A res mislite, da pripadnost določajo priimki, naglasi in kraj rojstva?

Pripadnost določajo ljudje. S svojim delom. S svojim prispevkom. S svojim odnosom do skupnosti.

In seveda tudi obratno:

z neodgovornostjo. Z izkoriščanjem pravil. Z ignoranco do skupnosti, katere del si oziroma bi moral biti.

A tokrat ne govorimo o slednjih – čeprav vam dežurni vladni ideologi to hočejo predstaviti drugače. Razpravo o tistih, ki v Sloveniji živijo, delajo in plačujejo davke, preusmerjajo k fiktivnim prijavam, getom in “množičnemu” priseljevanju.

To niso isti ljudje. In to ni ista zgodba.

En teden na oblasti so potrebovali, da so brez javne razprave, brez dialoga in brez prepričljive obrazložitve približno 100.000 ljudem z – kot rečejo oni – “manjšim popravkom” odvzeli glas pri odločanju o lokalnih skupnostih, katerih del so že vrsto let.

Še vedno čakam na prepričljiv odgovor na eno preprosto vprašanje: zakaj?

Zakaj je bilo treba tem ljudem odvzeti pravico, ki več kot dve desetletji nikogar ni motila? Zakaj je bilo treba poseči v nekaj tako temeljnega, kot je volilna pravica, tik pred volitvami? In zakaj je bilo treba vse to storiti tako na hitro?

Demokratizacija države, slišim. Ob takih izjavah je težko ne pomisliti na ironijo. Kolikor vem, demokracija praviloma ne napreduje tako, da se ljudem neupravičeno jemlje glas. Kar tako, ker lahko.

Ker se lahko vladajoča večina tokrat kar tako požvižga na priporočila Beneške komisije, da se volilne zakonodaje ne spreminja manj kot leto dni pred volitvami. Mimogrede – prav na ta ista priporočila so se mnogi sklicevali, ko je bil govor o uvedbi preferenčnega glasu, ki smo ga državljanke in državljani na referendumu večinsko podprli. Takrat so bila priporočila pomembna. Danes očitno niso več.

Prav tako očitno niso pomembni evropski demokratični standardi in mednarodne obveznosti, ki jih je Slovenija sprejela. Pravo Evropske unije sicer mogoče malenkost vendarle še šteje, Konvencija Sveta Evrope o udeležbi tujcev v javnem življenju na lokalni ravni pa niti ne.

Na volitvah morajo odločati le državljani, še slišim. Na prvi pogled se to zdi samoumevno. Dokler … ni nujno.

Če bi bilo namreč res tako preprosto, danes tudi državljanke in državljani drugih držav članic Evropske unije s stalnim prebivališčem v Sloveniji (in obratno) ne bi imeli volilne pravice na lokalnih volitvah.

Pa jo imajo. Prav zato, ker lokalna demokracija ni samo vprašanje državljanstva. Je tudi vprašanje skupnosti.

Vprašanje ljudi, ki v njej dejansko živijo, delajo, prispevajo in soustvarjajo njeno prihodnost.

In veste, kaj je pri vsem skupaj še najbolj problematično?

Da se o teh ljudeh govori, kot da gre za neko anonimno skupino, ki je k nam prišla včeraj. Po možnosti nelegalno, kajne, dragi vladajoči?

Namenoma vas zavajajo.

V resnici gre za naše sosede, sodelavce, prijatelje.

Gre za zdravnice in zdravnike, ki jim zaupamo svoje zdravje. Za poštarje, ki nam prinašajo pošto. Za negovalke in negovalce, ki skrbijo za naše starejše. Za gradbene delavce, ki gradijo naše ceste in domove. Za voznike avtobusov, ki nas vsak dan pripeljejo na cilj. Za inženirke in inženirje, brez katerih številni sistemi, ki jih jemljemo za samoumevne, sploh ne bi delovali.

Morda je najbolj povedno prav to, da se skuša razpravo o tej zakonski spremembi ves čas preusmerjati. K migracijam. K varnosti. K ljudem, o katerih ta zakon sploh ne govori. In nikoli ni govoril.

Govorimo o ljudeh, ki v Sloveniji živijo že leta. O ljudeh, ki imajo tukaj stalno prebivališče. Ki tukaj delajo. Ki tukaj plačujejo davke. Ki tukaj vzgajajo svoje otroke. Ki so del naših lokalnih skupnosti.

Nekateri bodo rekli, da marsikdo od teh ljudi sploh ne hodi na volitve. Morda res. Ampak pri pravicah ni toliko bistveno, kolikokrat jih uporabimo. Bistveno je, da nam jih oblast ne jemlje.

Ta zakonska sprememba sicer ne bo prizadela državljank in državljanov drugih držav članic Evropske unije, ki živijo v Sloveniji. Bo pa prizadela predvsem ljudi iz držav nekdanje skupne države.

Očitno so dovolj dobri, da zdravijo naše bolnike. Dovolj dobri, da skrbijo za naše starejše. Dovolj dobri, da gradijo naše ceste. Dovolj dobri, da vozijo naše avtobuse. Dovolj dobri tudi za politične govore in predvolilne obljube. Razen … ko niso več.

Ker, ko pa pride do odločanja o skupnosti, v kateri živijo, delajo in prispevajo, njihov glas naenkrat ni več zaželen. Očitno so nekatera načela trdna le toliko časa, dokler so politično priročna.

In ravno zato težko sprejmem, da se danes nekaterim med njimi sporoča, da pri odločanju o skupnosti, ki jo pomagajo graditi, nimajo več besede.

In ne, tega ne znam videti kot korak naprej. Če je to “manjši popravek” … kako bodo potem videti vsi večji?

Parlamentarni odbor za stabilizacijo in pridružitev (SAPC) med Evropsko unijo in Srbijo, ki se ga je udeležila tudi evropska poslanka Irena Joveva, je 17. in 18. junija 2026 zasedal v Evropskem parlamentu. Člani odbora so s predstavniki srbske vlade in narodne skupščine izmenjali poglede na trenutno stanje pristopnih pogajanj Srbije z Evropsko unijo, razpravljali o svobodi medijev ter ocenili politične razmere v državi. ‘‘Prihajam iz Slovenije, prijateljske države, ki dosledno podpira evropsko pot Srbije in vseh držav Zahodnega Balkana, vendar menim, da se prijateljstvo meri tudi v kritiki, ko je ta potrebna. Težav, s katerimi se sooča Srbija, ne bi smeli pometati pod preprogo, saj evropska integracija ni proces skrivanja teh težav, pač pa njihovega reševanja,” je v razpravi poudarila Joveva.

Uvodoma je glede stanja na področju medijskih svobod v Srbiji Joveva pojasnila, da jo po osmih letih novinarskega dela ter tudi kasneje pri oblikovanju evropske medijske zakonodaje redko še kaj preseneti:

”Videla sem vse. Od pritiskov, ne samo političnih, do diskreditacij, netransparentnega lastništva, ogrožanja neodvisnosti in varnosti novinarjer. Vendar pa moram priznati, da nikjer nisem videla takšne medijske scene, kot jo spremljamo v Srbiji. Sicer drži, da propagandna mašinerija ni izum Srbije, je pa ta med najbolj dovršenimi prav v vaši državi.”

V nadaljevanju je Joveva ocenila, da o Srbiji že dlje časa ne moremo govoriti kot o državi, kjer se spoštuje medijska pluralnost, čemur navsezadnje pritrjujejo tudi vsa relevantna mednarodna poročila. Namesto tega po njenem prevladuje politični narativ oblasti, ki se odraža tudi v delovanju javnega servisa.

”Ta problem je bil diagnosticiran že pred časom, ključno vprašanje pa ostaja, ali obstaja resnična politična volja, da se stvari pomaknejo na bolje. Skoraj dve leti po sprejetju medijske zakonodaje narodna skupščina še vedno ni pokazala pripravljenosti, da zaključi tehnični postopek imenovanja novega sveta REM, ki je v tem času postal lakmusov papir za oceno dejanske zavezanosti oblasti reformam na področju medijev. Dlje ko se bo s tem procesom zavlačevalo, tem težje bo verjeti, da gre zgolj za proceduralne zaplete.”

Ko je bilo govora o političnem stanju v državi, je Joveva ocenila, da imajo največjo odgovornost za umiritev napetosti v družbi predstavniki oblasti. Ob tem je pozvala oblast, naj preneha z ignoriranjem razlogov, zaradi katerih državljanke in državljani že skoraj dve leti vztrajajo na ulicah. Dodala je, da bo v prihajajočem poročilu o napredku, o katerem bo glasovanje potekalo julija, žal znova treba izpostaviti številna področja, na katerih ni prišlo do izboljšav.

V zaključku je poudarila, da so poštene in svobodne predčasne volitve, izvedene v skladu s priporočili ODIHR, trenutno najbolj realna pot iz politične krize. Ob tem je dodala, da o evropskih prihodnosti Srbije ne bodo odločali birokrati iz Bruslja, niti da lahko volitve same po sebi razrešijo vse nakopičene težave, morajo pa državljanke in državljani Srbije začrtati prihodnjo usmeritev države in odločiti v kakšni državi želijo živeti.

Zanimivo.

Ko se govori o konkurenčnosti, inovacijah in napredku, nekako vedno prva na udaru pristane transparentnost.

Evropska komisija želi sprostiti pravila za proizvode, pridobljene z novimi genomskimi tehnikami.

Sama absolutno nimam težav z znanostjo. Nimam težav z razvojem. Imam pa težavo s tem, da bi ljudem odvzeli informacije, na podlagi katerih se lahko svobodno odločajo.

Če so ti proizvodi res tako varni in tako koristni, kot poslušamo, potem ne razumem, zakaj bi bilo označevanje problem?

Transparentnost ne bi smela nikogar motiti.

Potrošniki imamo pravico vedeti, kaj kupujemo in kaj jemo. Kmetje imajo pravico vedeti, kaj pridelujejo.

A predlagane spremembe žal pomenijo manj označevanja, manj sledljivosti in manj informacij. Obenem pa več prostora za patente in več moči za tiste, ki jo imajo že danes največ.

O tem smo v Evropskem parlamentu že glasovali. V prejšnjem mandatu. Že takrat sem podprla označevanje in sledljivost ter nasprotovala patentiranju semen. Toda – pomembna podrobnost: pri tem sem bila edina slovenska evropska poslanka.

No, tudi tokrat sem glasovala enako. Glasovala sem predvsem proti netransparentnosti. Je bila pa tokrat gneča nekoliko večja (berite: končno nisem bila edina).

Razlogi so sicer zagotovo različni, ampak v tem primeru se ne bom pritoževala. Rekla bom samo: lepo, da so se mi nekateri kolegice in kolegi pridružili, čeprav doslednost menda ni vedno najbolj modna politična drža.

Kakorkoli: transparentnost ni ovira. Vprašanje je le, komu je v napoto. In kdaj. In, kakopak, zakaj.

Evropska poslanka Irena Joveva se je v začetku tedna mudila na uradnem obisku v Corku na Irskem, državi, ki bo julija od Cipra prevzela predsedovanje Svetu Evropske unije. Poleg uradnih srečanj z lokalno skupnostjo je bil obisk tudi priložnost za razpravo o aktualnih evropskih izzivih in za sprejem Corkske deklaracije, ambicioznega političnega načrta za prihodnost Evropske unije, ki v ospredje postavlja cenovno dostopno energijo, krepitev evropske konkurenčnosti, institucionalne reforme ter močnejšo evropsko varnostno in obrambno politiko.

V času, ko se Evropska unija sooča z vse kompleksnejšimi geopolitičnimi in gospodarskimi razmerami, zaznamovanimi

z naraščajočo globalno nestabilnostjo, zaostreno mednarodno konkurenco, visokimi stroški energije ter vse izrazitejšo potrebo po krepitvi gospodarske in varnostne odpornosti, je srečanje tik pred začetkom irskega predsed

ovanja Svetu EU ponudilo pomembno priložnost za izmenjavo stališč in usklajevanje prioritet.

Kot odgovor na te izzive je politična skupina Renew Europe sprejela Corksko deklaracijo, strateški dokument, ki opredeljuje ključ

ne prednostne usmeritve Evropske unije na področjih energetske dostopnosti, krepitve konkurenčnosti, institucionalnih reform in evropske varnosti.

Deklaracija med drugim poziva k pospešenim naložbam v čiste vire energije, odpravi preostalih ovir na enotnem evropskem trgu, dokončanju Unije prihrankov in naložb ter posodobitvi evropskega proračuna, ki mora učinkoviteje podpirati strateške prednostne naloge Unije. Pomemben poudarek namenja tudi krepitvi evropskih obrambnih zmogljivosti, nadaljnji podpori Ukrajini in utrjevanju evropske varnosti.

Obenem deklaracija izpostavlja, da mora Evropa ostati odprta, konkurenčna in navzven usmerjena, hkrati pa zmanjševati svoje strateške odvisnosti ter krepiti odpornost v vse bolj nepredvidljivem in negotovem mednarodnem okolju.

“Ne moremo verjeti v Jezusa in hkrati spodbujati vojne.”

To niso besede aktivista, uličarja ali levičarja.

Joj, pardon, komunista.

To so besede človeka, ki ga konzervativni politični krogi navajajo kot moralno avtoriteto.

A medtem ko je papež govoril o miru, so naši tradicionalneži v vladnem poslopju Gregorčičeve počeli … kaj?

Se odločili odpraviti državne sankcije zoper državnike in državo Izrael.

Ko so obljubili, da bodo z začetkom mandata zavihali rokave, so to očitno mislili smrtno resno. Prioritete njihove prve seje so to precej nazorno pokazale.

Že prvi dan mandata je bilo treba začeti vračati črnokockaste politične usluge. Z obrestmi.

In … tako je Benjamin Netanjahu z ekipo znova dobrodošel v Sloveniji.

Normalizacija druženja z ljudmi, za katere je izdana mednarodna tiralica, bi morala biti problem za vsakega demokrata.

Joj, pardon, Demokrata.

Toda moralni kompas nove vlade in njenih apologetov je že zdavnaj izgubljen.

En dan o neprodušnosti meje, naslednji dan – brez mejnega nadzora.

En dan o boju proti korupciji, naslednji dan – politična amnezija.

Joj, pardon, širina.

En dan o spoštovanju prava, naslednji dan o tem, katera pravila spregledati – za prijatelje.

En dan o “velikih stvareh, ki jih bosta Slovenija in Izrael počela skupaj”…

… no, saj jih res počneta. Res, velike stvari.

Zato objavljam to kompilacijo svojih nagovorov.

Ne zato, ker bi uživala v tem, da se po vseh teh letih vračam k istim opozorilom.

V teh govorih ni nič novega. Prav v tem je problem! Ker bi si želela, da bi bili danes zastareli.

Pa vendar … smo tukaj.

Nova vlada z eno svojih prvih zunanjepolitičnih potez – odpravo omejitev pri sodelovanju z vlado Benjamina Netanjahuja – pošilja sporočilo tudi svetu. Sporočilo o tem, kakšno težo imajo zanjo načela, ko pridejo v navzkrižje s političnimi simpatijami in ideološkimi zavezništvi.

O prejšnji vladi si lahko mislite, kar hočete, ni bilo vse popolno, toda odgovorno trdim, da je Slovenija takrat vendarle velikokrat dokazala, da si drzne zavrniti dvojna merila.

In jaz? Oh, jaz sem včasih na pručko stopila zato, da bi videla dlje. Nekateri jo pa danes potrebujejo za snemanje zastav. Za to namreč hrbtenica ni potrebna.

Ta video je opomnik, zakaj nisem molčala takrat. Zakaj ne bom molčala ne danes ne nikoli.

Vse dokler … joj, pardon.

Evropska poslanka Irena Joveva je v sredo, 3. junija 2026, v intervjuju za srbsko Nova TV spregovorila o perečih razmerah v Srbiji, dotaknila pa se je tudi političnih sprememb v Sloveniji: “Skrbi me, da bom morala – tako kot sem glasna glede nazadovanja demokracije, svobode medijev in celo osnovnih človekovih pravic recimo v vaši državi – postati glasna tudi za svojo državo.”

Ob predstavitvi najnovejšega poročila o Srbiji je uvodoma poudarila, da je bil dokument rezultat širokega političnega soglasja v Evropskem parlamentu. Izpostavila je, da je bilo vloženih več kot 500 amandmajev, kar po njenem mnenju kaže na veliko vključenost vseh političnih skupin in na resnost razmer v Srbiji.

Joveva je ocenila, da je bil napredek Srbije na ključnih področjih zelo omejen. Opozorila je, da na področjih vladavine prava, neodvisnosti medijev, demokracije ter varstva človekovih pravic ni bilo zaznati bistvenega izboljšanja. Poudarila je, da poročilo odraža objektivno stanje in da je odgovornost za izvajanje potrebnih reform na oblasti Republike Srbije.

Kot je nadalje dejala, je bilo zaradi pomanjkanja politične volje za izvedbo nujnih sprememb izgubljeno še eno leto na poti približevanja Evropski uniji. Ob tem je poudarila, da Evropski parlament od Srbije upravičeno zahteva odgovornost in neodvisne preiskave vseh domnevnih zlorab institucij:

“Nismo nekdo, ki bi moral zaščititi institucije pred državljani, ampak nekdo, ki mora zaščititi državljane pred zlorabo moči v teh istih institucijah.”

Glede širitvene politike EU je ocenila, da je ta zaradi geopolitičnih razmer danes bistveno višje na evropski agendi kot pred nekaj leti. Kljub temu je opozorila, da mora napredek posameznih držav temeljiti izključno na objektivnih merilih, kot so demokracija, vladavina prava in svoboda medijev, ne pa na političnih ali geostrateških interesih.

Poslanka je razkrila tudi, da se je pred kratkim srečala s predsednico Evropske komisije. Pogovor je med drugim tekel o Zahodnem Balkanu, konkretno o Severni Makedoniji in Srbiji. Podrobnosti srečanja ni želela razkriti, je pa dejala, da bo nadaljnji razvoj dogodkov pokazal, v kolikšni meri bodo njeni predlogi upoštevani:

“Nočem govoriti o podrobnostih, ker želim spoštovati pogovor, ki sva ga imeli. Sem nekdo, ki spoštuje dogovor, ampak vsi poznate moja stališča in lahko uganete, kaj sem ji povedala, tudi kar tiče Srbije. In kar lahko rečem, je, da mi je rekla, da bo upoštevala moj nasvet.”

V zaključku je komentirala tudi politične spremembe v Sloveniji ter poudarila je, da menjava oblasti ne bo vplivala na njena stališča glede demokracije, človekovih pravic in širitve Evropske unije. Izrazila je tudi pričakovanje, kakšen bo razvoj odnosov med Slovenijo in Srbijo v prihodnjih mesecih:

“To bo zanimivo opazovati in bomo videli, nočem prehitevati … izjave so eno, poteze pa drugo, veste. A njihove izjave so po večini neresnične. Sodim po dejanjih. Pa da vidimo.”

Celoten intervju si lahko preberete na naslednji povezavi: https://www.youtube.com/watch?v=X4Ol3oyYWSY

Evropska poslanka Irena Joveva je v torek, 2. junija 2026, v Evropskem parlamentu v Bruslju gostila projekcijo dokumentarnega filma ‘Tura do Strazbura’, ki prikazuje izjemno pot študentk in  študentov, ki so prekolesarili razdaljo od Novega Sada do Strasbourga. “Ko so prispeli, niso prinesli samo koles in nahrbtnikov. Prinesli so tudi sporočilo. Pomembno sporočilo,” je poudarila v svojem nagovoru.

Uvodoma je izpostavila, da jo je ob srečanju najbolj navdušilo dejstvo, da so študenti v Strasbourg prispeli enako, kot so prepotovali vse kilometre – skupaj. Čeprav je takrat videla le zadnje poglavje njihove zgodbe, je projekcija filma prvič ponudila vpogled v celotno pot in vse izzive, ki so jih spremljali na poti:

“Takrat sem videla le zadnje poglavje zgodbe. Nocoj bom prvič videla vse, kar je bilo pred tem. Ko so namreč prispeli v Strasbourg, niso prinesli samo nahrbtnikov in koles. Prinesli so tudi sporočilo. Pomembno sporočilo. In nocoj sem še posebej vesela, da vodstvo Evropskega parlamenta sliši to sporočilo.”

V nadaljevanju je Joveva poudarila, da je ob prihodu študentov v Strasbourg verjela, da je bila priča koncu izjemne zgodbe, projekcija filma pa je pokazala, da bistvo njihovega podviga ni bilo zgolj v doseženem cilju, temveč v poti, ki jih je do njega pripeljala. Ob tem je izpostavila, da se pogosto osredotočamo na cilje, zmage in prihode, medtem ko so prav izkušnje na poti tiste, ki nas najbolj oblikujejo.

Ob zaključku dogodka je sklenila, da film po njenih besedah spominja na pomen ljudi, ki jih srečujemo, vrednote, ki jih nosimo s seboj, ter pogum in solidarnost, ki ju najdemo drug v drugem:

“Morda sploh ni šlo za to, da bi prispeli v Strasbourg. Morda je šlo za zgodbo, ki jih je tja pripeljala. In mislim, da je to zgodba, ki si jo je vredno zapomniti. Hvala našim gostom in filmskim ustvarjalcem, ker ste ohranili to izjemno zgodbo. In predvsem hvala študentom. Ne le zato, ker ste kolesarili vse od Novega Sada do Strasbourga. Ampak ker ste nas spomnili na nekaj pomembnega. Da demokracija ni šport za gledalce. Odvisna je od ljudi, ki jim je dovolj mar, da se vključijo in sodelujejo.”

Na dogodku so poleg evropske poslanke Irene Joveva sodelovali tudi Sophie Wilmès, podpredsednica Evropskega parlamenta, Martin Hojsík, podpredsednik Evropskega parlamenta, evropski poslanec Gordan Bosanac, Radovan Seratlić, producent dokumentarnega filma, Ana Ristović, producentka dokumentarnega filma ter Uroš Mitrović in Rastko Arsenijević, srbska študenta.

Evropska poslanka Irena Joveva je v soboto, 30. maja 2026, v Naklem gostila zdaj že tradicionalno izobraževalno srečanje ‘Evropa lokalno – Renew Europe goes local’ na katerem je s člani in podporniki stranke Gibanja Svobode spregovorila o aktualnih političnih razmerah v Evropski uniji in svetu. Dogodek je bil priložnost tudi za krepitev povezovanja med evropsko in lokalno ravnjo politike, saj je poudaril pomen evropskih tematik za lokalno okolje. “Vmešavanje v volitve, ki smo mu bili priča nedavno tudi v Sloveniji, se ne dogaja le pri nas. Tovrstne vzorce delovanja smo lahko opazovali v Romuniji. Pred podobnimi preizkušnjami je tudi Francija, kjer bodo prihodnje leto potekale predsedniške volitve, ki bodo izjemnega pomena tudi za prihodnjo usmeritev same Unije. Vemo pa, da si na vrhu Evrope ne želimo tistih političnih sil, ki jim trenutno kaže zelo dobro. Govorim seveda o Nemčiji,” je na srečanju med drugim izpostavila Joveva.

V uvodnem delu srečanja so se udeleženci seznanili s političnimi usmeritvami politične skupine Renew Europe, ključnimi izzivi evropskih politik v letu 2026 ter možnostmi njihovega prenosa v lokalno okolje. Joveva je pri tem poudarila pomen jasne in razumljive komunikacije evropskih poslancev z državljankami in državljani ter izpostavila, da je ključno, da lokalni odbori političnih strank na Evropsko unijo ne gledajo zgolj kot na oddaljen birokratski aparat, temveč predvsem kot priložnost, ki lahko pomembno prispeva k razvoju lokalnnih skupnosti na različnih področjih in prispeva k izboljšanju kakovosti življenja ljudi.

Poseben poudarek je bil namenjen tudi vzpostavljanju lokalne in regionalne politične razpoznavnosti v sodelovanju z evropskimi poslanci in komunikaciji političnega programa Renew Europe na regionalno in lokalno raven:

“Prav na lokalni ravni in predvsem skozi reševanje vsakodnevnih izzivov ljudi, evropske usmeritve dobijo konkretno vsebino.”

V nadaljevanju je spregovorila tudi o nedoslednosti v evropski zunanji politiki, zlasti pri odzivih na različne regionalne konflikte, ter pri tem izpostavila pomen zaščite vladavine prava in demokracije:

“Smo del politične skupine, ki združuje liberalne in sredinske sile v Evropskem parlamentu. V prejšnjem mandatu smo bili tretja največja politična skupina, danes smo sicer peti, saj so del političnega prostora zasedle populistične sile. Kljub temu menim, da smo vsebinsko in politično še močnejši kot prej. Še naprej smo eden najglasnejših zagovornikov demokracije, vladavine prava in evropskega povezovanja, zato smo pogosto prepoznani tudi kot najbolj proevropski in prodemokratični glas v samem Parlamentu.”

Tudi sam politični prostor se po oceni Joveve manj deli po klasični ločnici levica-desnica in vse bolj po razmejitvi med demokratičnimi silami na eni strani ter populističnimi silami na drugi. Pogovor se je nato razširil tudi na razmere v širši regiji, pri čemer je največ zanimanja med udeleženci vzbudilo dogajanje na Madžarskem po parlamentarnih volitvah, kjer se je po 16 letih vodenja države poslovil dolgoletni premier Viktor Orbán:

“Ob Orbanovem porazu je bilo čutiti precejšnje olajšanje v Bruslju, predvsem zaradi številnih blokad, ki jih je Viktor Orbán v preteklosti uporabljal, pogosto pod pretvezo državnih interesov, v resnici pa za uresničevanje lastnih političnih ciljev in interesov ozkega kroga njegovih somišljenikov. Njegova politična pot se ni začela v Bruslju, temveč na lokalni ravni, od koder je postopoma gradil svoj vpliv, kar je proces, ki ga lahko razumemo tudi v širšem evropskem kontekstu. V več kot desetletju in pol mu je uspelo utrditi položaj do te mere, da je v Bruslju pogosto prihajalo do situacij, ko je en posameznik dejansko lahko držal za talce vseh ostalih 26 držav in še koga drugega.”

V zaključku pogovora je beseda tekla tudi o aktualnih prioritetah evropske poslanke. Joveva je pojasnila, da pomemben del svojega dela trenutno posveča digitalnim politikam in varstvu osebnih podatkov. Ob tem je opozorila na tveganja pretiranega nadzora ter na različne poskuse poseganja v zasebnost državljanov, ki se pogosto upravičujejo z argumentom večje spletne varnosti.

Tudi letošnje srečanje je tako pokazalo, da je sodelovanje med evropskimi institucijami in lokalnim okoljem dvosmerna ulica.

 

Evropska poslanka Irena Joveva je v ponedeljek, 25. maja 2026, v Hiši EU z uvodnim pogledom nagovorila zbrane na strokovnem posvetu o prihodnosti dostopa do sodobnih oblik zdravljenja v času vse večjih finančnih pritiskov na zdravstvene sisteme pod okriljem Slovenskega združenja bolnikov z limfomom in levkemijo. “Zdravje ni strošek. Zdravje je investicija. V ljudi, znanje in konec koncev tudi dostojanstvo. S tem pa v prihodnost naše družbe,” je v nagovoru izpostavila Joveva.

Uvodoma je poudarila, da živimo v času hitrega znanstvenega in tehnološkega napredka, ki pa mora imeti jasen cilj, izboljšanje življenja ljudi:

“In če se ta napredek ne odraža tam, kjer je najbolj pomemben – pri ljudeh, pri njihovem zdravju, pri kakovosti njihovega življenja – potem smo kot družba najbrž zelo zgrešili.”

V nadaljevanju je opozorila, da razprave o povezovanju raziskav, inovacij in zdravstvenih sistemov postajajo ključne za evropsko prihodnost, še posebej v obdobju, ko geopolitika in gospodarski pritiski pogosto potiskajo človeka v ozadje.

Izpostavila je, da Evropska unija zdravja ne more obravnavati kot stroška, temveč kot temeljno naložbo v družbo, njeno stabilnost in odpornost. V tem kontekstu je omenila že sprejete evropske ukrepe:

“Sprejeli smo Evropski načrt za boj proti raku, ki je postal ena ključnih zdravstvenih pobud. Vzpostavljamo evropski zdravstveni podatkovni prostor, ki bo omogočal hitrejše raziskave in bolj personalizirano zdravljenje. Začela so se izvajati nova pravila za presojo zdravstvenih tehnologij, ki bodo pomagala hitreje in enotno ocenjevati inovativna zdravila. Okrepili smo investicije v raziskave prek programa Obzorje in vse več pozornosti namenjamo tudi kakovosti življenja bolnikov.”

Posebej je opozorila na pomen programa EU4Health, ki predstavlja osrednji finančni instrument EU na področju zdravja. Poudarila je potrebo po njegovem dodatnem krepitvi v prihodnjem proračunu, saj so bile v preteklosti zdravstvene politike pogosto zapostavljene v primerjavi z drugimi prioritetami.

Dodala je, da brez zdravih ljudi ni ne močnega gospodarstva ne inovacij, zato mora dostop do sodobnega zdravljenja ostati ena ključnih evropskih prioritet:

“In zgodnji dostop do inovativnega zdravljenja ni samo zdravstveno vprašanje. Pomeni več kakovostnega življenja. Več dostojanstva. Manj stisk za družine. Manj socialne ranljivosti. In tudi manjše breme za družbo kot celoto.”

V nagovoru je spregovorila tudi osebno in poudarila, da zdravstvene politike nikoli niso zgolj številke ali strategije, temveč konkretne človeške zgodbe, kar je ponazorila tudi z lastno družinsko izkušnjo s to zahrbtno boleznijo.

Ob zaključku je poudarila napredek medicine, med drugim pri zdravljenju diseminiranega plazmocitoma, kot dokaz, da ravno znanost, sodelovanje in evropske pobude prinašajo resnične spremembe. Dogodek je označila kot priložnost za nova partnerstva in skupne korake naprej, pri čemer je izpostavila, da mora v središču vseh odločitev ostati človek in njegovo dostojanstvo.

Na posvetu so poleg evroposlanke Joveve sodelovali tudi evropska poslanka Zala Tomašič, prof. Dennis Ostwald, raziskovalec in direktor Inštituta WifOR, izr. prof. dr. Petra Došenović Bonča z Ekonomske fakultete Univerze v Ljubljani, prof. dr. Matjaž Sever, dr. med., specialist internist in hematolog ter vodja transplantacijske dejavnosti na Kliničnem oddelku za hematologijo UKC Ljubljana, predstavnik organizacije Myeloma Patients Europe (MPE), Drago Ivanuša, skladatelj in pianist z osebno izkušnjo bolezni, ter Kristina Modic, izvršna direktorica Slovenskega združenja bolnikov z limfomom in levkemijo ter zagovornica bolnikov.

Evropska poslanka Irena Joveva se je v sredo, 20. maja 2026, udeležila plenarne razprave o pravicah, podpori in zaščiti žrtev kaznivih dejanj. “Evropska unija ne sme biti prostor, kjer se žrtve bojijo sistema bolj kot storilca,” je opozorila v svojem nagovoru.

Uvodoma je Joveva poudarila, da predstavlja obravnavana direktiva pomemben napredek na področju zaščite žrtev kaznivih dejanj, saj krepi njihove pravice, olajšuje dostop do psihološke pomoči, varuje njihovo zasebnost ter prispeva k preprečevanju sekundarne viktimizacije.

A v nadaljevanju je opomnila na razkorak med načelnim zagovarjanjem pravic žrtev in njihovo dejansko avtonomijo v praksi:

“Nekateri v tej dvorani zelo radi govorijo o zaščiti žrtev – dokler žrtev ne zahteva tudi avtonomije. Lastne pravice. Lastne odločitve. Lastnega življenja po nasilju. Po posilstvu.”

Kot je še dodala, je zanjo nesprejemljivo, da se vprašanje pravic žrtev v takšnih primerih prepleta z ideološkimi interpretacijami, saj po njenem prepričanju to spodkopava njihovo dostojanstvo in ponovno odpira prostor za sekundarno viktimizacijo.

“Ker se sekundarna viktimizacija ne dogaja samo na policijskih postajah ali sodiščih. Včasih se dogaja tudi tukaj. Ko se travme žrtev spreminja v ideološko bojišče.”

V zaključku je poslanke in poslance opomnila, da se civilizacija ne meri po moči institucij:

“Evropska unija ne sme biti prostor, kjer se žrtve bojijo sistema bolj kot storilca. Žrtve ne zaščitimo z moraliziranjem. Žrtve zaščitimo tako, da jim verjamemo.”

Ozadje

Vsako leto postane žrtev kaznivega dejanja približno 15 % Evropejk in Evropejcev ali 75 milijonov ljudi v Evropski uniji. Iz tega razloga je Unija leta 2012 sprejela Direktivo o pravicah žrtev, ki je določila minimalne standarde glede pravic, podpore in zaščite žrtev kaznivih dejanj. Evalvacijsko poročilo, ki je sicer ugotovilo, da je direktiva v splošnem dosegla pričakovane učinke in s tem izboljšala položaj žrtev, je hkrati razkrilo tudi več pomanjkljivosti v njeni implementaciji. V odgovor na te pomanjkljivosti je Evropska komisija leta 2023 predlagala njeno revizijo z namenom izboljšanja dostopa informacij za žrtve, okrepitve podpornih storitev ter prilagoditve varnostnih ukrepov posebej ranljivim skupinam žrtev. Po doseženem dogovoru Sveta EU in Evropskega parlamenta o posodobitvi zakonodaje bo nova ureditev, v kolikor bo potrjena, žrtvam med drugim olajšala prijavo kaznivih dejanj, dostop do pomoči prek klicnih centrov in podpornih služb ter pridobivanje informacij o njihovih pravicah.