Živjo! Sluzasta izdajalska podgana tukaj.

Živjo! Sluzasta izdajalska podgana tukaj.

Menda. Menda nimam lastnega mnenja. Pa ravno jaz, ja …

Veste, če nekdo pri nekem glasovanju pritisne “nič”, to ne pomeni, da nima lastnega mnenja. Vsaj ne nujno. Včasih – v mojem primeru vedno – pomeni, da sem skrbno premislila ter se z mirno vestjo in stoodstotnim zavedanjem odgovornosti odločila, da bom pač pritisnila “nič”. Ni se zgodilo prvič, najbrž tudi ne zadnjič.

Vam pa z veseljem razložim, zakaj. Upam, da boste prebrali predvsem tisti, ki me označujete za … tisto zgoraj.

Torej: danes smo glasovali o nezaupnici Evropski komisiji. Ne samo Ursuli von der Leyen, temveč celotni Evropski komisiji. Prva pomembna podrobnost.

Gremo dalje. Predsednica komisije nima moje podpore. Mimogrede, nima je že od samega začetka tega mandata in je nikoli ni – očitno pa tudi nikoli ne bo – dobila. Njena (ne)dejanja na številnih področjih – od neetične, povsem zgrešene politike do genocida v Gazi, paktiranja z avtoritarnimi režimi ter dostikrat zelo očitne podpore tem istim, zlasti na Zahodnem Balkanu, do pretirane koncentracije moči, češ “moja je zadnja in ne morete mi nič” … vse to kaže, da se marsikje stvari pomikajo v napačno smer.

Je bilo to zapisano v predlogu nezaupnice, kaj mislite? Sploh veste, kdo jo je vložil? Skrajni desničarji. Manipulatorji, populisti, ki jim je mar zgolj zase in za nič drugega. Njihove kritike so selektivne (strinjam se zgolj s tisto glede netransparentnosti pri nakupu cepiv, kar tako ali tako vsakič javno povem – tudi z glasovanji!), njihova odgovornost pa … o, saj res, ni je. Nič.

Veste, Evropska unija je več kot ena oseba. Predvsem pa je več kot plen za neo******* (vstavite poljubno nadaljevanje besede), ki jo rušijo zaradi gradnje odra za lastne, tako zelo poceni, zlasti pa tako zelo nevarne politične točke.

Ne nameravam govoriti v imenu ostalih, toda verjemite mi, da se je vsak od nas devetih evroposlank ali poslancev iz Slovenije danes odločil izključno taktično. Verjemite mi. Tudi jaz sem se. Ampak moja taktika je, da mi na kraj pameti ne pade podpirati skrajnežev, hkrati pa mi še manj na kraj pameti pade podpreti predsednico komisije.

Šla sem proti svoji politični skupini. Za svojim stališčem stojim. Vedno. Brez omahovanja. Seveda se z mojim glasovanjem lahko ne strinjate. Prepričanih ne bom prepričevala. Nima smisla. A če vas do konstruktivne razprave loči le en živalski samostalnik ali pridevnik z nekaj čudovitimi dodatki … kaj je to? Nič. S to razliko, da je bil moj nič vsebinski. In – verjeli ali ne – načelen še toliko bolj.