NIMAMO. PRAVICE. RAZLIKOVATI.

“Za ene par dni bi šli malo preverit razmere. Dva, tri dni.”

Tak je bil načrt septembra 2015. In sem šla. V Salzburg. Dejansko sem verjela, da bom čez dva, mogoče tri dni, OK, največ štiri dni nazaj. Pa me je, preden sva se odpravila na pot, kolega snemalec lepo vprašal, če sem prepričana, da bom vzela s sabo samo eno mini potovalko. Pravzaprav sploh ni bila potovalka, neka malo večja torba je bila. “Itak, saj greva samo za tri dni,” sem mu rekla.

In … spodnja fotografija je nastala malo pred prihodom domov. Kamor sem prišla deset dni in sedem kilogramov manj pozneje. Ne za dolgo sicer, ker sem šla hitro nazaj na teren, in tudi ne iz Salzburga, ker sva šla po enem dnevu drugam. V srčiko začetka humanitarne krize. Na jug.

Dejansko si nisem predstavljala, v kakšen kaos se bo razvilo dogajanje. Nihče si ni. Na žalost tudi pristojni ne.

Živo se spomnim terena v Tovarniku, hrvaškem kraju tik ob meji s Srbijo. Bilo je noro vroče. In noro naporno, čeprav se tega sprva nisem zavedala, ker mi adrenalin nekako ni dopuščal. Imeli smo izredne novice, razporejene čez cel dan, dan na dan. Imela sem javljanja v živo – v novinarskem žargonu se temu reče vklop – torej, vklop na vklop.

Tik pred enim od teh vklopov je do mene prišel en starejši gospod. Začel je kričati, nisem ga razumela. Bolj ko sem mu govorila, da se bova pogovorila, samo, da končam vklop, ki ga imam čez pol minute, bolj je kričal nazaj. Ne name. Kričal je v kamero. Umirili so ga hči in sinovi, jaz sem oddelala tisti vklop … potem sem se pa samo še zrušila na tla. Tokrat tudi adrenalin ni pomagal, vse je prišlo za mano. Gledati vsak dan na deset tisoče ljudi, ki so bežali pred vojno ali nevarnostjo v upanju in želji po boljši, varnejši, svetlejši prihodnosti. Ne, takrat to niso bili samo mladi fantje. Bilo je ogromno otrok in žensk. Je pa res, da niso bili svetle polti. K pojasnilu slednjega stavka še pridem.

Skratka, potrebovala sem kar nekaj časa, da sem prišla k sebi. Še snemalec me je sprva pustil pri miru, verjetno nekoliko šokiran, potem me je prišel mirit. Tolažit so me prišli ti isti ljudje, ki so mirili svojega očeta – in mi razložili, da je samo glasno prosil za pomoč. Si predstavljate? Ljudje z nam nepojmljivimi težavami, strahotnimi zgodbami, ljudje v negotovosti in agoniji so mirili MENE. Še danes mi je nerodno, ko se spomnim na tiste trenutke, ko smo na koncu vsi jokali in se smejali obenem. A nikoli mi ne bo žal, da sem bila točno tam. Točno takrat.

“Grozno je, ko te do konca izčrpani ljudje sprašujejo, kam naj grejo, kako naj grejo … Ti pa ne veš, kako jim pomagati. Grozno.” To sem tvitnila 17. septembra 2015. Potem, ko me je ena gospa skrušeno spraševala, kaj naj. Živo se spomnim …

Živo se spomnim tudi ene večerne oddaje, v studiu v Ljubljani je bila takratna ministrica za notranje zadeve. Suvereno je razlagala, kako je Slovenija dobro pripravljena, medtem ko je meni eden od beguncev na vprašanje, kam grejo, odgovoril “Slovenia!” Prvič je nekdo od njih omenil našo državo (dotlej smo namreč novinarji praktično vsakič dobivali odgovore “Germany!”) in tisti hip se je začelo zares. In zares nihče ni bil zares pripravljen na vse, kar se je zgodilo in dogajalo mesece pozneje.

Vse ostalo je zgodovina.

Zgodovina, ki se ponavlja, toda z eno izredno pomembno razliko: EU se je tokrat odzvala hitro. In odzvala se je primerno. Končno! Pokazali smo, da je to mogoče. Zakaj tega niso zmogli leta 2015?

Zato, ker so nekatere stranke in vlade dogajanje izrabljale za širjenje sovraštva. Ker “ukrajinski begunci prihajajo iz okolja, ki je v kulturnem, verskem in zgodovinskem smislu nekaj povsem drugega kot okolje, iz katerega prihajajo begunci iz Afganistana”. To v navedkih je bil tvit aktualne vlade Republike Slovenije. Pozneje izbrisan. Da ne gre za razlikovanje po “veri, rasi, barvi kože ali oči”, pač pa za “zelo potrebno razlikovanje med begunci in migranti”, ga je pojasnjeval premier.

Begunci in migranti niso eno in isto, absolutno se strinjam. Vendar zdaj pa preberite, prosim, tisti izbrisani tvit še enkrat. Zapisano je begunci. In potem še enkrat begunci. Ne migranti. Begunci. Zelo potrebno razlikovanje, torej? Ali rasizem (in še kaj)?

Zaradi takšnih sprenevedanj, manipulacij in izkoriščanj humanitarnih katastrof za parcialne interese EU leta 2015 še vedno ni imela vzpostavljenega ustreznega mehanizma za soočanje z migracijami. Še danes ga nima.

Bila pa bi krivična, če bi dejala, da se v dobrih šestih letih ni storilo popolnoma nič. Že v prejšnjem mandatu je Evropska komisija začela z razvojem skupnega evropskega modela za soočanje z migrantsko humanitarno krizo. Govorim o evropski agendi o migracijah, v okviru katere so predstavili številne zakonodajne predloge ter reforme migrantske in azilne politike. Žal vsi predlagani ukrepi niso bili sprejeti. Večina ključnih je stala, blokirana. Zakaj?

Preden odgovorim, naj povem, da je tudi aktualna sestava Evropske komisije med prioritete mandata postavila skupno migracijsko in azilno politiko. Prav tako na problematiko nismo pozabili v Evropskem parlamentu, sprejeli smo številne resolucije, sama sem večkrat jasno in glasno opozorila na obstoječe pomanjkljivosti. Ne zgolj z vidika neučinkovitega upravljanja z migracijami, ampak tudi z vidika nečloveških razmer in brutalnega obračunavanja predstavnikov uniformiranih služb z begunci. Septembra 2020 je Evropska komisija vendarle predstavila pakt za migracije in azil. Toda soglasje zanj se še vedno išče. Še enkrat: zakaj?

Ni glavni problem v Evropski komisiji. V Evropskem parlamentu še manj in tega res nisem napisala zato, ker sem del te institucije. Gre za to, da voditelji nekaterih držav članic ne želijo razumeti mednarodnega sistema delitve odgovornosti obvladovanja razmer, ki presega meje posameznih držav. Gre za to, da smo vedno bolj pogosto priča pospešenemu večanju nacionalnih interesov, predvsem pa nacionalnih egoizmov. Če mene vprašate, takim ni mesta v EU.

Bo morda tokrat na ravni VSEH držav članic vendarle sprejet predlagani zakonodajni paket za migracijsko politiko v EU? So begunci tokrat pravi?

Da se razumemo, to, kar se dogaja v Ukrajini, je … zločinsko. Pošastno. Nečloveško. Ostudno. V celoti in neomajno podpiram pomoč Ukrajinkam in Ukrajincem. Edino pravilno. Edino pravilno je, da EU sprejme toliko beguncev, kolikor bodo narekovale razmere. To je naša moralna in mednarodnopravna obveza. VEDNO.

Na kakršenkoli način nekdo – begunec, begunka, migrant, migrantka, prebežnik – ČLOVEK – pride na zunanjo mejo EU oziroma v EU … Nihče jim nima pravice kratiti temeljnih pravic.

Prav tako nimamo pravice pozabiti. Se spomnite mrtvega sirskega fantka na turški obali? Rdeča majica, modre hlače? Je utonil predaleč? Se potem spomnite mrtve desetletne Rahime? Utonila je v Dragonji.

Zato. V tem okviru. Okviru človeškosti:

Nimamo. Pravice. Pozabiti.

Nimamo. Pravice. Pametovati.

Nimamo. Pravice. Manipulirati.

NIMAMO. PRAVICE. RAZLIKOVATI.