“Živjo, kdaj bi imeli sestanek za EMFO?” – “Kako pa kaj EMFA?” – “Misliš, da bo EMFA sprejeta v tem mandatu?” – “Kdaj začnete s parlamentarnimi pogajanji za EMFO?”

To bi bil lahko povzetek mojih delavnikov zadnje čase. V bruseljskem političnem “balončku” že vsi vemo, kaj je EMFA. A velja si jo zapomniti, ker v resnici ne sme biti pomembna le za ta balonček, temveč za vso EU in čisto vsakega izmed vas.

EMFA predstavlja European Media Freedom Act. Evropski akt o svobodi medijev. V kateri fazi smo trenutno? Trenutno se poročevalke in poročevalci – tudi sama sem ena od njih, v imenu svoje politične skupine Renew Europe – sestajamo z ljudmi, na katere bo zakonodaja tako ali drugače vplivala oziroma z ljudmi, ki se s področjem medijev poklicno ukvarjajo. Z akademiki, novinarskimi organizacijami ali združenji, založniki, predstavniki industrije, tudi spletnimi platformami …

Časa nimamo veliko, ker želimo uredbo spraviti ‘pod streho’ v roku leta dni. Morda se sliši veliko, toda verjemite mi, da bomo med pogajanji ugotavljali, da ima dan premalo ur.

To pa seveda ne pomeni, da sprejem EMFE v tem roku ni mogoč. V ekipi intenzivno pripravljamo predloge dopolnil, strategijo.

Zavedamo se, da nimamo (več) druge možnosti kot odgovoriti na zaskrbljujoče trende (ne)svobode medijev po vsej EU – na ravni EU. Poleg varovanja novinark in novinarjev je njegov cilj zaščititi svobodo, pluralizem in neodvisnost medijev ter na splošno izboljšati medijsko krajino na enotnem evropskem trgu. Potrebujemo delujoče medije z nevmešavanjem v uredniško politiko ter brez pritiskov na novinarke in novinarje. Potrebujemo pregledno in transparentno lastništvo ter financiranje medijev.

Če kdo, se sama še kako dobro zavedam, kako ključno je, da imajo častni ljudje v novinarstvu, ki služijo javnosti, dobre pogoje dela. Predvsem pa se zavedam, česa vsega bomo oropani, če jim tega ne omogočimo.

Irena

Preostale poslankine dnevnike si lahko preberete tukaj.

V svojih zapisih se najpogosteje osredotočam na Slovenijo in EU, a danes bi vam vendarle rada pobližje predstavila aktualna dogajanja v Iranu in Maroku. Državi, ki geografsko gledano niti nista tako zelo oddaljeni od Slovenije. Gledano s področja človekovih pravic, vladavine prava, (novinarske) svobode, pa … druga zgodba.

O razmerah v Maroku sem razpravljala na januarskem plenarnem zasedanju. Moj govor se je osredotočal na področje novinarstva, ker smo o tem sprejemali resolucijo. Pred plenarnim nastopom smo v pisarno dobili več klicev, v bistvu poskusov vplivanja na to, kaj bom povedala. Do mene niso uspeli priti, asistentka pa jim je vsakič znova zelo jasno dejala, da je moje stališče že oblikovano.

“Vse to in še več, kar počne maroška vlada, je nezaslišano. Čas je, da EU ne samo jasno obsodi takšna ravnanja, ampak ukrepa še bolj ostro. Naj bo ta resolucija le začetek. Gospodom, ki zagovarjajo takšne poteze maroške vlade, pa na tem mestu še enkrat sporočam: ne, resolucija ne temelji na prirejenih podatkih in ne, ne bomo tiho in mirno gledali tega, kar počnete.”

Tako sem zaključila svoj govor. Zatiranje svobode misli, neupravičene aretacije in zaprtja novinarjev … vse to je nekaj, na kar ne smemo pristati.

V Iranu gredo medtem še precej dlje. Protestnice – in protestniki! – se tam že mesece borijo za pravičnejšo družbo. Žal je samo slabše. Represija oblasti, neprestano zatiranje ljudi, kratenje temeljnih človekovih pravic, arbitrarne aretacije z mučenjem, smrtne kazni, umori!

Iran se že dolgo uvršča med največje krvnike na svetu. Končno tudi v Evropskem parlamentu glede tega nismo več tako tiho. Na tem istem plenarnem zasedanju smo potrdili še eno resolucijo o protestih in usmrtitvah v Iranu.

Odločno sem stopala, še vedno stopam in vselej bom stopala v bran vsem borkam in borcem za temeljne pravice. Vedno. Povsod.

Irena

Preostale poslankine dnevnike si lahko preberete tukaj.

»Trenutna situacija v Sloveniji je med najhujšimi.«

Draga mladina,

prebrali ste citat staroste novinarstva, Toneta Hočevarja. Izrekel ga je na okrogli mizi na temo izzivov novinarstva in medijske svobode v EU, ki sva jo s kolegom poslancem Klemnom Grošljem gostila minuli četrtek.

»Zato je nujno, da zakonodaja medijem zagotavlja resnično svobodo.«

S tem stavkom je spoštovani nekdanji kolega Hočevar nadaljeval in s tem se težko kdo ne strinja, kajne?

Žal je bila ravno Slovenija med tistimi državami članicami EU, zaradi katerih nastaja Evropski akt o svobodi medijev, katerega obravnavo v Evropskem parlamentu začenjamo v prihodnjih tednih in katerega poročevalka v imenu svoje politične skupine Renew Europe bo najverjetneje moja malenkost.

Medije vsepovsod že leta pestijo hudi izzivi. Pomanjkanje denarja, a hkrati nejasno financiranje. Dezinformacije, a hkrati vse večji politični pritiski, diskreditacije, tudi vse pogostejše strateške (t. i. SLAPP) tožbe zoper njih …

Ne pristajajte na debato, ali so novinarke in novinarji levi, desni, beli, rdeči. Pristajajte na debato o izključno tem, ali so novinarke in novinarji profesionalni ali neprofesionalni. Novinarji ali propagandisti. Samo za to gre.

Ožanje medijske svobode pomeni neposreden napad na demokratične standarde. Manipuliranje z dejstvi pomeni vedno večjo – namensko! – delitev družbe. Ne dopustite tega.

Toplo vam priporočam ogled na začetku omenjene okrogle mize, posnetek najdete na moji spletni strani oziroma profilih na družbenih omrežjih.

Mediji so ključni za delovanje vsake zdrave demokracije. Neodvisni, svobodni, kakovostni mediji, ki morajo biti podvrženi javnemu interesu. Ne vsakokratni vladajoči politiki, temveč tebi, ki to bereš.

Prosim, vsak od vas naj se zaveda, kako zelo pomembno je, da ste angažirani. Da spremljate dogajanje doma in po svetu. Da kritično vrednotite vse informacije, ki jih dobivate.

In, odločilno tudi na splošno, predvsem pa te dni: da se udeležujete vseh procesov, kjer se odloča o vaši in naši prihodnosti.

Irena

Preostale poslankine dnevnike si lahko preberete tukaj.

Naložbe v moderne tehnologije za zeleni prehod. Sliši se logično, da ciljamo k temu, kajne? Pa vam povem nekaj: trenutno lahko energetska podjetja, ki vlagajo v fosilna goriva, našo državo tožijo, ker jim naše strateške usmeritve jemljejo dobiček. Skregano z logiko, mar ne?

Začnimo na začetku. ECT je okrajšava, ki označuje mednarodno pogodbo o energetski listini (t. i. Energy Charter Treaty). Sliši se super, saj smo skupaj močnejši in na mednarodnem parketu radi sodelujemo. Energetika je nekaj, kar potrebujemo vsi – tako v zasebnem življenju kot za naše gospodarstvo. Vse bi ‘štimalo’, če omenjena pogodba ne bi dovoljevala, da se naložbe tujih podjetij v fosilno industrijo zavaruje pred izpadom dobička. Ne le, da so zavarovane trenutne naložbe … zavarovane so tudi vse hipotetične izgube dobička za nekaj let vnaprej, nekatere celo dve desetletji. Dobička, ki ga še ni bilo in ga morda tudi ne bi bilo. Dobička, ki je sam po sebi izropan iz narave. Dobička, ki ne bo spodbujal okolju prijaznejše usmeritve.

Še najbolj absurdno pri tej pogodbi pa je, da se vsak spor med podjetji in državo po tej pogodbi rešuje mimo sodišč – tako slovenskih kot mednarodnih – prek zasebnih arbitražnih tribunalov. Mimo oči. Mimo ustave. Mimo zaščite interesov državljank in državljanov.

Če podam na primeru: britansko podjetje Ascent Resources toži našo državo, češ da je Slovenija z zakonodajnimi spremembami oškodovala njihovo naložbo, kar so ocenili na pol milijarde evrov škode. Pol milijarde. Petsto milijonov. Spor pa se je začel tako, da je agencija Republike Slovenije za okolje (ARSO) za črpanje plina v Petišovcih zahtevala presojo vpliva na okolje, podjetje pa je ocenilo, da bi jim to najbrž vzelo dobiček. Najbrž. Narobe svet!

Zato toplo pozdravljam napoved ministra za infrastrukturo Bojana Kumra, da Slovenija namerava izstopiti iz omenjene pogodbe. Ta namreč ovira zeleni prehod in je v nasprotju tako s strateškimi zavezami Pariškega sporazuma kot s podnebno politiko EU. ECT že dolgo več ne služi svojemu namenu, temveč ga izkoriščajo le ogromna podjetja, ki se jim po njihovo “godi krivica”. Je krivica to, da dolgoročno gledano želimo preiti k tehnologiji, ki ne onesnažuje okolja? Je krivica to, da želimo spodbuditi razvoj in finančne vložke v zeleni prehod? Oba odgovora sta, kakopak, negativna.

Bili so tudi poskusi, da bi se pogodba v osnovi spremenila. Evropske države so se zaman trudile, da bi v pogodbo vnesle nekaj smisla in jo pripravile na podnebna spoznanja. Če se drugi ne zavedajo posledic, ki jih pogodbe, kot je ta, nosijo za seboj … pa dobro. Mi smo opozorili in poskusili spremeniti stvari na bolje. Naleteli smo na gluha ušesa – in zatorej izstop. Pred nami so to storile Italija, Nizozemska, Poljska, Francija, tudi Belgija se nagiba k temu. Zdaj je nastopil čas za Slovenijo.

Podjetja se morajo začeti zavedati, da ne delujejo le z namenom čistega dobička, temveč tudi za dobrobit ljudi, družbe, okolja, planeta. Dobiček ni samo denar. Dobiček je tudi naša zapuščina – tako tehnološka, gospodarska kot tudi okoljska. Na slednjo vedno znova pozabljamo.

Kot so šli spori po tej pogodbi v preteklosti mimo nas, je zdaj čas, da gremo mi mimo te pogodbe.

So long, ECT!

– Irena

Ojla! Ker tokratni dnevnik pišem sredi vročinskih valov, čas ne bi mogel biti bolj primeren za ponovno naslavljanje tematike podnebnih sprememb. Krize globalnega segrevanja. Izziva, ki ga toliko ljudi še vedno ignorira ali celo zanika.

Pred kratkim je bila v Črnomlju namerjena nova najvišja julijska temperatura: 39,4 stopinje celzija. Prejšnji teden smo bili priča najobsežnejšim in uničujočim gozdnim požarom v zgodovini Slovenije.

Za vas ne vem, ampak jaz res ne maram izraza “boj proti podnebnim spremembam”. Ne zdi se mi pravičen. Gre za boj, seveda, toda za ta boj smo si krivi sami, predvsem pa v tem boju generalno gledano še vedno delamo premalo. Krivi smo. Naj se to pokaže v obliki poplav, suš, lomljenja ledenikov, gozdnih požarov ali kakorkoli drugače, ekstremnih vremenskih pojavov bo čedalje več in ti bodo čedalje bolj katastrofalni. Večina si nas glede tega že dolgo ne zatiska več oči. Tudi v Evropskem parlamentu se nas precej ukvarja s tem, toda predvsem mladi ste tisti, ki ste spoznali, da bo ‘status quo’ najbolj vplival ravno na vas.

Če spremljate humoristično serijo Simpsonovi, ste morda zasledili pogovor med Homerjem in Bartom. Bart očetu potoži, da je letos najtoplejše poletje njegovega življenja, Homer pa ga popravi, da gre v bistvu za najhladnejše poletje preostanka njegovega življenja. Čeprav je dialog mišljen kot razvedrilo, je pravzaprav opozorilo, ker v sebi nosi veliko resnice (kot marsikatera Simpsonova epizoda, če smo že pri tem).

Ljudje smo zelo navajeni nekega načina življenja, pogosto nam je preudobno, da bi karkoli spremenili. Pa vendar bodo to od nas terjale okoliščine. Prej ali slej. Začnimo že enkrat. Zares.

V upanju, da začnemo VSI doprinašati k temu, da bodo naša poletja bolj znosna, vam seveda želim tudi letošnjega čim lepšega. Zares.

Irena

Preostale poslankine dnevnike si lahko preberete tukaj.