Študentka med politiki: lekcije iz Irenine pisarne

Sama sem prišla v Irenino pisarno na študijski obisk. Z željo po učenju in z nekaj zdrave distance do politike.

Kot nekdo, ki študira v tujini, sem ob vsakem vračanju v Slovenijo od koga slišala, da imam idealistične poglede na svet. Da me učijo lepe reči, ampak to v praksi ni tako. Da je politika pokvarjena. Da bom videla, “ko odrastem”.

No, naj vam povem, da sem šla pogledat v Evropski parlament. In tam sem videla čisto odraslo Ireno, ki sledi svojim načelom. Takim, ki  upajoče spominjajo na moje “ideale”. In da je prav s temi načeli med sodelavci priznana kot dostojanstvena, močna političarka. Mislim, da je to glavna stvar, ki sem jo od obiska odnesla. Da svojih prepričanj ne rabim tlačit in lepo pakirat, da bi komu ustrezala. Da lahko glasno verjamem v človekove pravice in kritiziram opresivne sisteme, če to pač so!

Seveda sem bila Irenina fenica že od prej. Mislim, da se mlade punce, ki nas zanima aktivizem in politika, rade poistovetimo z njo. Kot nekdanja novinarka je Irena kot enciklopedija. Ko govori, je jasno, da razume teme poglobljeno in racionalno, a hkrati z neverjetno mero človečnosti in empatije.

Če sem prišla tja z rahlo stigmo do politike, sem odšla z vero, da obstajajo politiki, ki delajo dobro in za dobro ljudi!. Da to resnično je ona, noben imidž. Govori to, kar misli, in verjame v to, kar počne. In ja, “ima jajca”. Načela so neizpodbitna. Od Palestine do Srbije, od pravic žensk do socialne pravičnosti, stoji z ljudmi, ne s političnimi agendami. In za njo njena ekipa.

Res se rada učim. Verjetno zato, ker mi je nekdo od malega v glavo ubijal, da več kot znaš, več veljaš. Oče me heca, da sem piflarka po mami. Mama pa rada pripomni, da še dobro, da tudi malo bluzim po njemu.

V parlamentu se nisem uspela znebiti občutka, da sem od vseh najmanj vedela. Konstantno sem guglala besede, članke, resolucije in direktive. Hitrostno študiranje bi lahko rekla. Moja naloga je bila “opazovati” in ne “delati” , kar je neredko sprožilo kakšno šalo. Opazovala sem predvsem odbor za človekove pravice, odbor za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve in odbor za pravice žensk, in najbolj zaskrbljujoč -izredni odbor za evropsko demokracijo.

Domov sem se vsak dan vračala z več znanja in vsak dan malo več žalosti ali skrbi. V moj mikrokozmos so začeli vdirati veliki globalni problemi. In res me je skrbelo, kako jih bomo rešili. A je bil v tem tudi čar. Videti Ireno, kako predstavlja nominacijo srbskih študentov za Saharovo nagrado. Opazovati Veroniko iz slovaške delegacije, ki s triletnim sinom na sosednjem sedežu zagovarja zaščito otrok pred vplivom družbenih omrežij. Ali Rachel z Nizozemske, v roza majici z napisom Vila reproduktivnih pravic, ki strastno zagovarja kampanjo My Voice My Choice našega Inštituta 8. marec. Veliko mi je pomenilo videti, da ima vsaka država svojo Ireno. In da vse delajo z isto željo: da nam bo bolje. Zbudila se je majhna želja, da bi svojevrstna Irena postala tudi sama. Zdaj vem, da so tudi te “le” res carske ženske – močne, predane in s pogumom, ki premika stvari.

Ampak parlament niso le odbori. S svojim študijskim obiskom sem našla predvsem pisarno, ki mi je bila pisana na kožo. Pa ne mislim na čudovit razgled. Žana in Rok sta izjemno strokovna in ti kompleksne, ogromne teme in dogodke lahko čisto preprosto razložita, z malo humornih vložkov in referenc. Res veliko vesta. In imata integriteto. In ciničen, kvaliteten humor.

Čeprav sem obiskovala številna srečanja političnih skupin in odborov, sta k mojemu razumevanju evropske politike največ prispevala prav onadva. In potem, če je bil dan tak, smo tudi malo “bluzili” ob pijači. Tam sta mi poleg svojih možganov odprla tudi malo svojega srca, za kar sem jima izjemno hvaležna.

V moje dneve je dinamiko dodajal pripravnik Borja, ki je vprašal vsa vprašanja, na katera sem sama pozabila in skrbel, da sva spoznala približno vse Slovence, ki delajo v Evropskem parlamentu. Šarčeva ekipa naju je po njegovi zaslugi res vzela za svoje.

Na drugi strani pa je bila vedno prisotna, čeprav nikoli videna, tudi regionalna Irenina ekipa, bazirana v Sloveniji. Marko mi je skozi moje tedne obiska dajal naloge, skrbel, da ne bi bila preobremenjena z opazovanjem in mi nudil online support service – s toplino. Omogočil mi je pogled v tisti drugi del Ireninega dela, kjer v ozadju nekdo pripravlja briefinge, podcaste, govore, organizira dogodke na slovenskih tleh. Z njim sem dojela, koliko ljudi stoji za eno Ireno.

Ko sem se vrnila v univerzitetne klopi, sem imela občutek, kot da sem stopila korak nazaj iz žive prakse v teorijo. V nekaj tednih sem se naučila več kot v mesecih predavanj. Ekipa si je vzela čas, da mi je razložila stvari, me vključila, mi pustila dihati in razmišljati. Študiram evropske študije in pravo, a te noben predmet ne nauči tempa, ostrine misli in karizme, ki sem ju doživela v Irenini ekipi. Neizmerno sem hvaležna za izkušnjo in lahko rečem, da če je politika taka, ki temelji na iskrenosti, znanju in vrednotah, potem nimam nič proti njej – potem bi celo lahko bila, prosto po Fed Horses »vredna mojega imena«.

-Nastja Orel