A res mislite, da pripadnost določajo priimki, naglasi in kraj rojstva?

A res mislite, da pripadnost določajo priimki, naglasi in kraj rojstva?

Pripadnost določajo ljudje. S svojim delom. S svojim prispevkom. S svojim odnosom do skupnosti.

In seveda tudi obratno:

z neodgovornostjo. Z izkoriščanjem pravil. Z ignoranco do skupnosti, katere del si oziroma bi moral biti.

A tokrat ne govorimo o slednjih – čeprav vam dežurni vladni ideologi to hočejo predstaviti drugače. Razpravo o tistih, ki v Sloveniji živijo, delajo in plačujejo davke, preusmerjajo k fiktivnim prijavam, getom in “množičnemu” priseljevanju.

To niso isti ljudje. In to ni ista zgodba.

En teden na oblasti so potrebovali, da so brez javne razprave, brez dialoga in brez prepričljive obrazložitve približno 100.000 ljudem z – kot rečejo oni – “manjšim popravkom” odvzeli glas pri odločanju o lokalnih skupnostih, katerih del so že vrsto let.

Še vedno čakam na prepričljiv odgovor na eno preprosto vprašanje: zakaj?

Zakaj je bilo treba tem ljudem odvzeti pravico, ki več kot dve desetletji nikogar ni motila? Zakaj je bilo treba poseči v nekaj tako temeljnega, kot je volilna pravica, tik pred volitvami? In zakaj je bilo treba vse to storiti tako na hitro?

Demokratizacija države, slišim. Ob takih izjavah je težko ne pomisliti na ironijo. Kolikor vem, demokracija praviloma ne napreduje tako, da se ljudem neupravičeno jemlje glas. Kar tako, ker lahko.

Ker se lahko vladajoča večina tokrat kar tako požvižga na priporočila Beneške komisije, da se volilne zakonodaje ne spreminja manj kot leto dni pred volitvami. Mimogrede – prav na ta ista priporočila so se mnogi sklicevali, ko je bil govor o uvedbi preferenčnega glasu, ki smo ga državljanke in državljani na referendumu večinsko podprli. Takrat so bila priporočila pomembna. Danes očitno niso več.

Prav tako očitno niso pomembni evropski demokratični standardi in mednarodne obveznosti, ki jih je Slovenija sprejela. Pravo Evropske unije sicer mogoče malenkost vendarle še šteje, Konvencija Sveta Evrope o udeležbi tujcev v javnem življenju na lokalni ravni pa niti ne.

Na volitvah morajo odločati le državljani, še slišim. Na prvi pogled se to zdi samoumevno. Dokler … ni nujno.

Če bi bilo namreč res tako preprosto, danes tudi državljanke in državljani drugih držav članic Evropske unije s stalnim prebivališčem v Sloveniji (in obratno) ne bi imeli volilne pravice na lokalnih volitvah.

Pa jo imajo. Prav zato, ker lokalna demokracija ni samo vprašanje državljanstva. Je tudi vprašanje skupnosti.

Vprašanje ljudi, ki v njej dejansko živijo, delajo, prispevajo in soustvarjajo njeno prihodnost.

In veste, kaj je pri vsem skupaj še najbolj problematično?

Da se o teh ljudeh govori, kot da gre za neko anonimno skupino, ki je k nam prišla včeraj. Po možnosti nelegalno, kajne, dragi vladajoči?

Namenoma vas zavajajo.

V resnici gre za naše sosede, sodelavce, prijatelje.

Gre za zdravnice in zdravnike, ki jim zaupamo svoje zdravje. Za poštarje, ki nam prinašajo pošto. Za negovalke in negovalce, ki skrbijo za naše starejše. Za gradbene delavce, ki gradijo naše ceste in domove. Za voznike avtobusov, ki nas vsak dan pripeljejo na cilj. Za inženirke in inženirje, brez katerih številni sistemi, ki jih jemljemo za samoumevne, sploh ne bi delovali.

Morda je najbolj povedno prav to, da se skuša razpravo o tej zakonski spremembi ves čas preusmerjati. K migracijam. K varnosti. K ljudem, o katerih ta zakon sploh ne govori. In nikoli ni govoril.

Govorimo o ljudeh, ki v Sloveniji živijo že leta. O ljudeh, ki imajo tukaj stalno prebivališče. Ki tukaj delajo. Ki tukaj plačujejo davke. Ki tukaj vzgajajo svoje otroke. Ki so del naših lokalnih skupnosti.

Nekateri bodo rekli, da marsikdo od teh ljudi sploh ne hodi na volitve. Morda res. Ampak pri pravicah ni toliko bistveno, kolikokrat jih uporabimo. Bistveno je, da nam jih oblast ne jemlje.

Ta zakonska sprememba sicer ne bo prizadela državljank in državljanov drugih držav članic Evropske unije, ki živijo v Sloveniji. Bo pa prizadela predvsem ljudi iz držav nekdanje skupne države.

Očitno so dovolj dobri, da zdravijo naše bolnike. Dovolj dobri, da skrbijo za naše starejše. Dovolj dobri, da gradijo naše ceste. Dovolj dobri, da vozijo naše avtobuse. Dovolj dobri tudi za politične govore in predvolilne obljube. Razen … ko niso več.

Ker, ko pa pride do odločanja o skupnosti, v kateri živijo, delajo in prispevajo, njihov glas naenkrat ni več zaželen. Očitno so nekatera načela trdna le toliko časa, dokler so politično priročna.

In ravno zato težko sprejmem, da se danes nekaterim med njimi sporoča, da pri odločanju o skupnosti, ki jo pomagajo graditi, nimajo več besede.

In ne, tega ne znam videti kot korak naprej. Če je to “manjši popravek” … kako bodo potem videti vsi večji?