Štiri pisma, trinajst dni, tisoč štiristo sedemdeset kilometrov in ena naloga

Ne bojijo se oni pravil. Ker zanje – po njihovo – ne obstajajo.

Bojijo se ljudi, ki nehajo čakati … in začnejo zahtevati.

Štiri pisma. Trinajst dni. Tisoč štiristo sedemdeset kilometrov. Ena naloga: potrkati na vrata institucij – in na vest tistih, ki še vedno nočejo videti in razumeti.

Leto dni po tem, ko so se študentke in študenti iz Srbije s kolesi podali proti Evropskemu parlamentu, njihova zgodba živi naprej. Njihova “Tura do Strasbourga” leto pozneje ni film o poti. Je film o tem, kaj se zgodi, ko ljudje nehajo čakati. Ko (tiha) večina končno reče: dovolj.

Ta večina je bila vedno tu, toda tragedija v Novem Sadu jo je prebudila. Prebudila je ljudi, ki si želijo nazaj svojo državo – državo, ki spada v demokratični svet. Kjer standardi niso stvar izbire, ampak pravilo.

Če je bilo za to treba prevoziti 1470 kilometrov – za dokaz, da se spremembe resda začnejo pri človeku, zares pa uspejo le, če postanejo skupna odgovornost – sem hvaležna, da sem bila lahko del tega.

In ko te dni v Srbiji (spet) gledamo pritiske, incidente in vdor politike tja, kjer je meja že zdavnaj prestopljena … ne dovolite, da vas prepričajo, da je nenormalno postalo normalno. Dejstva ostajajo dejstva. Tudi, ko so neprijetna.

Seveda nihče ne nasprotuje zakonitim preiskavam in postopkom. A brez transparentnosti, brez spoštovanja institucij in brez jasnih pravnih temeljev to niso več postopki.

To je demonstracija sile.

In ko se temu doda še medijski spektakel točno določenih, tistih “prvih v službi resnice”, dvoma ni več.

Takšna. Oblast. Se. Ne. Boji. Pravil.

Boji se ljudi. Zato … vztrajajte.

Hvala vsem, ki ste to zgodbo povedali. In tistim, ki jo vsak dan živite.

Noč je najtemnejša tik pred zoro.

In morda ni naključje, da te zgodbe gledamo prav v teh dneh. Ko nas čas sam opominja, da po vsakem padcu pride … vstajenje.