spet uspelo.

In danes? Danes sem tako zelo srečna, da lahko z vami delim prav to svojo izjavo od takrat. Ker je danes to zgolj dokaz več, da ne spadam med ljudi, ki se obračajo po vetru. Da ne rečem – šele storim – nečesa samo zato, ker je to v tistem trenutku priljubljeno.

In danes …. ko dnevno dobivam na desetine e-sporočil upravičeno zaskrbljenih ljudi, kaj si mislim o “chat control” zakonodaji, si mislim … dobro jutro. Orwell bi bil ponosen.

Jaz nisem. Si predstavljate, da vam nekdo z Whatsappa, kar nekdo tretji, bere sporočila, pregleduje vaše fotografije in posnetke – za vsak slučaj?

Si predstavljate? Fotografija vašega otroka v kopalkah, ki jo pošljete babici, konča v nekem globalnem “nadzornem arhivu”. Ali pa intimno sporočilo partnerju. In potem to lahko vidi nek uslužbenec pri Facebooku. Ali pa, še huje, pristane v rokah koga, ki ga niti nočete poznati. Ali koga, ki potem to izkoristi. Za maščevanje, za naslajanje, za … karkoli že. To ni varnost, to je recept za katastrofo. To je konec šifriranja, konec zasebnosti in največji arhiv intimnih vsebin na spletu. Nekaj, na kar kriminalci in pedofili komaj čakajo, mimogrede! Ukrep, ki naj bi ščitil otroke, bi torej v resnici tako otroke kot vse nas še bolj izpostavil. Ker, aja, za otroke gre. Ironija v vsem svojem sijaju.

Danes bi brali sporočila “zaradi zaščite otrok”. Jutri jih bodo brali “zaradi varnosti države”. In pojutrišnjem?

Naj bom jasna kot vselej. Pedofilijo je treba preganjati brez usmiljenja. Zato smo v EU že sprejeli strožje kazni. A hkrati sem prepričana, da rešitev niso algoritmi, ki bodo kar tako prečesavali vse, kar zasebno pošiljamo nekomu. Rešitev je ozaveščanje, izobraževanje otrok in staršev, učinkovito delo policije in sodišč, stroga zakonodaja. In seveda – jasna pravila, ki pa varujejo tudi našo zasebnost.

“Chat control”? “Chat control” je nevarna farsa in dokler bom v Evropskem parlamentu, bom naredila vse za to, da ga preprečimo.

Tisti, ki verjame, da bo množični nadzor zaščitil otroke, verjame v pravljice. Zasebnost pa je pravljica brez “lj”. Je pravica.

Kje ste zdaj tisti, ki ste se pred dobrim letom dni spraševali o tem, koga ščitim? Zdaj jaz sprašujem vas. Koga ščitite vi? Koga ste včeraj, koga danes in koga boste jutri?

  • ⁠ ⁠Irena
/0 Comments/objavil/a

Irena Joveva na panelu o politični krizi v Srbiji: čas je, da Evropska komisija končno ukrepa

Evropska poslanka Irena Joveva je v ponedeljek 26. avgusta 2025 na panelu Henry Jackson Society sodelovala v razpravi o politični krizi v Srbiji po tragičnem zrušenju nadstreška na železniški postaji v Novem Sadu. V zadnjih tednih je, kot je poudarila Joveva, vse bolj očitno, da vlada izgublja tla pod nogami. ”Računali so na to, da bo prihod poletja utišalo nezadovoljstvo in izbrisalo spomin na krivice, da bodo ljudje pozabili na korupcijo in na zahteve po odgovornosti, vendar je oblast podcenila pogum in odločnost ljudi, ki že mesece branijo vladavino prava v državi.”

Joveva je poudarila, da je že dolgo med tistimi evropskimi poslanci, ki pozivajo Evropsko komisijo k ukrepanju proti režimu predsednika Vučića: ”Nisem začela biti glasna šele s protesti ali zaradi študentov kot takih – temveč zaradi vrednot, za katere se borijo in ki jih oni poosebljajo, ker so to iste vrednote, ki jih zastopa tudi Evropska unija”.

Kot je v nadaljevanju ocenila je sistem, ki ga je v dolgoletni vladavini vzpostavil Vučić, postal nevarno podoben tistemu, ki ga poznajo v sosednji Madžarski pod Vikotrjem Orbanom. Ob tem je izrazila razočaranje, da kljub večkratnim pozivom Komisiji, naj pogojuje evropska sredstva s spoštovanjem pravne države, do zdaj ”ni bilo narejenega nič konkretnega”.

Joveva je pri tem opozorila na geopolitično ozadje, ki Vučiću omogoča ohranjanje moči: ”Vučić uživa podporo ne le v Rusiji in na Kitajskem, temveč tudi znotraj Evropske unije, predvsem v Franciji in Nemčiji, katere voditelji očitno dajejo prednost lukrativnim gospodarskim in političnim interesom pred vladavino prava. Toda prav zato, ker v Srbiji odpovedujejo temeljni stebri demokracije, in sicer svoboda medijev, neodvisno sodstvo in policija, ki bi morala služiti ljudem, bi morala Evropska unija odigrati precej bolj aktivno vlogo, saj gre v primeru Srbije vseeno le za državo kandidatko”.

Hkrati je poudarila, da EU ne sme posegati v pravico srbskega naroda, da sam izbere svojo vlado. ”Ni na nas, na Evropski uniji, da posegamo v pravico srbskega ljudstva, da si samo izbere svojo vlado. Moramo pa podpirati vrednote in pravno obvezna pravila, ki jih mora implementirati vsaka prihodnja članica EU. Srbija je še vedno usmerjena v EU – in to je, odkrito povedano, njena najboljša alternativa”.

Glede Vučićeve pripravljenosti do dialoga s študenti, je Joveva poudarila, da pravi dialog v demokratičnih družbah poteka na predvolilnih soočenjih, kjer se lahko argumenti obeh strani soočijo odkrito in kjer bo končna odločitev o prihodnji usmeritvi države pripadla ljudem. ”V vsaki demokratični državi bi protesti, ki trajajo tedne, in kriza, ki sega tako globoko, neizogibno pripeljali do predčasnih volitev. A ne pozabimo – te volitve morajo biti poštene in svobodne, sicer se ne bo spremenilo nič,” je zaključila.

Poleg evropske poslanke Joveve sta na panelu sodelovala tudi prof. Filip Ejdus in predstavnik študentskega gibanja Lazar Popović.

/0 Comments/objavil/a
,

Bruselj, kot sem ga doživela

Ko sem se leta 2020 kot 19-letnica preselila iz Srbije v Slovenijo in začela študij na Fakulteti za družbene vede, si nisem predstavljala, kako močno bo ta odločitev vplivala name. Nisem vedela, kaj me čaka, niti kako pomembno je, da si upaš zapustiti cono udobja, če želiš rasti. V manj kot petih letih sem se z vztrajnim delom in iskrenim zanimanjem vključila v številne lokalne, regionalne in evropske organizacije, z neustavljivo lakoto po znanju in željo po novih izkušnjah. Moje zanimanje za geopolitiko, evropsko širitev ter za nekoliko bolj abstraktne, a temeljne vrednote, kot so človekove pravice, delujoče demokratične institucije in vladavina prava, je raslo z vsako novo izkušnjo.

Ko sem zasledila razpis za pripravništvo v pisarni evropske poslanke Irene Joveve, sem takoj prepoznala priložnost, ki je povsem sovpadala z mojimi interesi. Čeprav se mi je takrat zdela ta možnost skoraj nedosegljiva, sem čutila, da bi mi lahko prinesla novo znanje, odgovornost in priložnost za rast. Nisem pa pričakovala, kako globoko me bo ta izkušnja zaznamovala, tako poklicno kot osebno.

Že pred začetkom pripravništva sem vedela, da z Ireno delim temeljne politične vrednote. Ko pa sem začela neposredno sodelovati z njo in njeno ekipo, sem šele zares razumela, kaj pomeni ostajati zvest svojim načelom tudi takrat, ko to ni politično enostavno. Ne glede na pritiske, bodisi tiste manjše in osebne, ki izvirajo iz posameznih interesov, bodisi tiste institucionalne in sistemske, ki prihajajo od zgoraj. Posebno sem hvaležna Žani, Roku in Marku, ki so mi zaupali odgovorne naloge, me usmerjali, spodbujali in izzivali. Bili so mentorji, a hkrati tudi prijatelji, s katerimi smo znali skupaj razmišljati, se pogovarjati in se iz srca nasmejati zunaj delovnega časa. Skozi sodelovanje z Ireno in njeno ekipo sem se naučila, kako pomembno je v politiki ostajati dosleden, iskren in trden v svojih prepričanjih, saj ljudje to začutijo in cenijo. Imela sem privilegij delati za osebo, ki ne le zagovarja načela, temveč jih živi, ter resno razume svojo vlogo kot demokratična predstavnica trenutne volje volilnega telesa.

Eden od najbolj nepozabnih trenutkov pripravništva je bila organizacija sprejema za skupino srbskih študentov, ki so iz Srbije do Bruslja tekli v znak podpore pravni državi, boju proti korupciji, transparentnosti in evropskim vrednotam. Naša pisarna jih je sprejela, jim omogočila prostor za predstavitev in jim izrazila podporo na njihovi poti. Zanje je to pomenilo večjo prepoznavnost v evropskem prostoru,

zame pa močan osebni trenutek, saj sem v njihovi zgodbi prepoznala tudi svojo. Njihova pot proti Evropi je bila simbolno nadaljevanje poti, po kateri sem sama hodila zadnjih pet let, in prav delo v tej pisarni mi je pomagalo to povezavo prvič jasno začutiti.

Čeprav je moje pripravništvo trajalo približno dva meseca, sem v tem času dobila občutek, da sem začela razumeti, kako institucije Evropske unije dejansko delujejo. Skozi vsakodnevno delo z ekipo ter ob srečevanju z mladimi iz različnih držav in s slovenskoskupnostjo v Bruslju sem prvič zares začela razbijati predstavo o Bruslju kot oddaljenem in abstraktnem kraju. Postalo mi je jasno, da za vsemi zapletenimi strukturami stojijo ljudje in konkretno, vsakodnevno delo. Ob tem sem spoznala, da je tudi posameznik, čeprav majhen člen v velikem sistemu, lahko pomemben. Verjamem, da je prav tak človek pogosto najbolj ključen. Nekdo, ki s svojim majhnim, a iskrenim prispevkom vsak dan opominja, da mora biti politika v službi ljudi in usmerjena v skupno dobro.

Bruselj mi ne bo ostal v spominu le kot središče institucij, temveč kot prostor, kjer sem razumela, kaj pomeni biti del političnega procesa, ne da bi pri tem izgubil sebe. To spoznanje bom nosila s seboj, kamorkoli me pot zanese.

– Lenka Živanović

__________________________________________________________________________________________________________________________

/0 Comments/objavil/a

Poskus kriminalizacije zgodovinskega spomina

Z velikim ogorčenjem spremljam posledice sobotnega dogajanja v Avstriji, kjer so avstrijske specialne enote s polno bojno opremo, brez sodnega naloga in brez vsakršnega opozorila vdrle na simbolni spominski kraj. Uniformirane enote, helikopterji, droni, dolge cevi in policijski psi – vse to zoper potomke in potomce žrtev nacističnega nasilja, zoper študentke in študente, zoper predavatelje in organizatorje delavnic, ki so se kot vsako leto (!) zbrali v spoštljivem poklonu padlim v boju proti fašizmu.

Kot uradni izgovor za to pretirano in popolnoma neprimerno uporabo sile so bile navedene domnevne kršitve s področja kampiranja in varstva narave. A dejanski razlogi te brutalne uporabe sile so bili vse prej kot okoljevarstveni. In razumeli smo jih vsi. Šlo je za poskus kriminalizacije zgodovinskega spomina, za poskus utišanja tistih, ki z dostojanstvom ohranjajo uporniško dediščino slovenskega naroda na tem prostoru – prostoru, ki je eden najmočnejših simbolov protifašističnega odpora na avstrijskih tleh.

V tej boleči ironiji je še posebej absurdno, da so prav tisti, ki so na miren in dostojanstven način ohranjali spomin na zločin, postali tarča obtožb o nedostojnem ravnanju. Medtem pa je ravnanje tistih, ki so to racijo izvedli, neizogibno vzbudilo spomin na tisti tragični april pred osemdesetimi leti, ko so nacistične enote na tem istem kraju umorile enajst pripadnikov koroških Slovencev.

Sobotno dogajanje pa žal ni osamljen incident zoper slovensko skupnost v Avstriji, temveč pokazatelj vse bolj zaskrbljujočega odnosa avstrijskih oblasti v Avstriji – tako na zvezni kot deželni ravni, do tam živeče slovenske narodne skupnosti. Sistematično izigravanje določb 7. člena Avstrijske državne pogodbe, predvsem skozi zavestno zanemarjanje pravice do rabe slovenskega jezika na dvojezičnem območju, proračunsko zmanjševanje sredstev za manjšine, simbolna prisvajanja slovenskega ozemlja in zdaj še represija nad nosilci antifašistične dediščine – vse to kaže na zaskrbljujoč odmik od evropskih vrednot avstrijskih oblasti.

Od Avstrije – kot članice Evropske unije in podpisnice Avstrijske državne pogodbe, ki predstavlja temelj njene povojne suverenosti in zavez, brez katerih  Avstrija povojne državnosti sploh ne bi mogla vzpostaviti – pričakujem dosledno in verodostojno uresničevanje določb 7. člena. To vključuje uresničevanje jezikovnih, kulturnih in političnih pravic slovenske narodne skupnosti, zagotavljanje njene enakopravne obravnave ter ustvarjanje pogojev spoštljivega in dostojnega sobivanja z večinskim prebivalstvom.

Kajti dovoliti, da se z represijo odgovarja na miren poklon, pomeni odpovedati se zgodovinski odgovornosti. Dovoliti, da se na kraj spomina znova prinese orožje, pomeni dovoliti, da se pozabljeno ponovi.

Zato se odločno pridružujem zahtevam slovenske vlade za temeljito, neodvisno in pregledno preiskavo dogodka, ugotovitev zlorabe pooblastil in ustrezne odgovornosti vseh vpletenih. Pričakujem tudi jasna zagotovila avstrijskih oblasti, da se kaj takega ne bo nikoli več ponovilo – ne na Peršmanovi domačiji ne kjerkoli drugje.

/0 Comments/objavil/a

Joveva za Ženski magazin: ”Ponosna sem na poštena poklica svojih staršev.”

 

Evropska poslanka Irena Joveva je v torek, 23. julija 2025, v pogovoru za priljubljeno makedonsko revijo Ženski magazin odkrito spregovorila o svojih koreninah, otroštvu in osebni poti, ki jo je vodila od Jesenic do Evropskega parlamenta. V odprtem, pristnem in čustveno obarvanem intervjuju se je dotaknila tudi materinstva, političnih izzivov ter vloge žensk v javnem prostoru.

Na vprašanje o otroštvu je z žarom v očeh obudila spomine na Jesenice – kraj, ki ga še danes nosi v srcu: “Zame bo to vedno najlepše mesto na svetu,” je dejala, “ravno zaradi vseh spominov iz otroštva in mladosti.” Odraščala je namreč v blokovskem naselju, v skupnosti, kjer so si različne družine, priseljene z vseh koncev nekdanje Jugoslavije, delile življenje, in kjer je po njenih besedah še vedno veljal rek človek človeku sosed.

Ponosno je poudarila, da se nikoli ni sramovala svojega porekla, družine ali priimka. Vse življenje je sobivala z dvema kulturama. Tako je skoraj desetletje obiskovala dopolnilni pouk makedonskega jezika, skoraj dvajset let pa plesala v makedonski folklorni skupini v Makedonskem kulturnem društvu Ilinden, katerega članica je še danes.

Na vprašanje o obiskih makedonskih krajev in svojih sorodnikih je odgovorila, da so bili takšni obiski med njenim odraščanje veliko bolj pogosti in nepozabni, tako zaradi sorodnikov kot iskrenih prijateljstev in tudi prve ljubezni. Čeprav danes tja zaide redkeje, predvsem zaradi družinskih in poklicnih obveznosti, ostaja s svojimi bližnjimi v stalnem stiku.

Njen nedavni govor v Evropskem parlamentu, v katerem je govorila o makedonskem jeziku in identiteti, je v državi sprožil val navdušenja in številne odzive. Sama sicer pravi, da pred nagovorom ni imela nobenih pričakovanj, saj to niti ni bil njen cilj: “Samo povedala sem tisto, kar bi moralo biti jasno vsakomur,” je odvrnila. Ob tem je izrazila zadovoljstvo, da je njeno sporočilo doseglo tudi tiste, ki si ga morda niso želeli slišati.

Kot političarka in ženska v javnem prostoru se je pogosto soočala oziroma se še vedno sooča s predsodki in včasih tudi dvojnimi merili. Pri tem je izpostavila, da jo še vedno boli zlasti to, da se tudi v letu 2025 moramo pogovarjati o politiki kot večinsko moškem svetu, čeprav spol ne bi smel igrati nobene vloge: ”Edino, kar bi moralo šteti, so delo in doseženi rezultati.”

Kot je še povedala v nadaljevanju, se je privadila, da bo kot javna osebnost vedno pod drobnogledom, pogosto tudi tarča diskreditacij in zlonamernih komentarjev, vendar pa jo prizadenejo le napadi, usmerjeni v njeno družino: “Največji izziv zame ni brati laži o meni, kot sem rekla, me to ne gane. Popolnoma drugače pa je, ko nekdo kaj takšnega napiše o moji družini.”

Ena takšnih izkušenj jo je pred dnevi doletela na družbenih omrežjih.

“Zabolelo me je, da se nekdo norčuje iz poštenih poklicev, v tem primeru mojih staršev. Ponosna sem, da je bila moja mami snažilka, moj oče pa delavec v železarni. Nič mi ni padlo z neba, njima pa še manj. In sem živ dokaz, da se da uspeti tudi brez zvez in poznanstev – ne, ne ‘z nečim drugim’, ampak s trudom in poštenim delom.”

Kot je priznala, sicer praviloma ne krši pravil Evropskega parlamenta, vendar je ob nekaj priložnostih zavestno storila drugače. “Zadnje čase je skoraj nemogoče ostati ‘korekten’ v politiki, ki jo pogosto poosebljajo ljudje z načeli, shranjenimi nekje globoko v predalu,” je pojasnila ter se spomnila, kako je v plenarno dvorano prinesla in za nekaj sekund pokazala fotografijo dečka Yazana, žrtve lakote in genocida v Gazi – prizora, ki ga ni mogoče pozabiti.

“V takih primerih je preprosto bolj etično – v vsej svoji ironiji – kršiti pravila z dvignjeno glavo, kot pa slepo kimati. Z največjim ponosom in odgovornostjo dajem glas tistim, ki ga nimajo, ko to lahko storim. Konec koncev sem to storila tudi nedavno z zaključkom nagovora v makedonskem jeziku. Če je to cena človečnosti, jo plačam z največjim veseljem.”

Kot svojo največjo življenjsko oporo je izpostavila družino, zlasti svojo pokojno mamo, ki še danes ostaja njen najmočnejši notranji kompas. “Moj zgled za vse, kar počnem v življenju, je moja mama, ker ne poznam – in verjetno nikoli ne bom spoznala – močnejše in pravičnejše osebe na tem svetu.  A tudi brez očetove podpore danes ne bi bila, kar sem in kjer sem. Enako velja za partnerja, še ena izredno velika podpora – le, da se ona še ne zaveda, kako zelo velika je – je moja punčka Mila.”

Na vprašanje, če bi lahko spremenila eno stvar za ženske v Evropi, je odgovorila, da si namesto ene konkretne spremembe želi predvsem spremembo miselnosti – manj zavisti, več uvidevnosti in razumevanja ter manj pritiskov glede videza in popolnosti. “Popolna nisi samo, če imaš ‘Instagram’ postavo,” je prepričana.

O videzu pravi, da ni nikoli razmišljala veliko, čeprav razume njegov pomen v kontekstu družbenih norm v javnem prostoru.

“Meni osebno ne bi moglo biti bolj vseeno, kako je kdo oblečen. Razumem, da obleka lahko naredi človeka, delno sem se tudi sama prilagodila takšnemu načinu razmišljanja … ker je očitno splošno prepričanje, da se bolj verjame nekomu v suknjiču oziroma kostimu kot nekomu v puloverju in jeans hlačah. Toda spomnim se, recimo, odraščanja, ko so vedno vsi vedeli, kdo ima kaj novega na sebi. Jaz nikoli. Ker res nikoli nisem posvečala pozornosti materialnim stvarem, kot so obleke.”

V zaključku pogovora se je dotaknila makedonskih jedi in svoje mame, ki jih je z veliko kuharsko strastjo pogosto pripravila.

“Nikoli si ne bom odpustila, da v mladosti nisem bolj pozorno poslušala, ko mi je razlagala recepte. Naj mi oprostijo vsi profesionalni kuharji, ampak moja mama je bila najboljša kuharica na svetu. Moja najljubša makedonska jed? Tavče gravče. Mami ga je naredila popolnega. Jaz nisem tam. Še (smeh).”

Intervju si lahko v celoti preberete na naslednji povezavi.

/0 Comments/objavil/a

Irena Joveva za Monitor: To ni stvar poguma, ampak spodobnosti

Evropska poslanka Irena Joveva je v ponedeljek, 11. julija 2025 v intervjuju za črnogorski neodvisni časopis Monitor spregovorila o številnih aktualnih temah – od glasovanja o nezaupnici predsednici Evropske komisije, razmer na Bližnjem vzhodu in v Srbiji, do obrambnih izdatkih za NATO, nedavno sprejete sporne resolucije o ohranjanju spomina na žrtve povojnega komunističnega obdobja v Sloveniji, medtem ko se je v zaključku dotaknila evropske perspektive Črne gore in možnosti njenega vstopa v Evropsko unijo.

Uvodoma se je Joveva dotaknila glasovanja o nezaupnici predsednice Evropske komisije Ursule von der Leyen. Spomnila je, da je bila do njenega vodenja komisije kritična že od samega začetka, predvsem zaradi pomanjkanja transparentnosti pri sklepanju ključnih dogovorov, kot je bil tisti glede dobav cepiv s podjetjem Pfizer:

“Tako pomembni dogovori, kot so nakupi cepiv se ne morejo sklepati prek SMS sporočil. Način, kako je predsednica Evropske komisije vodila ta proces, danes ne moremo več spremeniti, lahko pa jasno povemo, da pri javnem denarju ne sme biti prostora za skrivnosti.”

V nadaljevanju je bila tudi kritična glede razmer na Zahodnem Balkanu. Pri tem je opozorila, da nekateri politični akterji v regiji še naprej zavestno in vztrajno ohranjajo vzdušje etničnih delitev, pri čemer pogosto uporabljajo strah, sovraštvo in zgodovinske manipulacije kot politično orodje za utrjevanje svoje oblasti. Ob tem je opozorila, da odgovornost za ohranjanje takšnega stanja ne nosijo zgolj lokalni voditelji – pomemben del krivde pripisuje tudi Evropski uniji, katere pristop do regije že dolgo spodkopava lastna načela.

“Politika EU do Zahodnega Balkana že leta temelji na ideji “stabilnosti za vsako ceno”. Ta se pogosto zanaša na ohranjanje geopolitičnega ravnotežja zavoljo zaščite donosnih ekonomskih interesov – celo takrat, ko to pomeni zavestno molčanje ob avtoritarnih praksah.”

 

Glede povečanja obrambnih izdatkov zveze NATO je ocenila, da to ne predstavlja zmage ameriškega predsednika Donalda Trumpa, temveč odraža vse močnejšo voljo večine držav članic EU, da v vse bolj negotovih časih dodatno vlagajo v lastno varnost. Zato bo po oceni Joveve ključno, da Unija ne ostane odvisna od ameriških zaveznikov, temveč da doseže resnično strateško avtonomijo – tako glede gospodarske odpornosti kot tudi na področju obrambe.

Beseda je nanesla tudi na nedavno sprejeto resolucijo Evropskega parlamenta o ohranjanju spomina na žrtve povojnega komunističnega obdobja v Sloveniji, pri čemer je obsodila poskuse politizacije zgodovine. Kot je nadalje izpostavila, je povsem nesprejemljivo, da se tako občutljive in kompleksne zgodovinske teme sprevračajo v predvolilno politično orožje ene same opozicijske stranke, ki gradi svoj politični kapital celo na potvarjanju zgodovinskih dejstev.

V tem kontekstu se je odzvala tudi na pomanjkanje odločnejšega odziva EU na sporni koncert Thompsona v Zagrebu. Spomnila je, da je Evropa nekoč jasno, odločno in za vse čase zavrnila poveličevanje skrajnih ideologij, kot sta nacizem in fašizem: ”Zato ni na mestu, da se takšne pojave ignorira. Treba je jih je uradno obsoditi. Problem ni toliko v samem Thompsonu, kot je v družbeni normalizaciji ideologij, ki bi morale ostati nepreklicno obsojene. Žal so k tej normalizaciji prispevala tudi družbena omrežja in senzacionalistični mediji. Posebej nesprejemljiva pa je bila prisotnost nekdanjega slovenskega premierja, sicer samooklicanega ”domoljuba”, ki je očitno užival v skladbah izvajalca, ki vsak koncert začne z utaškim pozdravom.”

Joveva je komentirala tudi razmere na Bližnjem vzhodu, kjer je opozorila, da smo priča najbolj dokumentiranemu genocidu v sodobni zgodovini. Ob tem je izrazila obžalovanje, da velike sile še ne kažejo dovolj pripravljenosti, da dosežejo prekinitev ognja in vzpostavo pravičnega ter trajnega miru.

“Nekatere države članice EU, zlasti Nemčija, so se odločile, da ne bodo stopile v obrambo šibkejših. Raven vsiljenega proizraelskega odnosa tako postaja vse bolj zaskrbljujoča. Čeprav razumem zgodovinsko odgovornost, ki jo nosi Nemčija, pa način, kako poskuša “popraviti” svoje napake iz preteklosti, vodi v povsem drugo skrajnost.”

V zaključku je na vprašanje o možnosti vstopa Črne gore v EU izrazila zadovoljstvo nad vidnim napredkom te države, ki se odraža tudi v letnem poročilu o napredku predvsem v zadnjem letu. Kot posebno spodbudno je ocenila enotnost vseh političnih akterjev glede evropskega članstva, pri čemere je poudarila, da je uradna Podgorica postala simbol, da je evropska perspektiva Zahodnega Balkana še vedno živa. Ob tem je izrazila trdno prepričanje, da bo Črna gora postala 28. članica Evropske unije.

Intervju je v celoti dostopen na naslednji povezavi.

/0 Comments/objavil/a