“Ne moremo verjeti v Jezusa in hkrati spodbujati vojne.”

“Ne moremo verjeti v Jezusa in hkrati spodbujati vojne.”

To niso besede aktivista, uličarja ali levičarja.

Joj, pardon, komunista.

To so besede človeka, ki ga konzervativni politični krogi navajajo kot moralno avtoriteto.

A medtem ko je papež govoril o miru, so naši tradicionalneži v vladnem poslopju Gregorčičeve počeli … kaj?

Se odločili odpraviti državne sankcije zoper državnike in državo Izrael.

Ko so obljubili, da bodo z začetkom mandata zavihali rokave, so to očitno mislili smrtno resno. Prioritete njihove prve seje so to precej nazorno pokazale.

Že prvi dan mandata je bilo treba začeti vračati črnokockaste politične usluge. Z obrestmi.

In … tako je Benjamin Netanjahu z ekipo znova dobrodošel v Sloveniji.

Normalizacija druženja z ljudmi, za katere je izdana mednarodna tiralica, bi morala biti problem za vsakega demokrata.

Joj, pardon, Demokrata.

Toda moralni kompas nove vlade in njenih apologetov je že zdavnaj izgubljen.

En dan o neprodušnosti meje, naslednji dan – brez mejnega nadzora.

En dan o boju proti korupciji, naslednji dan – politična amnezija.

Joj, pardon, širina.

En dan o spoštovanju prava, naslednji dan o tem, katera pravila spregledati – za prijatelje.

En dan o “velikih stvareh, ki jih bosta Slovenija in Izrael počela skupaj”…

… no, saj jih res počneta. Res, velike stvari.

Zato objavljam to kompilacijo svojih nagovorov.

Ne zato, ker bi uživala v tem, da se po vseh teh letih vračam k istim opozorilom.

V teh govorih ni nič novega. Prav v tem je problem! Ker bi si želela, da bi bili danes zastareli.

Pa vendar … smo tukaj.

Nova vlada z eno svojih prvih zunanjepolitičnih potez – odpravo omejitev pri sodelovanju z vlado Benjamina Netanjahuja – pošilja sporočilo tudi svetu. Sporočilo o tem, kakšno težo imajo zanjo načela, ko pridejo v navzkrižje s političnimi simpatijami in ideološkimi zavezništvi.

O prejšnji vladi si lahko mislite, kar hočete, ni bilo vse popolno, toda odgovorno trdim, da je Slovenija takrat vendarle velikokrat dokazala, da si drzne zavrniti dvojna merila.

In jaz? Oh, jaz sem včasih na pručko stopila zato, da bi videla dlje. Nekateri jo pa danes potrebujejo za snemanje zastav. Za to namreč hrbtenica ni potrebna.

Ta video je opomnik, zakaj nisem molčala takrat. Zakaj ne bom molčala ne danes ne nikoli.

Vse dokler … joj, pardon.