Evropska poslanka Irena Joveva je v torek, 23. julija 2025, v pogovoru za priljubljeno makedonsko revijo Ženski magazin odkrito spregovorila o svojih koreninah, otroštvu in osebni poti, ki jo je vodila od Jesenic do Evropskega parlamenta. V odprtem, pristnem in čustveno obarvanem intervjuju se je dotaknila tudi materinstva, političnih izzivov ter vloge žensk v javnem prostoru.
Na vprašanje o otroštvu je z žarom v očeh obudila spomine na Jesenice – kraj, ki ga še danes nosi v srcu: “Zame bo to vedno najlepše mesto na svetu,” je dejala, “ravno zaradi vseh spominov iz otroštva in mladosti.” Odraščala je namreč v blokovskem naselju, v skupnosti, kjer so si različne družine, priseljene z vseh koncev nekdanje Jugoslavije, delile življenje, in kjer je po njenih besedah še vedno veljal rek človek človeku sosed.
Ponosno je poudarila, da se nikoli ni sramovala svojega porekla, družine ali priimka. Vse življenje je sobivala z dvema kulturama. Tako je skoraj desetletje obiskovala dopolnilni pouk makedonskega jezika, skoraj dvajset let pa plesala v makedonski folklorni skupini v Makedonskem kulturnem društvu Ilinden, katerega članica je še danes.
Na vprašanje o obiskih makedonskih krajev in svojih sorodnikih je odgovorila, da so bili takšni obiski med njenim odraščanje veliko bolj pogosti in nepozabni, tako zaradi sorodnikov kot iskrenih prijateljstev in tudi prve ljubezni. Čeprav danes tja zaide redkeje, predvsem zaradi družinskih in poklicnih obveznosti, ostaja s svojimi bližnjimi v stalnem stiku.
Njen nedavni govor v Evropskem parlamentu, v katerem je govorila o makedonskem jeziku in identiteti, je v državi sprožil val navdušenja in številne odzive. Sama sicer pravi, da pred nagovorom ni imela nobenih pričakovanj, saj to niti ni bil njen cilj: “Samo povedala sem tisto, kar bi moralo biti jasno vsakomur,” je odvrnila. Ob tem je izrazila zadovoljstvo, da je njeno sporočilo doseglo tudi tiste, ki si ga morda niso želeli slišati.
Kot političarka in ženska v javnem prostoru se je pogosto soočala oziroma se še vedno sooča s predsodki in včasih tudi dvojnimi merili. Pri tem je izpostavila, da jo še vedno boli zlasti to, da se tudi v letu 2025 moramo pogovarjati o politiki kot večinsko moškem svetu, čeprav spol ne bi smel igrati nobene vloge: ”Edino, kar bi moralo šteti, so delo in doseženi rezultati.”
Kot je še povedala v nadaljevanju, se je privadila, da bo kot javna osebnost vedno pod drobnogledom,
pogosto tudi tarča diskreditacij in zlonamernih komentarjev, vendar pa jo prizadenejo le napadi, usmerjeni v njeno družino: “Največji izziv zame ni brati laži o meni, kot sem rekla, me to ne gane. Popolnoma drugače pa je, ko nekdo kaj takšnega napiše o moji družini.”
Ena takšnih izkušenj jo je pred dnevi doletela na družbenih omrežjih.
“Zabolelo me je, da se nekdo norčuje iz poštenih poklicev, v tem primeru mojih staršev. Ponosna sem, da je bila moja mami snažilka, moj oče pa delavec v železarni. Nič mi ni padlo z neba, njima pa še manj. In sem živ dokaz, da se da uspeti tudi brez zvez in poznanstev – ne, ne ‘z nečim drugim’, ampak s trudom in poštenim delom.”
Kot je priznala, sicer praviloma ne krši pravil Evropskega parlamenta, vendar je ob nekaj priložnostih zavestno storila drugače. “Zadnje čase je skoraj nemogoče ostati ‘korekten’ v politiki, ki jo pogosto poosebljajo ljudje z načeli, shranjenimi nekje globoko v predalu,” je pojasnila ter se spomnila, kako je v plenarno dvorano prinesla in za nekaj sekund pokazala fotografijo dečka Yazana, žrtve lakote in genocida v Gazi – prizora, ki ga ni mogoče pozabiti.
“V takih primerih je preprosto bolj etično – v vsej svoji ironiji – kršiti pravila z dvignjeno glavo, kot pa slepo kimati. Z največjim ponosom in odgovornostjo dajem glas tistim, ki ga nimajo, ko to lahko storim. Konec koncev sem to storila tudi nedavno z zaključkom nagovora v makedonskem jeziku. Če je to cena človečnosti, jo plačam z največjim veseljem.”
Kot svojo največjo življenjsko oporo je izpostavila družino, zlasti svojo pokojno mamo, ki še danes ostaja njen najmočnejši notranji kompas. “Moj zgled za vse, kar počnem v življenju, je moja mama, ker ne poznam – in verjetno nikoli ne bom spoznala – močnejše in pravičnejše osebe na tem svetu. A tudi brez očetove podpore danes ne bi bila, kar sem in kjer sem. Enako velja za partnerja, še ena izredno velika podpora – le, da se ona še ne zaveda, kako zelo velika je – je moja punčka Mila.”
Na vprašanje, če bi lahko spremenila eno stvar za ženske v Evropi, je odgovorila, da si namesto ene konkretne spremembe želi predvsem spremembo miselnosti – manj zavisti, več uvidevnosti in razumevanja ter manj pritiskov glede videza in popolnosti. “Popolna nisi samo, če imaš ‘Instagram’ postavo,” je prepričana.
O videzu pravi, da ni nikoli razmišljala veliko, čeprav razume njegov pomen v kontekstu družbenih norm v javnem prostoru.
“Meni osebno ne bi moglo biti bolj vseeno, kako je kdo oblečen. Razumem, da obleka lahko naredi človeka, delno sem se tudi sama prilagodila takšnemu načinu razmišljanja … ker je očitno splošno prepričanje, da se bolj verjame nekomu v suknjiču oziroma kostimu kot nekomu v puloverju in jeans hlačah. Toda spomnim se, recimo, odraščanja, ko so vedno vsi vedeli, kdo ima kaj novega na sebi. Jaz nikoli. Ker res nikoli nisem posvečala pozornosti materialnim stvarem, kot so obleke.”
V zaključku pogovora se je dotaknila makedonskih jedi in svoje mame, ki jih je z veliko kuharsko strastjo pogosto pripravila.
“Nikoli si ne bom odpustila, da v mladosti nisem bolj pozorno poslušala, ko mi je razlagala recepte. Naj mi oprostijo vsi profesionalni kuharji, ampak moja mama je bila najboljša kuharica na svetu. Moja najljubša makedonska jed? Tavče gravče. Mami ga je naredila popolnega. Jaz nisem tam. Še (smeh).”
Intervju si lahko v celoti preberete na naslednji povezavi.
