“Sodne odločbe v Bolgariji niso ignorirane … stalno.”

Tako je na moje vprašanje “odgovoril” bolgarski minister za pravosodje.

Za trenutek sem se vprašala, ali je to res izrekel. Ker je pravna držav kaj – stvar frekvence? Na vsake toliko pač odpove. Ampak stalno pa res ne.

V dveh dneh delovne misije Renew Europe v Sofiji sem slišala marsikaj. A ta stavek povzame vse.

Povzame sestanke z novinarji, ki jim oblast ne da niti osnovnih informacij, jim pa zato da serijske tožbe. Z ljudmi, ki pravijo, da fizični napadi sploh niso potrebni. Dovolj je zastraševanje.

Povzame sestanke z nekdanjimi in aktualnimi sodniki, katerih kariere so odvisne od lojalnosti. Seveda ne lojalnosti integriteti ali zakonu.

“Začasne” funkcije trajajo leta. Mandati nekaterih se nikoli ne končajo. In zato se tudi odgovornost nikoli ne začne.

Povzame sestanek s predsednico vrhovnega sodišča. Legitimnost pravne države se ruši pred njenimi očmi. V nekem trenutku so se ji slednje orosile. Veste, kaj je naredila? Opravičevala se nam je, ker je nekoliko čustvena.

Toda to ni bila šibkost. To je teža sistema, ki lomi tiste, ki si še drznejo vztrajati.

Povzame sestanke s civilno družbo. S protikorupcijskimi organizacijami. Dokumenti, posnetki, pričevanja – vse to je. Epilogov pa ni. Ker sistem ne išče resnice, kaj šele pravice.

In povzame predvsem omenjenega ministra v odhajanju. Ko ga vprašam, zakaj se ignorira jasna sodba, da je generalni državni tožilec na položaju nezakonito. Zakaj se lahko brez težav zapira politično nezaželene, hkrati pa razkraja institucije. Vprašam ga, ali je razgradnja pravne države članice EU skladna z evropskimi zavezami. Kdo bo prevzel odgovornost?

Ah, kakšno odgovornost neki. Vse je v redu, ker se sodb ne ignorira stalno.

Problem v Bolgariji ni toliko pomanjkanje zakonov kot pomanjkanje odgovornosti. In to ni samo bolgarski problem. To je evropsko vprašanje. Tudi moje.

Unija ima orodja. Mehanizmi pogojevanja obstajajo. Kar manjka, je pogum, da se jih uporabi, ko je neprijetno. A brez resnih posledic ni sprememb.

Zato bo naše poročilo z misije ostro. Brez olepševanja. Temeljilo bo pa na dejstvih. In če bo treba, bodo sledili tudi ukrepi. Ne zato, da bi kaznovali Bolgarijo, pač pa zato, ker nihče ni dolžan živeti v sistemu, kjer pravo velja samo “na vsake toliko”.

Ko se sodnica opravičuje, ker je “samo” človek, oblast pa zato, ker ignorira sodbe, tolerira ugrabljene institucije in disciplinira kritične glasove – vem, komu verjamem. Pa vi?

Pravna država ne deluje “na vsake toliko”. Ali deluje … ali pa je ni.