Zanimivo.

Ko se govori o konkurenčnosti, inovacijah in napredku, nekako vedno prva na udaru pristane transparentnost.

Evropska komisija želi sprostiti pravila za proizvode, pridobljene z novimi genomskimi tehnikami.

Sama absolutno nimam težav z znanostjo. Nimam težav z razvojem. Imam pa težavo s tem, da bi ljudem odvzeli informacije, na podlagi katerih se lahko svobodno odločajo.

Če so ti proizvodi res tako varni in tako koristni, kot poslušamo, potem ne razumem, zakaj bi bilo označevanje problem?

Transparentnost ne bi smela nikogar motiti.

Potrošniki imamo pravico vedeti, kaj kupujemo in kaj jemo. Kmetje imajo pravico vedeti, kaj pridelujejo.

A predlagane spremembe žal pomenijo manj označevanja, manj sledljivosti in manj informacij. Obenem pa več prostora za patente in več moči za tiste, ki jo imajo že danes največ.

O tem smo v Evropskem parlamentu že glasovali. V prejšnjem mandatu. Že takrat sem podprla označevanje in sledljivost ter nasprotovala patentiranju semen. Toda – pomembna podrobnost: pri tem sem bila edina slovenska evropska poslanka.

No, tudi tokrat sem glasovala enako. Glasovala sem predvsem proti netransparentnosti. Je bila pa tokrat gneča nekoliko večja (berite: končno nisem bila edina).

Razlogi so sicer zagotovo različni, ampak v tem primeru se ne bom pritoževala. Rekla bom samo: lepo, da so se mi nekateri kolegice in kolegi pridružili, čeprav doslednost menda ni vedno najbolj modna politična drža.

Kakorkoli: transparentnost ni ovira. Vprašanje je le, komu je v napoto. In kdaj. In, kakopak, zakaj.

Valuta digitalnega sveta. Najdragocenejša. Veste, kaj je to?

Vi. Vsi vi, ki trenutno brskate po spletu. Kolikokrat ste danes morali klikniti “sprejmi vse”?

Mantra aktualnega mandata je “deregulacija”. Poenostavljanje zakonodaje – sicer ne tako nedomišljeno, kot je nedavni “interventni” zakon doma, a vendarle – poenostavitve, ki na koncu vse prej kot poenostavijo.

Temu se v Bruslju reče “omnibus”: veliki paketi sprememb različnih zakonov. Nekateri prinašajo smiselne rešitve, drugi predvsem nove nejasnosti.

Trenutno sem ena od parlamentarnih pogajalk za dva takšna paketa. O tistem za srednje velika podjetja morda kdaj drugič, zdaj je pomembnejši t. i. “digitalni omnibus”.

Do velikega dela predloga imam zadržke. Je pa ena stvar, ki jo absolutno podpiram: ureditev kaosa s spletnimi piškotki.

Ni naključje, da je sistem danes postavljen tako, da človek prej obupa kot zaščiti svoje podatke.

Zakaj? Ker so naši podatki postali valuta digitalnega sveta. Več kot jih oddamo, bolj natančno nam lahko sledijo. Bolj natančno nas lahko profilirajo. In bolj natančno (berite: agresivno) nam lahko prodajajo oglase.

Ta teden smo začeli s pogajanji, ki bi to lahko bistveno spremenila.

Ideja je preprosta: svoje nastavitve glede zasebnosti uredimo samo enkrat – v brskalniku. Spletne strani pa to izbiro morajo spoštovati.

Ker gre za veliko spremembo – tudi za oglaševalsko industrijo in tehnološke gigante – sem v Evropskem parlamentu organizirala posebno razpravo o tej temi.

Na enem mestu smo zbrali stroko, predlagatelje zakona, civilno družbo in predstavnike nekaterih spletnih brskalnikov.

Industrija pogosto ponavlja, da je tak sistem škodljiv, prezapleten ali celo tehn

ično neizvedljiv. Sporočilo stroke je bilo jasno: ne drži.

Ni vprašanje, ali je mogoče zaščititi uporabnice in uporabnike na spletu. Vprašanje je predvsem, ali s(m)o pripravljeni interese ljudi postaviti pred interese tistih, ki služijo z našimi podatki.

Pogajanja bodo zahtevna. Lobiji zelo močni. A če so naši podatki najdragocenejša valuta digitalnega sveta, je najmanj, kar moramo zahtevati, to, da imajo ljudje nad njimi tudi dejanski nadzor.

In pri tem bom vztrajala.

Ne bojijo se oni pravil. Ker zanje – po njihovo – ne obstajajo.

Bojijo se ljudi, ki nehajo čakati … in začnejo zahtevati.

Štiri pisma. Trinajst dni. Tisoč štiristo sedemdeset kilometrov. Ena naloga: potrkati na vrata institucij – in na vest tistih, ki še vedno nočejo videti in razumeti.

Leto dni po tem, ko so se študentke in študenti iz Srbije s kolesi podali proti Evropskemu parlamentu, njihova zgodba živi naprej. Njihova “Tura do Strasbourga” leto pozneje ni film o poti. Je film o tem, kaj se zgodi, ko ljudje nehajo čakati. Ko (tiha) večina končno reče: dovolj.

Ta večina je bila vedno tu, toda tragedija v Novem Sadu jo je prebudila. Prebudila je ljudi, ki si želijo nazaj svojo državo – državo, ki spada v demokratični svet. Kjer standardi niso stvar izbire, ampak pravilo.

Če je bilo za to treba prevoziti 1470 kilometrov – za dokaz, da se spremembe resda začnejo pri človeku, zares pa uspejo le, če postanejo skupna odgovornost – sem hvaležna, da sem bila lahko del tega.

In ko te dni v Srbiji (spet) gledamo pritiske, incidente in vdor politike tja, kjer je meja že zdavnaj prestopljena … ne dovolite, da vas prepričajo, da je nenormalno postalo normalno. Dejstva ostajajo dejstva. Tudi, ko so neprijetna.

Seveda nihče ne nasprotuje zakonitim preiskavam in postopkom. A brez transparentnosti, brez spoštovanja institucij in brez jasnih pravnih temeljev to niso več postopki.

To je demonstracija sile.

In ko se temu doda še medijski spektakel točno določenih, tistih “prvih v službi resnice”, dvoma ni več.

Takšna. Oblast. Se. Ne. Boji. Pravil.

Boji se ljudi. Zato … vztrajajte.

Hvala vsem, ki ste to zgodbo povedali. In tistim, ki jo vsak dan živite.

Noč je najtemnejša tik pred zoro.

In morda ni naključje, da te zgodbe gledamo prav v teh dneh. Ko nas čas sam opominja, da po vsakem padcu pride … vstajenje.

Prvi dan misije: prehod čez Izrael v Palestino. Glede na to, da se je vse skupaj zapletlo že pred odhodom in je kazalo, da misije (spet) ne bomo mogli izpeljati, nihče ni upal napovedovati, kaj se bo zgodilo na letališču v Tel Avivu.

Je pa seveda marsikdo upal, da nam ne bo uspelo. Marsikdo je tudi lobiral, da nam ne bi uspelo. Na koncu ni uspelo njim, nam pač je. Moram biti iskrena in povedati, da tudi zaradi zelo neposredne podpore vodstva Evropskega parlamenta. Skratka, na meji nismo imeli nobenih težav in dan po našem prihodu – v zadnjem tednu oktobra 2025 – smo začeli z uradnim delom tridnevnih sestankov in obiskov.

Že na varnostnem brifingu so nas – poleg nujnih navodil, ki smo jih za vsak slučaj seveda morali poznati, od možnosti napada do odziva, če se karkoli zgodi –  opozorili, naj ne nasedamo vtisu “normalnega” vsakdana.

Ker je vse prej kot normalno …

Na praktično vseh sestankih so nas sogovornice in sogovorniki opozarjali, da se svet prehitro sprijazni z dogovori, ki so le vrh ledene gore. Nek obliž, neko navidezno premirje, medtem ko humanitarne pomoči še vedno ni dovolj, napadi se niso končali, število ubitih nedolžnih še vedno raste.

Čeprav se marsikomu od zunaj zagotovo zdi, kot da je vse še najbolj “normalno” na Zahodnem bregu, v resnici ta ni v nič boljšem položaju. Tam je nasilje sicer manj vidno, a nič manj brutalno. V zadnjem poročilu pristojnega urada Združenih narodov je omenjenih 264 napadov priseljencev samo v enem mesecu, povprečno torej osem na dan. Osem. Na dan.

Edini pogoj za normalnost – tako, ki jo bom lahko zapisala brez narekovajev – je konec okupacije, apartheida, etničnega čiščenja, genocida. In prevzem odgovornosti za vse omenjeno. Alternative ni.

V čem je smisel pravil mednarodnega prava, če prevlada pravilo moči (berite: vpliva in denarja)? Zakaj imate sploh postavljena neka pravila v kontekstu prava, če se ne spoštujejo, so me spraševali. In veste, kaj najbolj boli? Da imajo prav. V bistvu je zelo enostavno. Absolutno je problem, ko se pravila ne spoštujejo. A še večji problem je, ko za takšna nespoštovanja ni nobene odgovornosti.

Nobene kazni.

Svet, ki se sprosti ob vtisu, da je vse v redu, s tem pošilja napačen signal – da je vse našteto v predprejšnjem odstavku v redu. Da ni potrebne alternative.

Evropska unija je sicer v Palestini prisotna, je tudi največja donatorka, ne rečem. Toda na terenu postane jasno, da nobena takšna pomoč ne more nadomestiti politične odgovornosti. Predvsem pa ne sme postati nadomestilo za pravico, izgovor za neukrepanje.

Na Zahodnem bregu se število nezakonitih naseljencev povečuje. Na stotisoče jih je, po uradnih podatkih skoraj pol milijona, pri čemer vzhodnega Jeruzalema niti nisem štela zraven (tam jih je še dodatnih več kot 200.000).

Ne le, da vsi ti priseljenci lahko po ulicah brez težav korakajo z orožjem – vse, kar storijo, storijo z vedenjem in (ne)posredno podporo vojske ter oblasti. Vojaki, bivši vojaki, civilisti, vse je prepleteno, uniforma ni nikakršno merilo.

Nisem ravno največja oboževalka posploševanja. Nikoli me ne boste slišali reči, da je en cel narod zloben. Ali obratno. Toda dejstvo je, da v tem primeru en cel narod živi v strahu, medtem ko cenejše življenje prek nezakonitih naselbin privablja en drug narod, ki očitno ne razmišlja niti o pravnih, kaj šele o moralnih posledicah.

To niso prazne besede.

Palestinska družba se sooča z eksistenčno grožnjo, to smo slišali tako od predstavnic in predstavnikov palestinskih oblasti kot od vseh nevladnih organizacij – tudi izraelskih. Na desettisoče otrok je ubitih, na desettisoče otrok ima takšne in drugačne zdravstvene težave, na desettisoče otrok je sirot.

Občutek brezpravja se je dotaknil skoraj vsakega pogovora. O Palestini se odloča brez Palestine. Mednarodni sistem vzdržuje stanje, v katerem Palestina večno čaka. Na dovoljenje, pomoč, pravico. Z vsem spoštovanjem in pieteto do zgodovinskih dogodkov, toda mednarodni sistem vzdržuje tudi stanje večnih žrtev – in ne, v tem primeru ne govorim o Palestinkah in Palestincih.

“Ker lahko. Zakaj oni lahko?”

Drugi dan misije je bil posvečen civilni družbi in lokalnim organizacijam v vzhodnem Jeruzalemu – v Palestini.

Vsi so izpostavljali, da so razmere daleč od dobrih. Da tako izraelske oblasti kot Hamas namenoma razdvajajo Palestino, konkretno Gazo in Zahodni breg. Da so humanitarni delavke in delavci izčrpani.

Si predstavljate celo življenje živeti tik ob morju in nikoli poskusiti rib? Ne zato, ker nočete, pač pa zato, ker ne smete. Si predstavljate?

Si predstavljate imeti olivne nasade, sredi največje sezone pa vam plode – ki ste jih seveda vi pobrali, garali za to – preprosto ukrade nekdo … ker lahko?

Kaj pa, da vam nekdo vdre v hišo in vas sprašuje, če vas je zdaj kaj strah? In vam govori, da vam bo odsekal glavo, vam, vašim otrokom, če ne odidete? Si predstavljate?

Kar tako. Ker lahko.

Ne sprašujte se, zakaj!

Govorila sem z mladimi aktivistkami in aktivisti, pa tudi novinarkami in novinarji. Vsi so poudarjali zlasti občutek otopelosti in izgubo smisla. Celo občutek krivde, ker živijo.

“Mora Gaza res krvaveti, da pride v novice?” Kaj naj človek odgovori na tako vprašanje? Ali na navedbe, da ne prosijo za milostinjo, pač pa za ČLOVEKOVE pravice?

Poveš jim, da imajo prav. Ker imajo. In potem? Strinjaš se, da je Evropska unija ujetnica nekih lastnih političnih mehanizmov in konsenzov, da o notranjih politikah in nekih zgodovinskih občutkih krivde (ki se neupravičeno povezujejo s sedanjostjo, mimogrede) sploh ne govorim. Ima glas EU težo? Lahko bi imel. Kje je tukaj tisti “ker lahko”?

Si predstavljate, da bi palestinski narod (berite: ne govorim o teroristih) razmišljal, da lahko? Da lahko maščuje smrt desettisočih dojenčkov, otrok? Žensk, mater? Moških, očetov, bratov, sester, tet, stricev … LJUDI.

Ljudi s prihodnostjo. Si torej predstavljate, da nekdo, ki tam živi in vse to spremlja, po nekem spletu srečnih okoliščin preživi, nič (več) nima za izgubiti in si misli: če vladavina prava ne velja, če odgovornosti in kazni ni, potem … lahko?

Ko bom velik(a), bom …

Najbolj sta me zabolela terena v sklopu zadnjega dneva. Najprej tisti, ki je bil najbolj poln dobre volje, smeha, oči, v katerih vidiš ne samo iskrico upanja, ampak iskreno srečo ob razmišljanju o prihodnosti.

Ko bom velika, bom zdravnica! – Zakaj pa? – Ker želim rešiti svet.

Ko bom velik, bom odvetnik! – Zakaj pa? – Ker želim rešiti brata.

Ko bom velika, bom inženirka! – Zakaj pa? – Ker želim delati dobro.

Ste kje zaznali tisti “ker lahko”? Jaz tudi ne. Med obiskom šole v enem od begunskih taborišč v Zahodnem bregu mi je bilo resnično tako zelo hudo. Ko gledaš te otroke, vsaj v mojem primeru kot mati male punčke pomisliš: kaj za vraga?!

Da ne bo nesporazuma, tu v resnici niti ne gre toliko za to, ali imaš otroke ali ne, saj iskreno mislim, da bi bilo nekaj takšnega nevzdržno za prav vsakega. Človeka, seveda.

Terenski obisk v Palestini je razkril resničnost, ki presega uradne izjave, mirovne dogovore, razprave, nagovore …

In za konec misije je vendarle še bolj zabolel teren obiskov odraslih, ki so ostali brez vsega, s pogledom v očeh, v katerih vidiš samo še …

In kaj zdaj?

Glavna bitka danes ni Gaza. Glavno bojišče je Zahodni breg, kjer je vsakdanje življenje zreducirano na odnos gospodarja in sužnja. Ljudje se sprašujejo, ali naj ostanejo ali pobegnejo, vendar mnogi vztrajajo.

Zakaj, se sprašujete? Tudi jaz sem se. Zato, ker jim ni ostalo nič drugega. Kot upanje, kot glas, kot jezik. In niti grožnje, da jim ga bodo dobesedno odrezali, jih ne utišajo.

 

To, kar zadnje tedne in tudi sicer spremljamo na Bližnjem vzhodu, je klasičen politični teater. Izrael ustvarja videz ukrepanja, svetovni voditelji pa ne delujejo iz moralnih razlogov, temveč iz izključno političnih računic.

Včasih se moraš prepričati na lastne oči, da res razumeš, kaj pomeni živeti v strahu, ki nikoli ne mine. Na koncu dneva – oziroma misije – ostane občutek, da vsi, ki tam živijo, obstajajo v stanju med preživetjem in upanjem. Upanjem, ki se ne sme končati.

Toda, spoštovani bralke in bralci, tu ne gre le za Palestino. Gre za človečnost. Za osnovne vrednote, ki jih NIHČE ne bi smel ignorirati. Vse, kar se je dogajalo zadnji dve leti, se ne sme kar izbrisati. Se pretvarjati, da se nič ni zgodilo in dogajalo. Da se nič ne dogaja. Genocid se ni končal. Le počasnejši in tišji je. Še hujši, pravzaprav.

In največja ironija? Je to, da Palestinke in Palestinci sploh ne bi potrebovali tuje pomoči, če bi preprosto smeli živeti. In je to, da tujo pomoč – pritisk – v resnici potrebuje država Izrael.

Evropska unija orodja ima; videli smo, kako jih znamo uporabiti oziroma jih uporabljamo proti Rusiji. To, da jih tukaj ne, zato ni pomanjkanje razumevanja. To je hinavščina.

In zato me v prihodnjem tednu čakajo resni pogovori v moji politični skupini, ko se bomo odločali o naslednjih potezah. Ne bom odnehala, ker izgovorov za neprevzem odgovornosti NIKOLI ne bi smelo biti. Čas je, da mi prevzamemo svojo – moralno, politično in človeško.