Kako opravljati službo nadzora, če nimaš dostopa do podatkov?

Kako opravljati službo nadzora, če nimaš dostopa do podatkov?

Ena glavnih nalog poslank in poslancev Evropskega parlamenta je nadzor dela Evropske komisije, ki je neke vrste evropska vlada. Podobno to vlogo opravljajo evropska varuhinja človekovih pravic, organizacije, kot je Transparency International, ter nekateri preiskovalni novinarji.

V sredo, 15. oktobra 2025, sem v bruseljskem parlamentu organizirala dogodek ravno z omenjenimi, da bi pregledali aktualno stanje na področju transparentnosti delovanja EU, zakonodajnega postopka, dostopa do dokumentov …

Skupno smo ocenili, da ni ravno najboljše. Žal. Vsi poznamo primer dopisovanja predsednice Evropske komisije Ursule von der Leyen s podjetjem Pfizer, ki je osebna sporočila, v katerih se je dogovarjala za cepiva, skrivala pred novinarji. Novinarji New York Timesa so celo sprožili postopek pred sodiščem, poleti tožbo tudi dobili, a nato dobili odgovor še od Evropske komisije, češ “teh sporočil nismo shranili”.

Podobno je tiskovna predstavnica von der Leynove nedavno zatrjevala, da je dve sporočili francoskega predsednika Emmanuela Macrona zbrisala, ker “ni imela prostora na telefonu”. Kakšen cinizem …

… a vse to je v bistvu samo vrh ledene gore. Že sama institucionalna ureditev EU je namreč takšna, da se v Evropskem parlamentu še nekako upoštevajo načela transparentnosti, saj je večji del naših recimo razprav javen in se snema, medtem ko je v Evropski komisiji ali Svetu EU javen samo piar.

Za dokumente se sicer lahko zaprosi prek varuhinje, toda sodeč po povedanem na dogodku se v komisiji in svetu v vsakem primeru na vse možne načine izogibajo, mesece “iščejo” dokumente po arhivih ali pa pošljejo toliko dokumentov, da se ne prebiješ skozi.

In to je samo splošni del. Drugi je, da se je v zadnjem obdobju stanje le še poslabšalo. Predlagajo zakonodajo brez ocen vplivov (gre za ključne študije), za 150-milijardni mehanizem zadolževanja iz procesa kar izključijo Evropski parlament (zaradi tega smo tudi tožili Evropsko komisijo, mimogrede), združujejo različna področja v enem zakonodajnem svežnju (to so tisti tako imenovani Omnibusi), izključijo deležnike iz zakonsko obveznih konzultacij … skratka, počnejo vse mogoče samo zato, da bo postopek še bolj nepregleden in odporen na kritike, da se vsilijo predlogi brez pravega demokratičnega nadzora.

Ob dogovoru Ursule von der Leyen z ameriškim predsednikom Donaldom Trumpom, da EU doletijo 15-odstotne carine, se je predsednica komisije z njim dogovorila tudi, da v EU tiste male carine na industrijsko blago iz ZDA umaknemo. Podobno se je dogovorila za nekatere prehranske izdelke. Zakonsko določenih “ocen vplivov” teh predlogov sploh ni. Niti koliko prihodkov manj bo, niti koliko več bo blaga iz ZDA. Vse za to, da Trump ne bi storil še večje škode –pa slednji vseeno še vedno grozi z novimi ukrepi zoper EU.

Na dogodku smo se strinjali, da se vsi – Evropski parlament, varuhinja človekovih pravic, nevladne organizacije in novinarji – soočamo s podobnimi izzivi, ko od izvršilne oblasti pogosto ne dobimo odgovorov, ki jih potrebujemo za opravljanje svojega dela. A strinjali smo se tudi, da nas to pri našem delu ne bo ustavilo.

Poleg evropske poslanke Irene Joveve, ki je dogodek tudi organizirala, so na razpravi sodelovali še Lambros Papadias – vodja kabineta evropskega varuha človekovih pravic, Nick Aiossa – direktor Transparency International EU, Anne Friel – odvetnica in vodja oddelka za okoljske pravice in pravno državo pri ClientEarth, Staffan Dahllöf – svobodni novinar z Danske, ter poslanci Evropskega parlamenta Cristina Guarda, Daniel Freund (Zeleni/EFA) in Evin Incir (S&D).