Poskus kriminalizacije zgodovinskega spomina

Z velikim ogorčenjem spremljam posledice sobotnega dogajanja v Avstriji, kjer so avstrijske specialne enote s polno bojno opremo, brez sodnega naloga in brez vsakršnega opozorila vdrle na simbolni spominski kraj. Uniformirane enote, helikopterji, droni, dolge cevi in policijski psi – vse to zoper potomke in potomce žrtev nacističnega nasilja, zoper študentke in študente, zoper predavatelje in organizatorje delavnic, ki so se kot vsako leto (!) zbrali v spoštljivem poklonu padlim v boju proti fašizmu.

Kot uradni izgovor za to pretirano in popolnoma neprimerno uporabo sile so bile navedene domnevne kršitve s področja kampiranja in varstva narave. A dejanski razlogi te brutalne uporabe sile so bili vse prej kot okoljevarstveni. In razumeli smo jih vsi. Šlo je za poskus kriminalizacije zgodovinskega spomina, za poskus utišanja tistih, ki z dostojanstvom ohranjajo uporniško dediščino slovenskega naroda na tem prostoru – prostoru, ki je eden najmočnejših simbolov protifašističnega odpora na avstrijskih tleh.

V tej boleči ironiji je še posebej absurdno, da so prav tisti, ki so na miren in dostojanstven način ohranjali spomin na zločin, postali tarča obtožb o nedostojnem ravnanju. Medtem pa je ravnanje tistih, ki so to racijo izvedli, neizogibno vzbudilo spomin na tisti tragični april pred osemdesetimi leti, ko so nacistične enote na tem istem kraju umorile enajst pripadnikov koroških Slovencev.

Sobotno dogajanje pa žal ni osamljen incident zoper slovensko skupnost v Avstriji, temveč pokazatelj vse bolj zaskrbljujočega odnosa avstrijskih oblasti v Avstriji – tako na zvezni kot deželni ravni, do tam živeče slovenske narodne skupnosti. Sistematično izigravanje določb 7. člena Avstrijske državne pogodbe, predvsem skozi zavestno zanemarjanje pravice do rabe slovenskega jezika na dvojezičnem območju, proračunsko zmanjševanje sredstev za manjšine, simbolna prisvajanja slovenskega ozemlja in zdaj še represija nad nosilci antifašistične dediščine – vse to kaže na zaskrbljujoč odmik od evropskih vrednot avstrijskih oblasti.

Od Avstrije – kot članice Evropske unije in podpisnice Avstrijske državne pogodbe, ki predstavlja temelj njene povojne suverenosti in zavez, brez katerih  Avstrija povojne državnosti sploh ne bi mogla vzpostaviti – pričakujem dosledno in verodostojno uresničevanje določb 7. člena. To vključuje uresničevanje jezikovnih, kulturnih in političnih pravic slovenske narodne skupnosti, zagotavljanje njene enakopravne obravnave ter ustvarjanje pogojev spoštljivega in dostojnega sobivanja z večinskim prebivalstvom.

Kajti dovoliti, da se z represijo odgovarja na miren poklon, pomeni odpovedati se zgodovinski odgovornosti. Dovoliti, da se na kraj spomina znova prinese orožje, pomeni dovoliti, da se pozabljeno ponovi.

Zato se odločno pridružujem zahtevam slovenske vlade za temeljito, neodvisno in pregledno preiskavo dogodka, ugotovitev zlorabe pooblastil in ustrezne odgovornosti vseh vpletenih. Pričakujem tudi jasna zagotovila avstrijskih oblasti, da se kaj takega ne bo nikoli več ponovilo – ne na Peršmanovi domačiji ne kjerkoli drugje.

/0 Comments/objavil/a
,

Bruselj, kot sem ga doživela

Ko sem se leta 2020 kot 19-letnica preselila iz Srbije v Slovenijo in začela študij na Fakulteti za družbene vede, si nisem predstavljala, kako močno bo ta odločitev vplivala name. Nisem vedela, kaj me čaka, niti kako pomembno je, da si upaš zapustiti cono udobja, če želiš rasti. V manj kot petih letih sem se z vztrajnim delom in iskrenim zanimanjem vključila v številne lokalne, regionalne in evropske organizacije, z neustavljivo lakoto po znanju in željo po novih izkušnjah. Moje zanimanje za geopolitiko, evropsko širitev ter za nekoliko bolj abstraktne, a temeljne vrednote, kot so človekove pravice, delujoče demokratične institucije in vladavina prava, je raslo z vsako novo izkušnjo.

Ko sem zasledila razpis za pripravništvo v pisarni evropske poslanke Irene Joveve, sem takoj prepoznala priložnost, ki je povsem sovpadala z mojimi interesi. Čeprav se mi je takrat zdela ta možnost skoraj nedosegljiva, sem čutila, da bi mi lahko prinesla novo znanje, odgovornost in priložnost za rast. Nisem pa pričakovala, kako globoko me bo ta izkušnja zaznamovala, tako poklicno kot osebno.

Že pred začetkom pripravništva sem vedela, da z Ireno delim temeljne politične vrednote. Ko pa sem začela neposredno sodelovati z njo in njeno ekipo, sem šele zares razumela, kaj pomeni ostajati zvest svojim načelom tudi takrat, ko to ni politično enostavno. Ne glede na pritiske, bodisi tiste manjše in osebne, ki izvirajo iz posameznih interesov, bodisi tiste institucionalne in sistemske, ki prihajajo od zgoraj. Posebno sem hvaležna Žani, Roku in Marku, ki so mi zaupali odgovorne naloge, me usmerjali, spodbujali in izzivali. Bili so mentorji, a hkrati tudi prijatelji, s katerimi smo znali skupaj razmišljati, se pogovarjati in se iz srca nasmejati zunaj delovnega časa. Skozi sodelovanje z Ireno in njeno ekipo sem se naučila, kako pomembno je v politiki ostajati dosleden, iskren in trden v svojih prepričanjih, saj ljudje to začutijo in cenijo. Imela sem privilegij delati za osebo, ki ne le zagovarja načela, temveč jih živi, ter resno razume svojo vlogo kot demokratična predstavnica trenutne volje volilnega telesa.

Eden od najbolj nepozabnih trenutkov pripravništva je bila organizacija sprejema za skupino srbskih študentov, ki so iz Srbije do Bruslja tekli v znak podpore pravni državi, boju proti korupciji, transparentnosti in evropskim vrednotam. Naša pisarna jih je sprejela, jim omogočila prostor za predstavitev in jim izrazila podporo na njihovi poti. Zanje je to pomenilo večjo prepoznavnost v evropskem prostoru,

zame pa močan osebni trenutek, saj sem v njihovi zgodbi prepoznala tudi svojo. Njihova pot proti Evropi je bila simbolno nadaljevanje poti, po kateri sem sama hodila zadnjih pet let, in prav delo v tej pisarni mi je pomagalo to povezavo prvič jasno začutiti.

Čeprav je moje pripravništvo trajalo približno dva meseca, sem v tem času dobila občutek, da sem začela razumeti, kako institucije Evropske unije dejansko delujejo. Skozi vsakodnevno delo z ekipo ter ob srečevanju z mladimi iz različnih držav in s slovenskoskupnostjo v Bruslju sem prvič zares začela razbijati predstavo o Bruslju kot oddaljenem in abstraktnem kraju. Postalo mi je jasno, da za vsemi zapletenimi strukturami stojijo ljudje in konkretno, vsakodnevno delo. Ob tem sem spoznala, da je tudi posameznik, čeprav majhen člen v velikem sistemu, lahko pomemben. Verjamem, da je prav tak človek pogosto najbolj ključen. Nekdo, ki s svojim majhnim, a iskrenim prispevkom vsak dan opominja, da mora biti politika v službi ljudi in usmerjena v skupno dobro.

Bruselj mi ne bo ostal v spominu le kot središče institucij, temveč kot prostor, kjer sem razumela, kaj pomeni biti del političnega procesa, ne da bi pri tem izgubil sebe. To spoznanje bom nosila s seboj, kamorkoli me pot zanese.

– Lenka Živanović

__________________________________________________________________________________________________________________________

/0 Comments/objavil/a

Joveva za Ženski magazin: ”Ponosna sem na poštena poklica svojih staršev.”

 

Evropska poslanka Irena Joveva je v torek, 23. julija 2025, v pogovoru za priljubljeno makedonsko revijo Ženski magazin odkrito spregovorila o svojih koreninah, otroštvu in osebni poti, ki jo je vodila od Jesenic do Evropskega parlamenta. V odprtem, pristnem in čustveno obarvanem intervjuju se je dotaknila tudi materinstva, političnih izzivov ter vloge žensk v javnem prostoru.

Na vprašanje o otroštvu je z žarom v očeh obudila spomine na Jesenice – kraj, ki ga še danes nosi v srcu: “Zame bo to vedno najlepše mesto na svetu,” je dejala, “ravno zaradi vseh spominov iz otroštva in mladosti.” Odraščala je namreč v blokovskem naselju, v skupnosti, kjer so si različne družine, priseljene z vseh koncev nekdanje Jugoslavije, delile življenje, in kjer je po njenih besedah še vedno veljal rek človek človeku sosed.

Ponosno je poudarila, da se nikoli ni sramovala svojega porekla, družine ali priimka. Vse življenje je sobivala z dvema kulturama. Tako je skoraj desetletje obiskovala dopolnilni pouk makedonskega jezika, skoraj dvajset let pa plesala v makedonski folklorni skupini v Makedonskem kulturnem društvu Ilinden, katerega članica je še danes.

Na vprašanje o obiskih makedonskih krajev in svojih sorodnikih je odgovorila, da so bili takšni obiski med njenim odraščanje veliko bolj pogosti in nepozabni, tako zaradi sorodnikov kot iskrenih prijateljstev in tudi prve ljubezni. Čeprav danes tja zaide redkeje, predvsem zaradi družinskih in poklicnih obveznosti, ostaja s svojimi bližnjimi v stalnem stiku.

Njen nedavni govor v Evropskem parlamentu, v katerem je govorila o makedonskem jeziku in identiteti, je v državi sprožil val navdušenja in številne odzive. Sama sicer pravi, da pred nagovorom ni imela nobenih pričakovanj, saj to niti ni bil njen cilj: “Samo povedala sem tisto, kar bi moralo biti jasno vsakomur,” je odvrnila. Ob tem je izrazila zadovoljstvo, da je njeno sporočilo doseglo tudi tiste, ki si ga morda niso želeli slišati.

Kot političarka in ženska v javnem prostoru se je pogosto soočala oziroma se še vedno sooča s predsodki in včasih tudi dvojnimi merili. Pri tem je izpostavila, da jo še vedno boli zlasti to, da se tudi v letu 2025 moramo pogovarjati o politiki kot večinsko moškem svetu, čeprav spol ne bi smel igrati nobene vloge: ”Edino, kar bi moralo šteti, so delo in doseženi rezultati.”

Kot je še povedala v nadaljevanju, se je privadila, da bo kot javna osebnost vedno pod drobnogledom, pogosto tudi tarča diskreditacij in zlonamernih komentarjev, vendar pa jo prizadenejo le napadi, usmerjeni v njeno družino: “Največji izziv zame ni brati laži o meni, kot sem rekla, me to ne gane. Popolnoma drugače pa je, ko nekdo kaj takšnega napiše o moji družini.”

Ena takšnih izkušenj jo je pred dnevi doletela na družbenih omrežjih.

“Zabolelo me je, da se nekdo norčuje iz poštenih poklicev, v tem primeru mojih staršev. Ponosna sem, da je bila moja mami snažilka, moj oče pa delavec v železarni. Nič mi ni padlo z neba, njima pa še manj. In sem živ dokaz, da se da uspeti tudi brez zvez in poznanstev – ne, ne ‘z nečim drugim’, ampak s trudom in poštenim delom.”

Kot je priznala, sicer praviloma ne krši pravil Evropskega parlamenta, vendar je ob nekaj priložnostih zavestno storila drugače. “Zadnje čase je skoraj nemogoče ostati ‘korekten’ v politiki, ki jo pogosto poosebljajo ljudje z načeli, shranjenimi nekje globoko v predalu,” je pojasnila ter se spomnila, kako je v plenarno dvorano prinesla in za nekaj sekund pokazala fotografijo dečka Yazana, žrtve lakote in genocida v Gazi – prizora, ki ga ni mogoče pozabiti.

“V takih primerih je preprosto bolj etično – v vsej svoji ironiji – kršiti pravila z dvignjeno glavo, kot pa slepo kimati. Z največjim ponosom in odgovornostjo dajem glas tistim, ki ga nimajo, ko to lahko storim. Konec koncev sem to storila tudi nedavno z zaključkom nagovora v makedonskem jeziku. Če je to cena človečnosti, jo plačam z največjim veseljem.”

Kot svojo največjo življenjsko oporo je izpostavila družino, zlasti svojo pokojno mamo, ki še danes ostaja njen najmočnejši notranji kompas. “Moj zgled za vse, kar počnem v življenju, je moja mama, ker ne poznam – in verjetno nikoli ne bom spoznala – močnejše in pravičnejše osebe na tem svetu.  A tudi brez očetove podpore danes ne bi bila, kar sem in kjer sem. Enako velja za partnerja, še ena izredno velika podpora – le, da se ona še ne zaveda, kako zelo velika je – je moja punčka Mila.”

Na vprašanje, če bi lahko spremenila eno stvar za ženske v Evropi, je odgovorila, da si namesto ene konkretne spremembe želi predvsem spremembo miselnosti – manj zavisti, več uvidevnosti in razumevanja ter manj pritiskov glede videza in popolnosti. “Popolna nisi samo, če imaš ‘Instagram’ postavo,” je prepričana.

O videzu pravi, da ni nikoli razmišljala veliko, čeprav razume njegov pomen v kontekstu družbenih norm v javnem prostoru.

“Meni osebno ne bi moglo biti bolj vseeno, kako je kdo oblečen. Razumem, da obleka lahko naredi človeka, delno sem se tudi sama prilagodila takšnemu načinu razmišljanja … ker je očitno splošno prepričanje, da se bolj verjame nekomu v suknjiču oziroma kostimu kot nekomu v puloverju in jeans hlačah. Toda spomnim se, recimo, odraščanja, ko so vedno vsi vedeli, kdo ima kaj novega na sebi. Jaz nikoli. Ker res nikoli nisem posvečala pozornosti materialnim stvarem, kot so obleke.”

V zaključku pogovora se je dotaknila makedonskih jedi in svoje mame, ki jih je z veliko kuharsko strastjo pogosto pripravila.

“Nikoli si ne bom odpustila, da v mladosti nisem bolj pozorno poslušala, ko mi je razlagala recepte. Naj mi oprostijo vsi profesionalni kuharji, ampak moja mama je bila najboljša kuharica na svetu. Moja najljubša makedonska jed? Tavče gravče. Mami ga je naredila popolnega. Jaz nisem tam. Še (smeh).”

Intervju si lahko v celoti preberete na naslednji povezavi.

/0 Comments/objavil/a

Irena Joveva za Monitor: To ni stvar poguma, ampak spodobnosti

Evropska poslanka Irena Joveva je v ponedeljek, 11. julija 2025 v intervjuju za črnogorski neodvisni časopis Monitor spregovorila o številnih aktualnih temah – od glasovanja o nezaupnici predsednici Evropske komisije, razmer na Bližnjem vzhodu in v Srbiji, do obrambnih izdatkih za NATO, nedavno sprejete sporne resolucije o ohranjanju spomina na žrtve povojnega komunističnega obdobja v Sloveniji, medtem ko se je v zaključku dotaknila evropske perspektive Črne gore in možnosti njenega vstopa v Evropsko unijo.

Uvodoma se je Joveva dotaknila glasovanja o nezaupnici predsednice Evropske komisije Ursule von der Leyen. Spomnila je, da je bila do njenega vodenja komisije kritična že od samega začetka, predvsem zaradi pomanjkanja transparentnosti pri sklepanju ključnih dogovorov, kot je bil tisti glede dobav cepiv s podjetjem Pfizer:

“Tako pomembni dogovori, kot so nakupi cepiv se ne morejo sklepati prek SMS sporočil. Način, kako je predsednica Evropske komisije vodila ta proces, danes ne moremo več spremeniti, lahko pa jasno povemo, da pri javnem denarju ne sme biti prostora za skrivnosti.”

V nadaljevanju je bila tudi kritična glede razmer na Zahodnem Balkanu. Pri tem je opozorila, da nekateri politični akterji v regiji še naprej zavestno in vztrajno ohranjajo vzdušje etničnih delitev, pri čemer pogosto uporabljajo strah, sovraštvo in zgodovinske manipulacije kot politično orodje za utrjevanje svoje oblasti. Ob tem je opozorila, da odgovornost za ohranjanje takšnega stanja ne nosijo zgolj lokalni voditelji – pomemben del krivde pripisuje tudi Evropski uniji, katere pristop do regije že dolgo spodkopava lastna načela.

“Politika EU do Zahodnega Balkana že leta temelji na ideji “stabilnosti za vsako ceno”. Ta se pogosto zanaša na ohranjanje geopolitičnega ravnotežja zavoljo zaščite donosnih ekonomskih interesov – celo takrat, ko to pomeni zavestno molčanje ob avtoritarnih praksah.”

 

Glede povečanja obrambnih izdatkov zveze NATO je ocenila, da to ne predstavlja zmage ameriškega predsednika Donalda Trumpa, temveč odraža vse močnejšo voljo večine držav članic EU, da v vse bolj negotovih časih dodatno vlagajo v lastno varnost. Zato bo po oceni Joveve ključno, da Unija ne ostane odvisna od ameriških zaveznikov, temveč da doseže resnično strateško avtonomijo – tako glede gospodarske odpornosti kot tudi na področju obrambe.

Beseda je nanesla tudi na nedavno sprejeto resolucijo Evropskega parlamenta o ohranjanju spomina na žrtve povojnega komunističnega obdobja v Sloveniji, pri čemer je obsodila poskuse politizacije zgodovine. Kot je nadalje izpostavila, je povsem nesprejemljivo, da se tako občutljive in kompleksne zgodovinske teme sprevračajo v predvolilno politično orožje ene same opozicijske stranke, ki gradi svoj politični kapital celo na potvarjanju zgodovinskih dejstev.

V tem kontekstu se je odzvala tudi na pomanjkanje odločnejšega odziva EU na sporni koncert Thompsona v Zagrebu. Spomnila je, da je Evropa nekoč jasno, odločno in za vse čase zavrnila poveličevanje skrajnih ideologij, kot sta nacizem in fašizem: ”Zato ni na mestu, da se takšne pojave ignorira. Treba je jih je uradno obsoditi. Problem ni toliko v samem Thompsonu, kot je v družbeni normalizaciji ideologij, ki bi morale ostati nepreklicno obsojene. Žal so k tej normalizaciji prispevala tudi družbena omrežja in senzacionalistični mediji. Posebej nesprejemljiva pa je bila prisotnost nekdanjega slovenskega premierja, sicer samooklicanega ”domoljuba”, ki je očitno užival v skladbah izvajalca, ki vsak koncert začne z utaškim pozdravom.”

Joveva je komentirala tudi razmere na Bližnjem vzhodu, kjer je opozorila, da smo priča najbolj dokumentiranemu genocidu v sodobni zgodovini. Ob tem je izrazila obžalovanje, da velike sile še ne kažejo dovolj pripravljenosti, da dosežejo prekinitev ognja in vzpostavo pravičnega ter trajnega miru.

“Nekatere države članice EU, zlasti Nemčija, so se odločile, da ne bodo stopile v obrambo šibkejših. Raven vsiljenega proizraelskega odnosa tako postaja vse bolj zaskrbljujoča. Čeprav razumem zgodovinsko odgovornost, ki jo nosi Nemčija, pa način, kako poskuša “popraviti” svoje napake iz preteklosti, vodi v povsem drugo skrajnost.”

V zaključku je na vprašanje o možnosti vstopa Črne gore v EU izrazila zadovoljstvo nad vidnim napredkom te države, ki se odraža tudi v letnem poročilu o napredku predvsem v zadnjem letu. Kot posebno spodbudno je ocenila enotnost vseh političnih akterjev glede evropskega članstva, pri čemere je poudarila, da je uradna Podgorica postala simbol, da je evropska perspektiva Zahodnega Balkana še vedno živa. Ob tem je izrazila trdno prepričanje, da bo Črna gora postala 28. članica Evropske unije.

Intervju je v celoti dostopen na naslednji povezavi.

/0 Comments/objavil/a
,

“Zato pojdi in naredi, kar lahko, da ostaneš človek. Sicer ne bo nič pomembno.”

“Se človek lahko navadi na vojno? Lahko, seveda. Jaz sem se navadil. Ne maram je, ampak sem se. Živim prilagojeno obstoječim razmeram, delam, razmišljam, jem … Toda – se človek lahko navadi in ostane normalen? To je že težje vprašanje. O Irmi je odločil nekakšen petek. Že zdavnaj sem pozabil, da obstaja nekaj, kar se imenuje petek, potem vikend, potem prazniki in podobne stvari, mesec avgust pa je idealen za sončenje, plavanje in podobne radosti brezskrbnih ljudi. Za nas to ne obstaja. Dodelili so nam drugo vrsto športa. Igro s smrtjo. Tvojo ali tujo, ampak v igri je vedno samo eno – obstajati ali ne obstajati. Kot da je to nekaj. Kaj je pomembno? Preživeti za vsako ceno? Tudi to ni pomembno. Pomembno je živeti kot človek, če pa ne gre, potem ni nič več pomembno. Niti živeti ne. Zato pojdi in naredi, kar lahko, da ostaneš človek. Sicer ne bo nič pomembno.”

Prebrali ste odstavek iz knjige, ki jo berem že mesece. Pa niti ne zato, ker si ne bi mogla vzeti tistih nekaj minut pred spanjem, ampak zato, ker je osebna zgodba avtorja Sarajevske princeze, zdravnika Eda Jaganjca, tako zelo pretresljiva, da …

… da je težko dojeti. Je res tako težko biti človek v nečloveških razmerah? Kako je mogoče, da nič ni sveto, niti življenje otrok, mladih?

In danes, ko številni – v prvi vrsti prav mladi – pogumno vstajajo proti avtokraciji, proti potvarjanju zgodovine in proti razčlovečenju, je ključno razumeti, da ima zločin v Srebrenici ime. Genocid. To ni mnenje, pač pa dejstvo, potrjeno na sodiščih.

Z odgovornostjo posameznikov – ne naroda.

To je zahteva po odgovornosti – ne kolektivni krivdi.

To je spoštovanje do žrtev – in do vseh, ki si tudi znotraj Srbije ali kjerkoli drugje na tem svetu želijo družbo brez zanikovanja, brez manipulacij in brez glorificiranja zločincev.

To je zahteva, naj se ne obračajo glave takrat, ko mednarodno humanitarno pravo velja samo še na papirju.

Ko je celo lakota smrtonosno orožje.

Ko otrok v Gazi, ki išče samo požirek vode, ne ve, če bo preživel.

Ko bolnišnica ali begunska taborišča niso več zaščita ali zatoščišče, pač pa potencialna past.

Ko mednarodna skupnost zamuja trenutek, da bi ta grozodejstva preprečila. Tako kot že tolikokrat. Tako kot pred 30 leti. Spet.

Mednarodno-pravni red se ne podira samo pod težo bomb, ampak tudi pod težo ravnodušnosti. Dehumanizacije. In s pogledom stran.

“Zato pojdi in naredi, kar lahko, da ostaneš človek. Sicer ne bo nič pomembno.”

/0 Comments/objavil/a
,

Živjo! Sluzasta izdajalska podgana tukaj.

Živjo! Sluzasta izdajalska podgana tukaj.

Menda. Menda nimam lastnega mnenja. Pa ravno jaz, ja …

Veste, če nekdo pri nekem glasovanju pritisne “nič”, to ne pomeni, da nima lastnega mnenja. Vsaj ne nujno. Včasih – v mojem primeru vedno – pomeni, da sem skrbno premislila ter se z mirno vestjo in stoodstotnim zavedanjem odgovornosti odločila, da bom pač pritisnila “nič”. Ni se zgodilo prvič, najbrž tudi ne zadnjič.

Vam pa z veseljem razložim, zakaj. Upam, da boste prebrali predvsem tisti, ki me označujete za … tisto zgoraj.

Torej: danes smo glasovali o nezaupnici Evropski komisiji. Ne samo Ursuli von der Leyen, temveč celotni Evropski komisiji. Prva pomembna podrobnost.

Gremo dalje. Predsednica komisije nima moje podpore. Mimogrede, nima je že od samega začetka tega mandata in je nikoli ni – očitno pa tudi nikoli ne bo – dobila. Njena (ne)dejanja na številnih področjih – od neetične, povsem zgrešene politike do genocida v Gazi, paktiranja z avtoritarnimi režimi ter dostikrat zelo očitne podpore tem istim, zlasti na Zahodnem Balkanu, do pretirane koncentracije moči, češ “moja je zadnja in ne morete mi nič” … vse to kaže, da se marsikje stvari pomikajo v napačno smer.

Je bilo to zapisano v predlogu nezaupnice, kaj mislite? Sploh veste, kdo jo je vložil? Skrajni desničarji. Manipulatorji, populisti, ki jim je mar zgolj zase in za nič drugega. Njihove kritike so selektivne (strinjam se zgolj s tisto glede netransparentnosti pri nakupu cepiv, kar tako ali tako vsakič javno povem – tudi z glasovanji!), njihova odgovornost pa … o, saj res, ni je. Nič.

Veste, Evropska unija je več kot ena oseba. Predvsem pa je več kot plen za neo******* (vstavite poljubno nadaljevanje besede), ki jo rušijo zaradi gradnje odra za lastne, tako zelo poceni, zlasti pa tako zelo nevarne politične točke.

Ne nameravam govoriti v imenu ostalih, toda verjemite mi, da se je vsak od nas devetih evroposlank ali poslancev iz Slovenije danes odločil izključno taktično. Verjemite mi. Tudi jaz sem se. Ampak moja taktika je, da mi na kraj pameti ne pade podpirati skrajnežev, hkrati pa mi še manj na kraj pameti pade podpreti predsednico komisije.

Šla sem proti svoji politični skupini. Za svojim stališčem stojim. Vedno. Brez omahovanja. Seveda se z mojim glasovanjem lahko ne strinjate. Prepričanih ne bom prepričevala. Nima smisla. A če vas do konstruktivne razprave loči le en živalski samostalnik ali pridevnik z nekaj čudovitimi dodatki … kaj je to? Nič. S to razliko, da je bil moj nič vsebinski. In – verjeli ali ne – načelen še toliko bolj.

 

EP/Laurie DIEFFEMBACQ

/0 Comments/objavil/a
,

Dobro me poslušajte, kolegice in kolegi

Evropska poslanka Irena Joveva se je v torek, 8. julija 2025, udeležila plenarne razprave o poročilu Evropske komisije glede napredka Severne Makedonije za leti 2023 in 2024. ”To poročilo je poročilo o evropski poti ene države kandidatke. Poti naroda, ki je bil tolikokrat ponižan in nalagan … pa je še vedno boljši od marsikaterega znotraj Unije,” je ob tem izpostavila.

Uvodoma je Joveva poudarila, da je omenjeno poročilo namenjeno spremljanju evropske poti države kandidatke, ki je bila na tej poti večkrat izpostavljena neupravičenemu pogojevanju, političnim blokadam in poniževanjem. Kljub vsem oviram pa makedonski narod po njenih besedah ostaja bolj dosleden evropskim vrednotam kot marsikdo znotraj same Unije.

Pri tem je jasno izpostavila, da poročilo ni in ne sme postati prostor za razpravo o obstoju makedonskega naroda, jezika ali identitete:

“Čeprav me ta del besedila v poročilu seveda ne moti, podpiram ga in ne bom glasovala za njegov izbris, moram kljub temu biti fer in makedonskemu narodu sporočiti: vem, da boli. Mene tudi. Ampak ne pristajajte na narativ politike, ki bo govoril, da vam je Evropski parlament s tem odvzel identiteto ali jezik. Ni res.“

Hkrati je Joveva obsodila politične manipulacije in populistične interpretacije, ki zlorabljajo občutljiva vprašanja identitete ter pri tem zavirajo tako širitveni proces Evropske unije kot tudi zaupanje v njene institucije. Tistim, ki z zavestnim zavajanjem nasprotujejo pravičnosti, pa je odločno sporočila: “Makedonski jezik je avtentičen, vaši poskusi pa moderna fikcija. Identiteta, ki je preživela stoletja, ne bo izginila zaradi enega glasovanja in vašega lobiranja.“

Svoj nagovor je zaključila z mislijo, da makedonski narod za svoj obstoj ne potrebuje nikogaršnjega dovoljenja: “Da pa bi to končno prepoznali tudi tisti, ki še vedno dvomite … za to potrebujete predvsem poštenost, integriteto in pogum. Vem.“

Foto/EP: Brigitte HASE

/0 Comments/objavil/a
,

EMFA je eden največjih dosežkov našega prejšnjega mandata

Evropska poslanka Irena Joveva je v torek, 8. julija 2025, sodelovala na plenarnem zasedanju Evropskega parlamenta v razpravi o stanju glede izvajanja evropskega akta o svobodi medijev v državah članicah Evropske unije.

Uvodoma je Joveva poudarila, da predstavlja Evropski akt o svobodi medijev enega ključnih zakonodajnih dosežkov prejšnjega mandata Evropskega parlamenta, ki je nastal kot odziv na konkretne primere političnih pritiskov na medije – tudi na izkušnji Slovenije. »Nastal je tudi zaradi napadov Janševe vlade na STA in RTV. Žal. Če to doživiš, veš, kako pomembno je imeti evropske varovalke,« je pojasnila.

Ob tem je opozorila, da do začetka polne uveljavitve akta sicer preostaja še natanko en mesec, vendar se številne države članice nanj še vedno ne pripravljajo dovolj resno ali pravočasno. Komisijo je zato pozvala, naj nemudoma sproži postopke pred Sodiščem EU proti vsem državam, ki z implementacijo zamujajo:

»Od sprejetja (zakona) je medijska svoboda marsikje po EU nazadovala, merim predvsem na Slovaško, mediji pa niso imuni pred napadi oblasti nikjer. Pri svobodi medijev je enako kot pri katerikoli svobodi: ko jo zadušiš, jo težko vzpostaviš nazaj. Pomena svobode pa se zaveš, ko jo izgubiš.«

V zaključku je ocenila, da besedilo akta vsebuje številne pomembne določbe, ki bi lahko učinkovito zaščitile novinarje in uredništva pred političnimi posegi, zasebnimi interesi in neomejenim vplivom digitalnih platform. Vendar kot je dodala, brez jasne odločenosti institucij, zlasti Evropske komisije, da te določbe tudi dejansko uveljavijo, vsebovane varovalke ostajajo zgolj načelna zagotovila brez pravega učinka.

/0 Comments/objavil/a
,

“Spremni”

Evropska poslanka Irena Joveva se je v ponedeljek, 7. julija 2025, udeležila plenarne razprave v Evropskem parlamentu, kjer je navzoče nagovorila pred glasovanjem o resoluciji “o ohranjanju spomina na žrtve povojnega komunističnega obdobja v Sloveniji”. “Tako zelo ljubijo svoj dom, da so ga “spremni” prodati. Včasih tudi zamenjati. Podobno, kot bi zamenjali zgodovinska dejstva,” je ob tem poudarila.

Uvodoma je Joveva opozorila, da medtem ko po svetu divjajo vojne, genocid in obenem spremljamo razpad liberalne ureditve, pri čemer je enakost postala samo še iluzija, so nekateri poslanci v Evropskem parlamentu predlagali zgodovinsko netočno resolucijo, s katero želijo povojno obdobje v Sloveniji, spisati na novo. Ob tem je spomnila tudi na manipulacije, ki so spremljale postopek njenega sprejemanja:

“In s čim se ukvarjajo kolegi na desni? V Evropski parlament z zlorabo postopkov prinašajo zgodovinsko netočno resolucijo, ki bi povojno obdobje v Sloveniji, obdobje izpred 80 let spisala na novo in to z rokami neonacistovi n neofašistov.”

V nadaljevanju je obsodila nevarno politično instrumentalizacijo zgodovine in opozorila na cinizem najnižjega ranga:

“To, da resolucijo potrjujejo recimo tisti, ki na avstrijskem Štajerskem s himno preizprašujejo slovensko ozemlje. In recimo tisti, ki so konec tedna na koncertu kričali, da so ”spremni”. Slovenski ”domoljubi” torej tako zelo ljubijo ta svoj dom, da bi ga prodali.”

V zaključku je opozorila, da so takšna dejanja, ki jih nekateri z navdušenjem razglašajo za dosežke, v resnici izraz politične sprevrženosti, kjer ne gre za spoštovanje žrtev ali dostojanstva, temveč zgolj in samo za preračunljivo spreminjanje preteklosti v skladu z  lastnimi interesi:

“Oni so ”spremni”. Začeli so z revizijo zgodovine, nadaljevali bodo z uničenjem vsega samoumevnega v Uniji.”

/0 Comments/objavil/a
,

Imam povtorno da vi kažam nešto.

Imam povtorno da vi kažam nešto.

Da, prvi del zapisa bo v makedonskem jeziku. Z razlogom … ki ni nujno sodoben. Ali pač?

Dali mislite deka stvarno postojat “moderni” jazici? Jazikot e živo suštestvo, znam, no za mene toa “moderen jazik” e na primer sleng, koj postojano se menuva ili se prilagoduva na mladite i ponekogaš e teško da mu se sledi. A možebi samo sum stara. Ili “staromodna”, sekako ne “moderna”, neli?

A što e so jazikot na eden narod? Eden jazik može da ima nekolku verzii, znam, no toa – ispravete me ako grešam – se narekuva dijalekt. Megjutoa, ne postoi situacija vo koja što eden jazik, formalno priznat jazik, odednaš stanuva “moderen”. Čisto poradi toa što nekoj, ete, rešil da go nareče taka. Se e vo duhot na dobrososedskite odnosi, neli?

Zošto go pišuvam seto ova. Zatoa što idnata nedela, na plenarnata sednica vo Evropskiot parlament, ke glasame za izveštajot na – citiram – “Evropskata komisija za Severna Makedonija” za poslednite dve godini.

Toa se sosema normalni, tradicionalni godišni izveštai, so edinstvena cel: da bidat profesionalni, fer i zasnovani na kriteriumite za napredokot na zemjata kandidat. Toa se izveštai koi što NIKOGAŠ ne treba da stanat alatka za razjasnuvanje na raboti koi nemaat NIKAKVA vrska so kriteriumite za procesot na pristapuvanje.

Nakratko: originalnata verzija na tekstot na izveštajot, postignat vo pregovorite na političkite grupi, e realna. Ama odredeni političari ne bi bile političari da ne pravat drama vo vrska so se što e povrzano so makedonskiot narod, jazik i identitet.

Tie sakaa vo tekstot go vklučat zborot “moderen”. Moderen makedonski jazik. Se e vo duhot na dobrososedskite odnosi, neli?

E pa, nema da može. Da vi kažam … mnogu dobro razbiram deka politikata e prašanje na kompromisi, koi ne se nužno sekogaš najdobri. Ja razbiram i emocionalnosta do koja doagja koga stanuva zbor na odredeni temi.

No nikogaš nema i ne sakam da razberam kako evropskite instituciii možat tolku lesno da stanat prostor kade – pod izgovor na parlamentarizam, pa i na evropeizacija – cvetaat nacionalistički revizionistički idei. Prostor kade što institucionalnata mokj se koristi za ednostrani obidi na primeni ne samo na minatoto, tuku duri i na segašnosta. Ili modernosta, ako sakate.

Dali navistina sekogaš morame da birame strani? Dobro, ajde, pak ke birame strani. Eve, jas ja biram stranata kade što identitetot na nacijata e ostaven na mir. Kade što jazikot na nacijata e ostaven na mir.

Od srce i posakuvam se najdobro i najubavo na tatkovinata na moite roditeli. No za žal, tamu e se osven toa. Interesite na političarite – od site strani! – ne treba da bidat parohiski, nacionalistički interesi i manipulacii. Nivniot interes treba da bide narodot. I ne, ne samo edniot. I ne, ne dvata naroda. Tuku … site.

*

Začela sem z dobesedno maternim, zaključila bom z maternim. Torej:

Ali po vašem mnenju obstajajo “sodobni” jeziki? Seveda je jezik živa stvar, a zame je sodoben jezik recimo sleng, za katerega se mi zdi, da se pri mladini vedno znova spreminja oziroma prilagaja in mu je včasih težko slediti. Morda sem pa samo stara. Ali “starodobna”, bi nekdo rekel.

Kaj pa jezik določenega naroda? Seveda je jasno, da ima jezik lahko več različic. Toda temu se – kolikor vem – reče narečje. Prepričana pa sem, da ne more nek jezik, ki je formalno priznan, kar naenkrat postati “sodoben”. Ker se je nekdo pač odločil, da ga je menda bolj primerno tako poimenovati. Vse v duhu dobrososedskih odnosov, kajne?

Zakaj vam vse to pišem. Zato, ker bomo naslednji teden na plenarnem zasedanju glasovali o poročilih – navajam – “ Evropske komisije o Severni Makedoniji” za minuli dve leti. Gre za običajna, tradicionalna letna poročila, katerih edini namen mora biti strokovna, poštena in na merilih temelječa ocena napredka države kandidatke. Gre za poročila, ki ne smejo nikoli postati orodje za razčiščevanje stvari, ki nimajo nobene zveze s kakršnimikoli merili pristopnega procesa.

Skratka, originalna različica poročila, dosežena po pogajanjih s političnimi skupinami Evropskega parlamenta, je zelo realna. A seveda določeni politiki ne bi bili politiki, če ne bi delali drame – kot vedno, ko je govora o makedonskem narodu, jeziku in identiteti.

V besedilo so želeli vključiti besedo “sodoben”. Sodoben makedonski jezik. Vse v duhu dobrososedskih odnosov, kajne?

Ne bo šlo. Absolutno razumem, da je politika stvar kompromisov, ki niso nujno vedno najboljši. Razumem tudi občutljivost nekaterih tematik.

Nikoli pa ne bom razumela, kako lahko evropske institucije tako zlahka postanejo prostor, kjer – pod pretvezo parlamentarizma in celo evropeizacije – uspevajo nacionalistične revizionistične ideje. Prostor, kjer se institucionalna moč zlorablja za vsiljevanje enostranskih interpretacij ne le zgodovine, ampak celo sedanjosti.

Se mora res vedno končati pri izbiranju strani? V tem primeru izbiram stran, na kateri se identiteta naroda pusti pri miru. Na kateri se jezik naroda pusti pri mir

Domovini svojih staršev iz dna srca želim vse najboljše in najlepše, a žal je tam trenutno vse prej kot to. Interesi politikov – na obeh straneh! – ne bi smeli biti parcialni, nacionalistični interesi in manipulacije. Njihov interes bi moral biti narod. In ne, ne samo eden. In niti ne samo oba, temveč … vsi.

– Irena

/0 Comments/objavil/a