“Nas bo kdo slišal? Ne vemo. A če bi ostali doma, bi vedeli zgolj to, da nismo niti poskusili,” mi je ob prihodu s kolesi iz Novega Sada v Strasbourg dejal eden od študentov. Takrat smo jih slišali mi. Danes, ko smo predsednici Evropskega parlamenta Roberti Metsoli uradno predali pismo, ki so nam ga takrat zaupali, jih je slišala tudi ona, prva med enakimi v tej hiši. Enako velja za pismo z vabilom, ki smo ji ga prav tako predali v imenu študentov maratoncev, ki v Bruselj iz Srbije pritečejo prihodnji teden.
In ko napišem slišala, resnično mislim slišala. Razumela. To dala zelo jasno vedeti.
Ko tisti, ki jim je bilo doma odvzeto zaupanje v lastne institucije, še vedno verjamejo v Evropsko unijo – potem je dolžnost vseh nas, da verjamemo vanje. Da ukrepamo. Kajti … če pogum tistih, ki poosebljajo vrednote prav naših institucij, ne premakne nas, potem te iste institucije izgubljajo svoj smisel.
Pismi sta predani. Zdaj sta v rokah tistih, ki bi morali zaščititi temeljne vrednote, na katerih temelji Evropska unija – in podpreti tiste, ki jih najbolj hrabro branijo.
Leave a Reply
Want to join the discussion?Feel free to contribute!