Z velikim ogorčenjem spremljam posledice sobotnega dogajanja v Avstriji, kjer so avstrijske specialne enote s polno bojno opremo, brez sodnega naloga in brez vsakršnega opozorila vdrle na simbolni spominski kraj. Uniformirane enote, helikopterji, droni, dolge cevi in policijski psi – vse to zoper potomke in potomce žrtev nacističnega nasilja, zoper študentke in študente, zoper predavatelje in organizatorje delavnic, ki so se kot vsako leto (!) zbrali v spoštljivem poklonu padlim v boju proti fašizmu.

Kot uradni izgovor za to pretirano in popolnoma neprimerno uporabo sile so bile navedene domnevne kršitve s področja kampiranja in varstva narave. A dejanski razlogi te brutalne uporabe sile so bili vse prej kot okoljevarstveni. In razumeli smo jih vsi. Šlo je za poskus kriminalizacije zgodovinskega spomina, za poskus utišanja tistih, ki z dostojanstvom ohranjajo uporniško dediščino slovenskega naroda na tem prostoru – prostoru, ki je eden najmočnejših simbolov protifašističnega odpora na avstrijskih tleh.

V tej boleči ironiji je še posebej absurdno, da so prav tisti, ki so na miren in dostojanstven način ohranjali spomin na zločin, postali tarča obtožb o nedostojnem ravnanju. Medtem pa je ravnanje tistih, ki so to racijo izvedli, neizogibno vzbudilo spomin na tisti tragični april pred osemdesetimi leti, ko so nacistične enote na tem istem kraju umorile enajst pripadnikov koroških Slovencev.

Sobotno dogajanje pa žal ni osamljen incident zoper slovensko skupnost v Avstriji, temveč pokazatelj vse bolj zaskrbljujočega odnosa avstrijskih oblasti v Avstriji – tako na zvezni kot deželni ravni, do tam živeče slovenske narodne skupnosti. Sistematično izigravanje določb 7. člena Avstrijske državne pogodbe, predvsem skozi zavestno zanemarjanje pravice do rabe slovenskega jezika na dvojezičnem območju, proračunsko zmanjševanje sredstev za manjšine, simbolna prisvajanja slovenskega ozemlja in zdaj še represija nad nosilci antifašistične dediščine – vse to kaže na zaskrbljujoč odmik od evropskih vrednot avstrijskih oblasti.

Od Avstrije – kot članice Evropske unije in podpisnice Avstrijske državne pogodbe, ki predstavlja temelj njene povojne suverenosti in zavez, brez katerih  Avstrija povojne državnosti sploh ne bi mogla vzpostaviti – pričakujem dosledno in verodostojno uresničevanje določb 7. člena. To vključuje uresničevanje jezikovnih, kulturnih in političnih pravic slovenske narodne skupnosti, zagotavljanje njene enakopravne obravnave ter ustvarjanje pogojev spoštljivega in dostojnega sobivanja z večinskim prebivalstvom.

Kajti dovoliti, da se z represijo odgovarja na miren poklon, pomeni odpovedati se zgodovinski odgovornosti. Dovoliti, da se na kraj spomina znova prinese orožje, pomeni dovoliti, da se pozabljeno ponovi.

Zato se odločno pridružujem zahtevam slovenske vlade za temeljito, neodvisno in pregledno preiskavo dogodka, ugotovitev zlorabe pooblastil in ustrezne odgovornosti vseh vpletenih. Pričakujem tudi jasna zagotovila avstrijskih oblasti, da se kaj takega ne bo nikoli več ponovilo – ne na Peršmanovi domačiji ne kjerkoli drugje.

 

Evropska poslanka Irena Joveva je v torek, 23. julija 2025, v pogovoru za priljubljeno makedonsko revijo Ženski magazin odkrito spregovorila o svojih koreninah, otroštvu in osebni poti, ki jo je vodila od Jesenic do Evropskega parlamenta. V odprtem, pristnem in čustveno obarvanem intervjuju se je dotaknila tudi materinstva, političnih izzivov ter vloge žensk v javnem prostoru.

Na vprašanje o otroštvu je z žarom v očeh obudila spomine na Jesenice – kraj, ki ga še danes nosi v srcu: “Zame bo to vedno najlepše mesto na svetu,” je dejala, “ravno zaradi vseh spominov iz otroštva in mladosti.” Odraščala je namreč v blokovskem naselju, v skupnosti, kjer so si različne družine, priseljene z vseh koncev nekdanje Jugoslavije, delile življenje, in kjer je po njenih besedah še vedno veljal rek človek človeku sosed.

Ponosno je poudarila, da se nikoli ni sramovala svojega porekla, družine ali priimka. Vse življenje je sobivala z dvema kulturama. Tako je skoraj desetletje obiskovala dopolnilni pouk makedonskega jezika, skoraj dvajset let pa plesala v makedonski folklorni skupini v Makedonskem kulturnem društvu Ilinden, katerega članica je še danes.

Na vprašanje o obiskih makedonskih krajev in svojih sorodnikih je odgovorila, da so bili takšni obiski med njenim odraščanje veliko bolj pogosti in nepozabni, tako zaradi sorodnikov kot iskrenih prijateljstev in tudi prve ljubezni. Čeprav danes tja zaide redkeje, predvsem zaradi družinskih in poklicnih obveznosti, ostaja s svojimi bližnjimi v stalnem stiku.

Njen nedavni govor v Evropskem parlamentu, v katerem je govorila o makedonskem jeziku in identiteti, je v državi sprožil val navdušenja in številne odzive. Sama sicer pravi, da pred nagovorom ni imela nobenih pričakovanj, saj to niti ni bil njen cilj: “Samo povedala sem tisto, kar bi moralo biti jasno vsakomur,” je odvrnila. Ob tem je izrazila zadovoljstvo, da je njeno sporočilo doseglo tudi tiste, ki si ga morda niso želeli slišati.

Kot političarka in ženska v javnem prostoru se je pogosto soočala oziroma se še vedno sooča s predsodki in včasih tudi dvojnimi merili. Pri tem je izpostavila, da jo še vedno boli zlasti to, da se tudi v letu 2025 moramo pogovarjati o politiki kot večinsko moškem svetu, čeprav spol ne bi smel igrati nobene vloge: ”Edino, kar bi moralo šteti, so delo in doseženi rezultati.”

Kot je še povedala v nadaljevanju, se je privadila, da bo kot javna osebnost vedno pod drobnogledom, pogosto tudi tarča diskreditacij in zlonamernih komentarjev, vendar pa jo prizadenejo le napadi, usmerjeni v njeno družino: “Največji izziv zame ni brati laži o meni, kot sem rekla, me to ne gane. Popolnoma drugače pa je, ko nekdo kaj takšnega napiše o moji družini.”

Ena takšnih izkušenj jo je pred dnevi doletela na družbenih omrežjih.

“Zabolelo me je, da se nekdo norčuje iz poštenih poklicev, v tem primeru mojih staršev. Ponosna sem, da je bila moja mami snažilka, moj oče pa delavec v železarni. Nič mi ni padlo z neba, njima pa še manj. In sem živ dokaz, da se da uspeti tudi brez zvez in poznanstev – ne, ne ‘z nečim drugim’, ampak s trudom in poštenim delom.”

Kot je priznala, sicer praviloma ne krši pravil Evropskega parlamenta, vendar je ob nekaj priložnostih zavestno storila drugače. “Zadnje čase je skoraj nemogoče ostati ‘korekten’ v politiki, ki jo pogosto poosebljajo ljudje z načeli, shranjenimi nekje globoko v predalu,” je pojasnila ter se spomnila, kako je v plenarno dvorano prinesla in za nekaj sekund pokazala fotografijo dečka Yazana, žrtve lakote in genocida v Gazi – prizora, ki ga ni mogoče pozabiti.

“V takih primerih je preprosto bolj etično – v vsej svoji ironiji – kršiti pravila z dvignjeno glavo, kot pa slepo kimati. Z največjim ponosom in odgovornostjo dajem glas tistim, ki ga nimajo, ko to lahko storim. Konec koncev sem to storila tudi nedavno z zaključkom nagovora v makedonskem jeziku. Če je to cena človečnosti, jo plačam z največjim veseljem.”

Kot svojo največjo življenjsko oporo je izpostavila družino, zlasti svojo pokojno mamo, ki še danes ostaja njen najmočnejši notranji kompas. “Moj zgled za vse, kar počnem v življenju, je moja mama, ker ne poznam – in verjetno nikoli ne bom spoznala – močnejše in pravičnejše osebe na tem svetu.  A tudi brez očetove podpore danes ne bi bila, kar sem in kjer sem. Enako velja za partnerja, še ena izredno velika podpora – le, da se ona še ne zaveda, kako zelo velika je – je moja punčka Mila.”

Na vprašanje, če bi lahko spremenila eno stvar za ženske v Evropi, je odgovorila, da si namesto ene konkretne spremembe želi predvsem spremembo miselnosti – manj zavisti, več uvidevnosti in razumevanja ter manj pritiskov glede videza in popolnosti. “Popolna nisi samo, če imaš ‘Instagram’ postavo,” je prepričana.

O videzu pravi, da ni nikoli razmišljala veliko, čeprav razume njegov pomen v kontekstu družbenih norm v javnem prostoru.

“Meni osebno ne bi moglo biti bolj vseeno, kako je kdo oblečen. Razumem, da obleka lahko naredi človeka, delno sem se tudi sama prilagodila takšnemu načinu razmišljanja … ker je očitno splošno prepričanje, da se bolj verjame nekomu v suknjiču oziroma kostimu kot nekomu v puloverju in jeans hlačah. Toda spomnim se, recimo, odraščanja, ko so vedno vsi vedeli, kdo ima kaj novega na sebi. Jaz nikoli. Ker res nikoli nisem posvečala pozornosti materialnim stvarem, kot so obleke.”

V zaključku pogovora se je dotaknila makedonskih jedi in svoje mame, ki jih je z veliko kuharsko strastjo pogosto pripravila.

“Nikoli si ne bom odpustila, da v mladosti nisem bolj pozorno poslušala, ko mi je razlagala recepte. Naj mi oprostijo vsi profesionalni kuharji, ampak moja mama je bila najboljša kuharica na svetu. Moja najljubša makedonska jed? Tavče gravče. Mami ga je naredila popolnega. Jaz nisem tam. Še (smeh).”

Intervju si lahko v celoti preberete na naslednji povezavi.