Vse najboljše, Slovenija.

Vse najboljše, Slovenija.

Nisi nastala zato, da bi si te nekdo lastil … pa vendar se zdi, da je nekdo že 35 let zaposlen predvsem s prepričevanjem, da je prav to mogoče.

Kdo je bil bolj zaslužen. Kdo je večji domoljub. Kdo ima več pravice govoriti v tvojem imenu.

Domoljubje si najraje nadenejo takrat, ko ga je mogoče najbolje unovčiti.

Dan državnosti pa bi moral biti opomnik na nekaj povsem drugega.

Zgodovinski 25. junij.

Tri desetletja in pol pozneje bi človek pričakoval, da si ne procesa osamosvojitve ne domoljubja ne bo lastil nihče. Še najmanj tisti, ki so ga uporabljali kot politično valuto, osamosvojitev pa kot orodje za utrjevanje lastne moči.

Predvsem pa bi človek pričakoval, da se na dan, ko bi morala biti vsaka gesta izraz spoštovanja do celotnega naroda in do vseh, ki so za samostojnost prispevali svoj del, ne ukvarjamo s tem, kdo se bo vrival v slavnostno ospredje.

In da, narodnoosvobodilni boj je eden od stebrov, na katerih počiva naša državnost. Tega ne more izbrisati nobena politična agenda, nobena revizija zgodovine ali uradno obvestilo sedanje vlade.

Nikoli ne bom pristala na tezo, da Slovenija pripada bolj enim kot drugim. Še manj na predstavo, da je zasebna last kogarkoli.

V času številnih preizkušenj po svetu – in žal vse bolj tudi doma – bi si želela odgovorno politiko, ki se ne skriva za populizmom in vprašljivimi “nujnimi” zakoni. Politiko, ki nam ne meče peska v oči in ne živi od ustvarjanja stalnih napetosti. Ki je ne žene želja po revanšizmu, ne vrši pogroma nad nevladniki, ne odpira razrednih bojev s sindikati in ne posega v (ustavno varovane) pravice.

Demokracija namreč ne izgine čez noč. Slabi takrat, ko začnemo verjeti, da nekateri tej državi pripadajo bolj kot drugi.

Zato je dan državnosti veliko več kot praznik.

Slovenija ni last nikogar. Njeno prihodnost bomo pisali vsi.

Srečno!