Nekoč (maja 2023) je za sedmimi vodami (reko Dravo) in sedmimi gorami (Pohorjem) v majhnem mestecu (Rušah) živel študent medicine. Na tak način želim začeti svoj Bruseljski potopis, kajti takrat, maja 2023 se mi je pripravništvo v Evropskem parlamentu zdelo kot pravljica-čudovito, a tako nedosegljivo. Na tisto ležerno popoldne, sem ne sluteč na prihodnjo pustolovščino, brskal po Instagramu, nakar mi oko ujame objave Irene Joveve o pripravništvu v njeni pisarni. Kot velik zagovornik evropskega projekta

in sledilec Ireninega dela, bi to z veseljem opravljal. A kot medicinec? Ali je to zame? Ali sem dovolj sposoben? Objavo opazujem, dvakrat, trikrat preberem in po nekaj trenutkih začnem »skrolati« naprej. Negotovost je razlog, da sam sebe prepričam, da se ne morem prijaviti, kajti ostalo mi je še celo leto prakse dela v bolnici, hkrati pa kaj bo delal bodoči zdravnik v pisarni poslanke, saj vendar nimam ustreznih veščin ali izobrazbe za tako delo. In to je to.

Nato septembra istega leta vidim vabilo v Bruselj. Poslanka Joveva organizira strokovno ekskurzijo v Evropski parlament. Pogledam datume, vidim, da mi gredo skozi in se na izlet prijavim-da vsaj v tistih treh dneh vidim delovanje teh oddaljenih institucij, če že nisem zbral dovolj odločnosti, da se prijavim na pripravništvo. V belgijski prestolnici, na deževen novembrski dan tudi prvič spoznam Ireno. Na kratko pokramljava, povem ji tudi, da sem videl da razpisuje pripravništva, a da verjetno kot jutrišnji doktor ne sodim v Evropski mehurček. Ona se mi samo navihano nasmeje in reče, da to ni nikakršna ovira in če menim, da bi bilo to delo zame naj se prijavim na naslednji razpis, ko ali če ta bo. Razpis, ki sem ga zamudil, je bil namreč zadnji razpis mandata in prihodnost je potem za vse uganka. Z obžalovanjem, da se nisem prijavil že prej, sva s poslanko zaključila pogovor, namreč bilo je še veliko obiskovalcev, ki so se želeli z Ireno pogovoriti, a hkrati menim, da sem nekje globoko v sebi vedel, da bo Irena ponovno izvoljena in da se bom pa takrat zares prijavil na to delovno mesto.

1. POGLAVJE: ODISEJA

Svoj čas ponovno zapravljam na socialnih omrežjih. In ponovno vidim razpis za pripravništvo v Irenini pisarni. Okej, sedaj sem absolvent in imam čas, da se prijavim, zato tokrat ne oklevam in takoj zagrabim priložnost. Priložim svoj življenjepis in motivacijsko pismo in pošljem. In nato čakam. Vmes se odpravim na izlet v Pariz, kjer med kosilom v eni izmed neštetih pariških restavracij dobim na telefon obvestilo, da sem prejel sporočilo iz pisarne poslanke Joveve. Preberem in ugotovim, da imam samo nekaj dni, da za vajo napišem dva govora, a glej ga zlomka-do roka za oddajo, sem še vedno obiskovalec francoske prestolnice. Zvečer v hotelu premlevam, kako to izpeljati in na koncu oba g

ovora spišem v aplikaciji za opombe. Oboje pošljem in nato nadaljujem s svojim potovanjem, nakar ob povratku v Slovenijo prejmem klic iz lokalne pisarne, da sem bil izbran za naslednji krog in da bom imel intervju s poslanko in njenima dvema asistentoma na daljavo. Po opravljenem intervjuju se ti poraja mnogo vprašanj; ali sem odgovarjal dovolj dobro, ali sem pravilno ubesedil svojo misel, ali sem preveč blebetal,… Dnevi po intervjuju, medtem ko ekipa izbira koga bo sprejela medse, so bili kar stresni, predvsem ta negotovost in nek dvom vase. Kmalu dobim sporočilo, da sem bil izbran za pripravnika. Sporočilo preberem nekajkrat, vsako besedo, ne, vsako črko posebej, da se prepričam, da nisem kje spregledal besedice nisi ali ne. Z veseljem obvestim vse, da sem bil izbran in se nato začnem pripravljati na pravo odisejo-pot v Bruselj.

Spakiram svoje kovčke in že letim iz Zagreba proti Belgiji. Prvi vikend pred svojim prvim delovnim dnevom preživim z ogledom mesta s svojo novo sostanovalko in najemodajalko-asistentko Žano. Na hitro si ogledava vse pomembnejše točke mesta, tako da sem dokaj hitro doživel lep vtis, predvsem tudi zaradi čudovitega vremena.

Prvi dan me sprejme asistentka Elma, ki mi pomaga pri ureditvi vsega potrebnega in me nato popelje po vseh pomembnejših točkah v parlamentu, ki bodo za moje delovanje tukaj relevantne, pa tudi najbolj

zanimive kotičke, kjer se pije kavico, je in sprošča. V pisarni spoznam tudi duhovitega asistenta Roka ter Niko in Klemna, asistenta Marjana Šarca. Vendar kar hitro postanem preobremenjen z vsemi novimi informacijami, ki sem jih v zelo kratkem času prejel, hkrati pa sem si moral v glavi zarisati tudi zemljevid vse zgradb, saj nisem želel nenehno spraševati: »Kam že moram iti? Kje je že to?«, vendar pa sedaj, ko to pišem, vem, da bi mi vsak od članov ekipe z veseljem odgovoril in pomagal. Preden sem vstopil skozi vrata parlamenta prvič, sem mislil, da bo prvi dan namenjen administraciji, a se je izkazalo, da sem se precej zmotil-namreč moj prvi delovni dan je imel zasedanje odbor

SANT-Odbor za javno zdravje, to je seveda nekako moje področje. Morda na tem mestu ena opomba: v EU mehurčku se uporablja dosti žargonskih izrazov, namreč vsak odbor in vsaka delegacija imata svoje »bruseljsko« ime, ki ga tudi vsi uporabljajo. Prvi dan (ali teden) lahko imaš kar dosti težav s tem, kaj je »group«, kaj je »WG« in kateri odbor je kaj. A se vsega hitro naučiš, hkrati si tako ali tako najbolj v stiku s temi, v katerih dela tvoj poslanec, je pa pri Ireni tudi to, da imaš veliko prostora, da sodeluješ na temah, ki so tebi osebno zanimive, zato imaš proste roke pri izbiri dela.

2. POGLAVJE: MISIJA STRASBOURG-MISIJA NEMOGOČE

Drugi teden pripravništva, se je večji del ekipe odpravil v Strasbourg, jaz sem tokrat ostal stacioniran na »štabu«, tako da sem večino časa preživel z Elmo, s katero pa sva se po službi kdaj odpravila tudi na pokušino dobrih vin, saj sva oba strastna ljubitelja te žlahtne pijače. Tretji in četrti teden sta bila bolj klasična tedna, saj so v bruseljskih prostorih potekali sestanki skupin in odborov, a bi kljub temu opozoril, da v Parlamentu ne obstaja običajni dan, kajti vsak dan posebej je nekaj novega, drugačnega, nepričakovanega. V tem času se je kot pripravnica Marjanu Šarcu v sosednji pisarni pridružila tudi Tara, s katero sva ob kavici nato pokramljala vsak dan in sva sedaj že dobra prijatelja.

Skozi tedne sem spoznaval tudi Ireno. Morda ima kdo predstavo, da so poslanci vzvišeni in oddaljeni in včasih imamo občutek, da so kot funkcionarji izgubili stik z realnostjo in zahtevajo strahospoštovanje. Irena je čisto nasprotje tega. Sprva je treba dodati, da je Irena zelo mlada in občasno sem pozabil, da je moja šefica, saj je bila sproščena in zabavna. Skupaj s svojo ekipo so poosebljenje pridnega dela, sočasno pa se znajo pohecati. Pogosto smo skupaj šli na kosilo, kjer sem se že prvi dan počutil sprejetega, kot da sem tudi sam že dolgo časa del ekipe. Nikoli me niso izključevali ali mi dajali občutek, da sem kot pripravnik manj vreden ali da je moje delo manj pomembno. Kakor je bilo tudi oglaševano, to ni kuhanje kavic za poslanko, marveč te povabijo tudi na pomembne sestanke in ti naložijo odgovorno delo, tako da se lahko dodobra priučiš te prefinjene obrti.

Moj peti teden je zaznamovala selitev celotne institucije in vsej njenih tisočih zaposlenih v francosko obmejno mestece-Strasbourg. Spet nova stavba, nova pisarna, nov način dela. Tokrat z Žano nisva stanovala skupaj, sva si pa delila pisarno in tudi najina pisarna je funkcionirala kot stanovanje Monice, za vse, ki ste gledali serijo Prijatelji (Friends) veste o čem govorim, in sicer je delovala kot zbirališče za Irenino in Marjanovo ekipo, saj sva imela najboljšo kavo. Celotna misija v Strasbourgu je bila precej stresna, saj se na plenarnih sejah sprejemajo pomembne odločitve in zato dela ni nikoli zmanjkalo, obenem pa je še stavba, v kateri smo delali, izjemno konfuzna, sam se izgubil na hodniku pred lastno pisarno, tako da je bila to dodatna obremenitev. Že skoraj 6-urna vožnja iz Belgije skozi Luksemburg v Francijo te izčrpa, vendar pa sem tam doživel tudi marsikaj lepega. Znotraj parlamenta me je najbolj navdušil zastekljen prehod čez reko, ob kateri pa so v rožnatih barvah cvetela drevesa in dajala razgledu sanjsko podobo. Zanimivo je bilo opazovati tudi dogajanje v plenarni dvorani, kjer lahko zapadeš v hipnozo, ko z vrha prostora opazuješ pulzirajoči val dvigajočih se rok, medtem ko poslanci glasujejo. Obvezen je bil seveda tudi sprehod po starem mestnem središču, ki te popelje naravnost v pravljični svet in ogled galerij in muzejev, ki hranijo prekrasne zbirke umetniških del za vsak okus. Če potegnem črto-misija nemogoče-uspešno opravljena.

3. POGLAVJE: A JE ŽE KONEC?

Po še enem »normalnem« tednu je sledil zeleni teden, to je teden ko poslanci niso prisotni v parlamentu. Porabil sem svoj dopust, nekajkrat sem se pa še vseeno odpravil v službo in opravil delo, ki mi je še ostalo. Ta čas sem izkoristil, da sem si z novimi prijatelji šel ogledati tudi Antwerpen in Waterloo, kakor sem si z starimi prijatelji, ki so me prišli obiskati ogledal Amsterdam in Bruselj. Za vse, ki se boste odpravili po mojih pripravniških stopinjah priporočam, da si vzamete čas tudi za izlete, saj so povezave (kljub občasnih stavkam javnega prevoza) odlične, poceni in redne, bližnja mesta pa so izjemna in očarljiva.

Vsak dan sem izkoristil tudi za raziskovanje samega mesta, kjer sem živel. Pri pripravništvu štejejo tudi prijatelji, ki si jih tukaj ustvariš in s katerimi greš vsak četrtek na »plux« (to pa je sproščeno druženje in veseljačenje na trgu pred parlamentom) in katerim sem hvaležen za vsako skupno preživeto minuto na vseh pijačah, izletih in pohajkovanjih. Čeprav je Bruselj veliko mesto, pa je svet zelo majhen in tukaj sem se tudi ponovno srečal s staro znanko iz študijskih ter preko nje in Tare spoznal ostale Slovence ter nekaj inozemcev, ki delajo v Evropskem parlamentu in ostalih institucijah Evropske unije in sem ob teh druženjih spoznal, da smo lahko kljub različnim političnim mnenjem medsebojno spoštljivi. Bruselj sem sam dojel kot mesto mladih in praktično ni bilo dneva, da se ne bi družil na polnih trgih, tukaj tudi ponoči mesto živi in je polno ljudi, to pa je nekaj, kar sam nenehno pogrešam v Mariboru. Marsikdo se je nad prestolnico Kraljevine Belgije zmrdoval, toda sam menim, da je mesto imenitno. Vreme je bilo nenehno sijajno (za kar vem, da je doživetje, ki si ga z menoj delijo redki), na vsakem kotičku se nahajajo prelestni parki in kot ljubitelja umetnosti, me je navdušil tudi spoj različnih arhitekturnih slogov.

Edina kritika, ki jo imam so kupi smeti, ki se občasno pojavijo kot gobe po dežju in edina stvar, ki mi je manjkala je bila reka, saj se sam ob njih rad sprehajam in vajen sem iz drugih mest, da kadar slediš reki, vedno najdeš svojo pot.

Moj zadnji teden je potekal v znamenju pisanja tega bloga. Preden sem sem prišel, se mi je dva mesca zdelo izjemno dolgo obdobje. A ta trenutek imam občutek, da je minilo v času enega mežika oči. Zdi se mi, da se imam še toliko za naučiti in še toliko za videti in ko sem videl, da je zadnji teden, sem se resno vprašal: »A je že konec?« Ljudje so me tu mnogokrat vprašali, zakaj sem prišel delati sem, kot nekdo, ki se šola za zdravnika in vedno sem jim povedal, da je življenje zelo kratko in zato moraš poskusiti in narediti čim več stvari, sploh tistih, ki te zanimajo, zmeraj pa sem dodal, da sem se zdravnik odločil postati, da ljudem pomagam, a kot zdravnik lahko na dam pomagaš morda 10, 20 ali 50 ljudem, če pa v politiki deluješ pošteno in načelno pa lahko pomagaš milijonom.

EPILOG

Kako sedaj gledam na izkušnjo, medtem ko ustvarjam ta zapis? To je bilo nekaj najbolj edinstvenega, kar sem doživel in vsakomur priporočam, da če ima možnost in željo, da se prijavi na to nepozabno izkušnjo. Ali poznate tisti filmski kliše, ko se protagonist zbudi na koncu filma in ugotovi, da so bile vse to sanje? Tako nekako se sam počutim na koncu svoje poti. Za vse skupaj imam občutek, da je minilo v enem samem hipu, vse skupaj pa je delovalo kot sen. Tokrat še zadnjič opazujem sonce skozi okno svoje pisarne in

razmišljam o zadnjih dveh mesecih in kako mi je ta doživljaj spremenil življenje. Spoznal sem toliko novih ljudi, naučil se dosti novega in skozi svoje bivanje v “kraju na močvirju” (to je etimološka razlaga imena mesta) spoznal tudi samega sebe. Posebej bi se rad zahvalil svojih sodelavcem, Elmi za vso pomoč in vsakodnevno klepetanje, Roku, da je s šalo ustvaril dobro vzdušje, Žani za gostoljubje in vse filmske večere ter Ireni, da mi je to priložnost sploh omogočila in mi vedno svetovala, kadar sem nasvet potreboval.

Ta pravljica ima srečen konec. Sonce zunaj prijetno sije, vse cveti in sam sem najbolj hvaležen in vesel, da sem lahko to v tem kratkem času, ki nam je tukaj dan, doživel in delil to pustolovščino s temi ljudmi. Hvala vam.

-Andraž