Ravnotežje je pomembno. Tudi med institucijami. In tudi dobesedno.

Zgodilo se je natanko pet ur in 41 minut pozneje. “We have a deal, ladies and gentlemen!”

Končno sem imela čast to izreči sama. V imenu celega Evropskega parlamenta, kot glavna poročevalka.

Nocoj po petih urah in 41 minutah, na splošno pa po dveh letih (neskončnih) pogajanj. Vendarle so se obrestovala.

Kako sprejemati premišljene odločitve, kako ustrezno opredeliti potrebe evropskih državljank in državljanov, če niso vsi upoštevani? Brez kakovostnih statističnih podatkov pa pač ne morejo biti.

Statistika je v resnici temelj oblikovanja praktično vseh politik.

Zato je nocojšnji dogovor na institucionalnih pogajanjih pomemben. Zato je evropska zakonodaja o statistiki o prebivalstvu in stanovanjih, ki s tem dogovorom prihaja pod streho, pomembna.

Hvala ekipi za potrpežljivost, odločnost in vztrajanje. Vse našteto velja tudi za ovekovečenje slavnostnega trenutka prav te ekipe. Nekdo je seveda moral držati vrtljivi stol. Brez glavne poročevalke torej niti dobrih fotografij ne bi bilo, kaj šele dobre zakonodaje.

In zdaj, ob dveh zjutraj, ko to pišem, vam lahko zaželim samo še lahko noč!

-Irena

Saj ne, da se ne ve, kaj se dogaja. Absolutno se ve. Cel svet je priča genocidu. Vsi, ki – predvsem po današnjih novicah z Bližnjega vzhoda – to še vedno zanikajo, so sostorilke in sostorilci. Nobenega drugega zaključka ne morem narediti, žal.

Država Izrael vsakih 45 minut ubije otroka v Gazi. Najmanjše krste so najtežje … a očitno ne dovolj težke za svet. Tisti svet, ki zaradi nedejavnosti in sokrivde mnogih svetovnih voditeljev lomi telesa in um najmlajših. Slednje niso moje besede, veste, to so besede izvršnega direktorja programa Svetovne zdravstvene organizacije za izredne zdravstvene razmere.

Medtem je Evropska unija tudi danes “zaskrbljena”. Sijajno (berite: hinavsko). Ker … saj ne, da se ne da storiti čisto nič. Tudi na tokratnem plenarnem zasedanju v Strasbourgu bom – na delegaciji za odnose EU s Palestino – govorila o tem. O dvojnih merilih, nemorali in sramoti, ki je tudi naša sramota. Izrazi zaskrbljenosti in “pozivi k zadržanosti” že zdavnaj niso več dovolj. Začnimo z dejanji, za začetek v obliki sankcij zoper vodstvo Izraela in – še pomembnejše – z embargom na orožje.

Druga pomembna plenarna tema, katere del bom, pa bo dogajanje v Srbiji. Sprejemali bomo poročili o tej državi za minuli dve leti. Če si po vsem, kar se tam dogaja, še kdo drzne trditi, da pod trenutnim režimom ta država kakorkoli napreduje (razen v avtoritarizmu in represiji oblasti), si potem tudi jaz drznem reči, da so avtorji (ali avtorice) takšnih trditev … idioti.

Sicer sem izpostavila dve prihajajoči plenarni razpravi, toda agenda je precej polna. Od odziva na ameriške carine in evropskega proračuna do tako imenovanih večnih kemikalij v okviru strategije za odpornost v zvezi z vodo.

Vzporedno se kot glavna poročevalka v imenu celega Evropskega parlamenta pripravljam na institucionalna pogajanja na politični ravni glede besedila evropske zakonodaje o statistiki o prebivalstvu in stanovanjih. Začnemo prihodnji teden. In morda tudi končamo. Kdo ve, morda vsaj tu uspemo postaviti piko in določiti stvari tako, kot morajo biti, če nam že marsikje drugje očitno ne gre.

Pozdrav iz Strasbourga.

-Irena

Foto/Ep: Eric VIDAL

Dragi bralke in bralci. Tako sem vas pozdravila ob prvem zapisu v tem dnevniku, daljnega marca 2020. Mislim, da lahko uganete, o čem sem takrat pisala. Svet se je obrnil na glavo.

Danes zdravstvene epidemije na srečo ni več, toda žal to ne pomeni, da je svet kaj manj obrnjen na glavo.

O tem in še marsičem vam bom še pisala, saj ta dnevnik ostaja moj kotiček za mesečno deljenje pogledov – in dela, kakopak – na določenem aktualnem področju.

To je moj drugi mandat. V prejšnjem sem kot ena od poročevalk pod streho spravila evropski zakon o svobodi medijev, Apple je začel govoriti slovensko, predvsem pa NIKOLI nisem bila tiho pri borbi za prave stvari.

In to se očitno pozna.  Zdaj sem postala podpredsednica svoje politične skupine liberalcev Renew, sem članica kar treh odborov: državljanske svoboščine, socialne zadeve in javno zdravje.

Ker mi dovoljeno število besed v tem zapisu ne dopušča več, bom omenila le nekaj aktualij: trenutno smo v fazi priprav na pogajanja (ki jih vodim) o evropski statistični zakonodaji ter o kakovostnih pripravništvih. Hkrati se pripravljam na misijo v Palestino.

Nimam čarobne palice, ki bi (čez noč) rešila vse, a verjamem v moč vztrajnosti in trdega dela – ne zase.

Hvala, ker ste del te zgodbe.

*Za tiste, ki še ne veste: obožujem besedne igre. Naslov je seveda povezan z dejstvom, da je to moj drugi mandat. Malo za hec pa tudi z mojim priimkom.

Irena

Iskreno? Čeprav te ne bom ravno pogrešala, draga 2024, sem kljub temu vesela, da si (bila). Hvala za vse vzpone, padce … in vzpone. Hvala za vnovično potrditev. Hvala za dokaz(e), da se da.

Tebe pa, draga 2025, že kar komaj čakam. Ko sem enkrat, na eno od tvojih predhodnic, 2019, rekla, da si najbolj na svetu želim mir, so se mi smejali. Me spraševali, če vem, da ne kandidiram za “miss sveta”. In? Kdo vse je danes “miss sveta”?

S to razliko, da smo le nekateri zares iskreni. Da, tudi – ali pa predvsem – v dejanjih. 2019, 2024, 2025, vedno, večno si bom želela mir. Najbolj iskreno na svetu. Svet brez neenakosti. Brez vojn, nedolžnih žrtev in idiotov, ki mislijo, da je njihovo vse, kar jim v tistem trenutku odgovarja. Brez revanšizma, manipulacij, laži in kreganja ljudi med sabo zaradi parcialnih interesov. Vem, sliši se utopično in naivno. A želje so lahko tudi naivne, kajne?

Sveta spremeniti v celoti ne morem. A že majhne spremembe na bolje v današnjem norem svetu pomenijo veliko. Sledite svojim sanjam in ciljem, predvsem pa se vedno postavite za pravo stvar.

Bodite zdravi!
-Irena
@ijoveva

Iskreno? Čeprav te ne bom ravno pogrešala, draga 2024, sem kljub temu vesela, da si (bila). Hvala za vse vzpone, padce … in vzpone. Hvala za vnovično potrditev. Hvala za dokaz(e), da se da. Tebe pa, draga 2025, že kar komaj čakam. Ko sem enkrat, na eno od tvojih predhodnic, 2019, rekla, da si najbolj na svetu želim mir, so se mi smejali. Me spraševali, če vem, da ne kandidiram za “miss sveta”. In? Kdo vse je danes “miss sveta”? S to razliko, da smo le nekateri zares iskreni. Da, tudi – ali pa predvsem – v dejanjih. 2019, 2024, 2025, vedno, večno si bom želela mir. Najbolj iskreno na svetu. Svet brez neenakosti. Brez vojn, nedolžnih žrtev in idiotov, ki mislijo, da je njihovo vse, kar jim v tistem trenutku odgovarja. Brez revanšizma, manipulacij, laži in kreganja ljudi med sabo zaradi parcialnih interesov. Vem, sliši se utopično in naivno. A želje so lahko tudi naivne, kajne? Sveta spremeniti v celoti ne morem. A že majhne spremembe na bolje v današnjem norem svetu pomenijo veliko. Sledite svojim sanjam in ciljem, predvsem pa se vedno postavite za pravo stvar. Bodite zdravi ❤️

♬ 2024 season comes to an end x clocks coldplay – CONTENT CREATION TIPS

Danes obeležujemo praznik, ki je po sosledju dogodkov izredno prispeval k temu, da je slovenščina za vselej postala jezik tiskane besede.

Prostor za to ji je dal tiskarski stroj, jaz pa si želim, da sledimo besedam velikega Primoža Trubarja ter za svojim jezikom stojimo in(u) kot narod obstojimo tudi na ekranih, zaslonih in nasploh vseh elektronskih oziroma digitalnih napravah.

Ne pozabite, da slovenščina JE velika. Je pomembna. Je moja, tvoja, naša, vaša. Pravica in izbira, vedno in povsod. Želim vam en izjemen dan reformacije!

-Irena

Še pomnite, prijatelji, “mojo” EMFO, evropsko medijsko zakonodajo?

Soočanje z izzivi svobode medijev se žal ne konča s sprejetjem zakonodaje. Opozorilo za kletne trole, preden nadaljujem: govorim o medijih, ne o propagandnih glasilih.

Torej … mediji še vedno delujejo pod izjemnim pritiskom. Vrstijo se posegi v uredniško neodvisnost, priča smo nevzdržnim finančnim modelom, senzacionalistične vsebine vse bolj polnijo naslovnice različnih časnikov. Še posebej zaskrbljujoče je pomanjkanje sredstev za preiskovalno novinarstvo, medtem ko digitalne platforme krepijo svoj vpliv, širjenje dezinformacij pa vse bolj polarizira javnost. Opozorilo za kletne trole: pri slednjem mislim tudi na propagandna glasila, da.

In to je le nekaj izzivov, o katerih sem danes v Bruslju kot osrednja govorka na konferenci o svobodi medijev spregovorila pred zbranimi novinarkami in novinarji, priznanimi strokovnjakinjami in strokovnjaki s tega področja, odločevalkami in odločevalci iz vse Evrope.

Kje je ključ do napredka? Pri pripravi EMFE, evropskega zakona o svobodi medijev, nisem želela zgolj zaščite na papirju. Želim delujočo zakonodajo, ki bo zaživela v praksi in zagotovila konkretne pogoje, v katerih bodo mediji lahko opravili svojo temeljno vlogo – kritično, objektivno in neodvisno informiranje javnosti.

A vse to, samo to, žal ni dovolj. Neodvisne profesionalne javne medije moramo aktivno podpreti, da se bodo lahko uspešno zoperstavili tudi proti vplivom tržnih sil in kot taki tudi ostali steber resničnega poročanja, ne glede na komercialne ali politične pritiske. Zato jih moramo tudi zaščititi. Ne zgolj z zakonskimi akti, temveč predvsem z aktivno podporo, ki jim bo omogočila nemoteno delovanje v sodobnem svetu.

-Irena

Prvega ne pozabiš nikoli …

… vodenja sestanka delovne skupine v vlogi podpredsednice Renew Europe, namreč.

Danes smo končno začeli z rednimi delovnimi srečanji skupine s področja vrednot in demokracije. Pod mojim okriljem je šest odborov Evropskega parlamenta. Državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve. Pravne zadeve. Ustavne zadeve. Kultura in izobraževanje. Pravice žensk in enako(pravno)st. Peticije.

Če sodim po današnji razpravi, me z vidika dela naše politične skupine in tistih, ki nam je zares mar, ne skrbi. Žal me toliko bolj skrbi marsikaj drugega.

Pa ne mislim le na prej omenjena področja, čeprav se ravno na današnji plenarni dan vse vrti prav okoli vladavine prava. Na obisk v Strasbourg prihaja madžarski premier, recimo. Pravi zgled vladavine pravih – za prave. V Evropskem parlamentu ga od danes dalje pozdravljamo s prav posebno razstavo tistih njegovih sodržavljank in sodržavljanov, ki si še upajo kaj povedati. Z resnično pravo ceno njegove vladavine in osupljivim prikazom nekaterih najbolj absurdnih in potratnih projektov, financiranih z denarjem madžarskih in evropskih davkoplačevalk in davkoplačevalcev.

A če smo že pri evropskem denarju, bom vendarle zaključila optimistično. Ker ni vse slabo. Danes smo v Evropskem parlamentu potrdili enega največjih finančnih svežnjev pomoči za Slovenijo po lanskih poplavah. Naša država bo po lanskih poplavah dobila skoraj polovico letnega proračuna solidarnostnega sklada EU, skupaj dobrih 428 milijonov evrov.

Narava nas – vedno bolj – kruto opominja, kako majhni smo napram njej, toda hkrati nam solidarnost – vedno znova – pokaže, kako veliki lahko postanemo. To se je pokazalo po poplavah v Sloveniji. In to se ravno te dni izkazuje v Bosni in Hercegovini, tudi zaradi nesebične pomoči slovenskih reševalk in reševalcev, prostovoljk in prostovoljcev. Poklon.

-Irena

 

Delovni petkov večer po plenarnem tednu z nadobudno liberalno mladino iz vse Evrope? Zakaj pa ne.

Konec koncev so ponedeljki (lahko) namenjeni ne le produktivnemu začetku tedna, ampak tudi premisleku o vseh novih spoznanjih in idejah, ki smo jih nabrali v tednu prej.

In prav minuli petek je bil poln takšnih trenutkov.

Izmenjava mnenj na dogodku ”Gradnja mostov” s tridesetimi najperspektivnejšimi mladimi liberalnimi voditelji(cami) iz različnih kotičkov Evrope me je znova spomnila, zakaj prav mlada, zmerna generacija nosi tisti pravi ključ do naše prihodnosti – sveži pogledi, velike ambicije in še bolj inovativni pristopi za izzive, ki se nam včasih zdijo nerešljivi.

Hvaležna sem za priložnosti, kot je ta, kjer odkrit dialog nikoli ni in ne sme biti enosmerna ulica prenosa znanja in idej – od mladih (no,mlajših) se tudi sama vedno ogromno naučim. Če pa bo kakšna moja izkušnja ali nasvet komu izmed udeleženk in udeležencev v pomoč pri aktivnem udejstvovanju v njihovem okolju, je bil potem petkov večer vsekakor več kot odlično izkoriščen!

Pa uspešen začetek tedna vam želim.

-Irena

Zjutraj sem na spletu naletela na en zapis, ki je šel nekako takole. Po močni nevihti so na obali obtičale morske zvezde. Nekdo jih je začel vračati v morje. Nekdo drug je prišel mimo in prvega vprašal, zakaj že? Češ, da nima smisla, ker je tu na tisoče morskih zvezd. In mu je prvi odgovoril: vem, da ne morem rešiti vseh, lahko pa rešim to … in to … in to …

Prav danes praznujemo moč skupnosti in pomen sočutja. Mednarodni dan dobrodelnosti je.

Ne zavedamo se dovolj, kako pomembno je prispevati k boljšemu svetu z dejanji. Da ima vsak od nas moč narediti razliko. Vsak po svojih močeh, po svojih zmožnostih. Vsa dobra dela, pa naj so videti še tako majhna, so v resnici velika.

Ne, ne moremo rešiti vseh. Lahko pa rešimo to … in to … in to …

Skupaj. Bodite sprememba, ki jo želite videti v svetu, v katerem ne potrebujemo novih slabih vzorcev. Potrebujemo dobre vzore.

-Irena

Prvi popočitniški bruseljski teden je teden odborov. Pred nami so prve vsebinske debate, tudi prva vsebinska glasovanja.

Na srečo mi tokrat postavljeni urniki dopuščajo udeležbo na vseh odborih, katerih članica sem. Rešil me je pododbor za javno zdravje, ki se bo odvil “šele” prihodnji teden.

Medtem na odboru za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve trenutno razpravljamo z vodjema Europola in Frontexa, čaka nas še glasovanje o proračunu za prihodnje leto.

Slednje velja tudi za odbor za zaposlovanje in socialne zadeve, nato pa si bomo tam med drugim izmenjali mnenja o smernicah za politike zaposlovanja držav članic.

Vmes se mi bodo začele še vsebinske priprave za novo vlogo, ki jo prevzemam kot podpredsednica svoje politične skupine Renew. Vodila bom namreč eno od delovnih skupin … toda več o tem raje ob prvih oprijemljivejših sestankih.

V upanju, da imate boljše vreme kot mi v Bruslju, vam želim lep preostanek tedna

– Irena