Bruselj, kot sem ga doživela

Ko sem se leta 2020 kot 19-letnica preselila iz Srbije v Slovenijo in začela študij na Fakulteti za družbene vede, si nisem predstavljala, kako močno bo ta odločitev vplivala name. Nisem vedela, kaj me čaka, niti kako pomembno je, da si upaš zapustiti cono udobja, če želiš rasti. V manj kot petih letih sem se z vztrajnim delom in iskrenim zanimanjem vključila v številne lokalne, regionalne in evropske organizacije, z neustavljivo lakoto po znanju in željo po novih izkušnjah. Moje zanimanje za geopolitiko, evropsko širitev ter za nekoliko bolj abstraktne, a temeljne vrednote, kot so človekove pravice, delujoče demokratične institucije in vladavina prava, je raslo z vsako novo izkušnjo.

Ko sem zasledila razpis za pripravništvo v pisarni evropske poslanke Irene Joveve, sem takoj prepoznala priložnost, ki je povsem sovpadala z mojimi interesi. Čeprav se mi je takrat zdela ta možnost skoraj nedosegljiva, sem čutila, da bi mi lahko prinesla novo znanje, odgovornost in priložnost za rast. Nisem pa pričakovala, kako globoko me bo ta izkušnja zaznamovala, tako poklicno kot osebno.

Že pred začetkom pripravništva sem vedela, da z Ireno delim temeljne politične vrednote. Ko pa sem začela neposredno sodelovati z njo in njeno ekipo, sem šele zares razumela, kaj pomeni ostajati zvest svojim načelom tudi takrat, ko to ni politično enostavno. Ne glede na pritiske, bodisi tiste manjše in osebne, ki izvirajo iz posameznih interesov, bodisi tiste institucionalne in sistemske, ki prihajajo od zgoraj. Posebno sem hvaležna Žani, Roku in Marku, ki so mi zaupali odgovorne naloge, me usmerjali, spodbujali in izzivali. Bili so mentorji, a hkrati tudi prijatelji, s katerimi smo znali skupaj razmišljati, se pogovarjati in se iz srca nasmejati zunaj delovnega časa. Skozi sodelovanje z Ireno in njeno ekipo sem se naučila, kako pomembno je v politiki ostajati dosleden, iskren in trden v svojih prepričanjih, saj ljudje to začutijo in cenijo. Imela sem privilegij delati za osebo, ki ne le zagovarja načela, temveč jih živi, ter resno razume svojo vlogo kot demokratična predstavnica trenutne volje volilnega telesa.

Eden od najbolj nepozabnih trenutkov pripravništva je bila organizacija sprejema za skupino srbskih študentov, ki so iz Srbije do Bruslja tekli v znak podpore pravni državi, boju proti korupciji, transparentnosti in evropskim vrednotam. Naša pisarna jih je sprejela, jim omogočila prostor za predstavitev in jim izrazila podporo na njihovi poti. Zanje je to pomenilo večjo prepoznavnost v evropskem prostoru, zame pa močan osebni trenutek, saj sem v njihovi zgodbi prepoznala tudi svojo. Njihova pot proti Evropi je bila simbolno nadaljevanje poti, po kateri sem sama hodila zadnjih pet let, in prav delo v tej pisarni mi je pomagalo to povezavo prvič jasno začutiti.

Čeprav je moje pripravništvo trajalo približno dva meseca, sem v tem času dobila občutek, da sem začela razumeti, kako institucije Evropske unije dejansko delujejo. Skozi vsakodnevno delo z ekipo ter ob srečevanju z mladimi iz različnih držav in s slovensko skupnostjo v Bruslju sem prvič zares začela razbijati predstavo o Bruslju kot oddaljenem in abstraktnem kraju. Postalo mi je jasno, da za vsemi zapletenimi strukturami stojijo ljudje in konkretno, vsakodnevno delo. Ob tem sem spoznala, da je tudi posameznik, čeprav majhen člen v velikem sistemu, lahko pomemben. Verjamem, da je prav tak človek pogosto najbolj ključen. Nekdo, ki s svojim majhnim, a iskrenim prispevkom vsak dan opominja, da mora biti politika v službi ljudi in usmerjena v skupno dobro.

Bruselj mi ne bo ostal v spominu le kot središče institucij, temveč kot prostor, kjer sem razumela, kaj pomeni biti del političnega procesa, ne da bi pri tem izgubil sebe. To spoznanje bom nosila s seboj, kamorkoli me pot zanese.