Neplačano pripravništvo … je moderno suženjstvo.

To je moje stališče. In to je bilo stališče Evropskega parlamenta v prejšnjem mandatu.

Danes je drugače. V parlamentu je ogromno glasov proti. Pripravnice in pripravniki niso delavke in delavci, pravijo. Zato jim, pravijo, ne pripadajo ne plačilo ne osnovne pravice, niti tista najbolj logična – pravica pridobivanja novega znanja ali veščin.

Prosim?! No … nasprotnice in nasprotniki – četudi močni in četudi med njimi celo takšni, ki se skrivajo za nezabeleženimi glasovanji, ki jih nihče ne more preveriti – nas na ravni odbora za zaposlovanje in socialne zadeve niso ustavili.

Kot ena od parlamentarnih pogajalk vam namreč z veseljem sporočam, da smo minuli teden potrdili stališče parlamenta o PLAČANIH pripravništvih.

Po dolgem in izredno napornem letu pogajanj smo uspeli izboljšati in okrepiti predlog komisije, tudi s konkretno mojimi dodatki. Izpostavila bom tiste najpomembnejše.

Pripravnice in pripravniki bodo morali z delodajalcem podpisati pogodbo, ki jim bo zagotavljala številne pravice in varovalke pred izrabo ali zlorabo položaja.

Opravljanje dela bo omejeno na največ pol leta, dobiti pa bodo morali ustrezno plačilo, zagotovljeno socialno varnost, zavarovanje na delovnem mestu in mentorja ali mentorico.

Če bi pripravnica ali pripravnik ugotovil(a) kratenje pravic – v kakršnikoli obliki, naj bo to z vidika pretiranega števila opravljenih ur, kršenje dogovora glede plačila ali pa občutek, da delo ne prinaša potrebnega znanja – bo to lahko prijavil(a) odgovorni osebi, ki bo nato sprožila postopek preverjanja ustreznosti. V primeru dejanske nepravilnosti bo sledila inšpekcija in seveda ustrezna kazen delodajalcu.

Pa še moje najljubše področje: transparentnost. Delodajalci bodo morali pregledno in javno objaviti vse razpise za pripravništva, kjer bodo jasno izpostavljeni pogoji dela. Če se v podjetju ali instituciji sprosti delovno mesto, pa bodo pripravnice in pripravniki morali imeti enak dostop do razpisa kot zaposleni. To je še posebej pomembno v primerih notranjih razpisov.

Iskreno in brez lažne skromnosti, vse to ni ravno mala zmaga. Gre za pomemben korak k temu, da pripravništva postanejo priložnost za VSE mlade, ne le tiste, ki si lahko privoščijo delati brez plačila.

Je pa res, da bitka še zdaleč ni končana. Čaka nas plenarna razprava in morebitna obravnava zakonodaje, potem pa trda medinstitucionalna pogajanja. Stališče Sveta žal ni niti približno toliko ambiciozno ali usmerjeno v varovanje pravic pripravnic in pripravnikov.

Ampak obljubim: borila se bom, dokler neplačano pripravništvo ne bo dokončno postalo del preteklosti.

Ko sem rekla, da me je sram nečlovečnosti nekaterih, sem to mislila natanko tako, kot sem rekla.

Ko sem to povezala s tem, da zame nekdo, ki še vedno zanika genocid v Gazi, ni človek, sem to mislila natanko tako, kot sem rekla.

In ko sem rekla, da zaradi tega veliko svojih kolegic in kolegov ne vidim kot ljudi, sem to mislila natanko tako, kot sem rekla.

Za povedanim stojim, s tem zapisom pa želim tistim, ki me obtožujejo “dehumanizacije”, ker nočejo razumeti, kaj šele poimenovati stvari s pravim imenom, pojasniti, zakaj.

Prvič. Osnova človeka je po mojem mnenju človečnost. Če ne bi bilo tako, bi se verjetno človeku – ali človečnosti – reklo kako drugače oziroma povezava ne bi bila tako neposredna.

Človečnost pa je lastnost človeka, ki kaže v odnosu do okolja pozitivne moralne lastnosti. Tako pravi meni izredno ljub Slovar slovenskega knjižnega jezika, SSKJ. Toplo priporočam v branje – oziroma predvsem uporabo – vsem domoljubom.

Drugič. Povedano ne pomeni, da komurkoli od teh, na katere to leti, želim slabo. Ker so slabi že sami (po) sebi, ne potrebujejo še dodatnih slabih želja, kaj šele dejanj.

Tretjič. Povedano prav tako ne pomeni, da jih “dehumaniziram”. Ker tudi to počnejo že sami (po) sebi.

Mislim, da je zelo jasno, na kaj sem se navezovala. Če ni bilo, pa upam, da je zdaj. Seveda me odsotnost človečnosti, s katero se soočam(o) tudi v Evropskem parlamentu, boli. Kot poslanko in kot človeka.

Zločinov proti človeštvu pač ne moremo zavijati v celofan. Na tem mestu zavračam nevarna posploševanja in manipulacije. Verjamem v človečnost – tudi tam, kjer jo nekateri namerno zanikajo.

Verjamem tudi v resnično domoljubje. Ne v propagandne parole. In če kdaj prekršim kakšno pravilo zato, da dam glas tistim, ki ga nimajo, to vsakič storim zavestno in z mirno vestjo. To nima popolnoma nobene povezave z Republiko Slovenijo oziroma mojim spoštovanjem do nje, vas, nas, kogarkoli. Gre za odgovornost, transparentnost in vestno delo. To počnem kot poslanka, to počnem kot človek. In da, to se pozna tudi pri mojem jeziku. Ali jezikih, če hočete.

V pogovoru za Siol.net, objavljenem ta teden, boste našli vse to in še marsikaj. Tudi moja stališča o vojni v Ukrajini, Trumpovi politiki, protestih v Srbiji, pričakovanja od slovenske politike. Čeprav je intervju nekoliko daljši, ga priporočam v branje – razen tistim, ki z manipulacijami vedno “nekaj” najdejo. Takim priporočam, da še naprej berete samo naslove, ker menda je to dovolj za poglobljene analize in vsebinske komentarje.

  • ⁠ ⁠Irena

Intervju je v celoti dostopen na naslednji povezavi.

“In vem, da moja iskrenost ne bo vsem všeč. Točno vem, komu ne bo, ampak nič hudega, tako vsaj vem, da imam prav.”

To je ključni stavek, s katerim sem danes razburila – seveda, točno tiste.

Ampak pravi prijatelji pač povejo po resnici. Za “točno tiste” ne vem, toda meni je težko gledati blokade namesto napredka, manipulacije namesto iskrenosti, neodgovornost namesto zanesljivosti in delitve namesto enotnosti … medtem ko najvišjo ceno tega plačujejo ljudje. V tem primeru ljudje Bosne in Hercegovine.

Da, cele Bosne in Hercegovine. Za “točno tiste” ne vem, toda meni je gladko vseeno, kdo naj bi bil čigav. Ni pa mi vseeno, ko spremljam namerno ustvarjanje vzdušja strahu, namerno ustvarjanje nacionalizma in separatizma, celo otrok v šolah.

Sodba enemu človeku ni sodba narodu. To ni napad na narod. Ta(k) človek ni žrtev. Žrtev je “njegov” narod, ki ga ta(k) človek tako zelo ljubi, spoštuje in čuva, da bi ga verjetno jutri prodal, če bi mu to v tistem trenutku poslovno (berite: osebno) bolj koristilo.

Za “točno tiste” ne vem, toda nekateri se pač vedno postavimo za to, kar je prav. Iskreno verjamem, da je prihodnost Bosne in Hercegovine lahko lepša, konec koncev si to ljudje zaslužijo. A pot do tega zahteva odgovornost in pogum tistih, ki odločajo. Zato me sploh ne čudijo “točno tisti”, ki so se razburili ob mojem začetnem stavku.

A ker s srečanjem parlamentarne delegacije EU-BiH še nismo končali, vam več spišem drugič. Dotlej pa … pozdrav iz Sarajeva.

  • ⁠ ⁠Irena

Evropska poslanka Irena Joveva se je v torek, 9. septembra 2025, udeležila plenarne razprave o valu nasilja in stalni uporabi sile nad protestniki v Srbiji. Ob tem je poudarila, da zgolj budno spremljanje dogajanja in ponavljajoči se izrazi zaskrbljenosti že dolgo ne zadostujejo.

Joveva je uvodoma opozorila na nezadostno odzivanje evropskih institucij na represijo nad protestniki: “Budno spremljamo razmere v Srbiji in smo resnično zelo zaskrbljeni. To je tudi uradna linija Komisije in članic. Ampak … oni mižijo. Čakajo, da mine? Da še kdo umre?“ Ob tem je dodala, da ni ne razumevanja, ne odgovornosti, še manj gest solidarnosti z ljudmi na ulicah.

Prav tako je opozorila, da protestniki kljub vse večji represiji in nasilju oblasti vztrajajo, vendar pri tem izgubljajo zaupanje v Evropsko unijo: “Protestniki vztrajajo, a ob tem izgubljajo zaupanje v Evropsko unijo. Mi pa izgubljamo tiste, ki v Srbiji sploh še verjamejo v EU.“

Kot je nadalje poudarila, evropski voditelji s svojo pasivnostjo ne dopuščajo zgolj nasilja, temveč hkrati ugašajo upanje za boljšo prihodnost  – ne samo v Srbiji, temveč morda nekoč tudi v svojih državah. “Se boste takrat spomnili na gnile kompromise in še bolj gnilo tišino,“ je pristojne vprašala Joveva.

Nagovor je zaključila z ostro kritiko, da tišina evropskih voditeljev ni le izdaja države, kjer se kratenje človekovih pravic dogaja, temveč tudi izdaja Evropske unije.

Foto: EP/Fred MARVAUX

 

Snemamo? Snemamo.

Prva popoletna ‘plenarka’, nič manj pestra. Danes je bil dan pogovorov s slovenskimi mediji.

O gnilih sprenevedanjih, še bolj gnilih kompromisih in najbolj gnili – tišini.

O Gazi. Danes so se sredi plenarne dvorane prerekali o tem, ali se tam dogaja genocid ali ne. Kdo je tu nor?! Žal mnogi še vedno ne premorejo niti toliko človečnosti in morale, da bi stvari poimenovali s pravim imenom. Medtem zaostrene retorike prihajajo prepozno, vse skupaj traja predolgo, sankcij na evropski ravni še vedno ni. Porazna politika gnilih kompromisov in še bolj gnile tišine.

O Srbiji. Danes sem sredi plenarne dvorane odgovarjala na vprašanje, kaj si mislim o porastu nacionalizma v tej državi. In to me je šel spraševat človek iz stranke, katere velik del je šel na koncert “spremnih”. Saj veste, za kaj, kajne? Da ne bo nesporazuma: nacionalizmu ne bi smelo biti mesta nikjer. Žal pa to ni problem zgolj ene države. Gnila politika sprenevedanja, skratka.

O Ursuli von der Leyen. Danes se sprašujem, kaj ta gospa jutri zjutraj v svojem letnem nagovoru v plenarni dvorani sploh lahko pove, da bi si morda lahko rekla “v redu, to pa ni tako slabo”. Odgovor je zelo verjeten: nič.

Ker so nekateri očitno raje spremni za gnila sprenevedanja, še bolj gnile kompromise in še najbolj gnilo – tišino.

Jaz pač ne. A več o tem jutri. Pa lahko noč.

– Irena

 

Evropska poslanka Irena Joveva je v sredo, 10. septembra 2025 v intervjuju za srbski N1 spregovorila o razmerah v Srbiji, ter na kakšen način se, čeprav še vedno prepočasi, odnos EU do Srbije spreminja. “Vse je mogoče, če obstaja politična volja. V Evropskem parlamentu obstajajo mehanizmi in obstajajo še druge stvari, ki jih lahko storimo in jih tudi bomo,” je bila glede prijemov, ki so na voljo Uniji, odkrita Joveva.

“Ni me presenetilo, da Ursula von der Leyen v svojem govoru ni omenila Srbije, ker to niti ni bilo pričakovano. Vendar je treba pogledati širšo sliko in okoliščine. Von der Leyen je leta gradila podobo voditeljice, ki lahko vodi EU skozi različne krize, a je zdaj doživela resen padec verodostojnosti. Na primer, po 700 dneh je v svojem govoru prvič omenila Gazo. Torej je razlog za padec njene verodostojnosti tudi v tem, da nima stališča do Srbije,” je za N1 dejala evropska poslanka Irena Joveva.

Vendar pa po besedah ​​Joveve to ne spremeni dejstva, da bodo evropski poslanci v Evropskem parlamentu, med njimi tudi komisarka Marta Kos, storili vse, kar bodo lahko za Srbijo.

“Stališče komisarke za širitev Kos je njeno stališče. Marta Kos je iz upravičenih razlogov zaostrila svojo retoriko do uradnega Beograda. Če pogledamo situacijo in vse, kar se dogaja v Srbiji, ter izjave Marte Kos, je jasno, da Von der Leyen zelo dobro ve, kaj govori. In poleg tega, da Ursula Von der Leyen vedno ve, kaj bo rekla Marta Kos, to dejansko pomeni, da se nekaj dogaja, in da je to začetek drugačnega uradnega stališča Evropske komisije do Srbije.”

Dejala je, da je prepričana, da se bo morala von der Leyen odločiti med gospodarskimi in človeškimi, demokratičnimi interesi, in da dejstvo, da v svojem zadnjem govoru ni omenila Srbije, ne pomeni, da se njeno stališče ne spreminja.

“Mislim, da se njen odnos spreminja, ker Marta Kos nikoli ne bi dala takšnih izjav o Srbiji, ne da bi Von der Leyen vedela zanje,” je bila mnenja evropska poslanka.

Na vprašanje, kaj je bilo ključnega pomena in kaj je vplivalo na spremembo smeri poslancev Evropskega parlamenta in Evropske komisije v smeri uradnega Beograda, je bila Joveva jasna:

“Stvari so v Srbiji šle predaleč in tega preprosto ni več mogoče ignorirati, četudi gre za visoke uradnike evropskih institucij. Vse to v Srbiji traja že dolgo. Ursula je prvič po 700 dneh nekaj rekla o Gazi, ampak ko to rečem, mislim, da za Srbijo ne bo potrebovala toliko. Dejstvo pa je, da se nekaj spreminja, zato se naš pritisk in pritisk ljudi v Srbiji ne smeta ustaviti. Ko gre za predsednika Srbije Aleksandra Vučića, problem ni le v tem, da ne zna nadzorovati svojega odnosa do poslancev Evropskega parlamenta. Veliko večji problem je način, kako ravna s svojim ljudstvom in mislim, da se tega v Evropi vsi vedno bolj zavedajo.”

Glede mehanizmov, ki jih ima Evropski parlament za pritisk na režim v Beogradu in pomoč študentom in državljanom, ki protestirajo, je Joveva pojasnila, da dojema politiko kot umetnost možnega:

“Vse je mogoče, če obstaja politična volja. V Evropskem parlamentu obstajajo mehanizmi in obstajajo še druge stvari, ki jih lahko storimo in jih tudi bomo. Zagotovo bo. Morda nova resolucija, neka uradna misija Evropskega parlamenta za Srbijo, pritisk ali nadzor nad obljubami srbskih oblasti, morda bodo to zahteve v zvezi s finančnimi sredstvi, neka oblika sankcij, vse je mogoče. Nekatere od teh stvari je lažje doseči, nekatere pa težje, ker moramo dobiti dovoljenje vseh 27 držav članic. Ampak to moramo storiti.”

V nadaljevanju je izpostavila, da imajo kritike, ki jih slišimo iz Evropskega parlamenta, zdaj večjo težo, ker so se okoliščine v Srbiji spremenile na slabše.

“Zdaj moramo sprejeti jasne korake, postaviti roke in ne smemo dovoliti, da oblasti v Srbiji uporabljajo EU kot krinko. Ekonomske vrednote so za nekatere posameznike še vedno pomembnejše od demokracije, in to v Evropski komisiji, vendar se tudi to spreminja. Vse bolj je očitno, da Vučić ni več dejavnik stabilnosti, niti za Ursulo von der Leyen. To ni več tako, ker je postal vir vseh nestabilnosti. Zato nekatere ekonomske vrednote niso več tako pomembne. In četudi von der Leyen morda osebno ne želi spremeniti svojega odnosa do njega, bo morala to spremeniti.”

Zaključila je z mislijo, da je prepričana, da bodo srbski študenti uvrščeni med prve tri predloge glede nagrade Saharov. Čeprav gre za predlog evropske poslanske skupine Renew Europe, je prepričana, da ta skupina ni edina, ki jih je nominirala za nagrado, saj to, kar počnejo ni pomembno le za Srbijo, temveč za nas vse.

 

Intervju je v celoti dostopen na naslednji povezavi.

Chat control. Chat control. Chat control.

Sem dobila vašo pozornost? Dobro.

Tisti občutek, ko se manipulacije in laži vrnejo kot bumerang tistim, ki pač manipulirajo in lažejo, ker drugega tako ali tako ne znajo. Tisti občutek, ko pride “tvojih pet minut”.

Saj bi bil super občutek, če ne bi bila tema resnično preveč občutljiva, da bi se na njej nabirale cenene politične točke. To pišem zato, ker ne bom dopustila podtikanj, sploh pa ne takšnih po potrebi, ker nekomu to odgovarja za neke politične programe. To pišem zato, ker od svojih stališč, principov in načel nikoli nisem in ne bom odstopala.

To pišem zato, ker sem en dan sramota, ki podpira spolne predatorje in se hkrati razglaša za veliko zagovornico otrok, svojo hčerko pa celo javno izpostavlja za potrebe svoje kandidature, drug dan pa sem … nič. Nič nisem, medtem ko so oni kar naenkrat vsi veliki zagovorniki pravice do zasebnosti. Tudi tisti oni, ki so glasovali ZA izjemo pri podaljšanju pravil, s katerimi se je omogočal dostop do zasebne – ponavljam, zasebne – komunikacije. A to ni bil “chat control”? Absolutno je bil. In absolutno sem bila takrat edina proti.

Na fotografijah imate dokaze. Na eni strani moje izjave, na drugi bizarne trditve določenih, tudi politikov, ki mislijo, da lahko govorijo in napišejo karkoli – pri čemer sploh ni pomembno, ali je res ali ne. Tistih, ki svoja stališča prilagajajo trenutnim aplavzom ali – še huje – lastnim koristim.

Zato … da, to je mojih pet minut. Pet minut, ki so v resnici večne – ker sem dosledno proti splošnemu nadzoru zasebnih komunikacij. Dosledno PROTI “chat control” uredbi. Dosledno ZA svoja stališča, vedno in povsod.

Evropska poslanka Irena Joveva se je 2. septembra 2025 na Blejskem strateškem forumu udeležila panela Evropa izbira – ustvariti enotnost ali se soočiti s fragmentacijo, kjer je skupaj z drugimi sogovorniki razpravljala o prihodnosti Evropske unije v vse bolj razdeljenem svetu.

Uvodoma je Joveva poudarila, da je delo v tem mandatu posebej zahtevno zaradi naraščanja populizma in vračanja nevarnih idej, za katere je verjela, da sodijo v davno preteklost. Čeprav se je strinjala, da vizija za prihodnost Evrope obstaja, pa ni prepričana, da je ta tudi zares skupna.

”Če bi bilo tako, bi premogli dovolj politične volje, da izvedemo vsaj nekatere potrebne reforme znotraj Evropske unije. Tako pa vidimo, da lahko že ena država članica ali samo en voditelj in vsaj enega takšnega zagotovo imamo, ki ne deli te skupne vizije zadostuje, da se blokirajo ali pa v dobri meri zaustavijo oziroma upočasnijo pozitivne spremembe.”

Tako je kot eno ključnih izzivov izpostavila potrebo po institucionalnih reformah. ”Paradoks je, da je Evropski parlament edina neposredno izvoljena institucija med tremi ključnimi, pa kljub temu razpolaga z najmanj pristojnostmi. Če želimo Unijo, ki bo delovala bolj učinkovito in demokratično, je nujna reforma, ki bi Parlamentu kot instituciji, kjer odloča večina, zagotovila večjo vlogo in težo pri sprejemanju odločitev.”

Na vprašanje o moči mladih je izpostavila, da ni nujno izbirati med glasnostjo in spodobnostjo: ”Lahko si glasen, spodobno poveš resnico in si slišan.” Dodala je, da je naveličana netransparentnosti in kadar se ne pove, kako stvari stojijo ter kako zelo je Evropska unija zaskrbljena ali kako globoko neko zadevo obžaluje, pa tudi neskončnih razprav brez kakršnihkoli dejanskih rezultatov. Kritično je opozorila na pasivnost EU v primeru Bosne in Hercegovine, Srbije ter ob tragediji v Gazi: ”Če na papirju tako ponosno promoviraš svoje vrednote, načela in vladavino prava, potem pa ne ukrepaš, ko je to potrebno, ljudje upravičeno izgubijo zaupanje in EU izgublja kredibilnost.”

Ob zaključku je poudarila, da ni boljše alternative od Evropske unije kot take, a da mora ta dokazati, da svoje vrednote ne zagovarja le v teoriji, temveč predvsem v praksi.

Na okrogli mizi so poleg evropske poslanke Irene Joveve sodelovali tudi nekdanji veleposlanik EU v ZDA Joao Vale de Almeida, nekdanji zunanji minister Severne Makedonije Nikola Dimitrov ter predstavnik ABP Aart Jan de Geus.

Dostojanstvo. Kaj je to? Še bolj pomembno: Kje je?

Osnova vsega, osnova človeka, je danes prva poteptana. Teptajo jo tisti ljudje, ki to niso. Tisti “ljudje”, ki teptajo ljudi, ki pa to so … a so razčlovečeni. Kakšen paradoks.

Svet beži. Beži pred odgovornostjo, pred skupnimi rešitvami, beži od reda, varnosti in stabilnosti, ki smo jih še včeraj imeli za samoumevne. Beži pred dostojanstvom.

Dostojanstvo je rdeča nit jubilejnega največjega slovenskega diplomatskega dogodka, ‘Pobegli svet’ pa njegov letošnji slogan.

Nisem prvič del Blejskega strateškega foruma BSF, toda tokratni je zame vendarle poseben. Pred devetimi leti, takrat še kot novinarka in panelistka na Blejskem strateškem forumu za mlade, si namreč niti predstavljala nisem, da bom nekoč del velikega odra BSF. Svet beži, čas pa tudi. Na jutrišnjem panelu bomo razpravljali o tem, kam in kako naprej v času, ko Evropa (znova) stoji na razpotju.

Čeprav bo te dni na Bledu veliko govora o strateških vprašanjih prihodnosti sveta in Evrope, pa to ni današnji največji dogodek. V resnici je danes največji dan za tiste, ki stopajo čez šolski prag. Naj bo njihov prvi korak pogumen, njihova pot varna in njihova radovednost brezmejna. Naj bodo oni tisti, pred katerimi svet ne bo bežal tako, kot beži nam.

Naj bodo oni tisti, ki bodo razumeli, da dostojanstvo ni “nekaj več”, pač pa je preprosto temelj človeka. Dostojanstvo je lahko “lepa obleka”, ki v resnici ni nujno posebna, lahko pa je tudi “navadna” majica, ki je v resnici vse prej kot navadna. Jaz, na primer, sem bila danes na Bledu oboje.

“Dvoličnosti levičarjev se ne da prikriti. Evropska poslanka in nosilka liste Svoboda Irena Joveva je pred kratkim v Bruslju glasovala proti podaljšanju ukrepa za boj proti spolni zlorabi otrok na spletu, obenem pa se javno zavzema za pravice otrok v Gazi. Sama “opozarja” na porast “desnega populizma”, medtem pa sprevrženo “neopazno” glasuje za spolne predatorje, na soočenjih pa se prikazuje kot borka za pravice ljudi. Je levičarjem tako pomembna sprevržena LGBT agenda in seksualizacija otrok, da bi dovolili celo zlorabo otrok in pedofilijo?”

Prebrali ste del enega članka enega “medija”. Saj veste, tistega prvega v službi “resnice”. Bilo je proti koncu maja 2024. Dobra dva tedna pred evropskimi volitvami. Realnih argumentov za blatenje nikoli niso imeli, zato so si jih pač izmišljevali. Ali zmanipulirali. Bilo je lažje udariti pod pasom, češ “Joveva, političarka in mati, podpira spolno zlorabo otrok”.

In danes? Danes kar naenkrat razumejo, da je resničen boj proti pedofiliji možen tudi brez vohunjenja za čisto vsemi. Danes seveda tudi kar naenkrat ne omenjajo, da sem takrat proti temu glasovala edina iz Slovenije. Šlo je za rahljanje pravil, neposredno povezanih z uredbo CSAM, ki jo danes vsi poznate kot “chat control”.

Takrat so me o tem spraševali celo na naši nacionalni televiziji. Prišla sem na mladinski dogodek o prihodnosti EU, dobila pa vprašanja v smislu, če sem res glasovala proti boju zoper spolno zlorabo otrok. Takrat sem bila ogorčena, priznam. Ogorčena, ker je nekemu propagandnemu aparatu – kot že tolikokrat – spet uspelo.

In danes? Danes sem tako zelo srečna, da lahko z vami delim prav to svojo izjavo od takrat. Ker je danes to zgolj dokaz več, da ne spadam med ljudi, ki se obračajo po vetru. Da ne rečem – šele storim – nečesa samo zato, ker je to v tistem trenutku priljubljeno.

In danes …. ko dnevno dobivam na desetine e-sporočil upravičeno zaskrbljenih ljudi, kaj si mislim o “chat control” zakonodaji, si mislim … dobro jutro. Orwell bi bil ponosen.

Jaz nisem. Si predstavljate, da vam nekdo z Whatsappa, kar nekdo tretji, bere sporočila, pregleduje vaše fotografije in posnetke – za vsak slučaj?

Si predstavljate? Fotografija vašega otroka v kopalkah, ki jo pošljete babici, konča v nekem globalnem “nadzornem arhivu”. Ali pa intimno sporočilo partnerju. In potem to lahko vidi nek uslužbenec pri Facebooku. Ali pa, še huje, pristane v rokah koga, ki ga niti nočete poznati. Ali koga, ki potem to izkoristi. Za maščevanje, za naslajanje, za … karkoli že. To ni varnost, to je recept za katastrofo. To je konec šifriranja, konec zasebnosti in največji arhiv intimnih vsebin na spletu. Nekaj, na kar kriminalci in pedofili komaj čakajo, mimogrede! Ukrep, ki naj bi ščitil otroke, bi torej v resnici tako otroke kot vse nas še bolj izpostavil. Ker, aja, za otroke gre. Ironija v vsem svojem sijaju.

Danes bi brali sporočila “zaradi zaščite otrok”. Jutri jih bodo brali “zaradi varnosti države”. In pojutrišnjem?

Naj bom jasna kot vselej. Pedofilijo je treba preganjati brez usmiljenja. Zato smo v EU že sprejeli strožje kazni. A hkrati sem prepričana, da rešitev niso algoritmi, ki bodo kar tako prečesavali vse, kar zasebno pošiljamo nekomu. Rešitev je ozaveščanje, izobraževanje otrok in staršev, učinkovito delo policije in sodišč, stroga zakonodaja. In seveda – jasna pravila, ki pa varujejo tudi našo zasebnost.

“Chat control”? “Chat control” je nevarna farsa in dokler bom v Evropskem parlamentu, bom naredila vse za to, da ga preprečimo.

Tisti, ki verjame, da bo množični nadzor zaščitil otroke, verjame v pravljice. Zasebnost pa je pravljica brez “lj”. Je pravica.

Kje ste zdaj tisti, ki ste se pred dobrim letom dni spraševali o tem, koga ščitim? Zdaj jaz sprašujem vas. Koga ščitite vi? Koga ste včeraj, koga danes in koga boste jutri?

  • ⁠ ⁠Irena