Ravno na današnji dan.

Naključje ali ne, ampak ravno na današnji dan z ekipo končujemo dopolnila za Evropski akt o svobodi medijev.
Ravno na današnji dan obeležujemo svetovni dan svobode medijev.

Ravno na današnji dan lani sem razglabljala o tem, da bi rada čez leto dni vendarle pisala o boljših časih za novinarstvo v Sloveniji.

In … ravno na današnji dan letos žal moram zapisati, da težko pišem o boljših časih. Pritiskov in obračunavanja z mediji je v Sloveniji resda manj zahvaljujoč novi vladi. Toda … kaj za vraga je s tistim našim, javnim, skupnim? Tistim, ki je bil nekoč eden ključnih pri obveščanju? Verodostojnosti! Tistim, s katerim smo odraščale mnoge generacije. Tistim, ki ga – takega – ni več. Žal.

S tistim, na katerem – takem – zdaj vidimo, kaj se zgodi, ko si novinarske čevlje obuje politika. Politika prejšnje oblasti, politika nastavljenih kadrov, ki brezsramno obračunavajo z vsem in vsemi, ki niso povšeči …ah, saj veste, komu.
Odločbe sodišč? Nepomembne, če jim ne odgovarjajo.

Stavke novinark in novinarjev (propagandistke in propagandisti izvzeti)? Nepomembne, ker jim ne odgovarjajo.
Podpora javnosti, odločitev večine na referendumu? Nepomembno, ko jim ne odgovarja.

Stopicamo. Ah, kaj stopicamo, nazadujemo! Čakamo. Bomo dočakali? Ali bo nekdo res samo še ugasnil luč?

Ravno na današnji dan … bom vsemu navkljub napisala še enkrat. Če pade svoboda medijev, pade demokracija. Žal mi je, da moram ravno na današnji dan spet pisati o tem. In srčno upam, da bom ravno na današnji dan, prihodnje leto, vendarle lahko pisala o boljših časih za novinarstvo v Sloveniji. Tudi – ali pa tokrat morda celo samo predvsem – zato, ker iskreno računam na evropsko zakonodajo. Na prihajajoči Evropski akt o svobodi medijev, s pomočjo katerega v EU ne bomo več samo “zelo zaskrbljeni”, ampak bomo imeli v rokah močno (ker bom, ponavljam, v pogajanjih storila vse za to, da bo močno!!!) orodje za boj proti tistim strukturam, ki mislijo, da lahko počnejo vse, kar se jim zahoče. Ne morejo. Ne bodo. Nikoli več!

– Irena

Naša odgovornost je, da v zvezi s tem nekaj storimo.

Dobrodošlo bi bilo, da bi si vsi v tej hiši resnično prizadevali za dejansko zaščito svobode medijev. Razmere se slabšajo po vsej Evropi in zahodne države niso niti izjema niti ni jamstva, da se jim v prihodnosti to ne more zgoditi.

Zelo jasno sem to povedala na odboru za kulturo, ko smo razpravljali o osnutku Evropskega akta o svobodi medijev, ki ga je pripravila glavna poročevalka.

Vsi govorimo o nujnosti varovalk na evropski ravni, o tem, da so neodvisni mediji temelj za delovanje naših demokracij … Torej bi pri svojem pristopu morali delovati tako, kot govorimo, ne pa tako, kot želijo nekateri založniki, nekatere države.
Razočarana sem nad neambicioznostjo in poskusi šibitve zakonodaje. Potrebujemo jo, močno.

Ker … je naša odgovornost, da v zvezi s tem nekaj storimo.

In zakaj je pomembno, da je zakonodaja sprejeta kot uredba in ne direktiva? Kmalu na ‘story’ objavim videoposnetek s pojasnilom.

LP iz Bruslja

– Irena

 

Pripravništva so bistven del izobraževanja in usposabljanja v življenju enega mladega človeka. Igrajo ključno vlogo pri pridobivanju praktičnih izkušenj, marsikdaj pa tudi olajšanju dostopa do trga dela.

Seveda so te izkušnje dragocene, vendar dobesedno dragoceno je lahko tudi življenje med pripravništvom, zlasti v tujini. In izkušnje teh računov ne plačajo. Žal pa se povsod po svetu srečujemo z neplačanimi pripravništvi. Tudi v Evropski uniji. Še vedno.

Praksa, obvezna praksa in pripravništva. Na to nas, draga mladina, upravičeno opozarjate tudi sami v vseh predlogih, ki jih predstavljate nam, odločevalkam in odločevalcem. Naj vam povem, da si prizadevam vaše predloge uresničiti, kolikor je to v moji pristojnosti in moči. Želim optimalne pogoje za kakovostna pripravništva, ki vam bodo zagotovila uporabne izkušnje in veščine. Želim ustrezno plačilo ali nadomestilo, če želite, za pripravništva v Evropi. Želim tudi enak dostop do zaposlitve za vse mlade, hkrati pa zagotovilo, da pripravništva vsebujejo dejansko učno komponento. To počnem tudi z vlaganjem ali sovlaganjem amandmajev, a se pogajanja o kompromisih žal še niso začela.

Do razhajanj prihaja, ker si nekateri želijo razlikovanje med pripravništvi, ki jih mladi opravijo po zaključenem študiju (ljudje, ki so že vstopili na trg delovne sile in zato potrebujejo polno plačilo za opravljeno delo), in tistimi, ki jih mladi opravljajo še v času šolanja (pokriti samo delno v obliki nadomestitev stroškov). Na žalost imamo tudi nasprotnike plačanega pripravništva, še posebej, ko govorimo o ureditvi področja z direktivo. Ne glede na to se borim za to, da bi bilo plačano pripravništvo določeno z direktivo. Prav zato, da ne bo nikakršnih diskriminacij znotraj EU.

Imamo pa možnosti opravljanja pripravništev tudi v Evropskem parlamentu. Vas zanima evropski politični parket od blizu? Lahko se pridružite naši ekipi. Da, uganili ste, plačano je. 😉 Vse podrobnosti najdete na moji spletni strani.

Foto: osebni arhiv

Foto: osebni arhiv

Irena

Preostale poslankine dnevnike si lahko preberete tukaj.

“Živjo, kdaj bi imeli sestanek za EMFO?” – “Kako pa kaj EMFA?” – “Misliš, da bo EMFA sprejeta v tem mandatu?” – “Kdaj začnete s parlamentarnimi pogajanji za EMFO?”

To bi bil lahko povzetek mojih delavnikov zadnje čase. V bruseljskem političnem “balončku” že vsi vemo, kaj je EMFA. A velja si jo zapomniti, ker v resnici ne sme biti pomembna le za ta balonček, temveč za vso EU in čisto vsakega izmed vas.

EMFA predstavlja European Media Freedom Act. Evropski akt o svobodi medijev. V kateri fazi smo trenutno? Trenutno se poročevalke in poročevalci – tudi sama sem ena od njih, v imenu svoje politične skupine Renew Europe – sestajamo z ljudmi, na katere bo zakonodaja tako ali drugače vplivala oziroma z ljudmi, ki se s področjem medijev poklicno ukvarjajo. Z akademiki, novinarskimi organizacijami ali združenji, založniki, predstavniki industrije, tudi spletnimi platformami …

Časa nimamo veliko, ker želimo uredbo spraviti ‘pod streho’ v roku leta dni. Morda se sliši veliko, toda verjemite mi, da bomo med pogajanji ugotavljali, da ima dan premalo ur.

To pa seveda ne pomeni, da sprejem EMFE v tem roku ni mogoč. V ekipi intenzivno pripravljamo predloge dopolnil, strategijo.

Zavedamo se, da nimamo (več) druge možnosti kot odgovoriti na zaskrbljujoče trende (ne)svobode medijev po vsej EU – na ravni EU. Poleg varovanja novinark in novinarjev je njegov cilj zaščititi svobodo, pluralizem in neodvisnost medijev ter na splošno izboljšati medijsko krajino na enotnem evropskem trgu. Potrebujemo delujoče medije z nevmešavanjem v uredniško politiko ter brez pritiskov na novinarke in novinarje. Potrebujemo pregledno in transparentno lastništvo ter financiranje medijev.

Če kdo, se sama še kako dobro zavedam, kako ključno je, da imajo častni ljudje v novinarstvu, ki služijo javnosti, dobre pogoje dela. Predvsem pa se zavedam, česa vsega bomo oropani, če jim tega ne omogočimo.

Irena

Preostale poslankine dnevnike si lahko preberete tukaj.

Več znaš, več veljaš. Podpišem. Kaj pa … več daš, več veljaš?

Sočutje ni slabost. Še manj je samoumevno. Prostovoljstvo je steber sočutja, steber družbe, ki pa ga ima žal marsikdo za samoumevnega. Je pač nekdo nekje, ki bo že poskrbel(a) za najranljivejše, za krpanje sistemskih, “pozabljenih” lukenj. Samoumevno? Res? Ti srčni, borbeni ljudje si zaslužijo podporo v največji meri. Finančno, logistično, politično, človeško.

Za samoumevnost prostovoljstva je kriva vse večja individualizacija družbe. Ne pomislimo, da se lahko kaj kmalu tudi mi znajdemo v nemoči, na ‘‘drugi’’ strani. Nikoli ne veš. Nam bo takrat še vedno samoumevno?

Rada povem, da sem bila v imenu skupine Renew Europe poročevalka za Evropsko solidarnostno enoto, s katero mladim omogočamo prostovoljenje. Zato, ker je to en res super program, vas pozivam: raziščite opcije.

Medtem pa, če parafraziram našega nekdanjega nogometnega selektorja, kapo dol. V tem primeru vsem prostovoljkam in prostovoljcem. Sama sem del tega že lep čas, a tokrat sem imela prvič priložnost iz prve roke spremljati prostovoljstvo na Slovenski filantropiji. Udeležila sem se poučevanja slovenskega jezika, povečini Ukrajink in Ukrajincev, ki so prišli v Slovenijo. Delo Filantropije je izjemno. Ukrajinke in Ukrajinci so izjemni.

Šlo je sicer za projekt CERVIS* “MEP Job Shadowing”, v katerem si prostovoljec_ka in poslanec_ka za en dan izmenjata službi oziroma se postavita v kožo drugega. Jaz sem bila na Filantropiji pri Viktorju, Viktor je šel pa z mano na dogodek o izobraževanju v ljubljanski Hiši EU. Se pa že veselim dejstva, da me bo obiskal tudi v Bruslju in na lastne oči videl, kako izgleda moj dan v Evropskem parlamentu. V še večji “akciji”.

Zaključujem z vnovičnim pozivom: ni samoumevno. Več daš, več veljaš.

Foto: osebni arhiv

Foto: osebni arhiv

Irena

*CERVIS – “Citizen Engagement for Recovering – Volunteering Solidarity” je projekt, ki ga sofinancira Evropska komisija prek programa Državljani, enakost, pravice in vrednote (CERV).

Preostale poslankine dnevnike si lahko preberete tukaj.

V svojih zapisih se najpogosteje osredotočam na Slovenijo in EU, a danes bi vam vendarle rada pobližje predstavila aktualna dogajanja v Iranu in Maroku. Državi, ki geografsko gledano niti nista tako zelo oddaljeni od Slovenije. Gledano s področja človekovih pravic, vladavine prava, (novinarske) svobode, pa … druga zgodba.

O razmerah v Maroku sem razpravljala na januarskem plenarnem zasedanju. Moj govor se je osredotočal na področje novinarstva, ker smo o tem sprejemali resolucijo. Pred plenarnim nastopom smo v pisarno dobili več klicev, v bistvu poskusov vplivanja na to, kaj bom povedala. Do mene niso uspeli priti, asistentka pa jim je vsakič znova zelo jasno dejala, da je moje stališče že oblikovano.

“Vse to in še več, kar počne maroška vlada, je nezaslišano. Čas je, da EU ne samo jasno obsodi takšna ravnanja, ampak ukrepa še bolj ostro. Naj bo ta resolucija le začetek. Gospodom, ki zagovarjajo takšne poteze maroške vlade, pa na tem mestu še enkrat sporočam: ne, resolucija ne temelji na prirejenih podatkih in ne, ne bomo tiho in mirno gledali tega, kar počnete.”

Tako sem zaključila svoj govor. Zatiranje svobode misli, neupravičene aretacije in zaprtja novinarjev … vse to je nekaj, na kar ne smemo pristati.

V Iranu gredo medtem še precej dlje. Protestnice – in protestniki! – se tam že mesece borijo za pravičnejšo družbo. Žal je samo slabše. Represija oblasti, neprestano zatiranje ljudi, kratenje temeljnih človekovih pravic, arbitrarne aretacije z mučenjem, smrtne kazni, umori!

Iran se že dolgo uvršča med največje krvnike na svetu. Končno tudi v Evropskem parlamentu glede tega nismo več tako tiho. Na tem istem plenarnem zasedanju smo potrdili še eno resolucijo o protestih in usmrtitvah v Iranu.

Odločno sem stopala, še vedno stopam in vselej bom stopala v bran vsem borkam in borcem za temeljne pravice. Vedno. Povsod.

Irena

Preostale poslankine dnevnike si lahko preberete tukaj.

Dva decembra zapored sem zapisala, da si res želim, da naslednje leto ne bi bilo preveč podobno prejšnjemu. Iz vsem dobro znanih razlogov, ki jih niti ne bom izpostavljala, ker zdaj pa res končno lahko rečem, da se je v drugo uresničilo.

Letošnje leto res ni bilo preveč podobno prejšnjemu. Seveda mišljeno z vidika epidemioloških razmer, ki so se umirile. Žal pa je res tudi to, da se je vse kaj drugega zaostrilo. Kljub temu želim tokratni zapis nameniti lepšim dogodkom, ki so zaznamovali 2022.

Začnimo doma. Za nami je supervolilno leto, za nami so referendumi, za nami je konsolidacija slovenskega liberalnega prostora.

Nadaljujmo v EU. Med drugim sem postala polnopravna članica že svojega drugega odbora, to je odbora za socialo. Spodbudila sem debato zaradi (ne)uporabe slovenščine na digitalnih platformah, bila poročevalka v imenu svoje politične skupine Renew Europe pri poročilu o posledicah epidemije na mlade, ostro nasprotovala neplačanim pripravništvom, bila glasna zagovornica neodvisnega novinarstva in javnih medijev, obiskala Poljsko, Madžarsko, Severno Makedonijo, Litvo … Pod črto, za mano je ekstremno intenzivno delo v Evropskem parlamentu.

Zaključimo pa doma doma. Ob tem, ko spremljam Milin razvoj, vse njene norčije, otroško domišljijo, iskrenost in neskončno ljubezen, ugotavljam, kako hitro gre čas. Prehitro. Pa bom vzela to kot dobro. Ker resnično uživam v delu, ki ga opravljam, in v ljudeh, ki me obdajajo.

Vse to želim tudi vam. Iz srca vam želim vse najlepše in najboljše v novem letu. Želim vam tudi čudovite božične praznike in polno srčnih trenutkov s tistimi, ki jih imate najraje.

Naj bo 2023 mirno, zdravo in uspešno. Sledite svojim sanjam, uresničite svoje potenciale, utirajte si svojo pot v tem norem svetu. ‘mate to!

Srečn’ga pa zdrav’ga!

Irena

Preostale poslankine dnevnike si lahko preberete tukaj.

»Trenutna situacija v Sloveniji je med najhujšimi.«

Draga mladina,

prebrali ste citat staroste novinarstva, Toneta Hočevarja. Izrekel ga je na okrogli mizi na temo izzivov novinarstva in medijske svobode v EU, ki sva jo s kolegom poslancem Klemnom Grošljem gostila minuli četrtek.

»Zato je nujno, da zakonodaja medijem zagotavlja resnično svobodo.«

S tem stavkom je spoštovani nekdanji kolega Hočevar nadaljeval in s tem se težko kdo ne strinja, kajne?

Žal je bila ravno Slovenija med tistimi državami članicami EU, zaradi katerih nastaja Evropski akt o svobodi medijev, katerega obravnavo v Evropskem parlamentu začenjamo v prihodnjih tednih in katerega poročevalka v imenu svoje politične skupine Renew Europe bo najverjetneje moja malenkost.

Medije vsepovsod že leta pestijo hudi izzivi. Pomanjkanje denarja, a hkrati nejasno financiranje. Dezinformacije, a hkrati vse večji politični pritiski, diskreditacije, tudi vse pogostejše strateške (t. i. SLAPP) tožbe zoper njih …

Ne pristajajte na debato, ali so novinarke in novinarji levi, desni, beli, rdeči. Pristajajte na debato o izključno tem, ali so novinarke in novinarji profesionalni ali neprofesionalni. Novinarji ali propagandisti. Samo za to gre.

Ožanje medijske svobode pomeni neposreden napad na demokratične standarde. Manipuliranje z dejstvi pomeni vedno večjo – namensko! – delitev družbe. Ne dopustite tega.

Toplo vam priporočam ogled na začetku omenjene okrogle mize, posnetek najdete na moji spletni strani oziroma profilih na družbenih omrežjih.

Mediji so ključni za delovanje vsake zdrave demokracije. Neodvisni, svobodni, kakovostni mediji, ki morajo biti podvrženi javnemu interesu. Ne vsakokratni vladajoči politiki, temveč tebi, ki to bereš.

Prosim, vsak od vas naj se zaveda, kako zelo pomembno je, da ste angažirani. Da spremljate dogajanje doma in po svetu. Da kritično vrednotite vse informacije, ki jih dobivate.

In, odločilno tudi na splošno, predvsem pa te dni: da se udeležujete vseh procesov, kjer se odloča o vaši in naši prihodnosti.

Irena

Preostale poslankine dnevnike si lahko preberete tukaj.

Energetska kriza. Tej besedni zvezi se zadnje mesece ne more izogniti nihče in tudi v tokratnem zapisu se ji ne bomo mogli. Kakšna bo cena plina? Kako se bomo greli čez zimo?

Prepričana sem, da veste, da so visoke cene plina posledica vojne agresije Rusije v Ukrajini ter posledičnih sankcij Zahoda in EU. Rusija višjo ceno plina seveda uporablja kot vzvod pritiska.

V EU smo se na področju blaženja energetske krize odzvali z več ukrepi in zakonodajnimi predlogi. Med njimi izstopajo cenovna kapica na proizvodnjo elektrike, REPowerEU in nastajajoča cenovna kapica na plin.

Žal zaradi omejitve znakov ne morem v podrobnosti, lahko pa zapišem, da sama pogrešam še bolj ambiciozne, skupne evropske ukrepe tudi na področju blaženja socialnih stisk ljudi in gospodarstva.

Trenutno smo namreč priča temu, da države članice z ločenimi shemami subvencionirajo svoja gospodarstva, kar lahko na dolgi rok izkrivlja enotni trg EU. Priča smo tudi temu, da so države članice z medsebojnim tekmovanjem, v stilu ‘katera ponudi več’, same dvigale ceno plina v Evropi.

Po mojem mnenju nobena od teh rešitev ni optimalna. Da bi premagali težave na trgu energetskih storitev, bi morali – kot rečeno – razmišljati o skupnih pristopih na evropski ravni. Lep primer sodelovanja med državami članicami je Sklad za okrevanje in odpornost. Morda se premalo zavedamo, da imamo na svetovni ravni kot skupnost večjo moč kot vsak(a) zase, pa naj si bo to za skupno zadolževanje, skupno nabavo plina ali karkoli drugega.

To našo enotnost ter gospodarsko moč bi morali uporabiti tudi pri pogajanjih z dobavitelji plina. Dolgoročno bo pa absolutno treba reformirati evropski energetski trg v celoti, vmes pa kar najbolje izkoristiti podlago REPowerEU, ki predvideva razpršitev energetskih virov ter njihovo preusmeritev v alternativne vire energije.

Morda se sliši zapleteno, a v resnici niti ni. Evropske težave potrebujejo evropske rešitve. Da se.

Irena

Preostale poslankine dnevnike si lahko preberete tukaj.

Naložbe v moderne tehnologije za zeleni prehod. Sliši se logično, da ciljamo k temu, kajne? Pa vam povem nekaj: trenutno lahko energetska podjetja, ki vlagajo v fosilna goriva, našo državo tožijo, ker jim naše strateške usmeritve jemljejo dobiček. Skregano z logiko, mar ne?

Začnimo na začetku. ECT je okrajšava, ki označuje mednarodno pogodbo o energetski listini (t. i. Energy Charter Treaty). Sliši se super, saj smo skupaj močnejši in na mednarodnem parketu radi sodelujemo. Energetika je nekaj, kar potrebujemo vsi – tako v zasebnem življenju kot za naše gospodarstvo. Vse bi ‘štimalo’, če omenjena pogodba ne bi dovoljevala, da se naložbe tujih podjetij v fosilno industrijo zavaruje pred izpadom dobička. Ne le, da so zavarovane trenutne naložbe … zavarovane so tudi vse hipotetične izgube dobička za nekaj let vnaprej, nekatere celo dve desetletji. Dobička, ki ga še ni bilo in ga morda tudi ne bi bilo. Dobička, ki je sam po sebi izropan iz narave. Dobička, ki ne bo spodbujal okolju prijaznejše usmeritve.

Še najbolj absurdno pri tej pogodbi pa je, da se vsak spor med podjetji in državo po tej pogodbi rešuje mimo sodišč – tako slovenskih kot mednarodnih – prek zasebnih arbitražnih tribunalov. Mimo oči. Mimo ustave. Mimo zaščite interesov državljank in državljanov.

Če podam na primeru: britansko podjetje Ascent Resources toži našo državo, češ da je Slovenija z zakonodajnimi spremembami oškodovala njihovo naložbo, kar so ocenili na pol milijarde evrov škode. Pol milijarde. Petsto milijonov. Spor pa se je začel tako, da je agencija Republike Slovenije za okolje (ARSO) za črpanje plina v Petišovcih zahtevala presojo vpliva na okolje, podjetje pa je ocenilo, da bi jim to najbrž vzelo dobiček. Najbrž. Narobe svet!

Zato toplo pozdravljam napoved ministra za infrastrukturo Bojana Kumra, da Slovenija namerava izstopiti iz omenjene pogodbe. Ta namreč ovira zeleni prehod in je v nasprotju tako s strateškimi zavezami Pariškega sporazuma kot s podnebno politiko EU. ECT že dolgo več ne služi svojemu namenu, temveč ga izkoriščajo le ogromna podjetja, ki se jim po njihovo “godi krivica”. Je krivica to, da dolgoročno gledano želimo preiti k tehnologiji, ki ne onesnažuje okolja? Je krivica to, da želimo spodbuditi razvoj in finančne vložke v zeleni prehod? Oba odgovora sta, kakopak, negativna.

Bili so tudi poskusi, da bi se pogodba v osnovi spremenila. Evropske države so se zaman trudile, da bi v pogodbo vnesle nekaj smisla in jo pripravile na podnebna spoznanja. Če se drugi ne zavedajo posledic, ki jih pogodbe, kot je ta, nosijo za seboj … pa dobro. Mi smo opozorili in poskusili spremeniti stvari na bolje. Naleteli smo na gluha ušesa – in zatorej izstop. Pred nami so to storile Italija, Nizozemska, Poljska, Francija, tudi Belgija se nagiba k temu. Zdaj je nastopil čas za Slovenijo.

Podjetja se morajo začeti zavedati, da ne delujejo le z namenom čistega dobička, temveč tudi za dobrobit ljudi, družbe, okolja, planeta. Dobiček ni samo denar. Dobiček je tudi naša zapuščina – tako tehnološka, gospodarska kot tudi okoljska. Na slednjo vedno znova pozabljamo.

Kot so šli spori po tej pogodbi v preteklosti mimo nas, je zdaj čas, da gremo mi mimo te pogodbe.

So long, ECT!

– Irena