“Se človek lahko navadi na vojno? Lahko, seveda. Jaz sem se navadil. Ne maram je, ampak sem se. Živim prilagojeno obstoječim razmeram, delam, razmišljam, jem … Toda – se človek lahko navadi in ostane normalen? To je že težje vprašanje. O Irmi je odločil nekakšen petek. Že zdavnaj sem pozabil, da obstaja nekaj, kar se imenuje petek, potem vikend, potem prazniki in podobne stvari, mesec avgust pa je idealen za sončenje, plavanje in podobne radosti brezskrbnih ljudi. Za nas to ne obstaja. Dodelili so nam drugo vrsto športa. Igro s smrtjo. Tvojo ali tujo, ampak v igri je vedno samo eno – obstajati ali ne obstajati. Kot da je to nekaj. Kaj je pomembno? Preživeti za vsako ceno? Tudi to ni pomembno. Pomembno je živeti kot človek, če pa ne gre, potem ni nič več pomembno. Niti živeti ne. Zato pojdi in naredi, kar lahko, da ostaneš človek. Sicer ne bo nič pomembno.”

Prebrali ste odstavek iz knjige, ki jo berem že mesece. Pa niti ne zato, ker si ne bi mogla vzeti tistih nekaj minut pred spanjem, ampak zato, ker je osebna zgodba avtorja Sarajevske princeze, zdravnika Eda Jaganjca, tako zelo pretresljiva, da …

… da je težko dojeti. Je res tako težko biti človek v nečloveških razmerah? Kako je mogoče, da nič ni sveto, niti življenje otrok, mladih?

In danes, ko številni – v prvi vrsti prav mladi – pogumno vstajajo proti avtokraciji, proti potvarjanju zgodovine in proti razčlovečenju, je ključno razumeti, da ima zločin v Srebrenici ime. Genocid. To ni mnenje, pač pa dejstvo, potrjeno na sodiščih.

Z odgovornostjo posameznikov – ne naroda.

To je zahteva po odgovornosti – ne kolektivni krivdi.

To je spoštovanje do žrtev – in do vseh, ki si tudi znotraj Srbije ali kjerkoli drugje na tem svetu želijo družbo brez zanikovanja, brez manipulacij in brez glorificiranja zločincev.

To je zahteva, naj se ne obračajo glave takrat, ko mednarodno humanitarno pravo velja samo še na papirju.

Ko je celo lakota smrtonosno orožje.

Ko otrok v Gazi, ki išče samo požirek vode, ne ve, če bo preživel.

Ko bolnišnica ali begunska taborišča niso več zaščita ali zatoščišče, pač pa potencialna past.

Ko mednarodna skupnost zamuja trenutek, da bi ta grozodejstva preprečila. Tako kot že tolikokrat. Tako kot pred 30 leti. Spet.

Mednarodno-pravni red se ne podira samo pod težo bomb, ampak tudi pod težo ravnodušnosti. Dehumanizacije. In s pogledom stran.

“Zato pojdi in naredi, kar lahko, da ostaneš človek. Sicer ne bo nič pomembno.”

Živjo! Sluzasta izdajalska podgana tukaj.

Menda. Menda nimam lastnega mnenja. Pa ravno jaz, ja …

Veste, če nekdo pri nekem glasovanju pritisne “nič”, to ne pomeni, da nima lastnega mnenja. Vsaj ne nujno. Včasih – v mojem primeru vedno – pomeni, da sem skrbno premislila ter se z mirno vestjo in stoodstotnim zavedanjem odgovornosti odločila, da bom pač pritisnila “nič”. Ni se zgodilo prvič, najbrž tudi ne zadnjič.

Vam pa z veseljem razložim, zakaj. Upam, da boste prebrali predvsem tisti, ki me označujete za … tisto zgoraj.

Torej: danes smo glasovali o nezaupnici Evropski komisiji. Ne samo Ursuli von der Leyen, temveč celotni Evropski komisiji. Prva pomembna podrobnost.

Gremo dalje. Predsednica komisije nima moje podpore. Mimogrede, nima je že od samega začetka tega mandata in je nikoli ni – očitno pa tudi nikoli ne bo – dobila. Njena (ne)dejanja na številnih področjih – od neetične, povsem zgrešene politike do genocida v Gazi, paktiranja z avtoritarnimi režimi ter dostikrat zelo očitne podpore tem istim, zlasti na Zahodnem Balkanu, do pretirane koncentracije moči, češ “moja je zadnja in ne morete mi nič” … vse to kaže, da se marsikje stvari pomikajo v napačno smer.

Je bilo to zapisano v predlogu nezaupnice, kaj mislite? Sploh veste, kdo jo je vložil? Skrajni desničarji. Manipulatorji, populisti, ki jim je mar zgolj zase in za nič drugega. Njihove kritike so selektivne (strinjam se zgolj s tisto glede netransparentnosti pri nakupu cepiv, kar tako ali tako vsakič javno povem – tudi z glasovanji!), njihova odgovornost pa … o, saj res, ni je. Nič.

Veste, Evropska unija je več kot ena oseba. Predvsem pa je več kot plen za neo******* (vstavite poljubno nadaljevanje besede), ki jo rušijo zaradi gradnje odra za lastne, tako zelo poceni, zlasti pa tako zelo nevarne politične točke.

Ne nameravam govoriti v imenu ostalih, toda verjemite mi, da se je vsak od nas devetih evroposlank ali poslancev iz Slovenije danes odločil izključno taktično. Verjemite mi. Tudi jaz sem se. Ampak moja taktika je, da mi na kraj pameti ne pade podpirati skrajnežev, hkrati pa mi še manj na kraj pameti pade podpreti predsednico komisije.

Šla sem proti svoji politični skupini. Za svojim stališčem stojim. Vedno. Brez omahovanja. Seveda se z mojim glasovanjem lahko ne strinjate. Prepričanih ne bom prepričevala. Nima smisla. A če vas do konstruktivne razprave loči le en živalski samostalnik ali pridevnik z nekaj čudovitimi dodatki … kaj je to? Nič. S to razliko, da je bil moj nič vsebinski. In – verjeli ali ne – načelen še toliko bolj.

 

EP/Laurie DIEFFEMBACQ

Imam povtorno da vi kažam nešto.

Da, prvi del zapisa bo v makedonskem jeziku. Z razlogom … ki ni nujno sodoben. Ali pač?

Dali mislite deka stvarno postojat “moderni” jazici? Jazikot e živo suštestvo, znam, no za mene toa “moderen jazik” e na primer sleng, koj postojano se menuva ili se prilagoduva na mladite i ponekogaš e teško da mu se sledi. A možebi samo sum stara. Ili “staromodna”, sekako ne “moderna”, neli?

A što e so jazikot na eden narod? Eden jazik može da ima nekolku verzii, znam, no toa – ispravete me ako grešam – se narekuva dijalekt. Megjutoa, ne postoi situacija vo koja što eden jazik, formalno priznat jazik, odednaš stanuva “moderen”. Čisto poradi toa što nekoj, ete, rešil da go nareče taka. Se e vo duhot na dobrososedskite odnosi, neli?

Zošto go pišuvam seto ova. Zatoa što idnata nedela, na plenarnata sednica vo Evropskiot parlament, ke glasame za izveštajot na – citiram – “Evropskata komisija za Severna Makedonija” za poslednite dve godini.

Toa se sosema normalni, tradicionalni godišni izveštai, so edinstvena cel: da bidat profesionalni, fer i zasnovani na kriteriumite za napredokot na zemjata kandidat. Toa se izveštai koi što NIKOGAŠ ne treba da stanat alatka za razjasnuvanje na raboti koi nemaat NIKAKVA vrska so kriteriumite za procesot na pristapuvanje.

Nakratko: originalnata verzija na tekstot na izveštajot, postignat vo pregovorite na političkite grupi, e realna. Ama odredeni političari ne bi bile političari da ne pravat drama vo vrska so se što e povrzano so makedonskiot narod, jazik i identitet.

Tie sakaa vo tekstot go vklučat zborot “moderen”. Moderen makedonski jazik. Se e vo duhot na dobrososedskite odnosi, neli?

E pa, nema da može. Da vi kažam … mnogu dobro razbiram deka politikata e prašanje na kompromisi, koi ne se nužno sekogaš najdobri. Ja razbiram i emocionalnosta do koja doagja koga stanuva zbor na odredeni temi.

No nikogaš nema i ne sakam da razberam kako evropskite instituciii možat tolku lesno da stanat prostor kade – pod izgovor na parlamentarizam, pa i na evropeizacija – cvetaat nacionalistički revizionistički idei. Prostor kade što institucionalnata mokj se koristi za ednostrani obidi na primeni ne samo na minatoto, tuku duri i na segašnosta. Ili modernosta, ako sakate.

Dali navistina sekogaš morame da birame strani? Dobro, ajde, pak ke birame strani. Eve, jas ja biram stranata kade što identitetot na nacijata e ostaven na mir. Kade što jazikot na nacijata e ostaven na mir.

Od srce i posakuvam se najdobro i najubavo na tatkovinata na moite roditeli. No za žal, tamu e se osven toa. Interesite na političarite – od site strani! – ne treba da bidat parohiski, nacionalistički interesi i manipulacii. Nivniot interes treba da bide narodot. I ne, ne samo edniot. I ne, ne dvata naroda. Tuku … site.

*

Začela sem z dobesedno maternim, zaključila bom z maternim. Torej:

Ali po vašem mnenju obstajajo “sodobni” jeziki? Seveda je jezik živa stvar, a zame je sodoben jezik recimo sleng, za katerega se mi zdi, da se pri mladini vedno znova spreminja oziroma prilagaja in mu je včasih težko slediti. Morda sem pa samo stara. Ali “starodobna”, bi nekdo rekel.

Kaj pa jezik določenega naroda? Seveda je jasno, da ima jezik lahko več različic. Toda temu se – kolikor vem – reče narečje. Prepričana pa sem, da ne more nek jezik, ki je formalno priznan, kar naenkrat postati “sodoben”. Ker se je nekdo pač odločil, da ga je menda bolj primerno tako poimenovati. Vse v duhu dobrososedskih odnosov, kajne?

Zakaj vam vse to pišem. Zato, ker bomo naslednji teden na plenarnem zasedanju glasovali o poročilih – navajam – “ Evropske komisije o Severni Makedoniji” za minuli dve leti. Gre za običajna, tradicionalna letna poročila, katerih edini namen mora biti strokovna, poštena in na merilih temelječa ocena napredka države kandidatke. Gre za poročila, ki ne smejo nikoli postati orodje za razčiščevanje stvari, ki nimajo nobene zveze s kakršnimikoli merili pristopnega procesa.

Skratka, originalna različica poročila, dosežena po pogajanjih s političnimi skupinami Evropskega parlamenta, je zelo realna. A seveda določeni politiki ne bi bili politiki, če ne bi delali drame – kot vedno, ko je govora o makedonskem narodu, jeziku in identiteti.

V besedilo so želeli vključiti besedo “sodoben”. Sodoben makedonski jezik. Vse v duhu dobrososedskih odnosov, kajne?

Ne bo šlo. Absolutno razumem, da je politika stvar kompromisov, ki niso nujno vedno najboljši. Razumem tudi občutljivost nekaterih tematik.

Nikoli pa ne bom razumela, kako lahko evropske institucije tako zlahka postanejo prostor, kjer – pod pretvezo parlamentarizma in celo evropeizacije – uspevajo nacionalistične revizionistične ideje. Prostor, kjer se institucionalna moč zlorablja za vsiljevanje enostranskih interpretacij ne le zgodovine, ampak celo sedanjosti.

Se mora res vedno končati pri izbiranju strani? V tem primeru izbiram stran, na kateri se identiteta naroda pusti pri miru. Na kateri se jezik naroda pusti pri mir

Domovini svojih staršev iz dna srca želim vse najboljše in najlepše, a žal je tam trenutno vse prej kot to. Interesi politikov – na obeh straneh! – ne bi smeli biti parcialni, nacionalistični interesi in manipulacije. Njihov interes bi moral biti narod. In ne, ne samo eden. In niti ne samo oba, temveč … vsi.

– Irena

UNRWA. Veste, kaj je to? Ne, ne ‘guglajte’.

Če namreč danes v spletni brskalnik, ki ga seveda vsi poznate, vpišete “UNRWA,” med prvimi zadetki ne boste našli uradne spletne strani te ključne agencije Združenih narodov. Edinega sistematičnega vira hrane, zatočišča in zdravstvene oskrbe za civilno prebivalstvo v Gazi.

Veste, kaj boste dobili namesto tega? Spletno stran, ki jo promovira izraelska vlada: diskreditacijo agencije.

V času, ko populistični diskurzi spodkopavajo zaupanje v nevladne in humanitarne akterje, prehitro pozabimo, da je UNRWA še vedno tam. Na terenu, med ruševinami, kjer se trudi hraniti lačne otroke, oskrbovati ranjene ter z dejanji utelešati mednarodna načela solidarnosti in dostojanstva. V očeh ljudi Gaze ostaja eden redkih akterjev, ki mu še zaupajo. Ne zaradi politike, ampak zaradi človečnosti in doslednosti.

Izraelska vlada skuša to zaupanje načrtno uničiti. Vojaška ofenziva sama po sebi je očitno premalo. Spremljajo jo sistematično razčlovečenje, ustvarjanje otopelosti in utrujenosti svetovne javnosti, zavajanje, manipulacija, preusmerjanje pozornosti. Vse s ciljem izbrisa občutka odgovornosti. Normalizacije genocida. Halo?! Normalizacije genocida!!!

UNRWA ni čudežna rešitev. Žal. Je pa humanitarna organizacija, ki opravlja delo, ki bi ga morala zagotavljati država. Država, ki bi Palestinkam in Palestincem zagotavljala pravico do življenja, utemeljena na človekovih pravicah, samoodločbi in spoštovanju mednarodnega prava.

UNRWA bo čez dva meseca ostala brez sredstev za izvajanje svojih storitev, ki prebivalkam in prebivalcem Gaze omogočajo preživetje … če se nasilje nemudoma ne ustavi in če se blokada humanitarne pomoči nadaljuje, bo UNRWA (ostala) nemočna. Takrat odgovornost ne bo več (samo) na tistih, ki mečejo bombe na nedolžne, temveč tudi na vseh tistih, ki ob tem še vedno gledajo stran.

Mene med slednjimi nikoli ni bilo in nikoli ne bo. Enako velja za predsednico Republike Slovenije, ki je danes sredi Evropskega parlamenta jasno in glasno povedala: “Gledamo genocid.”

 

 

 

 

In to, spoštovani, je jasen moralni kompas. Dejanje politične integritete, ki govori v imenu človečnosti in si absolutno zasluži stoječe ovacije.

Ker se tisti famozni ‘nikoli več’, spoštovani, dogaja. Prav zdaj. To sem danes jasno in glasno povedala tudi sama – svoj plenarni nagovor objavim jutri.

-Irena

Foto – Ep: Laurie DIEFFEMBACQ

Ravnotežje je pomembno. Tudi med institucijami. In tudi dobesedno.

Zgodilo se je natanko pet ur in 41 minut pozneje. “We have a deal, ladies and gentlemen!”

Končno sem imela čast to izreči sama. V imenu celega Evropskega parlamenta, kot glavna poročevalka.

Nocoj po petih urah in 41 minutah, na splošno pa po dveh letih (neskončnih) pogajanj. Vendarle so se obrestovala.

Kako sprejemati premišljene odločitve, kako ustrezno opredeliti potrebe evropskih državljank in državljanov, če niso vsi upoštevani? Brez kakovostnih statističnih podatkov pa pač ne morejo biti.

Statistika je v resnici temelj oblikovanja praktično vseh politik.

Zato je nocojšnji dogovor na institucionalnih pogajanjih pomemben. Zato je evropska zakonodaja o statistiki o prebivalstvu in stanovanjih, ki s tem dogovorom prihaja pod streho, pomembna.

Hvala ekipi za potrpežljivost, odločnost in vztrajanje. Vse našteto velja tudi za ovekovečenje slavnostnega trenutka prav te ekipe. Nekdo je seveda moral držati vrtljivi stol. Brez glavne poročevalke torej niti dobrih fotografij ne bi bilo, kaj šele dobre zakonodaje.

In zdaj, ob dveh zjutraj, ko to pišem, vam lahko zaželim samo še lahko noč!

-Irena

Saj ne, da se ne ve, kaj se dogaja. Absolutno se ve. Cel svet je priča genocidu. Vsi, ki – predvsem po današnjih novicah z Bližnjega vzhoda – to še vedno zanikajo, so sostorilke in sostorilci. Nobenega drugega zaključka ne morem narediti, žal.

Država Izrael vsakih 45 minut ubije otroka v Gazi. Najmanjše krste so najtežje … a očitno ne dovolj težke za svet. Tisti svet, ki zaradi nedejavnosti in sokrivde mnogih svetovnih voditeljev lomi telesa in um najmlajših. Slednje niso moje besede, veste, to so besede izvršnega direktorja programa Svetovne zdravstvene organizacije za izredne zdravstvene razmere.

Medtem je Evropska unija tudi danes “zaskrbljena”. Sijajno (berite: hinavsko). Ker … saj ne, da se ne da storiti čisto nič. Tudi na tokratnem plenarnem zasedanju v Strasbourgu bom – na delegaciji za odnose EU s Palestino – govorila o tem. O dvojnih merilih, nemorali in sramoti, ki je tudi naša sramota. Izrazi zaskrbljenosti in “pozivi k zadržanosti” že zdavnaj niso več dovolj. Začnimo z dejanji, za začetek v obliki sankcij zoper vodstvo Izraela in – še pomembnejše – z embargom na orožje.

Druga pomembna plenarna tema, katere del bom, pa bo dogajanje v Srbiji. Sprejemali bomo poročili o tej državi za minuli dve leti. Če si po vsem, kar se tam dogaja, še kdo drzne trditi, da pod trenutnim režimom ta država kakorkoli napreduje (razen v avtoritarizmu in represiji oblasti), si potem tudi jaz drznem reči, da so avtorji (ali avtorice) takšnih trditev … idioti.

Sicer sem izpostavila dve prihajajoči plenarni razpravi, toda agenda je precej polna. Od odziva na ameriške carine in evropskega proračuna do tako imenovanih večnih kemikalij v okviru strategije za odpornost v zvezi z vodo.

Vzporedno se kot glavna poročevalka v imenu celega Evropskega parlamenta pripravljam na institucionalna pogajanja na politični ravni glede besedila evropske zakonodaje o statistiki o prebivalstvu in stanovanjih. Začnemo prihodnji teden. In morda tudi končamo. Kdo ve, morda vsaj tu uspemo postaviti piko in določiti stvari tako, kot morajo biti, če nam že marsikje drugje očitno ne gre.

Pozdrav iz Strasbourga.

-Irena

Foto/Ep: Eric VIDAL

Dragi bralke in bralci. Tako sem vas pozdravila ob prvem zapisu v tem dnevniku, daljnega marca 2020. Mislim, da lahko uganete, o čem sem takrat pisala. Svet se je obrnil na glavo.

Danes zdravstvene epidemije na srečo ni več, toda žal to ne pomeni, da je svet kaj manj obrnjen na glavo.

O tem in še marsičem vam bom še pisala, saj ta dnevnik ostaja moj kotiček za mesečno deljenje pogledov – in dela, kakopak – na določenem aktualnem področju.

To je moj drugi mandat. V prejšnjem sem kot ena od poročevalk pod streho spravila evropski zakon o svobodi medijev, Apple je začel govoriti slovensko, predvsem pa NIKOLI nisem bila tiho pri borbi za prave stvari.

In to se očitno pozna.  Zdaj sem postala podpredsednica svoje politične skupine liberalcev Renew, sem članica kar treh odborov: državljanske svoboščine, socialne zadeve in javno zdravje.

Ker mi dovoljeno število besed v tem zapisu ne dopušča več, bom omenila le nekaj aktualij: trenutno smo v fazi priprav na pogajanja (ki jih vodim) o evropski statistični zakonodaji ter o kakovostnih pripravništvih. Hkrati se pripravljam na misijo v Palestino.

Nimam čarobne palice, ki bi (čez noč) rešila vse, a verjamem v moč vztrajnosti in trdega dela – ne zase.

Hvala, ker ste del te zgodbe.

*Za tiste, ki še ne veste: obožujem besedne igre. Naslov je seveda povezan z dejstvom, da je to moj drugi mandat. Malo za hec pa tudi z mojim priimkom.

Irena

Iskreno? Čeprav te ne bom ravno pogrešala, draga 2024, sem kljub temu vesela, da si (bila). Hvala za vse vzpone, padce … in vzpone. Hvala za vnovično potrditev. Hvala za dokaz(e), da se da.

Tebe pa, draga 2025, že kar komaj čakam. Ko sem enkrat, na eno od tvojih predhodnic, 2019, rekla, da si najbolj na svetu želim mir, so se mi smejali. Me spraševali, če vem, da ne kandidiram za “miss sveta”. In? Kdo vse je danes “miss sveta”?

S to razliko, da smo le nekateri zares iskreni. Da, tudi – ali pa predvsem – v dejanjih. 2019, 2024, 2025, vedno, večno si bom želela mir. Najbolj iskreno na svetu. Svet brez neenakosti. Brez vojn, nedolžnih žrtev in idiotov, ki mislijo, da je njihovo vse, kar jim v tistem trenutku odgovarja. Brez revanšizma, manipulacij, laži in kreganja ljudi med sabo zaradi parcialnih interesov. Vem, sliši se utopično in naivno. A želje so lahko tudi naivne, kajne?

Sveta spremeniti v celoti ne morem. A že majhne spremembe na bolje v današnjem norem svetu pomenijo veliko. Sledite svojim sanjam in ciljem, predvsem pa se vedno postavite za pravo stvar.

Bodite zdravi!
-Irena
@ijoveva

Iskreno? Čeprav te ne bom ravno pogrešala, draga 2024, sem kljub temu vesela, da si (bila). Hvala za vse vzpone, padce … in vzpone. Hvala za vnovično potrditev. Hvala za dokaz(e), da se da. Tebe pa, draga 2025, že kar komaj čakam. Ko sem enkrat, na eno od tvojih predhodnic, 2019, rekla, da si najbolj na svetu želim mir, so se mi smejali. Me spraševali, če vem, da ne kandidiram za “miss sveta”. In? Kdo vse je danes “miss sveta”? S to razliko, da smo le nekateri zares iskreni. Da, tudi – ali pa predvsem – v dejanjih. 2019, 2024, 2025, vedno, večno si bom želela mir. Najbolj iskreno na svetu. Svet brez neenakosti. Brez vojn, nedolžnih žrtev in idiotov, ki mislijo, da je njihovo vse, kar jim v tistem trenutku odgovarja. Brez revanšizma, manipulacij, laži in kreganja ljudi med sabo zaradi parcialnih interesov. Vem, sliši se utopično in naivno. A želje so lahko tudi naivne, kajne? Sveta spremeniti v celoti ne morem. A že majhne spremembe na bolje v današnjem norem svetu pomenijo veliko. Sledite svojim sanjam in ciljem, predvsem pa se vedno postavite za pravo stvar. Bodite zdravi ❤️

♬ 2024 season comes to an end x clocks coldplay – CONTENT CREATION TIPS

Danes obeležujemo praznik, ki je po sosledju dogodkov izredno prispeval k temu, da je slovenščina za vselej postala jezik tiskane besede.

Prostor za to ji je dal tiskarski stroj, jaz pa si želim, da sledimo besedam velikega Primoža Trubarja ter za svojim jezikom stojimo in(u) kot narod obstojimo tudi na ekranih, zaslonih in nasploh vseh elektronskih oziroma digitalnih napravah.

Ne pozabite, da slovenščina JE velika. Je pomembna. Je moja, tvoja, naša, vaša. Pravica in izbira, vedno in povsod. Želim vam en izjemen dan reformacije!

-Irena

Še pomnite, prijatelji, “mojo” EMFO, evropsko medijsko zakonodajo?

Soočanje z izzivi svobode medijev se žal ne konča s sprejetjem zakonodaje. Opozorilo za kletne trole, preden nadaljujem: govorim o medijih, ne o propagandnih glasilih.

Torej … mediji še vedno delujejo pod izjemnim pritiskom. Vrstijo se posegi v uredniško neodvisnost, priča smo nevzdržnim finančnim modelom, senzacionalistične vsebine vse bolj polnijo naslovnice različnih časnikov. Še posebej zaskrbljujoče je pomanjkanje sredstev za preiskovalno novinarstvo, medtem ko digitalne platforme krepijo svoj vpliv, širjenje dezinformacij pa vse bolj polarizira javnost. Opozorilo za kletne trole: pri slednjem mislim tudi na propagandna glasila, da.

In to je le nekaj izzivov, o katerih sem danes v Bruslju kot osrednja govorka na konferenci o svobodi medijev spregovorila pred zbranimi novinarkami in novinarji, priznanimi strokovnjakinjami in strokovnjaki s tega področja, odločevalkami in odločevalci iz vse Evrope.

Kje je ključ do napredka? Pri pripravi EMFE, evropskega zakona o svobodi medijev, nisem želela zgolj zaščite na papirju. Želim delujočo zakonodajo, ki bo zaživela v praksi in zagotovila konkretne pogoje, v katerih bodo mediji lahko opravili svojo temeljno vlogo – kritično, objektivno in neodvisno informiranje javnosti.

A vse to, samo to, žal ni dovolj. Neodvisne profesionalne javne medije moramo aktivno podpreti, da se bodo lahko uspešno zoperstavili tudi proti vplivom tržnih sil in kot taki tudi ostali steber resničnega poročanja, ne glede na komercialne ali politične pritiske. Zato jih moramo tudi zaščititi. Ne zgolj z zakonskimi akti, temveč predvsem z aktivno podporo, ki jim bo omogočila nemoteno delovanje v sodobnem svetu.

-Irena