Na pripravništvo pri evropski poslanki Ireni Jovevi sem se prijavila popolnoma spontano. Ko sem po selekcijskem postopku izvedela, da sem med izbranimi kandidati, sem občutila iskreno navdušenje in zavedanje, da gre za izkušnjo, ki te tako profesionalno kot osebno zaznamuje. Nekaj mesecev pred začetkom pripravništva sem se iz Slovenije preselila v Amsterdam, mesto, kjer se jeziki, kulture in identitete prepletajo skoraj tako hitro kot vreme. Mednarodno okolje mi zato ni bilo tuje, vendar Bruselj deluje kot precej bolj koncentrirana različica evropske skupnosti.

Januarja sem se za dva meseca preselila v evropsko prestolnico in padla v tako imenovani bruseljski mehurček, ki deluje kot mednarodni politični mikrokozmos. Tam se življenje “evrokratov”, kot jim malce pejorativno rečejo Bruseljčani, odvija med plenarnimi zasedanji, odbori, političnimi usklajevanji, mreženjem in neskončnimi razpravami o geopolitičnih krizah.

Moje pripravništvo se je začelo ravno v obdobju, ko je ponovoletno zatišje pretresel novi val geopolitičnih kriz; pritiski ZDA glede ozemeljske celovitosti in suverenosti Grenlandije, venezuelska kriza, stopnjevanje napetosti na Bližnjem vzhodu ter pospešeno oblikovanje novega svežnja pomoči za Ukrajino. Vse bolj negotova geopolitična realnost je dodatno poglobila vprašanja o prihodnosti transatlantskih odnosov in evropske strateške avtonomije. Ob tem so postajale vse bolj očitne tudi notranje razpoke znotraj same Evropske unije. Še posebej fascinantno in hkrati nekoliko zastrašujoče je bilo opazovati, kako lahko notranjepolitični evroskepticizem posamezne države članice pomembno zavira širši evropski konsenz pri vprašanjih, ki presegajo nacionalne interese.

Eden pomembnejših osebnih uvidov med pripravništvom je bil, kako različno se znotraj Evropskega parlamenta interpretira demokracija. Pred prihodom v parlament si nisem predstavljala, da je znotraj institucije prisotnega toliko evroskepticizma, ki postaja vse izrazitejši tudi znotraj političnega diskurza Evropske unije. V takšnih trenutkih se še bolj zaveš pomena političnih akterjev, kot je Irena Joveva, ki kljub političnim antagonizmom in vse večji polarizaciji vztrajajo pri zagovarjanju temeljnih evropskih vrednot.

In potem je tu misija Strasbourg.

Moj najljubši del pripravništva je bila mesečna selitev Evropskega parlamenta iz Bruslja v Strasbourg. Nekaj skoraj absurdno simboličnega je v tem, da se celotna evropolitična sila enkrat na mesec z vlakom fizično preseli v drugo državo.

Strasbourški parlament je še bolj monumentalen, še bolj teatraličen in skoraj filmski. Opazovanje plenarnih zasedanj z višine tribun je eden tistih trenutkov, ko se zares zaveš, da sediš v prostoru, kjer nastajajo politične odločitve, ki vplivajo na več sto milijonov ljudi.

Razprave trajajo ves dan, kompromisi nastajajo počasi, urgentnost sveta zunaj parlamenta pa pogosto trči ob počasnost institucionalnih postopkov. Prav ta disonanca med politično realnostjo in birokratsko proceduralnostjo je ena najbolj fascinantnih značilnosti evropske politike.

Ena najbolj intrigantnih izkušenj je bilo tudi opazovanje politične dinamike med levim in desnim polom parlamenta. Pred prihodom sem si Evropski parlament predstavljala kot precej sterilno in diplomatsko institucijo, v resnici pa je politična polarizacija zelo glasna in izrazita. Med govori poslancev ni nenavadno, da skrajno desni poslanci ob nestrinjanju vzklikajo, se posmehujejo govorcem in njihov nastop spremljajo z ironičnimi komentarji. Iskreno me je presenetilo, da je v eni najmočnejših demokratičnih institucij na svetu takšno vedenje normalizirano kot del političnega performansa.

Med pripravništvom sem spremljala plenarna zasedanja in odbore, pripravljala povzetke debat in razlage glasovanj za različne resolucije, prevajala članke ter pomagala z vsebinami za družbena omrežja. Ob tem sem imela priložnost od blizu spremljati delo naše poslanke Irene Joveve. V prostoru, kjer dokaj veliko performativnosti, njena neposrednost in komunikativnost hitro prideta do izraza.

V času mojega pripravništva se je med drugim odločalo tudi o evropski državljanski iniciativi “My Voice, My Choice” Inštituta 8. marec. Zanimivo je bilo spremljati njihove aktivnosti in zadnje korake pred odločitvijo Evropske komisije glede iniciative za varen in dostopen splav. Na moj zadnji dan pripravništva je Evropska komisija iniciativo podprla, kar je moji bruseljski izkušnji dalo še poseben simbolni zaključek.

Po pripravništvu Evropski parlament dojemam precej drugače kot prej. Ne več kot oddaljen birokratski aparat, temveč kot kompleksen politični prostor neprestanega usklajevanja interesov, vrednot, ideologij in kriz. Bruselj te hitro nauči, da evropska politika ni abstraktna. Je zelo resnična in v času vse globljih geopolitičnih napetosti verjetno nikoli pomembnejša.

Irena in celotna ekipa, hvala.

Maja Pejić