Evropska poslanka Irena Joveva je v četrtek, 26. marca 2026, prek video povezave nagovorila udeleženke in udeležence otvoritvene konference Od terena do evropske politike v Novem mestu, ki poteka v okviru mednarodnega projekta SustiBridge. »Trajnostne politike so zares trajnostne le, če ljudje in civilna družba aktivno sodelujejo pri njihovem soustvarjanju,« je poudarila in ob tem izpostavila pomen okoljskih civilnih pobud, ki so v procesih odločanja prepogosto spregledani.

Uvodoma je Joveva spregovorila o pomenu povezovanja ljudi za skupno zeleno prihodnost. Kot je pojasnila, bi moral slogan projekta – povezovanje ljudi za zeleno prihodnost – odražati samo bistvo današnje Evrope, vendar ta vizija v svetu, ki ga vse bolj zaznamujejo vojne, naraščajoči populizem in širjenje dezinformacij, prepogosto ostaja potisnjena v ozadje.

V nadaljevanju je posebej izpostavila simbolni pomen Slovenije kot gostiteljice projekta: »V državi, kjer je zelena barva prisotna na vsakem koraku in kjer pitna voda ne teče le iz pip, temveč tudi iz globokega zavedanja, da so takšne dobrine redke in vredne zaščite.«

Ob tem je spomnila, da smo bili še nedolgo nazaj, v času prejšnje vlade, v položaju, ko je bilo treba celo tako temeljno pravico, kot je dostop do pitne vode, braniti na referendumu. Ta izkušnja je po njenih besedah jasno pokazala, kako močna je lahko civilna družba, ko stopi skupaj v obrambi naravnih virov in zaščiti skupnega dobrega.

»Šlo je za zgodovinsko okoljsko zmago, ki ne bi bila mogoča brez prostovoljcev in aktivnih državljanov, od mladih in žensk do starejših generacij in marginaliziranih skupin, združenih z enim ciljem – zaščititi nekaj, kar pripada vsem.«

Za Jovevo je za izkušnja razkrila enega ključnih izzivov današnje Evrope, zato je otvoritveno konferenco v Novem mestu ocenila kot pomemben prostor povezovanja in sodelovanja vseh, ki jim je mar za oblikovanje trajnostnih politik. »Prepogosto imajo ljudje občutek, da so oddaljeni od evropskega odločanja ali da njihov glas ne šteje. A kot smo videli prav na primeru iz Slovenije, lahko njihovo sodelovanje prinese resnične spremembe.«

V zaključku je izpostavila tudi pomen evropskih politik, ki morajo temeljiti na sodelovanju ljudi: »Evropski zeleni dogovor poudarja, da so državljani gonilna sila prehoda v trajnost. S pripravo osnutka Listine zelenih pravic pa delate konkreten korak k temu, da glas ljudi doseže odločevalce v Bruslju.«

Ne bojijo se oni pravil. Ker zanje – po njihovo – ne obstajajo.

Bojijo se ljudi, ki nehajo čakati … in začnejo zahtevati.

Štiri pisma. Trinajst dni. Tisoč štiristo sedemdeset kilometrov. Ena naloga: potrkati na vrata institucij – in na vest tistih, ki še vedno nočejo videti in razumeti.

Leto dni po tem, ko so se študentke in študenti iz Srbije s kolesi podali proti Evropskemu parlamentu, njihova zgodba živi naprej. Njihova “Tura do Strasbourga” leto pozneje ni film o poti. Je film o tem, kaj se zgodi, ko ljudje nehajo čakati. Ko (tiha) večina končno reče: dovolj.

Ta večina je bila vedno tu, toda tragedija v Novem Sadu jo je prebudila. Prebudila je ljudi, ki si želijo nazaj svojo državo – državo, ki spada v demokratični svet. Kjer standardi niso stvar izbire, ampak pravilo.

Če je bilo za to treba prevoziti 1470 kilometrov – za dokaz, da se spremembe resda začnejo pri človeku, zares pa uspejo le, če postanejo skupna odgovornost – sem hvaležna, da sem bila lahko del tega.

In ko te dni v Srbiji (spet) gledamo pritiske, incidente in vdor politike tja, kjer je meja že zdavnaj prestopljena … ne dovolite, da vas prepričajo, da je nenormalno postalo normalno. Dejstva ostajajo dejstva. Tudi, ko so neprijetna.

Seveda nihče ne nasprotuje zakonitim preiskavam in postopkom. A brez transparentnosti, brez spoštovanja institucij in brez jasnih pravnih temeljev to niso več postopki.

To je demonstracija sile.

In ko se temu doda še medijski spektakel točno določenih, tistih “prvih v službi resnice”, dvoma ni več.

Takšna. Oblast. Se. Ne. Boji. Pravil.

Boji se ljudi. Zato … vztrajajte.

Hvala vsem, ki ste to zgodbo povedali. In tistim, ki jo vsak dan živite.

Noč je najtemnejša tik pred zoro.

In morda ni naključje, da te zgodbe gledamo prav v teh dneh. Ko nas čas sam opominja, da po vsakem padcu pride … vstajenje.

Evropska poslanka Irena Joveva je v sredo, 1. aprila 2026, gostovala na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, kjer je sodelovala na okrogli mizi v okviru predmeta Vzgoja za demokratično državljanstvo. S študentkami in študenti pedagogike ter andragogike je razpravljala o delu evropskih poslancev, dotaknila pa se je tudi skupne zunanje in varnostne politike ter dinamiki med Evropsko unijo in Slovenijo. »Razgradnja Evropske unije od znotraj je še nevarnejša od zunanjih groženj, na žalost je vedno več avtoritarizma, čeprav obstajajo tudi svetle izjeme,« je glede nevarnosti za prihodnost Unije izpostavila Joveva.

Uvodoma je Joveva poudarila, da svoj trenutni mandat dojema kot še bolj nepredvidljiv od prvega. Čeprav je slednjega močno zaznamovala pandemija covida-19, je sedanji mandat po njenem mnenju še zahtevnejši, saj ga oblikuje preplet številnih globalnih kriz, od vojne v Ukrajini in razmer v Gazi do vse bolj nepredvidljive in nevarne politike ameriškega predsednika Donalda Trumpa. Ob tem je opozorila tudi na krepitev skrajne desnice ter izpostavila, da tradicionalno delitev med levico in desnico vse bolj nadomešča razkol med proevropskimi in evroskeptičnimi silami znotraj Parlamenta.

Nadalje je študentom pojasnila raznolikost znotraj svoje politične skupine Renew Europe, kjer se nekateri poslanci bolj osredotočajo na gospodarske teme, drugi, med njimi tudi sama, pa na socialne pravice in enakopravnost. Kljub razlikam jih povezujejo skupne vrednote, pri čemer temelj predstavljajo človekove pravice in vladavina prava. »Skupina se pred glasovanji seveda usklajuje, vendar glasujem na koncu vedno po svoji vesti,« je poudarila in dodala, da njena prepričanja sicer večinoma sovpadajo s stališči skupine katere podpredsednica je.

Pogovor se je dotaknil tudi teženj po nacionalni suverenosti in želji po močni, enotni Evropi. Joveva je ocenila, da močne države niso nujno v protislovju z močno Evropsko unijo, vendar je ob tem opozorila na dvoličnost nekaterih suverenistov, ki po eni strani blokirajo ključno zakonodajo, po drugi pa rade volje pobirajo evropska sredstva.

»Jaz jih označujem za samooklicane domoljube. Razgradnja Evropske unije od znotraj je še nevarnejša od zunanjih groženj, na žalost je vedno več avtoritarizma, čeprav obstajajo svetle izjeme. Absolutno je mogoče kombinirati suverenost in se hkrati zavedati skupnih standardov. Menim, da nujno potrebujemo reformo, posebej na področju varnostne in zunanje politike. Pravila, ki jih imamo sedaj, tudi veto, namreč nekateri voditelji izkoriščajo za lastne, osebne interese.«

Na vprašanje ali lahko v času številnih regionalnih konfliktov še vedno govorimo o skupni evropski zunanji in varnostni politiki Unije, je odgovorila kritično, zlasti glede pomanjkanja verodostojnosti pri odzivanju na mednarodne krize. »Sploh ne vem več, ali so to dvojni, trojni standardi, ali lahko temu sploh lahko rečemo standardi« ter kot primer navedla, da se je Evropska unija v primeru Ukrajine sicer pravilno postavila na stran žrtve, ni pa tega ponovila v primeru Gaze. Ob tem je izrazila prepričanje, da bi morali izraelskega premierja Netanjahuja obravnavati po enakih merilih kot ruskega predsednika Putina.

V zaključnem delu razprave, na kateri je sodeloval tudi evropski poslanec Matjaž Nemec, je Joveva predstavila svoj pogled na vlogo Slovenije ter poudarila, da vpliv države ne bi smel biti odvisen od njene velikosti, temveč od samozavesti in proaktivnosti njenega vodstva pri uveljavljanju lastnih stališč. »Smo majhna država, ampak ta majhnost je predvsem v naših glavah. Jaz tega ne zaznam in sem ponosna, da sem Slovenka. V Evropski uniji imamo veliko kredibilnost in dojemajo nas zelo pozitivno,« je zaključila.

Naj najprej pomirim tiste, ki jih skrbi moja slovnica: nisem se zatipkala. Enakost je v tem primeru najprimernejši izraz. In pravilen. Če si boste vzeli čas in prebrali zapis, boste morda lažje razumeli, zakaj.

Ne govorimo zgolj o formalni izenačenosti pravic. Govorimo o enakosti v praksi – o dejanski možnosti, da vsak posameznik in posameznica živi, dela in odloča brez omejitev, ki jih določa spol.

Tako v Evropski uniji kot onkraj nje pogosto slišimo pohvale o napredku na področju enakosti med spoli. In res je – koraki so bili storjeni. Toda res je tudi, da smo od cilja še vedno daleč. Prav to spoznanje je bilo eno ključnih vodil pri pripravi – danes že sprejete – resolucije Evropskega parlamenta o plačni in pokojninski vrzeli. Pri njej sem sodelovala kot glavna poročevalka, torej pogajalka parlamenta za besedilo, zahteve in smernice.

Ker neenakost, četudi manjša, žal ni stvar preteklosti. Je stvar sedanjosti.

A začeti moramo v preteklosti.

Eden najbolj znanih sloganov boja za delavske pravice se glasi: “Nočemo biti drugorazredni delavci”. Verjamem, da ga je vsak(a) od nas že slišal(a). In da – namenoma uporabljam moško obliko.

Leta 1968 so ta slogan na transparentnih nosile ženske v Veliki Britaniji. Delavke v tovarni Ford, med njimi tudi Rose Boland, so ugotovile, da so kljub enako zahtevnemu delu razvrščene v nižji plačni razred kot njihovi moški kolegi.

Opravljale so enako delo. Bile so manj cenjene. In manj plačane.

Zato so stavkale. Njihova stavka je za več tednov ustavila proizvodnjo avtomobilov in povzročila resen udarec britanskemu gospodarstvu. In šele takrat – ko je sistem obstal – so njihove zahteve dobile posluh.

Ni naključje, da je ključno vlogo pri spremembah odigrala političarka Barbara Castle, ki je zakon o enakem plačilu za enako delo tudi uresničila.

Ampak to ni bil prvi tak primer.

Ste že slišali za Gabrielle Defrenne? Belgijsko stevardeso pri letalski družbi Sabena, kjer so bile ženske slabše plačane kot moški, obenem pa so morale službo zapustiti pri 40 letih.

Odločila se je za tožbo, s tem pa sprožila enega najpomembnejših sodnih primerov v zgodovini Evropske unije.

Sodišče EU je razsodilo jasno: enako plačilo ni zgolj načelo. Je temeljna pravica. Ta odločitev je utrdila enakost v samih temeljih evropskega prava.

Zdaj pa preskočimo skoraj 70 let naprej. V danes.

  • 12-odstotna povprečna spolna plačna vrzel
  • 25-odstotna vrzel v pokojninah
  • 28 % žensk dela s krajšim delovnim časom zaradi skrbstvenih obveznosti
  • 74 % žensk vsakodnevno opravlja skrbstveno in gospodinjsko delo
  • 22 % tveganje revščine za ženske
  • 35 % žensk doživi psihično ali spolno nadlegovanje

To ni statistika. To je realnost. Realnost, ki obstaja kljub zakonodaji, kljub pravicam, kljub napredku. In ZATO smo oblikovali resolucijo o plačni in pokojninski vrzeli.

Poročilo stremi k enakosti na področjih izobraževanja, zaposlovanja in delitve skrbstvenega dela. Poudarja prispevek žensk h gospodarski rasti, pomen intersekcionalnosti ter nujnost odločnih ukrepov na ravni EU in držav članic.

Poseben poudarek smo namenili vrednotenju dela.

Danes so sektorji, kot so zdravstvo, oskrba, vzgoja in izobraževanje – torej sektorji, kjer prevladujejo ženske – sistematično podcenjeni. In vendar so prav ti sektorji temelj socialne kohezije.

Plačna vrzel ni naključje. Je posledica. Posledica horizontalne segregacije trga dela, podcenjevanja feminiziranih poklicev in neenake porazdelitve neplačanega skrbstvenega dela.

Zato zahtevamo ukrepanje: dosledno izvajanje direktiv, evropske strategije za oskrbo in nov evropski dogovor o oskrbi, podprt s konkretnimi naložbami.

Zahtevamo akcijski načrt za odpravo vrzeli. Smernice za spolno nevtralno vrednotenje dela. Izvajanje Istanbulske konvencije. In popolno implementacijo direktive o preglednosti plač.

Če bodo ti ukrepi uresničeni, bi lahko govorili tudi o resničnem napredku.

Vendar svet žal ni popoln. To je pokazala tudi razprava na marčevskem plenarnem zasedanju, kjer so se nekatere ženske postavile proti pravicam žensk – pod krinko “tradicionalnih vrednot”, ki se ponovno krepijo.

V zadnjih letih se je prek vplivov družbenih omrežij začela romantizirati “tradicionalna” vloga ženske, ki izključno skrbi za gospodinjstvo in izključno vzgaja otroke.

Seveda ima vsak pravico izbire in podpiram vsakogar in vsako, ki se tako odloči po lastni volji. A vendar, na družbenih omrežjih te ”tradicionalne ženske”, ki domnevno niso zaposlene, v gospodinjstvo prinesejo večinski del prihodkov in si s tem zgotavljajo tudi finančno neodvisnost ter možnost izbire drugačne odločitve kadarkoli v življenju.

Hkrati pa v družbo prinašajo nevarno gibanje, ki vlogo ženske reduciranja na vlogo gospodinje, mame, oskrbovalke, brez vidika finančne neodvisnosti. In to ne koristi nikomur. Niti najbolj “tradicionalnim” moškim.

Dejstvo je: ženske predstavljamo polovico prebivalstva. In smo temelj družbe – od družine do gospodarstva in politike.

Danes stojimo na plečih žensk, kot sta Rose Boland in Gabrielle Defrenne. In še bolj na plečih naših mater, ki so se skozi življenje tako ali drugače soočale ali borile za svoj položaj v družbi. Za enakost.

Zdaj pa je na nas, da oblikujemo svet za prihodnje generacije. Vsaj polovica teh bo žensk. In sama nikoli ne bom pristala na kratenje pravic ali ohranjanje neenakosti. Enakost ni ideologija. Je temelj pravične družbe. In enakost se ne zgodi sama od sebe.

Je odločitev. Vsaka odločitev pa družbo lahko gradi … ali razgradi. Moje odločitve bodo vedno usmerjene v družbo, kjer enakost ni privilegij. In kjer nihče ni »drugorazreden«. Ali »drugorazredna«. To je družba, ki si jo želim.

Za nas. In za vse, ki prihajajo.

Takole je: nikoli nisem – in nikoli ne bom – podpirala nekoga, ker bi morala. Ker je tako lažje.

Ne. Ni mi treba.

Vedno pa sem – in vedno bom – povedala pošteno. Tudi zdaj bom.

Ni mi vedno vse prav. Je pa verjetno razlika med mano in marsikom, da jaz nimam težav tega povedati. Komurkoli. Kadarkoli. Verjemite mi, da vsak od kolegic in kolegov točno ve, kaj si mislim.

Ko gre za temeljna vprašanja mednarodnega prava in človečnosti, ne pričakujem tišine. Pričakujem argumente. Še vedno.

Ampak … svet je res postavljen na glavo, ko tisti, ki prijateljujejo z genocidneži in ves čas relativizirajo takšna vprašanja, danes nenadoma nastopajo kot njihovi največji zagovorniki.

Svet. Je. Res. Postavljen. Na. Glavo. Standardi niso stvar udobja.

Ko se odpravlja ljudi s “premlada si”, ne pričakujem dodatnega pokroviteljstva. Pričakujem odgovornost.

Standardi niso stvar let.

Standardi so stvar tega, ali si pripravljen igrati po njih … ali pa iti mimo. Najeti akterje iz tujine, ko zmanjka argumentov in odgovornosti?!

To ni več samo kampanja. To je razkritje. Metod, ki ne sodijo v demokratičen svet. Razkritje, kako daleč so nekateri pripravljeni iti, da se vrnejo na oblast.

Če takšne metode sprejmemo kot normalne, jih bomo dobili še več.

To je, spoštovani bralke in bralci tega zapisa, bistvo teh volitev. Bomo rekli, da obstajajo meje? Obstajajo standardi? Ali pa bomo priznali, da jih ne bo več? Ko padejo standardi, pade demokracija.

In da ne bo nesporazuma! Politika ni nad ljudmi. Politika ni nad pravili. Tolerance do korupcije biti NE sme.

V nedeljo ne odločamo samo o tem, kdo bo sedel v državnem zboru ali kdo bo vodil vlado.

Pojdite na volitve. Postavite standard. Če ga ne boste, ga bodo drugi. Le da takrat ne boste več izbirali.

Jaz (ga) bom. Svobodno.

Ne zato, ker gre za popolno izbiro. Gre pa za izbiro, za katero bom sama mirno rekla: vem, da sem naredila najbolj prav.

Ker domoljubje brez standardov zame ni ljubezen do države. Je samo izgovor za (željo po vračanju na) oblast.

In ker gre za to, ali bomo sploh še imeli pravico izbirati … ali bomo samo še sprejemali.

Zato … Svoboda.

V minulih dneh smo se – kot sem napovedala – sestali s Svetom EU oziroma državami članicami.

Dobili smo se dvakrat. Pogajali? Ničkrat.

Parlamentarni pogajalke in pogajalci smo bili pripravljeni na kompromis: podaljšanje trenutnih pravil, a z jasnimi varovalkami. In predvsem – brez možnosti neomejenega pregledovanja ZASEBNIH komunikacij VSEH ljudi.

Svet EU se ni premaknil niti za milimeter. Edino, o čemer so se želeli pogovarjati, je bila dolžina podaljšanja trenutnih pravil. Vsebine niso želeli odpreti.

Če smo že pri vsebini: trenutno velja t. i. začasna zakonodajna izjema, ki tehnološkim podjetjem omogoča prostovoljno skeniranje zasebnih komunikacij pri iskanju gradiva o spolnih zlorabah otrok. Prav v tem je srž problema: to dopušča široke posege v zasebnost in odpira vrata neselektivnemu nadzoru vseh sporočil. Vseh in od vseh.

Ta izjema naj bi bila začasna, ker sočasno tečejo pogajanja o zakonodaji, ki bi te zadeve uredila dolgoročno. Toda to “začasno” se je vsakič znova podaljševalo. Dve leti, pa še za dve leti, pa še za dve leti …

Na to nisem mogla pristati, sem pa zavoljo tega med pogajanji spet poslušala dobro znane insinuacije: da nam ni mar za otroke. Danes berem celo izjave, da ščitimo spolne predatorje. In to od nekaterih kolegic in kolegov iz največje politične skupine. Tiste, iz katere v Sloveniji prihajata dve stranki. Uganete, kateri dve, kajne?

Takšne manipulacije niso nove. Je pa nova realnost, ki jo te dni gledamo tudi doma: kako hitro se lahko posegi v komunikacije spremenijo v politično orožje.

Prav zaščita otrok pa ne more in ne sme postati izgovor za množični nadzor zasebnih komunikacij vseh ljudi.

Dogovora torej nismo dosegli. To pomeni, da bodo ta začasna pravila v začetku aprila potekla. Nove zakonodaje še ni in ne vemo, kdaj bo.

Novinarji so me zato spraševali, ali so bila vsa ta “pogajanja” potrata časa. Zame ne. Moja vest je čista.

Boj proti zlorabam otrok mora biti učinkovit. A to, kar so želeli pogajalci na drugi strani, ni rešitev.

In ravno zato so pravila pomembna. In ravno zato je na mestu tudi volilni opomnik: če ne boste mogli v nedeljo, lahko še danes in jutri glasujete predčasno.

Ker je demokracija tudi iti na volitve – preden kdo drug začne odločati namesto nas.

Evropska poslanka Irena Joveva se je sredo, 11. marca 2026, udeležila plenarne razprave z naslovom Spolna zloraba otrok na spletu: zaščitite otroke, ne storilcev, kjer je poudarila, da se vsi strinjajo, da je zaščita otrok nujna, vendar predlagani pristopi, ki vključujejo množično poseganje v zasebno komunikacijo na internetu, niso primerna rešitev.

Uvodoma je Joveva opozorila, da naslov in okvir debate ustvarjata zavajajoč vtis, kot da nasprotniki predlaganih ukrepov zagovarjajostorilce spolnih zlorab otrok. Po njenem mnenju predlagani ukrepi, kot so množično poseganje v zasebno komunikacijo, ne pomenijo učinkovite zaščite otrok, temveč predstavljajo nevaren precedens za splošen nadzor nad komunikacijo vseh uporabnikov.

Ob tem je izpostavila tudi vlogo velikih tehnoloških podjetij, ki že zdaj razpolagajo z velikimi količinami osebnih podatkov, in bi dodatna pooblastila za pregledovanje zasebnih sporočil lahko še povečala posege v zasebnost posameznikov ter odprla prostor za zlorabe, vključno z možnostjo širšega nadzora nad družbo:

“Pomeni, da bodo zasebno poslane slike naših otrok v kopalkah še naprej pregledovali sodelavci Facebooka. Pomeni, da lahko intimne fotografije parov nenadoma niso več zasebne. Predvsem pa pomeni neslutene možnosti za nadzor ljudi. Mokre sanje represivnih režimov.”

V zaključku je sklenila, da bi morali biti ukrepi za boj proti spolnim zlorabam otrok na spletu natančno usmerjeni proti storilcem kaznivih dejanj, ne pa oblikovani kot splošen nadzor nad vsemi uporabniki interneta, ter hkrati pozvala k previdnosti pri političnih in javnih razpravah, v katerih se pogosto uporablja argument zaščite otrok, saj se za takšnimi pozivi lahko skrivajo rešitve, ki na koncu škodujejo pravicam vseh – tudi otrokom.

Evropska poslanka Irena Joveva se je v nedeljo, 8. marca 2026, na povabilo Centra za politično opolnomočenje Poliskop udeležila razprave, ki je potekala pred uprizoritvijo predstave Tri sestre. Pogovor je ponudil razmislek o položaju žensk v javnem prostoru ter o širših družbenih vprašanjih skozi prizmo filozofije, umetnosti in kulture. »Vprašanje zastopanosti žensk v politiki samo po sebi še ne pomeni nujno tudi boljšega položaja zanje. A hkrati je pomembno, da ženske zasedajo vodilne položaje, saj prav njihova prisotnost omogoča, da se odločitve oblikujejo tudi z vidika izkušenj, potreb in interesov žensk v družbi.«

V razpravi je Joveva izpostavila, da se v Evropskem parlamentu v zadnjem času znova odpirajo razprave o pravicah žensk, ki bi morala biti že zdavnaj nesporna. Vse bolj je namreč očitno, da so nekateri politični akterji pripravljeni pod vprašaj postavljati celo pravice, ki so bile desetletja razumljene kot samoumevne. Takšen odnos se je po njenih besedah jasno pokazal tudi ob odzivih nekaterih slovenskih poslank in poslancev pri obravnavi pobude za varen in dostopen splav.

Dotaknila se je tudi vprašanja napetosti med centrom in periferijo v Evropi. Kot je znano, sama prihaja z Jesenic, od koder je bila zanjo že Ljubljana nekoč dojeta kot center vsega. Danes se te razlike zaradi tehnologije in večje mobilnosti zmanjšujejo, vendar pa to še ne pomeni, da so občutki oddaljenosti od centrov odločanja povsem izginili, je pojasnila. Ob tem je poudarila, da je veliko večji problem od same geografske razlike pogosto tudi to, kako politika deluje. Ključno vprašanje po njenem ni le, ali institucije delujejo, temveč komu v resnici služijo.

»Zakonodajo v institucijah Evropske unije sprejemamo z namenom, da postavimo minimalne standarde za vse ljudi, ne le za privilegirano peščico. Toda veliko je odvisno od tistih na najvišjih položajih in od tega, ali so pripravljeni pri odločanju resnično misliti tudi na najbolj ranljive. Mednje pogosto sodijo prav ljudje na evropski periferiji, ki jih politične odločitve pogosto spregledajo ali pustijo ob strani,« je poudarila.

Poseben del pogovora je bil namenjen tudi vprašanju položaja žensk v obstoječih družbenih in političnih strukturah. Za Jovevo so bile številne od teh družbenih struktur oblikovane brez sodelovanja žensk, zato se je strinjala s trditvijo moderatorice razprave, da je povsem legitimno razmisliti, ali jih je treba spremeniti in prilagoditi tako, da bodo bolj vključujoče ter bodo bolje odražale raznolikost družbe.

»Očitno politika dela nekaj narobe, če svet drvi v vse večji kaos,« je poudarila ter kot primer omenila tudi nekatere nedavne poteze ameriškega predsednika Donalda Trumpa. Ob tem je dodala, da vprašanje zastopanosti žensk v politiki samo po sebi še ne pomeni nujno tudi boljšega položaja zanje. »Smo se kdaj vprašali, kaj bi se dogajalo, če bi na čelu Evropske komisije sedel moški, namesto Ursule von der Leyen, ki pa je ženska, pa vseeno ni najboljša predsednica.«

📸 Darja Štravs Tisu

Evropska poslanka Irena Joveva je v torek, 24. februarja 2026, v Evropskem parlamentu gostila posvet o zaščiti otrok na spletu. Srečanje, ki je na enem mestu združilo stroko, civilno družbo in odločevalce, je odprlo dialog o izzivih, ki jih prinašajo družbena omrežja za mlade. Meje je treba postavljati tehnološkim gigantom – predvsem tistim, ki kljub vabilu na posvet niso prišla, s tem pa žal povedala vse, je med drugim dejala Joveva.

Uvodoma je Joveva poudarila, da je varnost otrok na spletu ključna, saj so digitalne platforme zasnovane tako, da spodbujajo odvisnost in povečujejo čas, ki ga otroci preživijo na zaslonih. Pod plaščem navidezne angažiranosti se v resnici skriva spodbujanje odvisnosti, je opozorila in pri tem izpostavila primer Mete, kjer so notranji dokumenti že pred leti opisovali Instagram kot »drogo«, namenjeno namernemu ciljanju najstnikov in povečanju njihovega časa pred zasloni.

“To, čemur nekateri rečejo angažiranost, je v resnici odvisnost. Neskončno drsenje ni funkcija – je mehanizem za še en dopaminski zadetek.”

V nadaljevanju je poslanka izpostavila potrebo po omejitvah, ki postavljajo meje tehnološkim podjetjem.

“V tem kontekstu se namesto vprašanja, ali so otroci dovolj disciplinirani, raje vprašajmo, ali je nek izdelek dovolj varen. Meje moramo postavljati trgovcem, ne nedolžnim uporabnikom. Varnost že pri zasnovi ni omejitev svobode, ampak pravna nujnost za normalno delovanje družbe.”

Kot je še dodala, so v Evropi sicer že začeli urejati z zakonodajo, kot je prepoved ciljnega oglaševanja mladoletnim v okviru Akta o digitalnih storitvah (DSA), a je po njeni oceni izvajanje teh pravil še vedno nezadostno.

Algoritmi niso nevtralni, je bila jasna Joveva, tehnološki giganti pa se osredotočajo na izključno svoj dobiček. Med ključnimi temami je izpostavila vpliv digitalnih platform na duševno zdravje, razvoj in socializacijo otrok.

“Predstavljajte si, da ste v svoji razvojni fazi in imate denimo 13 let, ko spoznavate svet in postajate subjekt v filozofskem smislu, hkrati pa dobite dostop do vsega na spletu. Videoposnetki z vojnih območij, dostop do nasilne pornografije, seksualizacija vaših slik z uporabo umetne inteligence ter nevarnosti, da vaša samopodoba postane odvisna od trolov ali nasilnežev, hkrati pa se primerja z znanimi igralkami in manekenkami. Da ne govorim o spolnih zlorabah.”

Z razvojem umetne inteligence, platform, kot je TikTok, in drugih tehnoloških novosti so se  razmere po njenem mnenju le še poslabšale:

“Povezava med družbenimi mediji in duševnim zdravjem, razvojnimi vzorci otroka ali njegovim vedenjem je zelo jasna vsakomur, ki je starš ali ki vidi skozi manipulativno pripoved o tem, kako stvari v resnici stojijo.”

V zaključku je Joveva pojasnila, da se v Evropskem parlamentu ukvarja z vrsto digitalnih zakonodajnih dosjejev z različnih vidikov. Svoje delo usmerja predvsem v zaščito uporabnikov, njihove zasebnosti ter v omejevanje moči najmočnejših akterjev v razmerju do posameznika. Posvet je sicer gostila v sodelovanju s fundacijo Panoptykon in kolegico, evropsko poslanko Kamilo Pihowicz. Na pogovor so povabili tudi predstavnike Mete, Googla in Tiktoka, a se nihče od njih na vabilo ni odzval.

Evropska poslanka Irena Joveva je v torek, 24. februarja 2026, v sodelovanju z Evropskim združenjem bolnikov z boleznijo jeter gostila posvet, posvečen izzivom bolnikov z redkimi bolezni jeter ter iskanju sistemskih rešitev za hitrejšo diagnostiko, boljšo dostopnost do oskrbe in bolj usklajeno obravnavo po vsej Evropski uniji. “Redke bolezni jeter so sicer same po sebi redke, vendar so izkušnje, ki jih oboleli pri tem nosite, žal skupne vsem. Dolgotrajno iskanje pravih diagnoz, negotovost in občutek osamljenosti v zdravstvenih sistemih, ki niso prilagojeni redkim stanjem, so žal kruta realnost,” je izpostavila Joveva.

Joveva je uvodoma pojasnila, da se na ravni EU sicer veliko govori o redkih boleznih, a redke bolezni jeter še vedno ostajajo prepogosto spregledane. Bolniki so tako po njenem pogosto prisiljeni postati lastni raziskovalci in zagovorniki, saj lahko le tako prejmejo ustrezno oskrbo.

“Za temi vrzeli se skrivajo resnične posledice za življenja ljudi. Napredovanje bolezni, ki bi se jih lahko preprečilo. Zapleti, ki bi jim bilo mogoče izogniti, psihološka obremenitev družin in neenakosti, ki so odvisne zgolj od tega, kje v Evropi nekdo živi.”

Kot je nadalje pojasnila, dostop do kakovostne zdravstvene oskrbe ne sme biti odvisen od kraja bivanja. Nihče, še posebej bolniki, ne bi smel trpeti slabšega izida zdravljenja samo zato, ker je strokovna oskrba geografsko oddaljena ali koncentrirana drugje.

Ob tem je poudarila, da morajo biti bolniki partnerji pri oblikovanju politik in sistemov, ki vplivajo na njihova življenja. Njihove izkušnje jasno razkrivajo, kje sistemi odpovedujejo, od diagnostike do koordinacije oskrbe, psihološke podpore in navigacije po zapletenih zdravstvenih poteh.

“Redke bolezni so tudi preizkus pravičnosti naše Unije. Pokažejo, ali naši zdravstveni sistemi delujejo le za večino ali tudi za tiste, katerih stanja so kompleksna, premalo prepoznana in razpršena po različnih državah.”

V zaključku je Joveva izrazila upanje, da bodo podobne razprave okrepile ozaveščenost, izboljšale sodelovanje ter zagotovile, da bodo tudi bolniki z redkimi bolezni jeter deležni pravočasne diagnoze, strokovne oskrbe in vseživljenjske podpore.