Evropska poslanka Irena Joveva se je v sredo, 29. aprila 2026, udeležila plenarne razprave o strategiji Evropske unije v odziv na krizo na Bližnjem vzhodu ter njene posledice na cene energentov in dostopnost gnojil. Čas je, da si upamo biti odločni. Si upati razmišljati s svojo glavo. Zavzeti se za za mednarodno pravo, mir in zaščito ljudi v EU,” je v svojem nagovoru izpostavila.

“Mnogi verjamejo, da politika in integriteta ne gresta skupaj. Jaz verjamem, da gresta. Če si človek upa,” je uvodoma začela Joveva in ob tem poudarila, da prav pomanjkanje političnega poguma in doslednosti najvišjih predstavnic in predstavnikov Evropske unije vodi v njene neučinkovite odzive na globalne krize. “Naši odzivi na razmere na Bližnjem vzhodu so prepočasni, predvidljivi in predvsem neučinkoviti ter selektivni”, je še dejala. Po njenih besedah to samo zmanjšuje vpliv Unije kot globalnega akterja.

Kritična je bila tudi do izjav nemškega kanclerja Friedricha Merza glede politike ameriškega predsednika Donalda Trumpa, pri čemer je izpostavila, da prav takšna retorika normalizira nevarno zaostrovanje razmer:

“Ko Friedrich Merz govori o Donaldu Trumpu in njegovi vojni v Iranu na način, ki normalizira nevarno eskalacijo, to ni niti realpolitika. To je neodgovorno.”

Evropska unija po njenem ne sme pristajati na logiko zaostrovanja razmer niti legitimizirati nevarnih geopolitičnih potez, temveč mora prevzeti aktivnejšo vlogo pri umirjanju konflikta:

“Ne govorimo o geopolitični igri na daljavo. To je kriza. Kriza, ki jo ustvarjata genocidni izraelski premier in njegova “lutka”. ZDA in Izrael vodita vojne, prebivalke in prebivalci EU pa nosijo posledice. Evropejke in Evropejci plačujejo račun. Račun za računom so kaznovani za vojno, ki je nismo začeli.“

Zato je poudarila pomen enotne, odločne in samostojne zunanje politike EU, ki temelji na diplomaciji in enotni zunanjepolitični drži, zmanjševanju odvisnosti od tretjih akterjev ter doslednem spoštovanju mednarodnega prava:

“Čas je, da si upamo biti odločni. Imeti integriteto. Si upati razmišljati s svojo glavo. Zavzeti se za mednarodno pravo, mir in zaščito ljudi v EU. Vse troje je mogoče. Obljubim.”

Ozadje:

Zaostrene razmere na Bližnjem vzhodu, kjer je v veljavi krhka prekinitev ognja med ZDA, Izraelom in Iranom, še naprej pomembno vplivajo na svetovne trge nafte in zemeljskega plina ter prispevajo k rasti cen energije v Evropi in po svetu. Dodatno negotovost povzroča omejevanje pomorskega prometa skozi Hormuško ožino, kjer so motnje v ladijskem prometu za plovila, namenjena v ali iz iranskih pristanišč, privedle do zastojev v dobavnih verigah in do večje nepredvidljivosti logističnih tokov. To povečuje pritisk na razpoložljivost ključnih surovin, pomembnih tudi za Evropsko unijo, zlasti gnojil, ki so nujna za kmetijsko proizvodnjo in stabilnost prehranskih sistemov. Posledično se učinki geopolitičnih napetosti neposredno prenašajo v višje stroške življenja, slabšo cenovno konkurenčnost evropskega gospodarstva ter povečano tveganje za prehransko in energetsko varnost. Hkrati aktualne razmere razkrivajo strukturne ranljivosti Unije, zlasti njeno odvisnost od zunanjih virov energije in surovin ter omejeno sposobnost hitrega, usklajenega in učinkovitega odzivanja na kompleksne globalne krizne razmere.

Med “je udobno” in “je prav” je velika razlika.

Danes praznujemo dan, ko se je podrejanju reklo NE.

A danes žal spremljamo tudi tekmovanje nekaterih v tem, kako podrejanju reči DA in še prosim, Véliki, rešite nas.

Koga sploh briga, pred čim, če imamo velike besede o malem domoljubju. Koga briga, da se v ozadju dogajata delitev moči po osebnih – udobnih – interesih in razporejanje stolčkov.

Dobivamo “partnerstva”, kjer si enakopraven točno toliko, kolikor si podrejen. Priden.

Povezava zgodovinskega pomena praznika s sedanjostjo žal ni težka.

Danes so tu isti stari triki, samo malo bolj moderno zapakirani. Ne potrebujejo ne tankov ne uniform. Njihovo orožje sta diskurz in retorika, ki normalizirata manipulacije, relativizirata resnico in spodkopavata zaupanje v vse, ki nis(m)o … pridni.

V boju proti okupatorju se je reklo NE – jasno, brez kalkulacij in brez fig v žepu.

Zato danes praznujemo junaštvo vseh, ki so stopili na pravo stran zgodovine ter se borili in izborili za svoj obstoj. Svoj jezik. Pravico, da ostanejo svoji na svojem. V svobodni Sloveniji.

Smo sposobni prepoznati, da to ni stvar preteklosti, temveč zelo konkreten test sedanjosti?

  1. april ostaja točno to, kar mora biti – dan spomina in opomina, da se bistvene stvari, ki se morda še zdijo samoumevne, ne ohranijo same od sebe.

Ker je med “udobno je” in “prav je” … velika razlika.

Srečno, Slovenija!

Evropska poslanka Irena Joveva se je v ponedeljek, 27. Aprila 2026, udeležila plenarne razprave o pomenu zakonodaje o posilstvih na podlagi odsotnosti privolitve v Evropski uniji. Privolitev. Preprost koncept, kolegice in kolegi. Nobenih različnih interpretacij ne more biti. Nikoli in nikjer, je poudarila in dodala, da gre za koncept, kjer mora biti odgovor vedno nedvoumen.

Uvodoma je Joveva spomnila na Istanbulsko konvencijo, ki so jo podpisale vse države članice in ki jasno določa, da je posilstvo vsako spolno dejanje brez prostovoljne in jasne privolitve.

V nadaljevanju je bila Joveva kritična do tistih držav, ki konvencijo podpirajo zgolj deklarativno, a zaradi pomanjkanja politične volje njenih določb še niso v celoti prenesle v svojo kazensko zakonodajo:

“Te iste države tega ne bi imele v dejanski zakonodaji s kazenskimi posledicami. Češ, to je nacionalna kompetenca,” je opozorila in dodala, da gre v resnici samo za odločitev, ali se žrtve učinkovito zaščiti.

“Volja tistih, ki so očitno pozabili, da brez jasnega da – ni ničesar. Da tišina ni soglasje. Da strah ni soglasje. In da nezmožnost reči ‘ne’ nikakor ne pomeni ‘da’.”

V zaključku je Joveva poudarila, da odločanje o zakonodaji glede posilstva ne bi smelo biti predmet pravnih razprav, temveč mora biti usmerjeno v učinkovito pravno varstvo žrtev.

Dan Zemlje. Danes.

Letos z zelo jasno temo: Naša moč, naš planet.

In zdaj bi lahko ostala pri lepih besedah o naravi in odgovornosti. Ali pa rekla: mar ni ta fotografija čudovita?

Realnost je žal malo manj romantična. Problem ni v tem, da ne vemo, kaj je prav. Problem je v tem, da prepogosto vemo. Ampak …

Ampak: v EU imamo danes več orodij kot kadarkoli prej. Konkretne okvire zakonodaje za zmanjšanje emisij, zaščito narave in ljudi, odgovornost industrije, preoblikovanje gospodarstva …

Ne razpravljamo več o tem, ali potrebujemo pravila. Razpravljamo pa po novem o tem, koliko smo jih še pripravljeni obdržati.

Tu so famozni “omnibus” paketi. Z enim recimo posegamo v dve ključni zakonodaji o poročanju podjetij in njihovi odgovornosti. V imenu poenostavitve dobivamo manj obveznosti in več fleksibilnosti.

Lepše povedano: manj pritiska za najbolj vplivne. Podobno imamo doma – “interventne načrte”: bogatim še več, ostalim 99 % pa … komu mar, ali kako že?

Marsikomu že zdavnaj ne gre več zgolj za kompromise in usklajevanja. Gre za cenen populizem. Za to, da je očitno danes moderno biti hinavec.

Kot so moderni poceni izdelki brez resnega nadzora nad tem, kaj vsebujejo. Trg imamo preplavljen z večnimi kemikalijami – snovmi, za katere že dolgo vemo, da nimajo kaj iskati v našem okolju.

(Mimogrede: če potegnete vzporednice z resničnimi osebami namesto izdelkov in snovi – nič narobe)

Uspeli s(m)o razvodeneti celo eno ključnih evropskih zakonodaj za zaščito gozdov. Celo tam, kjer vemo, da so posledice neposredne in merljive, smo torej pripravljeni stopiti korak nazaj.

In potem se vprašamo, zakaj ljudje izgubljajo zaupanje.

Del odgovora je tudi v tem, da se prostor vedno bolj odpira politikam, ki ponujajo enostavne odgovore na kompleksne probleme.

Tistim, ki odgovorno politiko predstavljajo kot nekaj, česar si “ne moremo več privoščiti”. V resnici pa je ravno obratno. Ne moremo si privoščiti, da je nimamo.

Vsaj okoljska politika ni ideološko vprašanje. Zrak in voda nista abstraktni temi! Zato “Naša moč, naš planet” ne bi smel ostati slogan. Moč obstaja. Vprašanje je samo, kdo in kako jo uporablja.

Evropska poslanka Irena Joveva se je v petek, 17. aprila 2026, udeležila okrogle mize na I. gimnaziji v Celju in z dijakinjami in dijaki odkrito spregovorila o svoji študijski in karierni poti ter izzivih, s katerimi se srečuje v politiki. Poudarila je, da študij mednarodnih odnosov ni bil njena prva izbira, vendar se je kasneje izkazal kot prava odločitev. Mladim je ob tem sporočila, da ni nujno, da gre v življenju vse po načrtih, saj se lahko prav nepričakovane poti izkažejo za najboljše.

Izpostavila je, da ji je študij prinesel predvsem širino razmišljanja in razumevanje globalnega dogajanja ter zavedanje, da posameznik ni vedno v središču vsega. Kot ključno vrednoto je poudarila človečnost, ki po njenem mnenju ostaja najpomembnejša tudi v politiki.

Dijakinjam in dijakom je predstavila tudi svoje delo na evropski ravni, kjer je sodelovala pri pomembnih zakonodajnih spremembah, med drugim na področju digitalizacije, umetne inteligence, zaščite osebnih podatkov ter medijske zakonodaje. Poudarila je pomen vztrajnosti, saj so procesi sprejemanja odločitev pogosto dolgotrajni, a lahko kljub temu prinesejo pozitivne spremembe:

“Nismo vsi politiki isti. Obstajamo tudi taki, ki nam je mar za tisto, za kar smo bili izvoljeni. Če ne bi verjela, ne bi šla v to, ni pa vedno najbolj enostavna stvar verjeti v pozitivne spremembe.”

V nadaljevanju se je dotaknila tudi položaja žensk v politiki in družbi, kjer po njenem mnenju še vedno obstajajo razlike v obravnavi. Poudarila je, da materinstvo in kariera nista izključujoča, čeprav usklajevanje obeh vlog ni enostavno, ter ob tem želi biti zgled, da je mogoče uspešno združevati oboje.

Poslanka je spregovorila o izzivih mladih na trgu dela, predvsem o težavah pri pridobivanju prvih delovnih izkušenj. Opozorila je, da so pristojnosti Evropske unije na tem področju omejene, vendar si kljub temu prizadevajo za izboljšave, kot so pravičnejši pogoji pripravništev.

Poseben poudarek je namenila tudi pomenu strpnosti in sprejemanja različnosti, ki jo je oblikovalo njeno odraščanje v raznolikem okolju. Kritično je opozorila na vlogo politike in družbenih omrežij pri širjenju nestrpnosti:

“Svoboda govora je eno, sovražni govor pa nekaj čisto drugega, in meja med tem ni tako tanka, kot ljudje mislijo.”

Ob zaključku okrogle mize, na kateri je sodeloval tudi evropski poslanec Milan Zver, je Joveva mlade spodbudila k razmišljanju, naj bodo informirani, radovedni in aktivni državljanke in državljani, ki znajo samostojno presojati ter odgovorno sodelovati v družbi.

“Levičarji podpirajo desničarja! Liberalci podpirajo desničarja!!! Kaj jim pa je?! On je naš!”

Tako. Zdaj veste, kaj je po volitvah na Madžarskem najbolj pereče vprašanje za profesionalne manipulatorje v Sloveniji in – mimogrede – (dosedanje) podpornike Viktorja Orbana. Ups.

Kaj pa, če gre za nekaj precej bolj osnovnega? Na primer za to, ali si za demokracijo ali za sistem, ki jo razkraja?

Gospod Orban je že dolgo del slednjega. Če kdo še ni opazil. In seveda v tem ni sam. Če kdo še ni opazil, ima ta njegov politični model somišljenike in zelo glasne podpornike. Bližje, kot si kdo želi priznati.

Ravno ti, ki so po točno tem modelu funkcionirali tudi v Sloveniji med recimo letoma 2020 in 2022, danes nenadoma odkrivajo “svoje” nove junake.

Zato je zanimivo, kdo pri nas te dni deli lekcije o razumu. Isti politični krogi, ki doma najraje govorijo o vrednotah, v Evropski ljudski stranki brez večjih težav sobivajo z Orbanovimi zavezniki. Tudi takrat, ko so ti formalno že nekje drugje.

Ko sem bila kot na parlamentarni misiji v Budimpešti novembra 2022, so bili opozorilni znaki že zdavnaj zelo jasni: pritisk na medije, erozija institucij, normalizacija nečesa, kar nikakor ne bi smelo postati normalno. Takrat smo še vedno poslušali, da “ni tako hudo”. Danes – končno v pozitivnem smislu – gledamo posledice tega istega zanikanja.

Prav zato je pomembno, kar se je zgodilo na Madžarskem. Ne zaradi etikete bodočega predsednika vlade Petra Magyarja, ampak zato, ker je po dolgem času prišlo do resnega političnega premika v sistemu, ki se je zdel nedotakljiv.

Zato to ni zgolj madžarska zgodba. In zato to ni razprava o “vaših” in “naših”, karkoli naj bi že to pomenilo. To je razprava o tem, ali pravila, obljube in dejanja še veljajo … ali pa jih vsak bere po svoje, kakor mu ustreza.

Če je največji problem to, kdo komu (ne) ploska, ne pa to, kaj se dejansko dogaja z demokracijo – ne le na Madžarskem –, potem niso samo zgrešili bistva. Očitno ga sploh ne želijo videti.

Resnica je pa vedno resnica. Razen, ko ni. Ker se včasih pač “izgubi teža in veljava”. Se pač zgodi. Kajne?

Sprenevedanje.

Par.

Excellence.

Evropska poslanka Irena Joveva je v četrtek, 26. marca 2026, prek video povezave nagovorila udeleženke in udeležence otvoritvene konference Od terena do evropske politike v Novem mestu, ki poteka v okviru mednarodnega projekta SustiBridge. “Trajnostne politike so zares trajnostne le, če ljudje in civilna družba aktivno sodelujejo pri njihovem soustvarjanju,” je poudarila in ob tem izpostavila pomen okoljskih civilnih pobud, ki so v procesih odločanja prepogosto spregledani.

Uvodoma je Joveva spregovorila o pomenu povezovanja ljudi za skupno zeleno prihodnost. Kot je pojasnila, bi moral slogan projekta – povezovanje ljudi za zeleno prihodnost – odražati samo bistvo današnje Evrope, vendar ta vizija v svetu, ki ga vse bolj zaznamujejo vojne, naraščajoči populizem in širjenje dezinformacij, prepogosto ostaja potisnjena v ozadje.

V nadaljevanju je posebej izpostavila simbolni pomen Slovenije kot gostiteljice projekta: “V državi, kjer je zelena barva prisotna na vsakem koraku in kjer pitna voda ne teče le iz pip, temveč tudi iz globokega zavedanja, da so takšne dobrine redke in vredne zaščite.”

Ob tem je spomnila, da smo bili še nedolgo nazaj, v času prejšnje vlade, v položaju, ko je bilo treba celo tako temeljno pravico, kot je dostop do pitne vode, braniti na referendumu. Ta izkušnja je po njenih besedah jasno pokazala, kako močna je lahko civilna družba, ko stopi skupaj v obrambi naravnih virov in zaščiti skupnega dobrega.

“Šlo je za zgodovinsko okoljsko zmago, ki ne bi bila mogoča brez prostovoljcev in aktivnih državljanov, od mladih in žensk do starejših generacij in marginaliziranih skupin, združenih z enim ciljem – zaščititi nekaj, kar pripada vsem.”

Za Jovevo je za izkušnja razkrila enega ključnih izzivov današnje Evrope, zato je otvoritveno konferenco v Novem mestu ocenila kot pomemben prostor povezovanja in sodelovanja vseh, ki jim je mar za oblikovanje trajnostnih politik:

“Prepogosto imajo ljudje občutek, da so oddaljeni od evropskega odločanja ali da njihov glas ne šteje. A kot smo videli prav na primeru iz Slovenije, lahko njihovo sodelovanje prinese resnične spremembe.”

V zaključku je izpostavila tudi pomen evropskih politik, ki morajo temeljiti na sodelovanju ljudi: “Evropski zeleni dogovor poudarja, da so državljani gonilna sila prehoda v trajnost. S pripravo osnutka Listine zelenih pravic pa delate konkreten korak k temu, da glas ljudi doseže odločevalce v Bruslju.”

Ne bojijo se oni pravil. Ker zanje – po njihovo – ne obstajajo.

Bojijo se ljudi, ki nehajo čakati … in začnejo zahtevati.

Štiri pisma. Trinajst dni. Tisoč štiristo sedemdeset kilometrov. Ena naloga: potrkati na vrata institucij – in na vest tistih, ki še vedno nočejo videti in razumeti.

Leto dni po tem, ko so se študentke in študenti iz Srbije s kolesi podali proti Evropskemu parlamentu, njihova zgodba živi naprej. Njihova “Tura do Strasbourga” leto pozneje ni film o poti. Je film o tem, kaj se zgodi, ko ljudje nehajo čakati. Ko (tiha) večina končno reče: dovolj.

Ta večina je bila vedno tu, toda tragedija v Novem Sadu jo je prebudila. Prebudila je ljudi, ki si želijo nazaj svojo državo – državo, ki spada v demokratični svet. Kjer standardi niso stvar izbire, ampak pravilo.

Če je bilo za to treba prevoziti 1470 kilometrov – za dokaz, da se spremembe resda začnejo pri človeku, zares pa uspejo le, če postanejo skupna odgovornost – sem hvaležna, da sem bila lahko del tega.

In ko te dni v Srbiji (spet) gledamo pritiske, incidente in vdor politike tja, kjer je meja že zdavnaj prestopljena … ne dovolite, da vas prepričajo, da je nenormalno postalo normalno. Dejstva ostajajo dejstva. Tudi, ko so neprijetna.

Seveda nihče ne nasprotuje zakonitim preiskavam in postopkom. A brez transparentnosti, brez spoštovanja institucij in brez jasnih pravnih temeljev to niso več postopki.

To je demonstracija sile.

In ko se temu doda še medijski spektakel točno določenih, tistih “prvih v službi resnice”, dvoma ni več.

Takšna. Oblast. Se. Ne. Boji. Pravil.

Boji se ljudi. Zato … vztrajajte.

Hvala vsem, ki ste to zgodbo povedali. In tistim, ki jo vsak dan živite.

Noč je najtemnejša tik pred zoro.

In morda ni naključje, da te zgodbe gledamo prav v teh dneh. Ko nas čas sam opominja, da po vsakem padcu pride … vstajenje.

Evropska poslanka Irena Joveva je v sredo, 1. aprila 2026, gostovala na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, kjer je sodelovala na okrogli mizi v okviru predmeta Vzgoja za demokratično državljanstvo. S študentkami in študenti pedagogike ter andragogike je razpravljala o delu evropskih poslancev, dotaknila pa se je tudi skupne zunanje in varnostne politike ter dinamiki med Evropsko unijo in Slovenijo. “Razgradnja Evropske unije od znotraj je še nevarnejša od zunanjih groženj, na žalost je vedno več avtoritarizma, čeprav obstajajo tudi svetle izjeme,” je glede nevarnosti za prihodnost Unije izpostavila Joveva.

Uvodoma je Joveva poudarila, da svoj trenutni mandat dojema kot še bolj nepredvidljiv od prvega. Čeprav je slednjega močno zaznamovala pandemija covida-19, je sedanji mandat po njenem mnenju še zahtevnejši, saj ga oblikuje preplet številnih globalnih kriz, od vojne v Ukrajini in razmer v Gazi do vse bolj nepredvidljive in nevarne politike ameriškega predsednika Donalda Trumpa. Ob tem je opozorila tudi na krepitev skrajne desnice ter izpostavila, da tradicionalno delitev med levico in desnico vse bolj nadomešča razkol med proevropskimi in evroskeptičnimi silami znotraj Parlamenta.

Nadalje je študentom pojasnila raznolikost znotraj svoje politične skupine Renew Europe, kjer se nekateri poslanci bolj osredotočajo na gospodarske teme, drugi, med njimi tudi sama, pa na socialne pravice in enakopravnost. Kljub razlikam jih povezujejo skupne vrednote, pri čemer temelj predstavljajo človekove pravice in vladavina prava. “Skupina se pred glasovanji seveda usklajuje, vendar glasujem na koncu vedno po svoji vesti,” je poudarila in dodala, da njena prepričanja sicer večinoma sovpadajo s stališči skupine katere podpredsednica je.

Pogovor se je dotaknil tudi teženj po nacionalni suverenosti in želji po močni, enotni Evropi. Joveva je ocenila, da močne države niso nujno v protislovju z močno Evropsko unijo, vendar je ob tem opozorila na dvoličnost nekaterih suverenistov, ki po eni strani blokirajo ključno zakonodajo, po drugi pa rade volje pobirajo evropska sredstva.

“Jaz jih označujem za samooklicane domoljube. Razgradnja Evropske unije od znotraj je še nevarnejša od zunanjih groženj, na žalost je vedno več avtoritarizma, čeprav obstajajo svetle izjeme. Absolutno je mogoče kombinirati suverenost in se hkrati zavedati skupnih standardov. Menim, da nujno potrebujemo reformo, posebej na področju varnostne in zunanje politike. Pravila, ki jih imamo sedaj, tudi veto, namreč nekateri voditelji izkoriščajo za lastne, osebne interese.”

Na vprašanje ali lahko v času številnih regionalnih konfliktov še vedno govorimo o skupni evropski zunanji in varnostni politiki Unije, je odgovorila kritično, zlasti glede pomanjkanja verodostojnosti pri odzivanju na mednarodne krize. “Sploh ne vem več, ali so to dvojni, trojni standardi, ali lahko temu sploh lahko rečemo standardi,” ter kot primer navedla, da se je Evropska unija v primeru Ukrajine sicer pravilno postavila na stran žrtve, ni pa tega ponovila v primeru Gaze. Ob tem je izrazila prepričanje, da bi morali izraelskega premierja Netanjahuja obravnavati po enakih merilih kot ruskega predsednika Putina.

V zaključnem delu razprave, na kateri je sodeloval tudi evropski poslanec Matjaž Nemec, je Joveva predstavila svoj pogled na vlogo Slovenije ter poudarila, da vpliv države ne bi smel biti odvisen od njene velikosti, temveč od samozavesti in proaktivnosti njenega vodstva pri uveljavljanju lastnih stališč. “Smo majhna država, ampak ta majhnost je predvsem v naših glavah. Jaz tega ne zaznam in sem ponosna, da sem Slovenka. V Evropski uniji imamo veliko kredibilnost in dojemajo nas zelo pozitivno,” je zaključila.

Naj najprej pomirim tiste, ki jih skrbi moja slovnica: nisem se zatipkala. Enakost je v tem primeru najprimernejši izraz. In pravilen. Če si boste vzeli čas in prebrali zapis, boste morda lažje razumeli, zakaj.

Ne govorimo zgolj o formalni izenačenosti pravic. Govorimo o enakosti v praksi – o dejanski možnosti, da vsak posameznik in posameznica živi, dela in odloča brez omejitev, ki jih določa spol.

Tako v Evropski uniji kot onkraj nje pogosto slišimo pohvale o napredku na področju enakosti med spoli. In res je – koraki so bili storjeni. Toda res je tudi, da smo od cilja še vedno daleč. Prav to spoznanje je bilo eno ključnih vodil pri pripravi – danes že sprejete – resolucije Evropskega parlamenta o plačni in pokojninski vrzeli. Pri njej sem sodelovala kot glavna poročevalka, torej pogajalka parlamenta za besedilo, zahteve in smernice.

Ker neenakost, četudi manjša, žal ni stvar preteklosti. Je stvar sedanjosti.

A začeti moramo v preteklosti.

Eden najbolj znanih sloganov boja za delavske pravice se glasi: “Nočemo biti drugorazredni delavci”. Verjamem, da ga je vsak(a) od nas že slišal(a). In da – namenoma uporabljam moško obliko.

Leta 1968 so ta slogan na transparentnih nosile ženske v Veliki Britaniji. Delavke v tovarni Ford, med njimi tudi Rose Boland, so ugotovile, da so kljub enako zahtevnemu delu razvrščene v nižji plačni razred kot njihovi moški kolegi.

Opravljale so enako delo. Bile so manj cenjene. In manj plačane.

Zato so stavkale. Njihova stavka je za več tednov ustavila proizvodnjo avtomobilov in povzročila resen udarec britanskemu gospodarstvu. In šele takrat – ko je sistem obstal – so njihove zahteve dobile posluh.

Ni naključje, da je ključno vlogo pri spremembah odigrala političarka Barbara Castle, ki je zakon o enakem plačilu za enako delo tudi uresničila.

Ampak to ni bil prvi tak primer.

Ste že slišali za Gabrielle Defrenne? Belgijsko stevardeso pri letalski družbi Sabena, kjer so bile ženske slabše plačane kot moški, obenem pa so morale službo zapustiti pri 40 letih.

Odločila se je za tožbo, s tem pa sprožila enega najpomembnejših sodnih primerov v zgodovini Evropske unije.

Sodišče EU je razsodilo jasno: enako plačilo ni zgolj načelo. Je temeljna pravica. Ta odločitev je utrdila enakost v samih temeljih evropskega prava.

Zdaj pa preskočimo skoraj 70 let naprej. V danes.

  • 12-odstotna povprečna spolna plačna vrzel
  • 25-odstotna vrzel v pokojninah
  • 28 % žensk dela s krajšim delovnim časom zaradi skrbstvenih obveznosti
  • 74 % žensk vsakodnevno opravlja skrbstveno in gospodinjsko delo
  • 22 % tveganje revščine za ženske
  • 35 % žensk doživi psihično ali spolno nadlegovanje

To ni statistika. To je realnost. Realnost, ki obstaja kljub zakonodaji, kljub pravicam, kljub napredku. In ZATO smo oblikovali resolucijo o plačni in pokojninski vrzeli.

Poročilo stremi k enakosti na področjih izobraževanja, zaposlovanja in delitve skrbstvenega dela. Poudarja prispevek žensk h gospodarski rasti, pomen intersekcionalnosti ter nujnost odločnih ukrepov na ravni EU in držav članic.

Poseben poudarek smo namenili vrednotenju dela.

Danes so sektorji, kot so zdravstvo, oskrba, vzgoja in izobraževanje – torej sektorji, kjer prevladujejo ženske – sistematično podcenjeni. In vendar so prav ti sektorji temelj socialne kohezije.

Plačna vrzel ni naključje. Je posledica. Posledica horizontalne segregacije trga dela, podcenjevanja feminiziranih poklicev in neenake porazdelitve neplačanega skrbstvenega dela.

Zato zahtevamo ukrepanje: dosledno izvajanje direktiv, evropske strategije za oskrbo in nov evropski dogovor o oskrbi, podprt s konkretnimi naložbami.

Zahtevamo akcijski načrt za odpravo vrzeli. Smernice za spolno nevtralno vrednotenje dela. Izvajanje Istanbulske konvencije. In popolno implementacijo direktive o preglednosti plač.

Če bodo ti ukrepi uresničeni, bi lahko govorili tudi o resničnem napredku.

Vendar svet žal ni popoln. To je pokazala tudi razprava na marčevskem plenarnem zasedanju, kjer so se nekatere ženske postavile proti pravicam žensk – pod krinko “tradicionalnih vrednot”, ki se ponovno krepijo.

V zadnjih letih se je prek vplivov družbenih omrežij začela romantizirati “tradicionalna” vloga ženske, ki izključno skrbi za gospodinjstvo in izključno vzgaja otroke.

Seveda ima vsak pravico izbire in podpiram vsakogar in vsako, ki se tako odloči po lastni volji. A vendar, na družbenih omrežjih te ”tradicionalne ženske”, ki domnevno niso zaposlene, v gospodinjstvo prinesejo večinski del prihodkov in si s tem zgotavljajo tudi finančno neodvisnost ter možnost izbire drugačne odločitve kadarkoli v življenju.

Hkrati pa v družbo prinašajo nevarno gibanje, ki vlogo ženske reduciranja na vlogo gospodinje, mame, oskrbovalke, brez vidika finančne neodvisnosti. In to ne koristi nikomur. Niti najbolj “tradicionalnim” moškim.

Dejstvo je: ženske predstavljamo polovico prebivalstva. In smo temelj družbe – od družine do gospodarstva in politike.

Danes stojimo na plečih žensk, kot sta Rose Boland in Gabrielle Defrenne. In še bolj na plečih naših mater, ki so se skozi življenje tako ali drugače soočale ali borile za svoj položaj v družbi. Za enakost.

Zdaj pa je na nas, da oblikujemo svet za prihodnje generacije. Vsaj polovica teh bo žensk. In sama nikoli ne bom pristala na kratenje pravic ali ohranjanje neenakosti. Enakost ni ideologija. Je temelj pravične družbe. In enakost se ne zgodi sama od sebe.

Je odločitev. Vsaka odločitev pa družbo lahko gradi … ali razgradi. Moje odločitve bodo vedno usmerjene v družbo, kjer enakost ni privilegij. In kjer nihče ni »drugorazreden«. Ali »drugorazredna«. To je družba, ki si jo želim.

Za nas. In za vse, ki prihajajo.