Enakost med spoli

Naj najprej pomirim tiste, ki jih skrbi moja slovnica: nisem se zatipkala. Enakost je v tem primeru najprimernejši izraz. In pravilen. Če si boste vzeli čas in prebrali zapis, boste morda lažje razumeli, zakaj.

Ne govorimo zgolj o formalni izenačenosti pravic. Govorimo o enakosti v praksi – o dejanski možnosti, da vsak posameznik in posameznica živi, dela in odloča brez omejitev, ki jih določa spol.

Tako v Evropski uniji kot onkraj nje pogosto slišimo pohvale o napredku na področju enakosti med spoli. In res je – koraki so bili storjeni. Toda res je tudi, da smo od cilja še vedno daleč. Prav to spoznanje je bilo eno ključnih vodil pri pripravi – danes že sprejete – resolucije Evropskega parlamenta o plačni in pokojninski vrzeli. Pri njej sem sodelovala kot glavna poročevalka, torej pogajalka parlamenta za besedilo, zahteve in smernice.

Ker neenakost, četudi manjša, žal ni stvar preteklosti. Je stvar sedanjosti.

A začeti moramo v preteklosti.

Eden najbolj znanih sloganov boja za delavske pravice se glasi: “Nočemo biti drugorazredni delavci”. Verjamem, da ga je vsak(a) od nas že slišal(a). In da – namenoma uporabljam moško obliko.

Leta 1968 so ta slogan na transparentnih nosile ženske v Veliki Britaniji. Delavke v tovarni Ford, med njimi tudi Rose Boland, so ugotovile, da so kljub enako zahtevnemu delu razvrščene v nižji plačni razred kot njihovi moški kolegi.

Opravljale so enako delo. Bile so manj cenjene. In manj plačane.

Zato so stavkale. Njihova stavka je za več tednov ustavila proizvodnjo avtomobilov in povzročila resen udarec britanskemu gospodarstvu. In šele takrat – ko je sistem obstal – so njihove zahteve dobile posluh.

Ni naključje, da je ključno vlogo pri spremembah odigrala političarka Barbara Castle, ki je zakon o enakem plačilu za enako delo tudi uresničila.

Ampak to ni bil prvi tak primer.

Ste že slišali za Gabrielle Defrenne? Belgijsko stevardeso pri letalski družbi Sabena, kjer so bile ženske slabše plačane kot moški, obenem pa so morale službo zapustiti pri 40 letih.

Odločila se je za tožbo, s tem pa sprožila enega najpomembnejših sodnih primerov v zgodovini Evropske unije.

Sodišče EU je razsodilo jasno: enako plačilo ni zgolj načelo. Je temeljna pravica. Ta odločitev je utrdila enakost v samih temeljih evropskega prava.

Zdaj pa preskočimo skoraj 70 let naprej. V danes.

• 12-odstotna povprečna spolna plačna vrzel
• 25-odstotna vrzel v pokojninah
• 28 % žensk dela s krajšim delovnim časom zaradi skrbstvenih obveznosti
• 74 % žensk vsakodnevno opravlja skrbstveno in gospodinjsko delo
• 22 % tveganje revščine za ženske
• 35 % žensk doživi psihično ali spolno nadlegovanje

To ni statistika. To je realnost. Realnost, ki obstaja kljub zakonodaji, kljub pravicam, kljub napredku. In ZATO smo oblikovali resolucijo o plačni in pokojninski vrzeli.

Poročilo stremi k enakosti na področjih izobraževanja, zaposlovanja in delitve skrbstvenega dela. Poudarja prispevek žensk h gospodarski rasti, pomen intersekcionalnosti ter nujnost odločnih ukrepov na ravni EU in držav članic.

Poseben poudarek smo namenili vrednotenju dela.

Danes so sektorji, kot so zdravstvo, oskrba, vzgoja in izobraževanje – torej sektorji, kjer prevladujejo ženske – sistematično podcenjeni. In vendar so prav ti sektorji temelj socialne kohezije.

Plačna vrzel ni naključje. Je posledica. Posledica horizontalne segregacije trga dela, podcenjevanja feminiziranih poklicev in neenake porazdelitve neplačanega skrbstvenega dela.

Zato zahtevamo ukrepanje: dosledno izvajanje direktiv, evropske strategije za oskrbo in nov evropski dogovor o oskrbi, podprt s konkretnimi naložbami.

Zahtevamo akcijski načrt za odpravo vrzeli. Smernice za spolno nevtralno vrednotenje dela. Izvajanje Istanbulske konvencije. In popolno implementacijo direktive o preglednosti plač.

Če bodo ti ukrepi uresničeni, bi lahko govorili tudi o resničnem napredku.

Vendar svet žal ni popoln. To je pokazala tudi razprava na marčevskem plenarnem zasedanju, kjer so se nekatere ženske postavile proti pravicam žensk – pod krinko “tradicionalnih vrednot”, ki se ponovno krepijo.

V zadnjih letih se je prek vplivov družbenih omrežij začela romantizirati “tradicionalna” vloga ženske, ki izključno skrbi za gospodinjstvo in izključno vzgaja otroke.

Seveda ima vsak pravico izbire in podpiram vsakogar in vsako, ki se tako odloči po lastni volji. A vendar, na družbenih omrežjih te ”tradicionalne ženske”, ki domnevno niso zaposlene, v gospodinjstvo prinesejo večinski del prihodkov in si s tem zgotavljajo tudi finančno neodvisnost ter možnost izbire drugačne odločitve kadarkoli v življenju.

Hkrati pa v družbo prinašajo nevarno gibanje, ki vlogo ženske reduciranja na vlogo gospodinje, mame, oskrbovalke, brez vidika finančne neodvisnosti. In to ne koristi nikomur. Niti najbolj “tradicionalnim” moškim.

Dejstvo je: ženske predstavljamo polovico prebivalstva. In smo temelj družbe – od družine do gospodarstva in politike.

Danes stojimo na plečih žensk, kot sta Rose Boland in Gabrielle Defrenne. In še bolj na plečih naših mater, ki so se skozi življenje tako ali drugače soočale ali borile za svoj položaj v družbi. Za enakost.

Zdaj pa je na nas, da oblikujemo svet za prihodnje generacije. Vsaj polovica teh bo žensk. In sama nikoli ne bom pristala na kratenje pravic ali ohranjanje neenakosti. Enakost ni ideologija. Je temelj pravične družbe. In enakost se ne zgodi sama od sebe.

Je odločitev. Vsaka odločitev pa družbo lahko gradi … ali razgradi. Moje odločitve bodo vedno usmerjene v družbo, kjer enakost ni privilegij. In kjer nihče ni »drugorazreden«. Ali »drugorazredna«. To je družba, ki si jo želim.

Za nas. In za vse, ki prihajajo.