Gledati nekoga, ki ga imaš najraje na svetu, kako iz dneva v dan vedno bolj trpi …

Gledati nekoga, ki ga imaš najraje na svetu, kako iz dneva v dan vedno bolj trpi …

Gledati in vedeti, da mu ne moreš več pomagati; ne ti ne kdorkoli drug ali karkoli drugega …

To je breme, ki ti ostane za vedno. To je rana, ki je noben čas ne zaceli. Vem, da tisti, ki ste to prestali – tako kot jaz – dobro veste, o čem govorim.

Podpiram zakon o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja. Predčasno sem glasovala danes.

ZA.

Za pravico, ki nikomur ničesar ne vzame, a mnogim vrača tisto, kar jim je trpljenje ukradlo: mir.

Razumem različna mnenja. (Recimo, da) razumem tudi iskanje “umetnosti možnega” v politiki, toda ob vseh teh neokusnih manipulacijah pred nedeljskim referendumom – še posebej od tistih, ki se radi razglaša

jo za pobožne in sočutne! – se resno sprašujem: od kod pravica soditi o tujem trpljenju? So kje v Svetem pismu našli dovoljenje, da strašijo, zavajajo in lažejo? Zavoljo ideologije?

Jaz tega tam nisem našla. Dvomim, da so oni.

Pomoč pri prostovoljnem končanju življenja ni obveza. Kdor je nikoli ne bo izbral, do zadnjega dneva svojega življenja ne bo opazil niti najmanjše spremembe.

Ampak zakaj, zakaj, zakaj bi drugim odrekli možnost, da se odločijo zase?

Zakaj bi nekomu, ki je v neznosni in ponižujoči stiski, odrekli pravico do dostojanstvenega konca?

Ta pravica je namreč pravica do miru. Do smisla. Do osnovne, človeške izbire: kako zaključiti svoje življenje, ko ti ga je trpljenje v bistvu že zdavnaj odvzelo.

Ne gre za obup. Gre za pogum. Ne gre za smrt. Gre za spoštovanje do življenja.

Paradoksalno, vem. Toda resnično.

ZA.

 

View this post on Instagram

 

A post shared by Svoboda (@gibanje.svoboda)

/0 Comments/objavil/a
,

Študentka med politiki: lekcije iz Irenine pisarne

Sama sem prišla v Irenino pisarno na študijski obisk. Z željo po učenju in z nekaj zdrave distance do politike.

Kot nekdo, ki študira v tujini, sem ob vsakem vračanju v Slovenijo od koga slišala, da imam idealistične poglede na svet. Da me učijo lepe reči, ampak to v praksi ni tako. Da je politika pokvarjena. Da bom videla, “ko odrastem”.

No, naj vam povem, da sem šla pogledat v Evropski parlament. In tam sem videla čisto odraslo Ireno, ki sledi svojim načelom. Takim, ki  upajoče spominjajo na moje “ideale”. In da je prav s temi načeli med sodelavci priznana kot dostojanstvena, močna političarka. Mislim, da je to glavna stvar, ki sem jo od obiska odnesla. Da svojih prepričanj ne rabim tlačit in lepo pakirat, da bi komu ustrezala. Da lahko glasno verjamem v človekove pravice in kritiziram opresivne sisteme, če to pač so!

Seveda sem bila Irenina fenica že od prej. Mislim, da se mlade punce, ki nas zanima aktivizem in politika, rade poistovetimo z njo. Kot nekdanja novinarka je Irena kot enciklopedija. Ko govori, je jasno, da razume teme poglobljeno in racionalno, a hkrati z neverjetno mero človečnosti in empatije.

Če sem prišla tja z rahlo stigmo do politike, sem odšla z vero, da obstajajo politiki, ki delajo dobro in za dobro ljudi!. Da to resnično je ona, noben imidž. Govori to, kar misli, in verjame v to, kar počne. In ja, “ima jajca”. Načela so neizpodbitna. Od Palestine do Srbije, od pravic žensk do socialne pravičnosti, stoji z ljudmi, ne s političnimi agendami. In za njo njena ekipa.

Res se rada učim. Verjetno zato, ker mi je nekdo od malega v glavo ubijal, da več kot znaš, več veljaš. Oče me heca, da sem piflarka po mami. Mama pa rada pripomni, da še dobro, da tudi malo bluzim po njemu.

V parlamentu se nisem uspela znebiti občutka, da sem od vseh najmanj vedela. Konstantno sem guglala besede, članke, resolucije in direktive. Hitrostno študiranje bi lahko rekla. Moja naloga je bila “opazovati” in ne “delati” , kar je neredko sprožilo kakšno šalo. Opazovala sem predvsem odbor za človekove pravice, odbor za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve in odbor za pravice žensk, in najbolj zaskrbljujoč -izredni odbor za evropsko demokracijo.

Domov sem se vsak dan vračala z več znanja in vsak dan malo več žalosti ali skrbi. V moj mikrokozmos so začeli vdirati veliki globalni problemi. In res me je skrbelo, kako jih bomo rešili. A je bil v tem tudi čar. Videti Ireno, kako predstavlja nominacijo srbskih študentov za Saharovo nagrado. Opazovati Veroniko iz slovaške delegacije, ki s triletnim sinom na sosednjem sedežu zagovarja zaščito otrok pred vplivom družbenih omrežij. Ali Rachel z Nizozemske, v roza majici z napisom Vila reproduktivnih pravic, ki strastno zagovarja kampanjo My Voice My Choice našega Inštituta 8. marec. Veliko mi je pomenilo videti, da ima vsaka država svojo Ireno. In da vse delajo z isto željo: da nam bo bolje. Zbudila se je majhna želja, da bi svojevrstna Irena postala tudi sama. Zdaj vem, da so tudi te “le” res carske ženske – močne, predane in s pogumom, ki premika stvari.

Ampak parlament niso le odbori. S svojim študijskim obiskom sem našla predvsem pisarno, ki mi je bila pisana na kožo. Pa ne mislim na čudovit razgled. Žana in Rok sta izjemno strokovna in ti kompleksne, ogromne teme in dogodke lahko čisto preprosto razložita, z malo humornih vložkov in referenc. Res veliko vesta. In imata integriteto. In ciničen, kvaliteten humor.

Čeprav sem obiskovala številna srečanja političnih skupin in odborov, sta k mojemu razumevanju evropske politike največ prispevala prav onadva. In potem, če je bil dan tak, smo tudi malo “bluzili” ob pijači. Tam sta mi poleg svojih možganov odprla tudi malo svojega srca, za kar sem jima izjemno hvaležna.

V moje dneve je dinamiko dodajal pripravnik Borja, ki je vprašal vsa vprašanja, na katera sem sama pozabila in skrbel, da sva spoznala približno vse Slovence, ki delajo v Evropskem parlamentu. Šarčeva ekipa naju je po njegovi zaslugi res vzela za svoje.

Na drugi strani pa je bila vedno prisotna, čeprav nikoli videna, tudi regionalna Irenina ekipa, bazirana v Sloveniji. Marko mi je skozi moje tedne obiska dajal naloge, skrbel, da ne bi bila preobremenjena z opazovanjem in mi nudil online support service – s toplino. Omogočil mi je pogled v tisti drugi del Ireninega dela, kjer v ozadju nekdo pripravlja briefinge, podcaste, govore, organizira dogodke na slovenskih tleh. Z njim sem dojela, koliko ljudi stoji za eno Ireno.

Ko sem se vrnila v univerzitetne klopi, sem imela občutek, kot da sem stopila korak nazaj iz žive prakse v teorijo. V nekaj tednih sem se naučila več kot v mesecih predavanj. Ekipa si je vzela čas, da mi je razložila stvari, me vključila, mi pustila dihati in razmišljati. Študiram evropske študije in pravo, a te noben predmet ne nauči tempa, ostrine misli in karizme, ki sem ju doživela v Irenini ekipi. Neizmerno sem hvaležna za izkušnjo in lahko rečem, da če je politika taka, ki temelji na iskrenosti, znanju in vrednotah, potem nimam nič proti njej – potem bi celo lahko bila, prosto po Fed Horses »vredna mojega imena«.

-Nastja Orel

/0 Comments/objavil/a

Evropska unija mora podpreti neodvisne kulturnike, kadar so ogroženi

Evropska poslanka Irena Joveva se je v sredo, 19. novembra 2025, na povabilo predstavnikov znamenitega beograjskega glasbenega festivala EXIT udeležila srečanja z umetniki in kulturnimi ustvarjalci. Režiserji, igralci, glasbeniki in pisatelji so ji v odprtem pogovoru predstavili težke razmere, politične pritiske in številne izzive, s katerimi se srečujejo pri svojem delu.

Joveva je uvodoma poudarila, da dobro razume delovanje kulturnega sektorja, saj je pred politično potjo več let delala v medijih in se med drugim posvečala tudi kulturno ustvarjalnim vsebinam, ki so prepogosto potisnjene v ozadje. Ob tem je dodala, da je šele pandemija covida-19 razgalila, kako ključna je kultura za družbo, čeprav se njen pomen še vedno prepogosto spregleda.

Nadalje je spomnila, da se v času poglobljene politične krize v Srbiji, kjer oblast posega po vse bolj avtoritarnih pristopih, o kulturi razpravlja veliko premalo. Dodala je, da je pripravljena vse izpostavljene težave in stiske ustvarjalcev prenesti v dvorane Evropskega parlamenta.

”Absolutna moralna dolžnost Evropske unije je, da pomaga kulturnemu in ustvarjalnemu sektorju, saj gre za evropske vrednote o katerih se toliko govori v Bruslju,” je poudarila in ob tem opozorila, da so besede eno, konkretna dejanja pa nekaj povsem drugega.

”EU na papirju veliko govori o kulturi in ustvarjalnem sektorju, programi in mehanizmi obstajajo, vendar je vse to treba dodatno spodbuditi, pri čemer bom v okviru svojih pristojnosti posredovala, kolikor bom lahko.”

Na srečanju so poleg evroposlanke Joveve sodelovali tudi Tihomir Stanić, Darko Tomović, Nenad Hadži Maričić, Janko Baljak, Dejan Atanacković, Milica Pekić, Ljubiša Jovanović, Dušan Kovačević, Zdravko Vulin ter Maja in Ivan Lalić iz Mikser festivala.

Po srečanju so se vsi udeleženci odpravili pred skupščino, kjer so izrazili podporo Dijani Hrki, materi, ki je do nedavnega gladovno stavkala v iskanju pravice za svojega sina in vse žrtve nesreče s porušeno nadstrešnico na železniški postaji v Novem Sadu.

 

/0 Comments/objavil/a

Joveva za srbski N1: “Evropa si ne zatiska več oči – le slep človek ni zmožen videti, kaj se dogaja v Srbiji.”

Evropska poslanka Irena Joveva je v torek, 18 novembra 2025, gostovala na srbski N1 televiziji, kjer je med drugim govorila o trenutnih razmerah v Srbiji, stališču ter retoriki Evropske unije in naslednjih korakih Srbije na poti k Evropski uniji. Dotaknili so se tudi obiska Dijane Hrka in prejema prestižne nagrade Svetilnik na Beograjski varnostni konferenci: “Hvaležna sem za nagrado, saj mi daje še več moči in energije za nadaljevanje, posvečam pa jo vsem, ki se borijo za te osnovne človekove pravice.”

Uvodoma je Joveva poudarila, da Evropa vse bolj razume, kako resne so razmere v Srbiji:

“Vedno bolj je nevarno in vedno težje za vse. Tudi tisti, ki so si zatiskali oči in mislili, da ni grozno, sedaj vidijo, da v resnici je grozno in da ne bo minilo.”

Kot je nadalje dejala, jo je najbolj presenetilo, ko je med obiskom Dijane Hrka videla tudi šotorsko naselje pred srbskim parlamentom, saj se ji vse skupaj zdi nepredstavljivo:

“Odločitev, da obiščem Dijano, je bila spontana, a sem se odločila, da jo podprem. Ta ‘ćaciland’ je nekaj, kar bi človek videl v filmih, ne pa v resnici. Ena stvar je, ko o tem bereš, a ko jo enkrat vidiš, je nekako neverjetno.”

V nadaljevanju je dejala, da četudi je bila v Beogradu dva dni, nihče od predstavnikov oblasti, ali pa opozicjie, ni stopil v kontakt z njo:

“Ne, nihče me ni povabil, niti tega nisem pričakovala, nič presenetljivega … ne bi se srečala ne z opozicijo ne z vladajočo koalicijo v tem smislu, še posebej ker sem tukaj iz drugih razlogov. In vsem je jasno in vedno povem, da podpiram študente in tisto, za kar se borijo na ulici, vendar nočem dajati dodatne hrane avtoritarnemu režimu, da bi jo lahko uporabil kot manipulacijo za nove laži.”

“Če bi bila načela, za katera se državljani borijo na ulicah, načela vlade, bi jo podprla, vendar temu ni tako. Sploh nisem pričakovala, da me bo kdo od njih poklical. Sedaj pa sem del delegacije za odnose s Srbijo, zato se bomo morda imeli priložnost videti,” je dodala Joveva in pojasnila, da ima s študenti nekaj skupnega – evropska načela.

Glede retorike Evropske unije proti Srbiji in tudi drugih primerov kršitev človekovih pravic, je poslanka jasno opozorila na nedoslednost in pomanjkanje usklajenega pristopa:

“Tega ni, ne le v kontekstu Srbije, ampak na primer tudi v Palestini, in lahko naštejem še veliko primerov, kjer obstajajo ti dvojni standardi … pred načeli in vrednotami so drugi interesi. Ker le slep človek ni zmožen videti, kaj se dogaja v Srbiji.”

Na vprašanje, ali komisarka Kos meni, da ta režim ne more popeljati Srbije v EU ali pa mora le postati demokratična, je Joveva jasno odgovorila:

“Mislim, da je njena izjava zelo jasna … njena retorika je končno postala jasna, kot bi morala biti že od začetka. Tudi Ursula von der Leyen je spremenila svojo retoriko, toda Marta Kos je zelo jasno povedala – da sedanji režim v Srbiji ni demokratičen.”

Glede volitev je mnenja, da te morajo biti poštene in pravične, saj v nasprotnem primeru nimajo nobene teže.

V nadaljevanju je dejala, da mora Srbija delati na izpolnjevanju predlogov iz resolucije Evropskega parlamenta in Evropske komisije.

Poudarila je, da bi EU lahko s spremljanjem volitev pomembno prispevala k demokratizaciji Srbije, saj to ne bi le zagotovilo preglednega in pravilnega volilnega procesa, temveč bi tudi dodatno pritisnilo na oblasti, da se vključijo v organizacijo poštenih volitev, kar je ključni vidik za krepitev demokratičnih institucij in procesov v državi.

Zaključek intervjuja se je osredotočil na svobodo medijev, z vprašanjem o prihodu Brenta Sadlerja na čelo United Media, s čimer bi se lahko ogrozila uredniška neodvisnost nekaterih najvplivnejših medijev v regiji:

“Kot nekdo, ki je delal v medijih in pozna razliko med neodvisnimi mediji, kako težko je tam delati, in propagandnimi časopisi, se mi zdi resnično nerazumljivo, da se takšne stvari dogajajo v demokraciji.”

Intervju je v celoti dostopen na naslednji povezavi.

/0 Comments/objavil/a
,

Joveva letošnja prejemnica prestižne nagrade Svetilnik

Evropska poslanka Irena Joveva se je v ponedeljek, 17. novembra 2025, v Beogradu udeležila četrte Beograjske varnostne konference, ki je letos potekala pod sloganom ‘Poti do svobode’. Na konferenci je sodelovala na razpravi o širitvi Evropske unije, v kateri je poudarila, da Evropski parlament varuje ugled celotne Unije. Ob tem je prejela prestižno nagrado za pogum, integriteto in predanost javnemu dobremu, s katero so jo organizatorji prepoznali kot enega najdoslednejših glasov iz Evropske unije, ko gre za področja demokracije, pravičnosti in svobode misli.

V uvodu razprave je poudarila, da je Evropski parlament izjemno glasen, ko gre za evropske vrednote, in da vztrajno skrbi za njihovo spoštovanje. Dodala je, da bo parlament tudi v prihodnje izvajal pritisk glede spoštovanja temeljnih načel Unije v procesu širitve, saj evropske vrednote ne bi smele biti na prodaj.

Glede dinamike širitve je ocenila, da imata tako Evropska komisija kot države članice trenutno več politične volje zaradi spremenjenih geopolitičnih razmer, a hkrati opozorila, da so v Uniji nujne reforme. Prav zaradi sedanjega načina odločanja si Unija, po oceni Joveve, ne more privoščiti še enega voditelja, ki bi podobno kot madžarski premier Orban blokiral pomembne politične odločitve.

V nadaljevanju razprave je izrazila prepričanje, da se lahko notranje reforme Evropske unije in proces širitve odvijajo vzporedno ter da morajo države kandidatke prepoznati in izkoristiti zdajšnji trenutek zaradi svojih državljanov. Pri tem je poudarila, da mora svojo nalogo opraviti tudi Unija in povrniti svojo verodostojnost na zahodnem Balkanu.

Ob koncu razprave so ji organizatorji podelili nagrado Svetilnik, saj je bila po njihovih besedah ena redkih evropskih poslank, ki je v obdobjih, ko so evropske institucije pogosto spregledale proteste in zahteve srbskih državljanov, vztrajno opozarjala, da je treba v Bruslju slišati glas srbskih študentov.

”Težko najdem prave besede za to, kar čutim. Resnično sem ganjena, tako zaradi nagrade kot tudi zato, ker sem se pravkar vrnila s srečanja z materjo (Dijano Hrko), ki se izjemno pogumno bori za pravičnost. Ni edina, vendar sta me njena odločnost in pogum globoko ganila.”

Zaključila je z upanjem v zmago študentov, ki že leto dni vztrajajo na ulicah po vsej državi:

“Vidim luč na koncu tunela, vidim pot do svobode. Ta luč so študenti in državljani Srbije, ki se borijo za nekaj, kar bi moralo biti normalno, pa ni. Izjemno težko mi je sprejeti, da pravičnost ne obstaja, ne le v Srbiji, temveč po celem svetu.”

Nagrado Svetilnik od leta 2023 podeljujejo posameznikom, ki izkazujejo izjemen pogum, integriteto in predanost javnemu dobremu. Med dosedanjimi prejemniki sta bila policijska inšpektorica Katarina Petrović ter žvižgač Aleksandar Obradović.

 

/0 Comments/objavil/a
,

Palestina – in kaj zdaj?

Prvi dan misije: prehod čez Izrael v Palestino. Glede na to, da se je vse skupaj zapletlo že pred odhodom in je kazalo, da misije (spet) ne bomo mogli izpeljati, nihče ni upal napovedovati, kaj se bo zgodilo na letališču v Tel Avivu.

Je pa seveda marsikdo upal, da nam ne bo uspelo. Marsikdo je tudi lobiral, da nam ne bi uspelo. Na koncu ni uspelo njim, nam pač je. Moram biti iskrena in povedati, da tudi zaradi zelo neposredne podpore vodstva Evropskega parlamenta. Skratka, na meji nismo imeli nobenih težav in dan po našem prihodu – v zadnjem tednu oktobra 2025 – smo začeli z uradnim delom tridnevnih sestankov in obiskov.

Že na varnostnem brifingu so nas – poleg nujnih navodil, ki smo jih za vsak slučaj seveda morali poznati, od možnosti napada do odziva, če se karkoli zgodi –  opozorili, naj ne nasedamo vtisu “normalnega” vsakdana.

Ker je vse prej kot normalno …

Na praktično vseh sestankih so nas sogovornice in sogovorniki opozarjali, da se svet prehitro sprijazni z dogovori, ki so le vrh ledene gore. Nek obliž, neko navidezno premirje, medtem ko humanitarne pomoči še vedno ni dovolj, napadi se niso končali, število ubitih nedolžnih še vedno raste.

Čeprav se marsikomu od zunaj zagotovo zdi, kot da je vse še najbolj “normalno” na Zahodnem bregu, v resnici ta ni v nič boljšem položaju. Tam je nasilje sicer manj vidno, a nič manj brutalno. V zadnjem poročilu pristojnega urada Združenih narodov je omenjenih 264 napadov priseljencev samo v enem mesecu, povprečno torej osem na dan. Osem. Na dan.

Edini pogoj za normalnost – tako, ki jo bom lahko zapisala brez narekovajev – je konec okupacije, apartheida, etničnega čiščenja, genocida. In prevzem odgovornosti za vse omenjeno. Alternative ni.

V čem je smisel pravil mednarodnega prava, če prevlada pravilo moči (berite: vpliva in denarja)? Zakaj imate sploh postavljena neka pravila v kontekstu prava, če se ne spoštujejo, so me spraševali. In veste, kaj najbolj boli? Da imajo prav. V bistvu je zelo enostavno. Absolutno je problem, ko se pravila ne spoštujejo. A še večji problem je, ko za takšna nespoštovanja ni nobene odgovornosti.

Nobene kazni.

Svet, ki se sprosti ob vtisu, da je vse v redu, s tem pošilja napačen signal – da je vse našteto v predprejšnjem odstavku v redu. Da ni potrebne alternative.

Evropska unija je sicer v Palestini prisotna, je tudi največja donatorka, ne rečem. Toda na terenu postane jasno, da nobena takšna pomoč ne more nadomestiti politične odgovornosti. Predvsem pa ne sme postati nadomestilo za pravico, izgovor za neukrepanje.

Na Zahodnem bregu se število nezakonitih naseljencev povečuje. Na stotisoče jih je, po uradnih podatkih skoraj pol milijona, pri čemer vzhodnega Jeruzalema niti nisem štela zraven (tam jih je še dodatnih več kot 200.000).

Ne le, da vsi ti priseljenci lahko po ulicah brez težav korakajo z orožjem – vse, kar storijo, storijo z vedenjem in (ne)posredno podporo vojske ter oblasti. Vojaki, bivši vojaki, civilisti, vse je prepleteno, uniforma ni nikakršno merilo.

Nisem ravno največja oboževalka posploševanja. Nikoli me ne boste slišali reči, da je en cel narod zloben. Ali obratno. Toda dejstvo je, da v tem primeru en cel narod živi v strahu, medtem ko cenejše življenje prek nezakonitih naselbin privablja en drug narod, ki očitno ne razmišlja niti o pravnih, kaj šele o moralnih posledicah.

To niso prazne besede.

Palestinska družba se sooča z eksistenčno grožnjo, to smo slišali tako od predstavnic in predstavnikov palestinskih oblasti kot od vseh nevladnih organizacij – tudi izraelskih. Na desettisoče otrok je ubitih, na desettisoče otrok ima takšne in drugačne zdravstvene težave, na desettisoče otrok je sirot.

Občutek brezpravja se je dotaknil skoraj vsakega pogovora. O Palestini se odloča brez Palestine. Mednarodni sistem vzdržuje stanje, v katerem Palestina večno čaka. Na dovoljenje, pomoč, pravico. Z vsem spoštovanjem in pieteto do zgodovinskih dogodkov, toda mednarodni sistem vzdržuje tudi stanje večnih žrtev – in ne, v tem primeru ne govorim o Palestinkah in Palestincih.

“Ker lahko. Zakaj oni lahko?”

Drugi dan misije je bil posvečen civilni družbi in lokalnim organizacijam v vzhodnem Jeruzalemu – v Palestini.

Vsi so izpostavljali, da so razmere daleč od dobrih. Da tako izraelske oblasti kot Hamas namenoma razdvajajo Palestino, konkretno Gazo in Zahodni breg. Da so humanitarni delavke in delavci izčrpani.

Si predstavljate celo življenje živeti tik ob morju in nikoli poskusiti rib? Ne zato, ker nočete, pač pa zato, ker ne smete. Si predstavljate?

Si predstavljate imeti olivne nasade, sredi največje sezone pa vam plode – ki ste jih seveda vi pobrali, garali za to – preprosto ukrade nekdo … ker lahko?

Kaj pa, da vam nekdo vdre v hišo in vas sprašuje, če vas je zdaj kaj strah? In vam govori, da vam bo odsekal glavo, vam, vašim otrokom, če ne odidete? Si predstavljate?

Kar tako. Ker lahko.

Ne sprašujte se, zakaj!

Govorila sem z mladimi aktivistkami in aktivisti, pa tudi novinarkami in novinarji. Vsi so poudarjali zlasti občutek otopelosti in izgubo smisla. Celo občutek krivde, ker živijo.

“Mora Gaza res krvaveti, da pride v novice?” Kaj naj človek odgovori na tako vprašanje? Ali na navedbe, da ne prosijo za milostinjo, pač pa za ČLOVEKOVE pravice?

Poveš jim, da imajo prav. Ker imajo. In potem? Strinjaš se, da je Evropska unija ujetnica nekih lastnih političnih mehanizmov in konsenzov, da o notranjih politikah in nekih zgodovinskih občutkih krivde (ki se neupravičeno povezujejo s sedanjostjo, mimogrede) sploh ne govorim. Ima glas EU težo? Lahko bi imel. Kje je tukaj tisti “ker lahko”?

Si predstavljate, da bi palestinski narod (berite: ne govorim o teroristih) razmišljal, da lahko? Da lahko maščuje smrt desettisočih dojenčkov, otrok? Žensk, mater? Moških, očetov, bratov, sester, tet, stricev … LJUDI.

Ljudi s prihodnostjo. Si torej predstavljate, da nekdo, ki tam živi in vse to spremlja, po nekem spletu srečnih okoliščin preživi, nič (več) nima za izgubiti in si misli: če vladavina prava ne velja, če odgovornosti in kazni ni, potem … lahko?

Ko bom velik(a), bom …

Najbolj sta me zabolela terena v sklopu zadnjega dneva. Najprej tisti, ki je bil najbolj poln dobre volje, smeha, oči, v katerih vidiš ne samo iskrico upanja, ampak iskreno srečo ob razmišljanju o prihodnosti.

Ko bom velika, bom zdravnica! – Zakaj pa? – Ker želim rešiti svet.

Ko bom velik, bom odvetnik! – Zakaj pa? – Ker želim rešiti brata.

Ko bom velika, bom inženirka! – Zakaj pa? – Ker želim delati dobro.

Ste kje zaznali tisti “ker lahko”? Jaz tudi ne. Med obiskom šole v enem od begunskih taborišč v Zahodnem bregu mi je bilo resnično tako zelo hudo. Ko gledaš te otroke, vsaj v mojem primeru kot mati male punčke pomisliš: kaj za vraga?!

Da ne bo nesporazuma, tu v resnici niti ne gre toliko za to, ali imaš otroke ali ne, saj iskreno mislim, da bi bilo nekaj takšnega nevzdržno za prav vsakega. Človeka, seveda.

Terenski obisk v Palestini je razkril resničnost, ki presega uradne izjave, mirovne dogovore, razprave, nagovore …

In za konec misije je vendarle še bolj zabolel teren obiskov odraslih, ki so ostali brez vsega, s pogledom v očeh, v katerih vidiš samo še …

In kaj zdaj?

Glavna bitka danes ni Gaza. Glavno bojišče je Zahodni breg, kjer je vsakdanje življenje zreducirano na odnos gospodarja in sužnja. Ljudje se sprašujejo, ali naj ostanejo ali pobegnejo, vendar mnogi vztrajajo.

Zakaj, se sprašujete? Tudi jaz sem se. Zato, ker jim ni ostalo nič drugega. Kot upanje, kot glas, kot jezik. In niti grožnje, da jim ga bodo dobesedno odrezali, jih ne utišajo.

 

To, kar zadnje tedne in tudi sicer spremljamo na Bližnjem vzhodu, je klasičen politični teater. Izrael ustvarja videz ukrepanja, svetovni voditelji pa ne delujejo iz moralnih razlogov, temveč iz izključno političnih računic.

Včasih se moraš prepričati na lastne oči, da res razumeš, kaj pomeni živeti v strahu, ki nikoli ne mine. Na koncu dneva – oziroma misije – ostane občutek, da vsi, ki tam živijo, obstajajo v stanju med preživetjem in upanjem. Upanjem, ki se ne sme končati.

Toda, spoštovani bralke in bralci, tu ne gre le za Palestino. Gre za človečnost. Za osnovne vrednote, ki jih NIHČE ne bi smel ignorirati. Vse, kar se je dogajalo zadnji dve leti, se ne sme kar izbrisati. Se pretvarjati, da se nič ni zgodilo in dogajalo. Da se nič ne dogaja. Genocid se ni končal. Le počasnejši in tišji je. Še hujši, pravzaprav.

In največja ironija? Je to, da Palestinke in Palestinci sploh ne bi potrebovali tuje pomoči, če bi preprosto smeli živeti. In je to, da tujo pomoč – pritisk – v resnici potrebuje država Izrael.

Evropska unija orodja ima; videli smo, kako jih znamo uporabiti oziroma jih uporabljamo proti Rusiji. To, da jih tukaj ne, zato ni pomanjkanje razumevanja. To je hinavščina.

In zato me v prihodnjem tednu čakajo resni pogovori v moji politični skupini, ko se bomo odločali o naslednjih potezah. Ne bom odnehala, ker izgovorov za neprevzem odgovornosti NIKOLI ne bi smelo biti. Čas je, da mi prevzamemo svojo – moralno, politično in človeško.

/0 Comments/objavil/a

“Skrajni čas je, da se dokaže, da niso vse samo besede na papirju”

Evropska poslanka Irena Joveva se je v petek, 7. novembra 2025, v Hiši Evropske unije udeležila razprave o širitvi Evropske unije. Ob objavi letnega poročila Evropske komisije o napredku držav kandidatk je jasno izrazila svoje stališče glede odnosa evropske politike do držav kandidatk za članstvo v Evropski uniji: “Države kandidatke morajo opraviti svojo domačo nalogo in večina jo opravlja – ene hitreje, druge počasneje, a opraviti jo mora v prvi vrsti tudi sama EU.” Po njenih besedah je skrajni čas, da se dokaže, da niso vse samo besede na papirju.

Uvodoma je poslanka pozdravila dejstvo, da je tako izredno pomembna tema končno, po toliko letih, visoko na agendi:

“Prav je, da države kandidatke, ko dosežejo napredek, začnejo pristopna pogajanja brez kakršnihkoli notranjepolitičnih ali bilateralnih razreševanj in postanejo del evropske družine.”

Glede razmer v Srbiji je dejala, da v zadnjih letih napredka ni bilo zaradi tamkajšnjega režima. Kot je povedala, je Evropski parlament zlasti v zadnjem letu velikokrat reševal čast Evropske unije, konkretno z vidika obsodbe in zelo jasnih stališč glede režima, hkrati pa tudi podpore evropskim vrednotam in posledično tistim, ki se borijo za te vrednote; to pa so v tem trenutku študentje oziroma ljudje, ki so na ulicah Srbije.

Vprašanja so nanesla tudi na Severno Makedonijo, pri čemer je evropska poslanka opozorila, da bi si makedonska država zaslužila malo več pozitivnih sporočil, ker to, da je postala ‘talka’ bolgarskega narativa, že samo po sebi ni pravično, hkrati pa je to očitno tudi edini razlog za njen nenapredek.

V nadaljevanju je podprla status kandidatk, tudi Ukrajine in Moldavije, zlasti v kontekstu trenutne geopolitične situacije.

Izrazila je prepričanje, da ekonomski interesi nikakor ne smejo biti prioriteta pred ljudskimi, zaključila pa z navedbo, da kriteriji in pravila obstajajo z razlogom, a na koncu neodvisno od tega vse stoji ali pade na verodostojnosti in integriteti:

“Ne le posameznic in posameznikov, ampak tudi – ali pa predvsem – institucij. Če neka institucija v nedogled obljublja eno in isto stvar in tega ne izpolni, potem nastane resen problem in lahko razumemo razočaranje ter jezo tistega na drugi strani. Kandidatke morajo opraviti svojo domačo nalogo in večina jo opravlja – ene hitreje, druge počasneje, a opraviti jo mora v prvi vrsti tudi sama Evropska unija.”

Na razpravi so poleg evropske poslanke Irene Joveve sodelovali tudi evropski poslanci Vladimir Prebilič (Zeleni/EFA), Matjaž Nemec (S&D), Matej Tonin (EPP), Marjan Šarec (Renew) in Branko Grims (EPP), Faris Kočan s Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani in Adnan Ćerimagić iz Evropske pobude za stabilnost (ESI).

 

Foto: EP 2026

/0 Comments/objavil/a

“Obljuba je močna le toliko, kolikor je trdna verodostojnost tistih, ki jo dajejo”

Evropska poslanka Irena Joveva je v sredo, 5. novembra 2025, gostila predstavitev raziskave o spopadanju z evroskepticizmom mladih na primeru Severne Makedonije. “Odkar pomnim, poslušamo, da je prihodnost Zahodnega Balkana v Evropski uniji,” je med drugim poudarila in dodala, da se ta fraza ponavlja tako dolgo, da vanjo danes verjame le še malokdo.

Kot je uvodoma spomnila, je od prvih obljub o evropski prihodnosti minilo že toliko časa, da mnogi mladi, ki so vanje nekoč verjeli in v Evropi iskali svojo priložnost, danes svojim otrokom pomagajo pri prijavah na Erasmus izmenjave. Zato jo ne preseneča, da mnogi v regiji po letih razočaranj vse pogosteje dvomijo, da je širitvena politika v Bruslju sploh na agendi.

V nadaljevanju je opozorila, da se v Bruslju že leta razpravlja o razlogih, zakaj se proces širitve ne pomakne naprej, vendar se za zapletenimi izrazi in birokratskimi pojasnili pogosto skriva pomanjkanje poguma za odločnejše korake. Čeprav je, kot je ocenila, vojna v Ukrajini ponovno razkrila, da je vprašanje širitve tudi strateško vprašanje za samo Unijo, pa obljubljenega novega zagona na tem področju še vedno ni zaznati.

Poudarila je, da tudi ta raziskava, podobno kot mnoge druge, kaže, da mladi v Severni Makedoniji EU še vedno dojemajo kot prostor svobode in priložnosti, vendar jih obenem skoraj polovica dvomi, da bo njihova država kdaj postala članica.

”To je jasen signal, ki zahteva ukrepanje tako EU kot nacionalnih oblasti.” 

Kot je dejala, so v postopku približevanja pogosto odpovedali vsi – tako Bruselj kot Skopje in preostanek regije Zahodnega Balkana.

”Notranjepolitične napetosti, razširjena korupcija in pomanjkanje resnih reform so ponekod bistveno zavirali konkretnejši napredek, medtem ko je Evropska unija s svojo nedoslednostjo in neodločnostjo včasih pravzaprav nagrajevala stagnacijo namesto napredka – z ohranjanjem dialoga in sodelovanjem s tistimi političnimi elitami, ki niso izkazale resnične volje do sprememb. Posledica tega je izguba zaupanja, rast evroskepticizma in beg mladih, ki v iskanju dostojnega življenja zapuščajo domovino.”

Joveva je ob tem poudarila, da v evropskih institucijah obstajajo prijatelji Zahodnega Balkana, ki verjamejo, da je širitev skupna naložba v mir, stabilnost in verodostojnost Evropske unije.

”Tako kot od naših partnerjev pričakujemo reforme in krepitev demokracije, moramo tudi mi v Uniji izpolniti svoj del – držati besedo in dokazati, da obljube še vedno nekaj pomenijo.”

/0 Comments/objavil/a
,

Tišina

Danes se spominjamo vseh, ki jih ni več med nami. In vseh, ki bi še morali biti.

Danes se poklanjamo tudi tišini. Tisti, ki nas uči spoštovanja in dostojnosti. Oziroma … bi nas morala učiti.

Prvega novembra lani je tišina postala najglasnejša v Novem Sadu. In ostala – že 365 dni. Najglasnejši krik, klic k odgovornosti in lepši prihodnosti, ki traja in vztraja. V zlomu šestnajstih osebnih prihodnosti se je začela rojevati nova. Skupna, pogumna, pokončna in predvsem človečna.

To je tisto, kar povezuje ljudi med različnimi mesti, regijami, narodi. Tudi jeziki, če hočete (nekateri).

V okupirani Palestini je tišina seveda drugačna. Še težja. Vsakdanje življenje tam že dolgo ni več samoumevno. Daljši zapis o tej izkušnji še pripravljam, a kar želim povedati danes, je to, da sem (tudi) tam videla moč neverjetne želje po lepši prihodnosti. Upanja.

Vsaka iskrena borba za pravico, kjerkoli v Evropi in na svetu, je tudi moja borba. Evropska unija mora slišati vse te tišine. Vsaka zase govori o krivici, vse skupaj pa o tem, da resnične vrednote niso besede na papirju. Resnične vrednote se ne branijo z razdalje, a prav tako se ne branijo le z bližino. Branijo se z držo, pogumom, trdnim prepričanjem. In kličejo k odgovornosti.

Spomin namreč ni le pogled nazaj – je tudi odgovornost do prihodnosti. Prav vsak začetek se začne z majhnim, toda odločnim korakom. Z ljudmi, ki ne pristanejo na krivico.

Pravica na koncu žal ne zmaga zato, ker bi bila močnejša, ampak zmaga pa zato, ker je bolj vztrajna. Zlo je morda res glasno; dobro je trmasto.

Ustavite se za trenutek … vsaj danes, predvsem tisti “komentatorji”, ki se sicer redno poslužujete prostaštva, žaljenja, (osebnih) napadov, laži in manipulacij. Besede imajo moč – uporabite jih za nekaj boljšega. Spoštujte vsaj tišino in spomin.

/0 Comments/objavil/a

Nihče ne sme biti nad zakonom

Kaj naj človek, po možnosti na politični funkciji, napiše po takšnem dogodku, ne da bi izpadel pokroviteljski? Tega ne želim in to ni moj namen. Iz srca in iskreno sem se odločila odzvati tudi sama.

Vsi v Sloveniji se imamo pravico počititi varno. Dolžnost države oziroma policije, pristojnih organov skratka, pa je to varnost zagotoviti. Umor v Novem mestu najostreje obsojam, globoko me je pretresel.

Družini pokojnega izrekam iskreno sožalje. Nič na svetu ne more nadomestiti takšne izgube. Trenutna zaskrbljujoča situacija nam ne dovoljuje, da bi te trenutke tragedije zlorabljali za politično manipulacijo ali celo hujskanja, temveč bi morali usmeriti energijo v dejanja, ki bodo pomagala k potrebnim premikom in zakonskim spremembam.

Minister in ministrica sta z odstopom sprejela odgovornost, v redu, a v nadaljevanju potrebujemo predvsem rešitve. Povečana varnost naših državljank in državljanov, strožje kaznovanje prestopnikov, razbijanje kriminalnih nasilnih združb in ustrezni ciljni preventivni ukrepi glede romske problematike.

Mi kot družba ne bi smeli dopustiti, da si kdo domišlja, da si lahko privošči kaj takšnega. Žal pokojnemu in njegovi družini nič od tega ne bo pomagalo. Še enkrat … iskreno sožalje. In vendarle, še enkrat … nihče ne sme biti nad zakonom.

/0 Comments/objavil/a