Evropska poslanka Irena Joveva je v petek, 7. junija 2024, v intervjuju za spletni portal Metropolitan.si odkrito spregovorila o svojem pogledu na politiko in pojasnila, zakaj se je v politiki treba izogibati posploševanju. ”Ne želim si, da bi se vrnili v čase pred Evropsko unijo,” je bila o ponovnem vzponu skrajnih idej, za katere smo mislili, da so ostale v zgodovini, odločna Joveva.
V uvodnem vprašanju se je opisala kot povsem običajna oseba, ki izhaja iz skromne delavske družine, kjer so jo vzgojili v duhu spoštovanja različnosti in skromnosti.
”Moja starša sta se iz Makedonije preselila v Slovenijo, na Jesenice, v iskanju boljših in lepših življenjskih pogojev. Vzgojena sem bila z vrednotami spoštovanja svoje preteklosti, svojega porekla, ampak hkrati s spoštovanjem moje domovine Slovenije, ki je moja sedanjost in prihodnost.”
Čeprav pri kolegih na evropski ravni pogosto opazi pojav večvrednostnega kompleksa, je zase zatrdila, da je prizemljema altruistka. V nadaljevanju je dodala, da je že od nekdaj ljubila branje knjig, čeprav je to branje zdaj omejeno predvsem na evropsko zakonodajo ali otroške pravljice, ki jih prebira svoji triletni hčerki.
V življenju jo najbolj osrečuje prav hčerka Mila, za katero je pojasnila, da je njena definicija sreče, energije in volje za vse, kar počne.
”Lahko se sliši ‘pocukrano’, ampak glede na to, da sem zaradi zelo hude bolezni, pri 20 letih ostala brez mame, mi to še toliko bolj pomeni,” je dejala in dodala, da se pogosto, tako kot vsi starši, tudi sama soočala s pomanjkanjem spanja in počitka, vendar vse radosti, ki pridejo zraven, odtehtajo vse ostalo.
V novinarstvu je pristala po spletu okoliščin, sicer pa je pojasnila, da je študirala mednarodne odnose in da jo je evropski del politike od vedno zanimal. Že od mladih nog je skupaj z očetom aktivno spremljala novice in poročila, vendar si nikoli ni mislila, da bo postala del politike kot najmlajša slovenska evropska poslanka.
”V začetku leta 2019, ko je bil predsednik vlade Marjan Šarec, sem na njegovo povabilo dobila priložnost vstopiti v politiko kot nosilka liste njegove stranke. O tej odločitvi sem dolgo premišljevala predvsem zato, ker sem vedela, da je potem moja novinarska zgodba v vsakem primeru nepreklicno zaključena.”
Čeprav odločitev, da zapusti novinarstvo ni bila lahka, se ji kot aktivni državljanki ni zdelo odgovorno ponujeno priložnost zavrniti. Namesto da bi se še naprej samo pritoževala, je želela prispevati k pozitivnim spremembam v družbi.
”Če bi bila zadovoljna s stanjem in tistimi, ki so v politiki, potem sploh ne bi kandidirala, saj ne bi bilo potrebe po tem. Splošno zaupanje v politiko je na zelo nizki ravni – včasih upravičeno, drugič neupravičeno, vendar nikoli zaradi vseh politikov, temveč zaradi tistega dela politike, ki nato meče slabo luč na vse”.
Težko je sprejme tudi mnoge stereotipe o posploševanju vseh v politiki. Kot je pojasnila, se sicer strinja, da imamo preveč slabih zgledov v politiki, vendar se ravno zato vsak dan še toliko bolj trudi delovati kot pozitiven zgled in dokazovati, da niso vsi politiki isti.
”Morda me ravno zaradi tega dojemajo kot nekoga, ki se razlikuje od tipičnega politika. Tudi pri sprejemanju zakonodaje ostajam zvesta sebi, saj nisem tu zaradi lastnih interesov, temveč za potrebe ljudi, ki so me na to mesto izvolili. Najpomembneje mi je, da lahko vsak večer zaspim s čisto vestjo in upam, da to občutijo in zaznavajo tudi državljanke in državljani.”
Na vprašanje o tem, s katerim politikom ne bi šla na kavo, je pojasnila, da nobenega smisla ne vidi, da bi sedela na kavi z nekom, ki svoja stališča širi na nedostojanstven, nizkoten in sovražen način.
”Zame je meja, da se spoštujeta dostojanstvo in različnost, pri čemer sama svoje vrednote izražam brez sovraštva do drugih. Normalizacija skrajnosti je zame nesprejemljiva, in to je ena izmed stvari, ki jih ne morem in nikoli ne bom tolerirala.”
Odločitev o slovenskem priznanju države Palestine ji daje upanje, da je edina in pravična poteza v cilju miru in rešitve dveh držav in jasno sporočilo podpore mirovnemu procesu.
”Nekateri pravijo, da to ne bo rešilo vojne, ta argument lahko sprejmem, a hkrati dodam, da pa nedvomno rešujemo najmanj čast tega dela Evrope. Izjemno sem ponosna, da smo to naredili in palestinskemu narodu sporočili podporo. Palestina ni enako Hamas tako kot Izraelci niso enako Netanjahu.”
Za Jovevo je pravica do splava temeljna in osnovna človekova pravica, za katero si želi, da bi bila zapisana tudi v Listini Evropske unije o temeljnih pravicah.
”Nihče nima pravice odločati o mojem telesu, to lahko storim samo jaz. Gre za stvar, ki bi pa morala biti samoumevna, pa ni. Kampanja ‘My Voice my Choice’ ne pomeni, da bo splavov več, ampak samo to, da bodo tiste, ki se bodo za to odločile, to lahko storile na varen in dostopen način.”
Pogovor se je zaključil o prihodnosti Evropske unije, za katero je Joveva ocenila, da čeprav ta Unija ni popolna, pa boljša alternativa ne obstaja.
”Zato jo moramo graditi, ne rušiti. In zato smo tukaj tisti, ki se trudimo ohraniti dobre stvari, izboljšati pa tiste, ki se še morajo izboljšati ali okrepiti. Iskreno in konstruktivno ustvariti temelje za lepšo prihodnost, za naše otroke, zanamke in zanamce.”
Celoten intervju je na voljo na povezavi.
