UNRWA. Veste, kaj je to? Ne, ne ‘guglajte’.

Če namreč danes v spletni brskalnik, ki ga seveda vsi poznate, vpišete “UNRWA,” med prvimi zadetki ne boste našli uradne spletne strani te ključne agencije Združenih narodov. Edinega sistematičnega vira hrane, zatočišča in zdravstvene oskrbe za civilno prebivalstvo v Gazi.

Veste, kaj boste dobili namesto tega? Spletno stran, ki jo promovira izraelska vlada: diskreditacijo agencije.

V času, ko populistični diskurzi spodkopavajo zaupanje v nevladne in humanitarne akterje, prehitro pozabimo, da je UNRWA še vedno tam. Na terenu, med ruševinami, kjer se trudi hraniti lačne otroke, oskrbovati ranjene ter z dejanji utelešati mednarodna načela solidarnosti in dostojanstva. V očeh ljudi Gaze ostaja eden redkih akterjev, ki mu še zaupajo. Ne zaradi politike, ampak zaradi človečnosti in doslednosti.

Izraelska vlada skuša to zaupanje načrtno uničiti. Vojaška ofenziva sama po sebi je očitno premalo. Spremljajo jo sistematično razčlovečenje, ustvarjanje otopelosti in utrujenosti svetovne javnosti, zavajanje, manipulacija, preusmerjanje pozornosti. Vse s ciljem izbrisa občutka odgovornosti. Normalizacije genocida. Halo?! Normalizacije genocida!!!

UNRWA ni čudežna rešitev. Žal. Je pa humanitarna organizacija, ki opravlja delo, ki bi ga morala zagotavljati država. Država, ki bi Palestinkam in Palestincem zagotavljala pravico do življenja, utemeljena na človekovih pravicah, samoodločbi in spoštovanju mednarodnega prava.

UNRWA bo čez dva meseca ostala brez sredstev za izvajanje svojih storitev, ki prebivalkam in prebivalcem Gaze omogočajo preživetje … če se nasilje nemudoma ne ustavi in če se blokada humanitarne pomoči nadaljuje, bo UNRWA (ostala) nemočna. Takrat odgovornost ne bo več (samo) na tistih, ki mečejo bombe na nedolžne, temveč tudi na vseh tistih, ki ob tem še vedno gledajo stran.

Mene med slednjimi nikoli ni bilo in nikoli ne bo. Enako velja za predsednico Republike Slovenije, ki je danes sredi Evropskega parlamenta jasno in glasno povedala: “Gledamo genocid.”

 

 

 

 

In to, spoštovani, je jasen moralni kompas. Dejanje politične integritete, ki govori v imenu človečnosti in si absolutno zasluži stoječe ovacije.

Ker se tisti famozni ‘nikoli več’, spoštovani, dogaja. Prav zdaj. To sem danes jasno in glasno povedala tudi sama – svoj plenarni nagovor objavim jutri.

-Irena

Foto – Ep: Laurie DIEFFEMBACQ

Saj ne, da se ne ve, kaj se dogaja. Absolutno se ve. Cel svet je priča genocidu. Vsi, ki – predvsem po današnjih novicah z Bližnjega vzhoda – to še vedno zanikajo, so sostorilke in sostorilci. Nobenega drugega zaključka ne morem narediti, žal.

Država Izrael vsakih 45 minut ubije otroka v Gazi. Najmanjše krste so najtežje … a očitno ne dovolj težke za svet. Tisti svet, ki zaradi nedejavnosti in sokrivde mnogih svetovnih voditeljev lomi telesa in um najmlajših. Slednje niso moje besede, veste, to so besede izvršnega direktorja programa Svetovne zdravstvene organizacije za izredne zdravstvene razmere.

Medtem je Evropska unija tudi danes “zaskrbljena”. Sijajno (berite: hinavsko). Ker … saj ne, da se ne da storiti čisto nič. Tudi na tokratnem plenarnem zasedanju v Strasbourgu bom – na delegaciji za odnose EU s Palestino – govorila o tem. O dvojnih merilih, nemorali in sramoti, ki je tudi naša sramota. Izrazi zaskrbljenosti in “pozivi k zadržanosti” že zdavnaj niso več dovolj. Začnimo z dejanji, za začetek v obliki sankcij zoper vodstvo Izraela in – še pomembnejše – z embargom na orožje.

Druga pomembna plenarna tema, katere del bom, pa bo dogajanje v Srbiji. Sprejemali bomo poročili o tej državi za minuli dve leti. Če si po vsem, kar se tam dogaja, še kdo drzne trditi, da pod trenutnim režimom ta država kakorkoli napreduje (razen v avtoritarizmu in represiji oblasti), si potem tudi jaz drznem reči, da so avtorji (ali avtorice) takšnih trditev … idioti.

Sicer sem izpostavila dve prihajajoči plenarni razpravi, toda agenda je precej polna. Od odziva na ameriške carine in evropskega proračuna do tako imenovanih večnih kemikalij v okviru strategije za odpornost v zvezi z vodo.

Vzporedno se kot glavna poročevalka v imenu celega Evropskega parlamenta pripravljam na institucionalna pogajanja na politični ravni glede besedila evropske zakonodaje o statistiki o prebivalstvu in stanovanjih. Začnemo prihodnji teden. In morda tudi končamo. Kdo ve, morda vsaj tu uspemo postaviti piko in določiti stvari tako, kot morajo biti, če nam že marsikje drugje očitno ne gre.

Pozdrav iz Strasbourga.

-Irena

Foto/Ep: Eric VIDAL

@ijoveva

Iskreno? Čeprav te ne bom ravno pogrešala, draga 2024, sem kljub temu vesela, da si (bila). Hvala za vse vzpone, padce … in vzpone. Hvala za vnovično potrditev. Hvala za dokaz(e), da se da. Tebe pa, draga 2025, že kar komaj čakam. Ko sem enkrat, na eno od tvojih predhodnic, 2019, rekla, da si najbolj na svetu želim mir, so se mi smejali. Me spraševali, če vem, da ne kandidiram za “miss sveta”. In? Kdo vse je danes “miss sveta”? S to razliko, da smo le nekateri zares iskreni. Da, tudi – ali pa predvsem – v dejanjih. 2019, 2024, 2025, vedno, večno si bom želela mir. Najbolj iskreno na svetu. Svet brez neenakosti. Brez vojn, nedolžnih žrtev in idiotov, ki mislijo, da je njihovo vse, kar jim v tistem trenutku odgovarja. Brez revanšizma, manipulacij, laži in kreganja ljudi med sabo zaradi parcialnih interesov. Vem, sliši se utopično in naivno. A želje so lahko tudi naivne, kajne? Sveta spremeniti v celoti ne morem. A že majhne spremembe na bolje v današnjem norem svetu pomenijo veliko. Sledite svojim sanjam in ciljem, predvsem pa se vedno postavite za pravo stvar. Bodite zdravi ❤️

♬ 2024 season comes to an end x clocks coldplay – CONTENT CREATION TIPS

Še pomnite, prijatelji, “mojo” EMFO, evropsko medijsko zakonodajo?

Soočanje z izzivi svobode medijev se žal ne konča s sprejetjem zakonodaje. Opozorilo za kletne trole, preden nadaljujem: govorim o medijih, ne o propagandnih glasilih.

Torej … mediji še vedno delujejo pod izjemnim pritiskom. Vrstijo se posegi v uredniško neodvisnost, priča smo nevzdržnim finančnim modelom, senzacionalistične vsebine vse bolj polnijo naslovnice različnih časnikov. Še posebej zaskrbljujoče je pomanjkanje sredstev za preiskovalno novinarstvo, medtem ko digitalne platforme krepijo svoj vpliv, širjenje dezinformacij pa vse bolj polarizira javnost. Opozorilo za kletne trole: pri slednjem mislim tudi na propagandna glasila, da.

In to je le nekaj izzivov, o katerih sem danes v Bruslju kot osrednja govorka na konferenci o svobodi medijev spregovorila pred zbranimi novinarkami in novinarji, priznanimi strokovnjakinjami in strokovnjaki s tega področja, odločevalkami in odločevalci iz vse Evrope.

Kje je ključ do napredka? Pri pripravi EMFE, evropskega zakona o svobodi medijev, nisem želela zgolj zaščite na papirju. Želim delujočo zakonodajo, ki bo zaživela v praksi in zagotovila konkretne pogoje, v katerih bodo mediji lahko opravili svojo temeljno vlogo – kritično, objektivno in neodvisno informiranje javnosti.

A vse to, samo to, žal ni dovolj. Neodvisne profesionalne javne medije moramo aktivno podpreti, da se bodo lahko uspešno zoperstavili tudi proti vplivom tržnih sil in kot taki tudi ostali steber resničnega poročanja, ne glede na komercialne ali politične pritiske. Zato jih moramo tudi zaščititi. Ne zgolj z zakonskimi akti, temveč predvsem z aktivno podporo, ki jim bo omogočila nemoteno delovanje v sodobnem svetu.

-Irena

Delovni petkov večer po plenarnem tednu z nadobudno liberalno mladino iz vse Evrope? Zakaj pa ne.

Konec koncev so ponedeljki (lahko) namenjeni ne le produktivnemu začetku tedna, ampak tudi premisleku o vseh novih spoznanjih in idejah, ki smo jih nabrali v tednu prej.

In prav minuli petek je bil poln takšnih trenutkov.

Izmenjava mnenj na dogodku ”Gradnja mostov” s tridesetimi najperspektivnejšimi mladimi liberalnimi voditelji(cami) iz različnih kotičkov Evrope me je znova spomnila, zakaj prav mlada, zmerna generacija nosi tisti pravi ključ do naše prihodnosti – sveži pogledi, velike ambicije in še bolj inovativni pristopi za izzive, ki se nam včasih zdijo nerešljivi.

Hvaležna sem za priložnosti, kot je ta, kjer odkrit dialog nikoli ni in ne sme biti enosmerna ulica prenosa znanja in idej – od mladih (no,mlajših) se tudi sama vedno ogromno naučim. Če pa bo kakšna moja izkušnja ali nasvet komu izmed udeleženk in udeležencev v pomoč pri aktivnem udejstvovanju v njihovem okolju, je bil potem petkov večer vsekakor več kot odlično izkoriščen!

Pa uspešen začetek tedna vam želim.

-Irena