Prvi dan misije: prehod čez Izrael v Palestino. Glede na to, da se je vse skupaj zapletlo že pred odhodom in je kazalo, da misije (spet) ne bomo mogli izpeljati, nihče ni upal napovedovati, kaj se bo zgodilo na letališču v Tel Avivu.

Je pa seveda marsikdo upal, da nam ne bo uspelo. Marsikdo je tudi lobiral, da nam ne bi uspelo. Na koncu ni uspelo njim, nam pač je. Moram biti iskrena in povedati, da tudi zaradi zelo neposredne podpore vodstva Evropskega parlamenta. Skratka, na meji nismo imeli nobenih težav in dan po našem prihodu – v zadnjem tednu oktobra 2025 – smo začeli z uradnim delom tridnevnih sestankov in obiskov.

Že na varnostnem brifingu so nas – poleg nujnih navodil, ki smo jih za vsak slučaj seveda morali poznati, od možnosti napada do odziva, če se karkoli zgodi –  opozorili, naj ne nasedamo vtisu “normalnega” vsakdana.

Ker je vse prej kot normalno …

Na praktično vseh sestankih so nas sogovornice in sogovorniki opozarjali, da se svet prehitro sprijazni z dogovori, ki so le vrh ledene gore. Nek obliž, neko navidezno premirje, medtem ko humanitarne pomoči še vedno ni dovolj, napadi se niso končali, število ubitih nedolžnih še vedno raste.

Čeprav se marsikomu od zunaj zagotovo zdi, kot da je vse še najbolj “normalno” na Zahodnem bregu, v resnici ta ni v nič boljšem položaju. Tam je nasilje sicer manj vidno, a nič manj brutalno. V zadnjem poročilu pristojnega urada Združenih narodov je omenjenih 264 napadov priseljencev samo v enem mesecu, povprečno torej osem na dan. Osem. Na dan.

Edini pogoj za normalnost – tako, ki jo bom lahko zapisala brez narekovajev – je konec okupacije, apartheida, etničnega čiščenja, genocida. In prevzem odgovornosti za vse omenjeno. Alternative ni.

V čem je smisel pravil mednarodnega prava, če prevlada pravilo moči (berite: vpliva in denarja)? Zakaj imate sploh postavljena neka pravila v kontekstu prava, če se ne spoštujejo, so me spraševali. In veste, kaj najbolj boli? Da imajo prav. V bistvu je zelo enostavno. Absolutno je problem, ko se pravila ne spoštujejo. A še večji problem je, ko za takšna nespoštovanja ni nobene odgovornosti.

Nobene kazni.

Svet, ki se sprosti ob vtisu, da je vse v redu, s tem pošilja napačen signal – da je vse našteto v predprejšnjem odstavku v redu. Da ni potrebne alternative.

Evropska unija je sicer v Palestini prisotna, je tudi največja donatorka, ne rečem. Toda na terenu postane jasno, da nobena takšna pomoč ne more nadomestiti politične odgovornosti. Predvsem pa ne sme postati nadomestilo za pravico, izgovor za neukrepanje.

Na Zahodnem bregu se število nezakonitih naseljencev povečuje. Na stotisoče jih je, po uradnih podatkih skoraj pol milijona, pri čemer vzhodnega Jeruzalema niti nisem štela zraven (tam jih je še dodatnih več kot 200.000).

Ne le, da vsi ti priseljenci lahko po ulicah brez težav korakajo z orožjem – vse, kar storijo, storijo z vedenjem in (ne)posredno podporo vojske ter oblasti. Vojaki, bivši vojaki, civilisti, vse je prepleteno, uniforma ni nikakršno merilo.

Nisem ravno največja oboževalka posploševanja. Nikoli me ne boste slišali reči, da je en cel narod zloben. Ali obratno. Toda dejstvo je, da v tem primeru en cel narod živi v strahu, medtem ko cenejše življenje prek nezakonitih naselbin privablja en drug narod, ki očitno ne razmišlja niti o pravnih, kaj šele o moralnih posledicah.

To niso prazne besede.

Palestinska družba se sooča z eksistenčno grožnjo, to smo slišali tako od predstavnic in predstavnikov palestinskih oblasti kot od vseh nevladnih organizacij – tudi izraelskih. Na desettisoče otrok je ubitih, na desettisoče otrok ima takšne in drugačne zdravstvene težave, na desettisoče otrok je sirot.

Občutek brezpravja se je dotaknil skoraj vsakega pogovora. O Palestini se odloča brez Palestine. Mednarodni sistem vzdržuje stanje, v katerem Palestina večno čaka. Na dovoljenje, pomoč, pravico. Z vsem spoštovanjem in pieteto do zgodovinskih dogodkov, toda mednarodni sistem vzdržuje tudi stanje večnih žrtev – in ne, v tem primeru ne govorim o Palestinkah in Palestincih.

“Ker lahko. Zakaj oni lahko?”

Drugi dan misije je bil posvečen civilni družbi in lokalnim organizacijam v vzhodnem Jeruzalemu – v Palestini.

Vsi so izpostavljali, da so razmere daleč od dobrih. Da tako izraelske oblasti kot Hamas namenoma razdvajajo Palestino, konkretno Gazo in Zahodni breg. Da so humanitarni delavke in delavci izčrpani.

Si predstavljate celo življenje živeti tik ob morju in nikoli poskusiti rib? Ne zato, ker nočete, pač pa zato, ker ne smete. Si predstavljate?

Si predstavljate imeti olivne nasade, sredi največje sezone pa vam plode – ki ste jih seveda vi pobrali, garali za to – preprosto ukrade nekdo … ker lahko?

Kaj pa, da vam nekdo vdre v hišo in vas sprašuje, če vas je zdaj kaj strah? In vam govori, da vam bo odsekal glavo, vam, vašim otrokom, če ne odidete? Si predstavljate?

Kar tako. Ker lahko.

Ne sprašujte se, zakaj!

Govorila sem z mladimi aktivistkami in aktivisti, pa tudi novinarkami in novinarji. Vsi so poudarjali zlasti občutek otopelosti in izgubo smisla. Celo občutek krivde, ker živijo.

“Mora Gaza res krvaveti, da pride v novice?” Kaj naj človek odgovori na tako vprašanje? Ali na navedbe, da ne prosijo za milostinjo, pač pa za ČLOVEKOVE pravice?

Poveš jim, da imajo prav. Ker imajo. In potem? Strinjaš se, da je Evropska unija ujetnica nekih lastnih političnih mehanizmov in konsenzov, da o notranjih politikah in nekih zgodovinskih občutkih krivde (ki se neupravičeno povezujejo s sedanjostjo, mimogrede) sploh ne govorim. Ima glas EU težo? Lahko bi imel. Kje je tukaj tisti “ker lahko”?

Si predstavljate, da bi palestinski narod (berite: ne govorim o teroristih) razmišljal, da lahko? Da lahko maščuje smrt desettisočih dojenčkov, otrok? Žensk, mater? Moških, očetov, bratov, sester, tet, stricev … LJUDI.

Ljudi s prihodnostjo. Si torej predstavljate, da nekdo, ki tam živi in vse to spremlja, po nekem spletu srečnih okoliščin preživi, nič (več) nima za izgubiti in si misli: če vladavina prava ne velja, če odgovornosti in kazni ni, potem … lahko?

Ko bom velik(a), bom …

Najbolj sta me zabolela terena v sklopu zadnjega dneva. Najprej tisti, ki je bil najbolj poln dobre volje, smeha, oči, v katerih vidiš ne samo iskrico upanja, ampak iskreno srečo ob razmišljanju o prihodnosti.

Ko bom velika, bom zdravnica! – Zakaj pa? – Ker želim rešiti svet.

Ko bom velik, bom odvetnik! – Zakaj pa? – Ker želim rešiti brata.

Ko bom velika, bom inženirka! – Zakaj pa? – Ker želim delati dobro.

Ste kje zaznali tisti “ker lahko”? Jaz tudi ne. Med obiskom šole v enem od begunskih taborišč v Zahodnem bregu mi je bilo resnično tako zelo hudo. Ko gledaš te otroke, vsaj v mojem primeru kot mati male punčke pomisliš: kaj za vraga?!

Da ne bo nesporazuma, tu v resnici niti ne gre toliko za to, ali imaš otroke ali ne, saj iskreno mislim, da bi bilo nekaj takšnega nevzdržno za prav vsakega. Človeka, seveda.

Terenski obisk v Palestini je razkril resničnost, ki presega uradne izjave, mirovne dogovore, razprave, nagovore …

In za konec misije je vendarle še bolj zabolel teren obiskov odraslih, ki so ostali brez vsega, s pogledom v očeh, v katerih vidiš samo še …

In kaj zdaj?

Glavna bitka danes ni Gaza. Glavno bojišče je Zahodni breg, kjer je vsakdanje življenje zreducirano na odnos gospodarja in sužnja. Ljudje se sprašujejo, ali naj ostanejo ali pobegnejo, vendar mnogi vztrajajo.

Zakaj, se sprašujete? Tudi jaz sem se. Zato, ker jim ni ostalo nič drugega. Kot upanje, kot glas, kot jezik. In niti grožnje, da jim ga bodo dobesedno odrezali, jih ne utišajo.

 

To, kar zadnje tedne in tudi sicer spremljamo na Bližnjem vzhodu, je klasičen politični teater. Izrael ustvarja videz ukrepanja, svetovni voditelji pa ne delujejo iz moralnih razlogov, temveč iz izključno političnih računic.

Včasih se moraš prepričati na lastne oči, da res razumeš, kaj pomeni živeti v strahu, ki nikoli ne mine. Na koncu dneva – oziroma misije – ostane občutek, da vsi, ki tam živijo, obstajajo v stanju med preživetjem in upanjem. Upanjem, ki se ne sme končati.

Toda, spoštovani bralke in bralci, tu ne gre le za Palestino. Gre za človečnost. Za osnovne vrednote, ki jih NIHČE ne bi smel ignorirati. Vse, kar se je dogajalo zadnji dve leti, se ne sme kar izbrisati. Se pretvarjati, da se nič ni zgodilo in dogajalo. Da se nič ne dogaja. Genocid se ni končal. Le počasnejši in tišji je. Še hujši, pravzaprav.

In največja ironija? Je to, da Palestinke in Palestinci sploh ne bi potrebovali tuje pomoči, če bi preprosto smeli živeti. In je to, da tujo pomoč – pritisk – v resnici potrebuje država Izrael.

Evropska unija orodja ima; videli smo, kako jih znamo uporabiti oziroma jih uporabljamo proti Rusiji. To, da jih tukaj ne, zato ni pomanjkanje razumevanja. To je hinavščina.

In zato me v prihodnjem tednu čakajo resni pogovori v moji politični skupini, ko se bomo odločali o naslednjih potezah. Ne bom odnehala, ker izgovorov za neprevzem odgovornosti NIKOLI ne bi smelo biti. Čas je, da mi prevzamemo svojo – moralno, politično in človeško.

Ko sem rekla, da me je sram nečlovečnosti nekaterih, sem to mislila natanko tako, kot sem rekla.

Ko sem to povezala s tem, da zame nekdo, ki še vedno zanika genocid v Gazi, ni človek, sem to mislila natanko tako, kot sem rekla.

In ko sem rekla, da zaradi tega veliko svojih kolegic in kolegov ne vidim kot ljudi, sem to mislila natanko tako, kot sem rekla.

Za povedanim stojim, s tem zapisom pa želim tistim, ki me obtožujejo “dehumanizacije”, ker nočejo razumeti, kaj šele poimenovati stvari s pravim imenom, pojasniti, zakaj.

Prvič. Osnova človeka je po mojem mnenju človečnost. Če ne bi bilo tako, bi se verjetno človeku – ali človečnosti – reklo kako drugače oziroma povezava ne bi bila tako neposredna.

Človečnost pa je lastnost človeka, ki kaže v odnosu do okolja pozitivne moralne lastnosti. Tako pravi meni izredno ljub Slovar slovenskega knjižnega jezika, SSKJ. Toplo priporočam v branje – oziroma predvsem uporabo – vsem domoljubom.

Drugič. Povedano ne pomeni, da komurkoli od teh, na katere to leti, želim slabo. Ker so slabi že sami (po) sebi, ne potrebujejo še dodatnih slabih želja, kaj šele dejanj.

Tretjič. Povedano prav tako ne pomeni, da jih “dehumaniziram”. Ker tudi to počnejo že sami (po) sebi.

Mislim, da je zelo jasno, na kaj sem se navezovala. Če ni bilo, pa upam, da je zdaj. Seveda me odsotnost človečnosti, s katero se soočam(o) tudi v Evropskem parlamentu, boli. Kot poslanko in kot človeka.

Zločinov proti človeštvu pač ne moremo zavijati v celofan. Na tem mestu zavračam nevarna posploševanja in manipulacije. Verjamem v človečnost – tudi tam, kjer jo nekateri namerno zanikajo.

Verjamem tudi v resnično domoljubje. Ne v propagandne parole. In če kdaj prekršim kakšno pravilo zato, da dam glas tistim, ki ga nimajo, to vsakič storim zavestno in z mirno vestjo. To nima popolnoma nobene povezave z Republiko Slovenijo oziroma mojim spoštovanjem do nje, vas, nas, kogarkoli. Gre za odgovornost, transparentnost in vestno delo. To počnem kot poslanka, to počnem kot človek. In da, to se pozna tudi pri mojem jeziku. Ali jezikih, če hočete.

V pogovoru za Siol.net, objavljenem ta teden, boste našli vse to in še marsikaj. Tudi moja stališča o vojni v Ukrajini, Trumpovi politiki, protestih v Srbiji, pričakovanja od slovenske politike. Čeprav je intervju nekoliko daljši, ga priporočam v branje – razen tistim, ki z manipulacijami vedno “nekaj” najdejo. Takim priporočam, da še naprej berete samo naslove, ker menda je to dovolj za poglobljene analize in vsebinske komentarje.

• ⁠ ⁠Irena

Intervju je v celoti dostopen na naslednji povezavi.

Chat control. Chat control. Chat control.

Sem dobila vašo pozornost? Dobro.

Tisti občutek, ko se manipulacije in laži vrnejo kot bumerang tistim, ki pač manipulirajo in lažejo, ker drugega tako ali tako ne znajo. Tisti občutek, ko pride “tvojih pet minut”.

Saj bi bil super občutek, če ne bi bila tema resnično preveč občutljiva, da bi se na njej nabirale cenene politične točke. To pišem zato, ker ne bom dopustila podtikanj, sploh pa ne takšnih po potrebi, ker nekomu to odgovarja za neke politične programe. To pišem zato, ker od svojih stališč, principov in načel nikoli nisem in ne bom odstopala.

To pišem zato, ker sem en dan sramota, ki podpira spolne predatorje in se hkrati razglaša za veliko zagovornico otrok, svojo hčerko pa celo javno izpostavlja za potrebe svoje kandidature, drug dan pa sem … nič. Nič nisem, medtem ko so oni kar naenkrat vsi veliki zagovorniki pravice do zasebnosti. Tudi tisti oni, ki so glasovali ZA izjemo pri podaljšanju pravil, s katerimi se je omogočal dostop do zasebne – ponavljam, zasebne – komunikacije. A to ni bil “chat control”? Absolutno je bil. In absolutno sem bila takrat edina proti.

Na fotografijah imate dokaze. Na eni strani moje izjave, na drugi bizarne trditve določenih, tudi politikov, ki mislijo, da lahko govorijo in napišejo karkoli – pri čemer sploh ni pomembno, ali je res ali ne. Tistih, ki svoja stališča prilagajajo trenutnim aplavzom ali – še huje – lastnim koristim.

Zato … da, to je mojih pet minut. Pet minut, ki so v resnici večne – ker sem dosledno proti splošnemu nadzoru zasebnih komunikacij. Dosledno PROTI “chat control” uredbi. Dosledno ZA svoja stališča, vedno in povsod.