Slovenska tiskovna agencija ni en “aha, ok”, pač pa en največji “zakon!”

“A res, a kar novinarka si? Zakon! Kje pa?”
“Na STA.”
“…”
“Na Slovenski tiskovni agenciji.”
“Aha … OK.”

Tako nekako je tekel marsikakšen pogovor, ko sem – pred desetletjem in nekaj meseci, na leto njihove 20. obletnice (kar vam pojasni tudi spodnjo fotografijo) – začela opravljati svojo prvo ‘resno’ službo. To ne pomeni, da se prejšnjih sramujem ali da so kaj manj štele, toda bile so tiste tipične študentske službe, od raznoraznih promocij kakšnih izdelkov po trgovskih centrih do dela v restavraciji. Roko na srce, tudi ta se je začela, ko sem še študirala, a vseeno je bila drugačna. Posebna.

Marsikdo ni vedel in celo še vedno ne ve za STA. Ne ve, kaj vse STA je in kaj vse STA daje, zato tisti “aha, OK” tam zgoraj. Ker marsikdo ni pozoren, ko odpre kakšen spletni portal in ne zazna, da je pod ogromno članki (so)podpisana STA. Ker marsikdo ne ve, da je STA tista z zbranimi dnevnimi napovedmi dogodkov v državi in po svetu, kar pride več kot prav tako vsem ostalim medijem kot zainteresirani javnosti. Ker se marsikdo ne zaveda, da je STA steber novinarstva v Sloveniji. Osnova vsega.

Če pade STA, pade ključni informacijski vir v državi. Padejo vsi ostali mediji (s tem mislim na medije, ki to dejansko so). Pade demokracija. Pade svoboda.

Da, novinarka sem bila na STA. In res je bilo ‘zakon’. Če sem se kje naučila hitrosti, a hkrati natančnosti, je bilo to na STA. Če sem se kje naučila korektnosti, a zato nič manjše kritičnosti, je bilo to na STA. Če sem se kje naučila razumljivega poročanja o kompleksnih vsebinah, je bilo to na STA. Večkrat sem že rekla, da si boljše odskočne deske za vse ostalo, kar je sledilo, ne bi mogla želeti. Moji nekdanji sodelavke in sodelavci so profesionalke in profesionalci v polnem pomenu te besede.

Ne le, da si že oni ne zaslužijo tega, kar se jim pod aktualno vlado dogaja, tega si ne zasluži celotna družba. STA namreč ni “samo” javni medijski servis. STA je simbol slovenske samostojnosti, ki je – tako kot naša država – na pragu 30. obletnice obstoja; s to razliko, da zanje ni jasno, kako in če jo bodo sploh dočakali.

Ker smo prišli do točke, ko ji vlada ne želi izplačati sredstev za opravljanje javne službe v nasprotju z zakonom!!! Ko namensko, brezsramno zavlačujejo s ciničnimi manevri, kot je spraševanje Evropske komisije, če ta sredstva sploh lahko izplačajo. Seveda je bilo že vnaprej jasno (tudi njim), da bo odgovor iz Bruslja pritrdilen, vendar niti to ni ustavilo vladnih manipulacij in laži, predvsem pa nadaljevanja finančnega izčrpavanja STA. Še enkrat: nezakonitega.

Prišli smo do točke, ko se en nepreklicno odstopljeni minister primitivno posmehuje temu, da s(m)o zdaj sredstva za obSTAnek agencije, s pomočjo Društva novinarjev Slovenije, začeli zbirati kar državljanke in državljani.

Prišli smo do točke, ko na žalost lahko brez kančka slabe vesti zapišem, da je ta vlada eno samo delanje norca iz vsega in vseh. Ko o medijih solijo pamet (morda bo komu bolj razumljivo, če prevedem: salting the mind) strokovnjaki za eno in edino resnico, ki mora biti absolutno prilagojena šefu. A od tega šefa so večji problem tisti, ki so zraven in so tiho. Še večji problem pa so tisti, ki se sprenevedajo.

Prišli smo do vrhunca ne zgolj vojne z mediji, ampak konkretno vojne za nadzor nad njimi. Danes je svetovni dan svobode medijev in če kdaj, je žal danes več kot jasno, da svoboda medijev postaja ogrožena tudi v demokratičnih družbah. Da, tudi pri nas. Načrtno se ustvarja ozračje sovraštva do novinark in novinarjev, načrtno se poskuša podrediti in/ali zatreti vse, ki oziroma kar ni po volji vladajočemu, načrtno se izrablja strah in občutek nemoči ljudi, načrtno se odvrača pozornost od resničnih težav. To je ciljno voden proces, ki se samo še stopnjuje. Vse to je zapakirano v narativ, da jim gre za pluralnost medijev, ob čemer ne zaostajajo z izmišljotinami, kot je ta, da so kritični mediji povezani z duhovi preteklosti. Ne gre za desno-levo politično bitko, kot skušajo prikazati, temveč za na eni strani model demokratične liberalne družbe s kritičnimi neodvisnimi mediji ter na drugi strani model avtoritarne strankarske ugrabitve države in popolne podreditve medijskega prostora.

Določena evropska zakonodaja sicer obstaja, denimo direktivi o avdiovizualnih medijskih storitvah in o avtorskih pravicah. Težava je, ker še vedno nista implementirani v vse nacionalne zakonodaje. Tu sta še akta o digitalnih storitvah in digitalnem trgu, ki bosta določala jasna pravila moderiranja vsebin na spletnih platformah. Ločeno ima Evropska komisija več orodij za pritisk na države članice, kar pa pogosto trči ob ‘real-politiko’ v Svetu, poleg tega teh orodij pogosto ni mogoče aplicirati na medijski sektor. Ravno to bi lahko spremenili z novo evropsko zakonodajo o svobodi medijev. Vmes pa …
Slovenska tiskovna agencija mora obSTAti, medtem ko vsem mora poSTAti jasno, da manipulacij in laži nikoli ne bomo mogli izkoreniniti. Lahko pa jim ne dajemo več prostora, jim ne verjamemo in jim ne dajemo več možnosti prihoda na oblast. Nikoli več.

Javni mediji so temelj vsake demokratične družbe. To vlogo STA več kot upravičuje, ta zapis pa je nastal predvsem zato, ker si delo in ljudje na STA ne zaslužijo enega “aha, OK”, pač pa en velik, največji “zakon!!!”.

Irena Joveva

PreviousNext

Prikazna fotografija: MMC RTV SLO/Miloš Ojdanić