Za nič na svetu ne bi zamenjala osmih let, ki sem jih preživela v novinarstvu. Pa če mi del politike (in njihovih podpornic ter podpornikov) to še tako meče pod nos, ponosna sem na svoj poklic “iz prejšnjega življenja”. Poklic, ki ga nikakor ne moreš dobro opravljati, če ga nimaš rad, a tudi ne, če nimaš dobrih pogojev za to. Poklic, ki je v zadnjih letih pod vedno večjimi pritiski.

V najbolj ekstremnih primerih se to izraža v umorih preiskovalnih novinark in novinarjev, tudi na tleh Evropske unije. Nedavno Giorgosa Karaivaza v Grčiji, pred tem Jana Kuciaka na Slovaškem, Daphne Caruana Galizie na Malti … Njihov skupni imenovalec? Preiskovanje in poročanje o korupciji ter zlorabah oblasti vplivnih posameznikov iz gospodarstva in politike. To je, kot rečeno, daleč najskrajnejši, toda niti pod razno ne edini način (poskusov) utišanja sedme sile.

SLAPP. Strategic Lawsuit Against Public Participation. Strateška tožba proti javni participaciji. Oziroma, če se mene vpraša, lahko kratico preberete tudi kot ‘slap’, v prevodu klofuto, ker to tudi dejansko je. Klofuta preiskovalnemu novinarstvu. Klofuta pravnemu sistemu. Zloraba.

Ko politične stranke ali korporacije serijsko tožijo novinarje, nevladnike ali predstavnike civilne organizacije zato, da bi jih obremenili oziroma izčrpali tako psihično kot finančno (s stroški sojenja) in – seveda – zato, da ti prenehajo obveščati javnost o njihovih ‘rabotah’. Redno sredstvo, ki nima nobene zveze z iskanjem pravice na sodišču, se pojavlja tudi v Sloveniji.

O tem pišem zato, ker smo v Evropskem parlamentu ta teden sprejeli – navajam – Krepitev demokracije ter svobode in pluralnosti medijev v EU: zloraba civilnopravnih in kazenskopravnih ukrepov za utišanje novinarjev, nevladnih organizacij in civilne družbe.
Dokument, ki sem ga kot predstavnica (poročevalka v senci) v imenu Renew Europe sooblikovala tudi sama. Dokument, s katerim zahtevamo zakonodajo, z vsemi vsebinskimi predlogi, ki jo bo v naslednjem koraku pripravila Evropska komisija, na podlagi tega našega poročila.

Kaj so tri glavne rešitve, ki sem jih predlagala?

– Sprejem evropske direktive ali, povedano drugače, zavezujoče zakonodaje za vse države članice, ki bo sodni veji oblasti omogočala vnaprejšnjo zavrnitev tožb, prepoznanih kot SLAPP; da torej v teh primerih niti ne pride do sojenja, ker bi to bistveno zmanjšalo pritisk tako na sodišča kot (oziroma predvsem) na ljudi, ki se jim to dogaja. Za lažje prepoznavanje teh primerov sem predlagala, da Evropska komisija ustvari podatkovno bazo in izobraževanje sodnikov, kako postopati.

– Prilagoditev regulacij Rome II in Brussels II na evropski ravni, kjer se v civilnopravnih in kazenskih zakonikih pojavlja ta pravna luknja, ki omogoča “forum shopping”. Gre za to, da tožnik lahko izbere sodišča v drugih državah članicah; tistih, kjer naj bi se mu domnevno zgodila materialna škoda zaradi “blatenja”. Ker imajo posamezniki in institucije dovolj sredstev, da tožijo v več državah hkrati, četudi je tožba evidentno neutemeljena (niti ni njihov cilj zmagati na sodišču), to dodatno obremenjuje tiste, ki so jih razkrinkali.

– Ustanovitev finančnega sklada, ki bi poleg izobraževanja sodnikov in splošnega ozaveščanja o strateških tožbah del sredstev namenil tudi žrtvam teh tožb in jim financiral nastale pravne stroške za obrambo. Ob tem bi bilo treba tudi prilagoditi nacionalne zakonodaje v državah članicah, da za blatenje ne bi bilo več mogoče prisoditi zaporne kazni. Madžarska (kakopak) je namreč za “širjenje dezinformacij v času epidemije” uzakonila zaporno kazen … da o drugih pritiskih na neodvisno poročanje niti ne govorim.

Predloge so ostale politične skupine sprejele in jih vključile v tekst, tudi na drugih pristojnih odborih. Kaj zdaj? Pričakujem, da bo Evropska komisija v kratkem pripravila direktivo, ki bo vključevala tudi te ključne poudarke. Prihajajoča zakonodaja bo zelo olajšala delo preiskovalnim novinarjem in drugim, ki poročajo o stvareh za javno dobro.

Se pa razume, da gre le za en delček v mozaiku potrebne evropske zakonodaje za učinkovit boj proti večplastnim grožnjam novinarstvu. Ogromno lahko vidimo že na primeru Slovenije, konkretno pri dejanjih aktualne vlade. Zgodbo STA že poznate, toda tu se ne konča. Spremljamo pritlehne poskuse politične podreditve RTV, širšo diskreditacijo celotnega medijskega prostora, žaljenje novinark in novinarjev od najvišjih predstavnikov politične oblasti.

Pod črto: utišati želijo kritike. In točno to je tudi SLAPP. In točno to je klofuta, ki je ne smemo več dopuščati.

– Irena

0 replies

Leave a Reply

Want to join the discussion?
Feel free to contribute!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.