Ravno na današnji dan.

Naključje ali ne, ampak ravno na današnji dan z ekipo končujemo dopolnila za Evropski akt o svobodi medijev.
Ravno na današnji dan obeležujemo svetovni dan svobode medijev.

Ravno na današnji dan lani sem razglabljala o tem, da bi rada čez leto dni vendarle pisala o boljših časih za novinarstvo v Sloveniji.

In … ravno na današnji dan letos žal moram zapisati, da težko pišem o boljših časih. Pritiskov in obračunavanja z mediji je v Sloveniji resda manj zahvaljujoč novi vladi. Toda … kaj za vraga je s tistim našim, javnim, skupnim? Tistim, ki je bil nekoč eden ključnih pri obveščanju? Verodostojnosti! Tistim, s katerim smo odraščale mnoge generacije. Tistim, ki ga – takega – ni več. Žal.

S tistim, na katerem – takem – zdaj vidimo, kaj se zgodi, ko si novinarske čevlje obuje politika. Politika prejšnje oblasti, politika nastavljenih kadrov, ki brezsramno obračunavajo z vsem in vsemi, ki niso povšeči …ah, saj veste, komu.
Odločbe sodišč? Nepomembne, če jim ne odgovarjajo.

Stavke novinark in novinarjev (propagandistke in propagandisti izvzeti)? Nepomembne, ker jim ne odgovarjajo.
Podpora javnosti, odločitev večine na referendumu? Nepomembno, ko jim ne odgovarja.

Stopicamo. Ah, kaj stopicamo, nazadujemo! Čakamo. Bomo dočakali? Ali bo nekdo res samo še ugasnil luč?

Ravno na današnji dan … bom vsemu navkljub napisala še enkrat. Če pade svoboda medijev, pade demokracija. Žal mi je, da moram ravno na današnji dan spet pisati o tem. In srčno upam, da bom ravno na današnji dan, prihodnje leto, vendarle lahko pisala o boljših časih za novinarstvo v Sloveniji. Tudi – ali pa tokrat morda celo samo predvsem – zato, ker iskreno računam na evropsko zakonodajo. Na prihajajoči Evropski akt o svobodi medijev, s pomočjo katerega v EU ne bomo več samo “zelo zaskrbljeni”, ampak bomo imeli v rokah močno (ker bom, ponavljam, v pogajanjih storila vse za to, da bo močno!!!) orodje za boj proti tistim strukturam, ki mislijo, da lahko počnejo vse, kar se jim zahoče. Ne morejo. Ne bodo. Nikoli več!

– Irena

Pripravništva so bistven del izobraževanja in usposabljanja v življenju enega mladega človeka. Igrajo ključno vlogo pri pridobivanju praktičnih izkušenj, marsikdaj pa tudi olajšanju dostopa do trga dela.

Seveda so te izkušnje dragocene, vendar dobesedno dragoceno je lahko tudi življenje med pripravništvom, zlasti v tujini. In izkušnje teh računov ne plačajo. Žal pa se povsod po svetu srečujemo z neplačanimi pripravništvi. Tudi v Evropski uniji. Še vedno.

Praksa, obvezna praksa in pripravništva. Na to nas, draga mladina, upravičeno opozarjate tudi sami v vseh predlogih, ki jih predstavljate nam, odločevalkam in odločevalcem. Naj vam povem, da si prizadevam vaše predloge uresničiti, kolikor je to v moji pristojnosti in moči. Želim optimalne pogoje za kakovostna pripravništva, ki vam bodo zagotovila uporabne izkušnje in veščine. Želim ustrezno plačilo ali nadomestilo, če želite, za pripravništva v Evropi. Želim tudi enak dostop do zaposlitve za vse mlade, hkrati pa zagotovilo, da pripravništva vsebujejo dejansko učno komponento. To počnem tudi z vlaganjem ali sovlaganjem amandmajev, a se pogajanja o kompromisih žal še niso začela.

Do razhajanj prihaja, ker si nekateri želijo razlikovanje med pripravništvi, ki jih mladi opravijo po zaključenem študiju (ljudje, ki so že vstopili na trg delovne sile in zato potrebujejo polno plačilo za opravljeno delo), in tistimi, ki jih mladi opravljajo še v času šolanja (pokriti samo delno v obliki nadomestitev stroškov). Na žalost imamo tudi nasprotnike plačanega pripravništva, še posebej, ko govorimo o ureditvi področja z direktivo. Ne glede na to se borim za to, da bi bilo plačano pripravništvo določeno z direktivo. Prav zato, da ne bo nikakršnih diskriminacij znotraj EU.

Imamo pa možnosti opravljanja pripravništev tudi v Evropskem parlamentu. Vas zanima evropski politični parket od blizu? Lahko se pridružite naši ekipi. Da, uganili ste, plačano je. 😉 Vse podrobnosti najdete na moji spletni strani.

Foto: osebni arhiv

Irena

Preostale poslankine dnevnike si lahko preberete tukaj.

Več znaš, več veljaš. Podpišem. Kaj pa … več daš, več veljaš?

Sočutje ni slabost. Še manj je samoumevno. Prostovoljstvo je steber sočutja, steber družbe, ki pa ga ima žal marsikdo za samoumevnega. Je pač nekdo nekje, ki bo že poskrbel(a) za najranljivejše, za krpanje sistemskih, “pozabljenih” lukenj. Samoumevno? Res? Ti srčni, borbeni ljudje si zaslužijo podporo v največji meri. Finančno, logistično, politično, človeško.

Za samoumevnost prostovoljstva je kriva vse večja individualizacija družbe. Ne pomislimo, da se lahko kaj kmalu tudi mi znajdemo v nemoči, na ‘‘drugi’’ strani. Nikoli ne veš. Nam bo takrat še vedno samoumevno?

Rada povem, da sem bila v imenu skupine Renew Europe poročevalka za Evropsko solidarnostno enoto, s katero mladim omogočamo prostovoljenje. Zato, ker je to en res super program, vas pozivam: raziščite opcije.

Medtem pa, če parafraziram našega nekdanjega nogometnega selektorja, kapo dol. V tem primeru vsem prostovoljkam in prostovoljcem. Sama sem del tega že lep čas, a tokrat sem imela prvič priložnost iz prve roke spremljati prostovoljstvo na Slovenski filantropiji. Udeležila sem se poučevanja slovenskega jezika, povečini Ukrajink in Ukrajincev, ki so prišli v Slovenijo. Delo Filantropije je izjemno. Ukrajinke in Ukrajinci so izjemni.

Šlo je sicer za projekt CERVIS* “MEP Job Shadowing”, v katerem si prostovoljec_ka in poslanec_ka za en dan izmenjata službi oziroma se postavita v kožo drugega. Jaz sem bila na Filantropiji pri Viktorju, Viktor je šel pa z mano na dogodek o izobraževanju v ljubljanski Hiši EU. Se pa že veselim dejstva, da me bo obiskal tudi v Bruslju in na lastne oči videl, kako izgleda moj dan v Evropskem parlamentu. V še večji “akciji”.

Zaključujem z vnovičnim pozivom: ni samoumevno. Več daš, več veljaš.

Foto: osebni arhiv

Irena

*CERVIS – “Citizen Engagement for Recovering – Volunteering Solidarity” je projekt, ki ga sofinancira Evropska komisija prek programa Državljani, enakost, pravice in vrednote (CERV).

Preostale poslankine dnevnike si lahko preberete tukaj.

Dva decembra zapored sem zapisala, da si res želim, da naslednje leto ne bi bilo preveč podobno prejšnjemu. Iz vsem dobro znanih razlogov, ki jih niti ne bom izpostavljala, ker zdaj pa res končno lahko rečem, da se je v drugo uresničilo.

Letošnje leto res ni bilo preveč podobno prejšnjemu. Seveda mišljeno z vidika epidemioloških razmer, ki so se umirile. Žal pa je res tudi to, da se je vse kaj drugega zaostrilo. Kljub temu želim tokratni zapis nameniti lepšim dogodkom, ki so zaznamovali 2022.

Začnimo doma. Za nami je supervolilno leto, za nami so referendumi, za nami je konsolidacija slovenskega liberalnega prostora.

Nadaljujmo v EU. Med drugim sem postala polnopravna članica že svojega drugega odbora, to je odbora za socialo. Spodbudila sem debato zaradi (ne)uporabe slovenščine na digitalnih platformah, bila poročevalka v imenu svoje politične skupine Renew Europe pri poročilu o posledicah epidemije na mlade, ostro nasprotovala neplačanim pripravništvom, bila glasna zagovornica neodvisnega novinarstva in javnih medijev, obiskala Poljsko, Madžarsko, Severno Makedonijo, Litvo … Pod črto, za mano je ekstremno intenzivno delo v Evropskem parlamentu.

Zaključimo pa doma doma. Ob tem, ko spremljam Milin razvoj, vse njene norčije, otroško domišljijo, iskrenost in neskončno ljubezen, ugotavljam, kako hitro gre čas. Prehitro. Pa bom vzela to kot dobro. Ker resnično uživam v delu, ki ga opravljam, in v ljudeh, ki me obdajajo.

Vse to želim tudi vam. Iz srca vam želim vse najlepše in najboljše v novem letu. Želim vam tudi čudovite božične praznike in polno srčnih trenutkov s tistimi, ki jih imate najraje.

Naj bo 2023 mirno, zdravo in uspešno. Sledite svojim sanjam, uresničite svoje potenciale, utirajte si svojo pot v tem norem svetu. ‘mate to!

Srečn’ga pa zdrav’ga!

Irena

Preostale poslankine dnevnike si lahko preberete tukaj.

Energetska kriza. Tej besedni zvezi se zadnje mesece ne more izogniti nihče in tudi v tokratnem zapisu se ji ne bomo mogli. Kakšna bo cena plina? Kako se bomo greli čez zimo?

Prepričana sem, da veste, da so visoke cene plina posledica vojne agresije Rusije v Ukrajini ter posledičnih sankcij Zahoda in EU. Rusija višjo ceno plina seveda uporablja kot vzvod pritiska.

V EU smo se na področju blaženja energetske krize odzvali z več ukrepi in zakonodajnimi predlogi. Med njimi izstopajo cenovna kapica na proizvodnjo elektrike, REPowerEU in nastajajoča cenovna kapica na plin.

Žal zaradi omejitve znakov ne morem v podrobnosti, lahko pa zapišem, da sama pogrešam še bolj ambiciozne, skupne evropske ukrepe tudi na področju blaženja socialnih stisk ljudi in gospodarstva.

Trenutno smo namreč priča temu, da države članice z ločenimi shemami subvencionirajo svoja gospodarstva, kar lahko na dolgi rok izkrivlja enotni trg EU. Priča smo tudi temu, da so države članice z medsebojnim tekmovanjem, v stilu ‘katera ponudi več’, same dvigale ceno plina v Evropi.

Po mojem mnenju nobena od teh rešitev ni optimalna. Da bi premagali težave na trgu energetskih storitev, bi morali – kot rečeno – razmišljati o skupnih pristopih na evropski ravni. Lep primer sodelovanja med državami članicami je Sklad za okrevanje in odpornost. Morda se premalo zavedamo, da imamo na svetovni ravni kot skupnost večjo moč kot vsak(a) zase, pa naj si bo to za skupno zadolževanje, skupno nabavo plina ali karkoli drugega.

To našo enotnost ter gospodarsko moč bi morali uporabiti tudi pri pogajanjih z dobavitelji plina. Dolgoročno bo pa absolutno treba reformirati evropski energetski trg v celoti, vmes pa kar najbolje izkoristiti podlago REPowerEU, ki predvideva razpršitev energetskih virov ter njihovo preusmeritev v alternativne vire energije.

Morda se sliši zapleteno, a v resnici niti ni. Evropske težave potrebujejo evropske rešitve. Da se.

Irena

Preostale poslankine dnevnike si lahko preberete tukaj.